Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

žgan (351-375)


  1.      oddŕgniti  -em dov., tudi oddrgníla (ŕ ȓ) 1. z zrahljanjem vrvice odpreti, odvezati: oddrgniti mošnjiček; oddrgnil je nahrbtnik in jima ponudil žganje 2. z drgnjenjem odstraniti; odrgniti: le s težavo je oddrgnil rjo s puške ♪
  2.      odlíti  -líjem dov. (í) 1. z zlivanjem odstraniti: odliti nekaj mleka; ko je bil krompir kuhan, je odlil vodo; odliti v drugo posodo / odliti krompir, žgance odcediti 2. izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po originalu: odliti kip / odliti glavo, roko / odliti v bron, mavec // teh. izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme; uliti: odliti zvon odlíti se odteči, umakniti se: val se je odlil / ko se je morje odlilo, so ostale sipine / ekspr. množica se je odlila s trga odšla ● publ. veliko denarja se odlije za nakup orožja se izda, porabi odlít -a -o: v bronu odlit kip ♪
  3.      odpíti  -píjem dov. (í) 1. izpiti del tekočine iz česa: prijela je kozarec in odpila / odpiti požirek iz skodelice / odpiti steklenico 2. reči kaj in izpiti alkoholno pijačo, ko kdo napije: odpil ji je z grenkobo v očeh / in na tvoje zdravje, mu je odpil odpít -a -o: nekoliko odpita steklenica; kruh je bil načet in žganje odpito ♪
  4.      odrékati  -am nedov. (ẹ̑) navadno z dajalnikom 1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekati komu čast; odrekati narodom pravico do samoodločbe; odrekali so mu umetniški talent / odrekati latinščini vrednost za nadaljnje izobraževanje 2. z oslabljenim pomenom delati, da kdo ni deležen česa pozitivnega od osebka: odrekati komu ljubezen, pomoč / odrekati staršem pokorščino ne biti jim pokoren, ne ubogati jih odrékati se 1. izjavljati, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odrekati se dediščini, nagradi 2. zavestno delati a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odrekati se udobju / svojim osebnim željam se vedno odreka b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeležuje, ga ne opravlja: zaradi dela se odreka izletom; odrekati se kajenju / tudi žganju se ne odreka ♪
  5.      odžgáti  -žgèm dov., odžgál (á ȅ) z žganjem odstraniti: vej niso odžagali, ampak odžgali ♪
  6.      odžvížgati  -am dov. (í) 1. prenehati žvižgati: čakali so, kdaj bo odžvižgal / odžvižgal je naučeno pesmico 2. z žvižganjem odgovoriti, oglasiti se: ko je zaslišal žvižg, je na tiho odžvižgal 3. žvižgajoč se oddaljiti: sedel je na kolo in odžvižgal proti mestu / krogla je odžvižgala tik mimo njegove glave / ekspr. burja je odžvižgala mimo oglov ● žarg., šport. sodnik je odžvižgal konec polčasa z žvižgom naznanil; ekspr. če se ne bo bolj pazil, bo kmalu odžvižgal umrl ♪
  7.      óglar  tudi oglár -ja m (ọ̑; á) kdor se ukvarja z žganjem oglja: v mladosti je bil oglar ♪
  8.      ogláriti 1 -im nedov. (á ȃ) ukvarjati se z žganjem oglja: oglaril je v gozdovih ♪
  9.      óglarstvo  in oglárstvo -a s (ọ̑; ȃ) žganje oglja: drvarstvo in oglarstvo ♪
  10.      oglasíti se  -ím se, in oglasíti se in oglásiti se -im se dov., oglásil se (ȋ í; ȋ á) 1. dati, začeti dajati zvok, glas: fant leži nepremično na tleh in se ne oglasi; ponoči se včasih oglasi sova; psi so se oglasili po vsej vasi začeli lajati / ptič se je oglasil z ostrim glasom // ekspr., s prislovnim določilom izraža smer, kraj, odkoder pride, začne prihajati zvok, glas: iz daljave se je oglasil strel; iz kota se je oglasilo ihtenje; v dolini se oglasi zvon / zvečer se je oglasila pesem 2. spregovoriti, reči: povej po pravici, se je oglasil oče; oglasiti se v debati; brezoseb. iz sobe se je oglasilo: naprej / oglasil se je z odločno besedo / vsi so se oglasili proti njemu nastopili 3. odgovoriti (na poziv, klicanje): odložila je slušalko, ker se ni oglasil; dolgo so ga klicali, pa se ni oglasil; na trkanje se nihče ne oglasi 4. dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: dolgo se ni oglasil z dopusta; oglasiti se z razglednico / takoj ko prideš tja, se oglasi piši 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: oglasila se je stara bolečina v križu; že na vlaku se je oglasila lakota; oglasila se mu je želja po plezanju / nazadnje se mu je le oglasila vest 6. priti kam, navadno z določenim namenom: oglasil se je na občini, da povpraša za dovoljenje; več snubcev se je že oglasilo pri njej; oglasite se jutri, danes ne utegnem ● nar. prišel jo je klicat (pod okno), pa se ni oglasila ni pokazala pripravljenosti za pogovor, stik; knjiž., ekspr. ognjenik se je oglasil začel bruhati; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; ekspr. končno se mu je oglasila pamet je začel pametno misliti, ravnati; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. morda se mu bo pa zdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; ekspr. oglasil se mu je želodec postal je lačen; na sestanku se je tudi on oglasil k besedi sodeloval v debati, pogovoru; ekspr. tedaj se je v njem oglasil mož postal je odločen, pogumen; ekspr. oglasiti se s pesmijo zapeti; ekspr. oglasil se je z novo pesniško zbirko jo objavil ♪
  11.      óglje  -a s (ọ̑) 1. črna snov, ki nastane z žganjem lesa: oglje tli; lasje kot oglje zelo črni; ima kot oglje črne lase / bukovo oglje; likalnik na oglje / kuhati, žgati oglje ♦ farm. pri črevesnih infekcijah je koristno živalsko oglje iz živalskih snovi; kem. aktivno oglje ki močno adsorbira // nedogoreli kosi lesa: žareče, živo oglje; pepel in oglje 2. um. zelo mehek črn risarski material: risati z ogljem / skica z ogljem // risarska tehnika s takšnim materialom: ukvarjati se z ogljem ♪
  12.      okarína  -e ž (ȋ) muz. otroški pihalni instrument jajčaste oblike, navadno iz žgane gline ali porcelana: igrati na okarino ♪
  13.      okús  -a m (ȗ) 1. čut za zaznavanje značilnosti snovi, zlasti jedi, s pomočjo okušalnega organa v ustih: ima zelo izostren okus; nekatere živali nimajo razvitega okusa; okus, vid in drugi čuti / zaradi prehlajenosti je izgubil okus in voh // značilnost snovi, zlasti jedi, ki se zaznava s tem čutom: otrokom ugaja zlasti sladko, drugi okusi pa manj; grenek okus kostanjevega medu; nekateri siri so precej ostrega okusa; pekoč okus žganja; trpek okus vina trpkost / plin brez barve, vonja in okusa / izboljšati okus jedi; pog. dodati malo mesa za okus za izboljšanje okusa; jed brez okusa plehka, neokusna / prepoznati jed po značilnem okusu; sladoled s čokoladnim okusom; žganje ima okus po janežu; okus po kovini // občutek, kot ga povzročajo te značilnosti: v ustih ima slab, sladkoben, zoprn okus 2. merila o prijetnem in neprijetnem pri hrani: njuna okusa se razlikujeta / za moj okus je nekoliko preslano; ekspr. siri za vsak okus; posolite in popoprajte po okusu 3. merila o lepem, primernem, skladnem: prilagoditi se okusu mladine; to ne ustreza modernemu okusu; okus časa se spreminja / literarni okus romantike / obleka ni narejena po mojem okusu // sposobnost za pravilno presojanje, kaj je lepo, primerno, skladno: ta človek ima dober okus; oblačiti se z okusom; z zanesljivim okusom presojati umetniško delo; izbrušen okus; okus za okraske; vzgajanje okusa ● vzemi bonbon, da si popraviš okus da ne boš imel v ustih več slabega okusa; ekspr. priti na okus pri kaki stvari začutiti zadovoljstvo ob njej; ekspr. izbira je stvar okusa vsak izbere po svojem okusu; kolikor ljudi, toliko okusov; okusi so različni ljudje se glede na okus razlikujejo ♪
  14.      okvára  -e ž (ȃ) 1. kar nastane pri napravi, stroju, aparatu in onemogoča normalno delovanje: na daljnovodih so nastale okvare; popraviti okvaro; huda, majhna okvara; okvare v motorju / okvare na mostu ∙ žarg. vozilo je v okvari ima okvaro, je pokvarjeno 2. med. stanje, ki ni v skladu z normalnim delovanjem organizma, nastalo zaradi poškodbe, bolezni: nesreča je povzročila okvaro možganov; njegove bolezenske okvare so posledice padca; okvara sluha; okvara zaradi uživanja mamil / roditi se s telesno okvaro napako ♪
  15.      okváriti  -im dov. (á ȃ) 1. med. povzročiti okvaro: nalezljive bolezni lahko okvarijo srčno mišico; krvavitev v možganih mu je okvarila možgansko tkivo / hrup okvari sluh 2. redko poškodovati: rja je okvarila kovino okvárjen -a -o: okvarjene oči ♪
  16.      omèt  -éta m (ȅ ẹ́) na zid enakomerno nanesena malta: omet se kruši, odpada, poka; odstraniti, zgladiti omet; napeljava je pod ometom; omet je še svež / brizgani omet; notranji, stenski, stropni, zunanji omet ♦ arhit. nakljuvati omet v star omet vsekati brazde, točke, da se nanj lahko prime nov omet; grad. fini omet iz drobnega peska, s katerim se navadno zaključuje obdelava stene; grobi omet iz debelejšega peska; prani omet iz pranega umetnega kamna ♪
  17.      opájati  -am nedov. (ā) 1. povzročati pijanost: alkoholne pijače opajajo; opajati se z žganjem 2. nav. ekspr. povzročati stanje čutnega in duševnega ugodja: duh cvetočih akacij opaja / petje je opajalo poslušalce; upanje na vrnitev ga opaja / jesenske barve opajajo oko // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: opajala jih je neskončna sreča, žalost opájati se biti v stanju čutnega in duševnega ugodja: opajati se ob misli na prihodnost; opajala se je nad glasbo; opajati se z lepoto pokrajine ∙ knjiž. pesnik se opaja v ljudski pesmi zajema, dobiva iz nje opajajóč -a -e: opajajoč vonj; opajajoča moč ljubezni; opajajoča toplota ♪
  18.      opéčen  -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na opeko: opečni zidovi; opečna streha; opečna zgradba; opečna tla / opečna gradnja / opečni izdelki / opečni prah / opečna barva blaga / (opečni) strešnik, zidak / opečna peč peč za žganje opeke ♪
  19.      opéka  -e ž (ẹ̑) izdelek, navadno iz gline, za zidanje ali pokrivanje ostrešja: zidar potrebuje še sto opek; toča je razbila več opek // ed. več takih izdelkov, taki izdelki: delati, žgati opeko; zidati z opeko; strehe so krite z opeko; tlak iz opeke; sušilnica za opeko; njegov obraz je bil rdeč kot opeka / cementna opeka; luknjičasta, votla, žlebasta opeka; polna opeka ki nima votlin, votlinic; slemenska, stropna, strešna, zidna opeka ♦ metal. kisla opeka obstojna v ognju; teh. magnezitna opeka iz žganega magnezita; šamotna opeka ♪
  20.      opijánjati  -am nedov. (á) 1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročati, da je kdo pijan: fantje so opijanjali dekleta; opijanjati z vinom // povzročati pijanost, omotico: pijača jo je hitro opijanjala / ta močni vonj me opijanja 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ravna več razsodno, preudarno: uspeh ga opijanja / opijanjali so ga s pohvalami opijánjati se s pitjem alkoholne pijače v veliki količini postajati pijan: opijanjati se z žganjem ♪
  21.      opíjanje  -a s (í) glagolnik od opijati: hitro opijanje z žganjem ♪
  22.      opíti  opíjem dov. (í) 1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročiti, da je kdo pijan: zvabili so ga v zidanico in opili // redko povzročiti pijanost, omotico: ta pijača opije / močna zdravila so ga opila 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ravna več razsodno, preudarno: zmaga jih je opila / opiti koga z besedami opíti se s pitjem alkoholne pijače postati pijan: pil je, da bi se opil; opiti se z žganjem opít -a -o: opit človek; bila je nekoliko opita; opit od lepote ♪
  23.      opravílo  -a s (í) 1. kar kdo opravlja, dela: to opravilo ga veseli; zmotiti koga pri važnem opravilu; odgovorno, težko opravilo; tudi njihovo opravilo je častno / nabiranje jagod je prijetno opravilo / mn.: drobna opravila; pomladanska opravila v vinogradu / mn.: domača opravila; biti spreten za mehanična opravila 2. rel. verski obred, zlasti maša: opravilo je končano in ljudje se razhajajo; prihajati k opravilu; slovesno opravilo / popoldansko opravilo / v tej cerkvi je le redkokdaj opravilo 3. nav. mn., star. opravek: opravila so ga zadržala; nujna opravila / iti po svojih opravilih / službena opravila 4. nav. mn., knjiž., s prilastkom delovanje, funkcija: na ta telesna opravila človek ne more neposredno vplivati; življenjska opravila v organizmu so prenehala; opravila možganov 5. knjiž., redko glagolnik od opraviti: opravilo naloge ● star. njeno edino opravilo je bilo varovanje otrok naloga, dolžnost; star. spoznal je, da ima opravila s čudnim človekom opravka; star. imam mnogo opravila dela; star. napadalec je mislil, da bo imel z menoj lahko opravilo da me bo lahko premagal; star. s tem si mi naložil težko opravilo nalogo ♪
  24.      opráviti  -im dov. (á ȃ) 1. uspešno končati a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost; opraviti pomembno nalogo; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral / mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe; opraviti polet, pot; voznik je opravil tri vožnje; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati; opraviti prevzem blaga prevzeti blago / opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil 3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil; ali si kaj opravil pri direktorju; s tako sekirico ne boš nič opravil; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi 4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih / s predlogom so nakratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili // publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala / revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem 5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila; pri njej si opravil; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil 6. nedov., nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj // izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti 7. star. obleči: opraviti otroka; hitro se opravi / opraviti se v berača 8. nar. prebiti, shajati: odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil ● ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala ◊ alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved; strojn. mehanizem opravi pot opravívši zastar.: opravivši naročilo, je odšel oprávljen -a -o: opravljen vojaški rok; izpiti so opravljeni; črno opravljena ženska; formalnosti na meji so bile hitro opravljene; mislil sem, da je stvar opravljena, pa ni končana; dobro opravljeno delo ∙ ekspr. otroci niso nikoli opravljeni z otroki je veliko dela ♪
  25.      oréhovec  -vca m (ẹ́) 1. premog v velikosti od 1,5 do 3 cm: kockovec in orehovec 2. žganje iz orehov: ponudili so mu orehovec; požirek orehovca ◊ bot. orehovci drevesa s sestavljenimi listi in koščičastimi plodovi, Juglandaceae ♪

   226 251 276 301 326 351 376 401 426 451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA