Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ži (12.624-12.648)


  1.      obárvati  -am dov. (ȃ) 1. dati čemu kako barvo: primesi različno obarvajo diamant; pri trohnobi se les rdečkasto obarva / ekspr. jeza ji je obarvala obraz z rdečico // navadno s prislovom dati čemu določene poteze, značilnosti: pisatelj je plastično obarval razcep med starimi in mladimi; politično obarvati dogodke; obarvati jezik z narečnimi besedami 2. redko pobarvati: obarvati stene z apnom ◊ med. obarvati histološki preparat obárvan -a -o: čustveno obarvane besede; rdeče obarvana jabolka ♪
  2.      občeméti  -ím [čǝm] dov., občemì (ẹ́ í) 1. ostati v sedečem položaju negiben in tih: skril se je med grmovje in občemel / ekspr. roke so občemele na mizi 2. ekspr. zadremati: naslonil je glavo na kolena in občemel ♪
  3.      óbčen  -čna -o prid. (ọ̄) 1. star. splošen: pesem je doživela občno pohvalo; vzbujala je občno pozornost / občni znaki pojava 2. v zvezi občni zbor sestanek članov kake organizacije, društva zaradi odločanja o stvareh, ki jih določa statut: udeležiti se občnega zbora; sklicati občni zbor / redni občni zbor; ustanovni občni zbor društva ◊ lingv. občno ime ime vrste, skupine predmetov; mat. občno število število, ki se piše s črko ♪
  4.      občepéti  -ím dov. (ẹ́ í) ostati v čepečem položaju: pastirji so občepeli ob ognju; občepeli so negibno in prisluškovali / položila je mačko k peči, kjer je občepela / ekspr. občepeli so za mizo in se pogovarjali obsedeli // ekspr. ostati sploh: kljub delavniku so ljudje občepeli po hišah / voz je občepel v blatu ∙ ekspr. dekle je občepelo ostalo samsko ♪
  5.      občéstven  in óbčestven -a -o prid. (ẹ̑; ọ̄) nanašajoč se na občestvo: občestveni duh; občestvena zavest; individualno in občestveno čustvovanje / občestveno življenje med Slovenci ♪
  6.      občeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na občevanje: ta iznajdba je povečala občevalne možnosti na daljavo / občevalna sredstva komunikacijska sredstva ♦ jur. občevalni jezik jezik, ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih ♪
  7.      občeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. biti v stiku, sporazumevati se: pismeno, ustno občevati / knjiž. podmornica občuje z zunanjim svetom s periskopom // pogovarjati se, dogovarjati se: prijazno je občeval z vsakomer / sodišče mu je prepovedalo občevati z njim družiti se, pogovarjati se z njim 2. opravljati spolno združitev: pogosto občevati / spolno občevati // imeti spolna razmerja: občevati z mladoletnicami ♪
  8.      óbči  -a -e prid. (ọ̄) 1. splošen: vzbujala je občo pozornost; doživeti obče priznanje; obče in posamično spreminjanje / obče lastnosti / skrbeti za občo korist skupno, javno; obče zemljišče skupno 2. ki obravnava osnovne značilnosti, zakonitosti predmeta določene stroke: obča metodika; obča sociologija / obča geografija geografija, ki obravnava osnovne zakonitosti v oblikovanju prostora in pokrajine; obča psihologija psihologija, ki obravnava duševne zakonitosti normalnega odraslega človeka ◊ jur. obči državljanski zakonik civilni zakonik stare Avstrije iz leta 1811; obče pravo pravo, ki temelji zlasti na rimskem pravu in je veljalo v nekaterih zahodnih državah do lastne kodifikacije prava óbče prisl.: obče koristno prizadevanje; biti obče priljubljen; obče veljavna trditev; obče znana stvar; sam.: odnos med občim in posamičnim ♪
  9.      občílo  -a s (í) 1. sredstvo za sporazumevanje: razvijati jezik, da postane zadostno občilo razumništvu / uporabil je vsakemu razumljivo občilo: pokazal je vozni listek 2. sredstvo, ki omogoča izmenjavo, posredovanje informacij; komunikacijsko sredstvo: telefon je važno občilo; moderna občila / tehnika občil / publ. množična občila časopisje, radio, televizija 3. zastar. prometno sredstvo, komunikacija: cesta je bila edino občilo tega prostranega ozemlja / prometno občilo ♪
  10.      óbčina  -e ž (ọ̑) 1. osnovna samoupravna družbenopolitična skupnost: združiti občine; gospodarsko nerazvita občina; samoupravni organi občine; prebivalci občine; statut občine / pomembnejši kraji v občini na ozemlju občine / delati na občini / občina Grosuplje // nekdaj osnovna upravna enota: občine in okraji // pog. organi občine: občina je naročila zazidalni načrt; odnos občine do zasebnega sektorja / iti na občino sedež organov občine; zbrati se pred občino poslopjem, kjer imajo ti organi sedež 2. v zvezi katastrska občina enota, ki obsega vsa zemljišča svojega območja: del posestva ima v drugi katastrski občini ● pasti občini v breme živeti na stroške občine; zastar. list si je pridobil majhno občino malo naročnikov, bralcev; star. sprejeti koga v svojo občino skupnost, družbo ◊ jur. davčna občina v stari Avstriji enota, ki šteje najmanj 285 ha obdavčenih zemljišč; domovinska občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi; zgod. glavna občina od 1814 do 1850 upravna enota, ki usklajuje delo podobčin ♪
  11.      občínstvo  -a s (ȋ) 1. ljudje, ki se udeležijo kake predstave, prireditve: občinstvo je napolnilo dvorano; občinstvo ploska; nagovoriti, pozdraviti občinstvo; stati pred občinstvom; navdušenje občinstva; prostor za občinstvo / publ. v novo gostilno se je gnetlo radovedno občinstvo gostje, obiskovalci, ljudje; ekspr. okrog prepirajočih se je nabralo občinstvo gledalci, opazovalci / v vljudnostnem nagovoru spoštovano občinstvo ∙ zastar. pristopnost uradov za občinstvo stranke 2. ljudje, ki sprejemajo določene kulturne dobrine, se zanimajo zanje: občinstvo je njegovo zadnjo dramo zavrnilo; ekspr. predstaviti knjigo širokemu občinstvu; domače občinstvo; filmsko, gledališko občinstvo; naklonjenost občinstva / odgovor slovenskemu občinstvu javnosti; publ. publicistična dela računajo na širok krog občinstva bralcev ♪
  12.      óbčost  -i ž (ọ̄) 1. knjiž., redko splošnost: občost veselja / naloga, ki mu jo je naložila občost skupnost, družba 2. filoz. kar se nanaša na bistvene skupne znake pri vseh primerkih: prehajati preko posebnosti v občost ♪
  13.      občudováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. čutiti in izražati zelo pozitiven odnos do koga: občuduje športnike zaradi njihove vztrajnosti; ekspr. občudujem vas, ker ste vse to sami napravili / občuduje njegovo junaštvo, potrpežljivost / iron. občudujem te, da se ga nisi naveličal poslušati / ekspr. občudoval ga je vse življenje cenil, spoštoval 2. gledati, ogledovati kaj z zelo pozitivnim čustvenim odnosom in izražati tak odnos: obiskovalci občudujejo razstavljene slike; občudovati naravo, planine; ženske so glasno občudovale njeno obleko 3. imeti zelo pozitiven čustveni odnos do česa: mladina občuduje moderno glasbo občudováje knjiž.: občudovaje so ga gledali občudujóč -a -e: poslušal ga je, občudujoč njegovo znanje; občudujoči pogledi; prisl.: občudujoče gledati občudován -a -o: najbolj občudovana slika; občudovano dekle ♪
  14.      občútek  -tka m (ȗ) 1. kar se čutno dojame kot lastnosti predmetnega sveta: dražljaji povzročajo občutke; občutek bolečine, teže, toplote, ugodja; lakota, žeja in drugi občutki / tipni, vidni občutek 2. navadno s prilastkom čustvo kot odziv na zunanje ali notranje dražljaje: ob pogledu nanj ga je obšel neprijeten občutek; spreletel ga je grozljiv občutek; izraziti svoje občutke; pričakovati kaj s tesnobnimi občutki; občutek sramu, strahu, zmagoslavja / z oslabljenim pomenom povedati kaj z občutkom ponosa s ponosom 3. s prilastkom zavedanje, doživljanje določenega stanja: znebiti se občutka krivde; imeti občutek odgovornosti; občutek ogroženosti, samote, varnosti / osrečeval ga je občutek, da jim je zmeraj pomagal / manjvrednostni občutek ali občutek manjvrednosti pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti 4. s prilastkom kar se zdi komu glede na njegovo védenje, poznavanje resnično: vsiljeval se mu je občutek prevaranosti; ni se mogel znebiti občutka, da ga zasledujejo / imam občutek, da je takih primerov še več menim, domnevam 5. v zvezi z za sposobnost za dojemanje, presojanje česa: imeti občutek za čas; izgubiti občutek za hitrost; občutek za mero in pravičnost pri kaznovanju / pridobiti si občutek za orientacijo sposobnost; žarg. ima občutek za volan zna (dobro) voziti, šofirati 6. v prislovni rabi izraža ustreznost, pravilnost pri kakem ravnanju: ravnati s strojem brez občutka; v temi sta hodila kar po občutku; voziti z občutkom / deklamirati z občutkom ● pog. ni imel dobrega občutka, ko so bile kamere obrnjene vanj počutil se je neprijetno, nesproščeno; pog. moram vam vrniti, da ne bom imel slabega občutka da se ne bom čutil dolžnega; pog. za njegov občutek, po njegovem občutku so živeli malo preveč razsipno po njegovem mnenju ♪
  15.      občúten 1 -tna -o prid., občútnejši (ū) 1. ekspr. precej velik, precejšen: naložiti komu občutno kazen; občutne razlike v cenah; škoda je občutna; občutno omejevanje uvoza 2. zastar. občutljiv: ljudje so občutni, predmeti pa ne / ima zelo občutno glavo občútno prisl.: govoril je občutno posmehljivo; lahko bi jim občutno škodoval ♪
  16.      občútenje  -a s (ū) glagolnik od občutiti: občutenje bolečine, toplote / toplo občutenje doma; občutenje narave, življenja / način občutenja in izražanja ♪
  17.      občutíti  in občútiti -im dov. (ȋ ú) 1. čutno dojeti lastnosti predmetnega sveta: občutiti toploto zakurjene sobe; občutiti tresljaje zemlje, utrip srca / občutiti s prsti vzbokline / ekspr. njegove oči ničesar več ne občutijo 2. nagonsko dojeti ali predvideti kaj: občutil sem, da nisem sam v sobi / ekspr. moja duša je občutila, da se bo to zgodilo / intuitivno občutiti / v tem trenutku je občutil, da pripada zemlji spoznal, dojel // s čustvi dojeti: prej ni narave ne videl in ne občutil; pesnika je šele v zrelih letih prav razumel in občutil 3. ugotoviti z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso občutili osti njegovih besed / na trgu se že občuti znižanje cen opazi 4. imeti, doživeti čustva, občutke: občutiti srečo, žalost; ni hotela izdati, kar je ob tem srečanju občutila / hvaležnosti, ki so jo izražale njene besede, v resnici ni občutil 5. doživeti, navadno kaj neprijetnega, hudega: mladina še ni občutila pomanjkanja; vsega tega gorja še niste občutili; občutiti gospodarsko krizo; zelo je občutil očetovo nejevoljo 6. z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: občutiti bolečine v nogi; ni občutil ne lakote ne žeje / občutiti ljubezen do koga; občutiti strah pred čim // izraža čustveni odnos, kot ga nakazuje določilo: pokrajino je občutil tujo; moteče občutiti enakomeren naglas pri pesmi; vdanost ljubezni je občutil kot podložnost ● ekspr. večkrat sem občutil njegove pesti večkrat me je natepel; ekspr. njegova denarnica bo podražitev krepko občutila zaradi podražitve bo potrošil dosti več; to sem občutil sam na sebi sem sam doživel občúten -a -o: skušala si je razložiti občuteni nemir; globoko občutene pesmi; prisl.: občuteno igrati ♪
  18.      občútje  -a s (ȗ) 1. ugodno ali neugodno duševno stanje kot posledica celotnega čustvenega doživljanja: navdaja ga slovesno občutje; občutje tujosti; upirati se občutju, ki ga budi umetnina ♦ psih. življenjsko občutje duševno stanje, kot ga označuje trajnejši čustveni odnos do življenja // kar izraža, kaže tako duševno stanje v umetnini: otožno občutje pesmi / imeti pri slikanju smisel za občutje 2. knjiž. občutek: občutje bolečine / ni mogoče popisati občutij tistih trenutkov; doživljanje elementarnih človeških občutij; občutje zadrege 3. knjiž. razpoloženje, ozračje: po nekaj kozarcih je zavladalo prav prijetno občutje / epično občutje tistih dni / ustvarjanje scenskega občutja ♪
  19.      občutljív  -a -o prid., občutljívejši (ȋ í) 1. sposoben občutiti, zaznavati: občutljivi in neobčutljivi deli organizma; ugotoviti, če so prsti še občutljivi; čutnice so občutljive le za določene dražljaje / knjiž. estetsko, likovno občutljiv človek dovzeten // sposoben zelo občutiti, zaznavati: nekateri ljudje so bolj občutljivi kot drugi; pokostnica je občutljiva in ob udarcu zelo boli / občutljiv za mraz, vremenske spremembe / ekspr. njegovo občutljivo uho se je upiralo taki glasbi; pren. je občutljiv za resnico 2. sposoben čustvovati, doživljati: razumen in občutljiv igralec; bil je najobčutljivejši med nami vsemi / ima občutljivo srce // ki se hitro čustveno vznemiri, zlasti negativno: bolehni otroci so občutljivi / umetnik je občutljiv za svoje delo / vsak je občutljiv, če gre za njegovo dobro / ne bodi no tako občutljiv, saj ni mislil nič hudega zamerljiv 3. v zvezi z za pri katerem pod vplivom česa nastane sprememba, reakcija: vitamini so občutljivi za kemične vplive; za svetlobo občutljiva snov; pren. naš narodni obstoj je občutljiv za spremembe v sosednjih državah 4. ki pokaže že zelo majhno količino merjenega: meriti z občutljivimi aparati, instrumenti; občutljiv sprejemnik; pren., ekspr. pesnik je najobčutljivejši aparat za vsak duhovni utrip 5. ki ni sposoben uspešno prenesti negativnih okoliščin, vplivov: čiščenje občutljivih tkanin; skladiščenje občutljivega blaga ● paziti na red zlasti pri občutljivih otrocih dovzetnih za bolezen; ekspr. ranili so ga tam, kjer je najbolj občutljiv naredili so tisto, kar ga je najbolj prizadelo; publ. ideološko občutljiva tema neprijetna, težavna; bombe so vrgli na najbolj občutljive sovražnikove točke na kraje, kjer so mu prizadeli največ škode občutljívo prisl.: mesto je živ organizem, ki občutljivo reagira na spremembe; občutljivo se vesti ♪
  20.      občutljívec  -vca m (ȋ) ekspr. občutljiv človek: ta napor ni za občutljivce / občutljivci so bili ob branju te poezije ganjeni ♪
  21.      občutljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost občutljivega: omejena občutljivost ušesa / knjiž. estetska občutljivost dovzetnost / gostilničarka je pred gosti skrivala svojo občutljivost; pretirana občutljivost / občutljivost instrumenta ◊ fiz. občutljivost količina, ki meri odziv merilne naprave na enoto merjene količine; fot. občutljivost filma ♪
  22.      obdájati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da je, se pojavi kaj okrog česa: srednjeveška mesta so obdajali z močnimi obzidji; obdajati vrtove z ograjami / obdajati bregove z nasipi // biti, nahajati se okrog česa: jezero obdaja bukov gozd; leteči predmet je obdajal svetel kolobar; obdajala ga je množica poslušalcev / obdajal ga je gost dim; obraz ji obdajajo črni lasje 2. delati, da je, se pojavi kaj na (vsej) površini: obdajati pecivo z glazuro; obdajati stole s prevleko // biti, nahajati se na (vsej) površini: kapljico te snovi obdaja trdna mrenica; del rakovega telesa obdaja oklep / stene obdajajo tapete pokrivajo 3. nav. ekspr. biti, obstajati v okolju, kjer kdo biva, se zadržuje: vsak dan nas obdaja hrup in trušč; obdajal ga je gorski mir / bil je nezadovoljen z vsem, kar ga je obdajalo / obdaja ga razkošje razkošno živi 4. ekspr. delati, da je kdo deležen česa: otroka je obdajala z največjo ljubeznijo / obdajati koga s častmi / mladiče v gnezdu je obdajala njuna skrb 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: snežinke je obdajala veličastnost; obdaja jo žalost je žalostna obdajajóč -a -e: dolino obdajajoči vrhovi; občutil je toploto obdajajoče ga vode ♪
  23.      obdaríti  -ím dov., obdáril (ȋ í) dati darilo, dar: obdariti otroke za novo leto; obdarili so jih z denarjem in dragocenostmi; bogato obdariti // knjiž. povzročiti, da kdo ima kako pozitivno lastnost: narava ga je obdarila z bistrostjo, razumnostjo / obdariti z naravnimi lepotami obdárjen -a -o tudi obdarjèn -êna -o: obdarjeni otroci naj zapustijo dvorano; z živahno fantazijo obdarjen otrok ♪
  24.      obdarováti  -újem dov. (á ȗ) dati darilo, dar: dedek Mraz je obdaroval otroke; obdarovati maškare s krofi; pren. jesen je kmete bogato obdarovala // knjiž. povzročiti, da kdo ima kako pozitivno lastnost: narava ga je obdarovala z bistrostjo in lepoto obdarován -a -o: obdarovan z razumnostjo in voljo; bogato obdarovani otroci ♪
  25.      obdáti  -dám dov., 2. mn. obdáste in obdáte; obdál (á) 1. narediti, da je kaj okrog česa: mesto so obdali z obzidjem; obdati nasad z ograjo; palače so obdali z lepimi vrtovi / obdati rečni breg z nasipom // postaviti se, pojaviti se okrog koga: po govoru so ga obdali novinarji in ga spraševali / obdala ga je taka megla, da ni ničesar več razločil 2. narediti, da je kaj na (vsej) površini: obdati pecivo z glazuro; obdati stene z opažem obložiti; obdati se z apnenčasto lupino, oklepom / star. oblaki so obdali nebo pokrili, zakrili 3. nav. ekspr. narediti, da je, se nahaja kdo v okolju, kjer kdo biva, se zadržuje: odkar ima tako pomemben položaj, so ga obdali z vohuni; obdal se je s samimi sposobnimi ljudmi / obdali so ga z razkošjem 4. ekspr. narediti, da je kdo deležen česa: otroke je obdala z ljubeznijo / obdal ga je z vsemi častmi / zastar. obdala ga je s srečo osrečila ga je 5. knjiž. izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: takrat ga je obdala bolečina ● knjiž. obdati se z molkom ne govoriti več o svojih zadevah; ne dati vesti o sebi; knjiž. obdati se s potrpljenjem biti potrpežljiv obdán -a -o: z obzidjem obdano mesto ♪

   12.499 12.524 12.549 12.574 12.599 12.624 12.649 12.674 12.699 12.724  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA