Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

žal (895-919)


  1.      izpíkčati  -am dov. (ȋ) tisk. narediti pike namesto črk: izpikčati kazalo izpíkčan -a -o: izpikčane vrste ♪
  2.      izpíti  -píjem tudi spíti spíjem dov. (í) 1. s pitjem zaužiti vso tekočino: vina niso izpili, čeprav so ga plačali; izpij, potem greva na pot; pren. izpiti ljubezen // s pitjem zaužiti sploh: izpiti požirek vina; izpiti polno skodelico mleka brez oddiha / izpiti na čast z izpitjem kozarca alkoholne pijače počastiti koga, na zdravje z izpitjem kozarca alkoholne pijače zaželeti komu srečo, zdravje 2. s pitjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine: ta žival žrtvi pregrizne vrat in ji izpije kri / izpiti kozarec; pren., pesn. žalost mu je izpila vse moči ∙ izpiti kozarec na dušek, v dušku ne da bi se vmes oddahnil // knjiž. posušiti, izsušiti: sonce je izpilo meglo / suša je izpila studenec // ekspr. izčrpati, oslabiti: delo ga je izpilo / bolezen je izpila njegova lica izpít tudi spít -a -o: izpit človek; izpiti kozarci; bledi, izpiti obrazi; izpito vino; izpit od dela ♪
  3.      izplézati  -am dov. (ẹ̑) alp. plezaje priti iz česa: po dveh dneh so alpinisti izplezali / izplezati na vrh ♪
  4.      izpodnêsti  -nêsem in spodnêsti -nêsem dov., izpodnésel izpodnêsla in spodnésel spodnêsla; izpodnesèn tudi izpodnešèn in spodnesèn tudi spodnešèn (é) 1. s potegom, sunkom odstraniti izpod česa: izpodnesti desko; izpodnesti podstavek / izpodnesel mu je oporo, na katero se je naslanjal // v zvezi s stol s hitrim potegom, sunkom odstraniti stol izpod sedečega, da ta lahko pade: izpodnesli so mu stol 2. s silo, močjo preprečiti normalno premikanje nog: val jih je izpodnesel; voda mu je izpodnesla noge / brezoseb. na poledeneli cesti ga je izpodneslo / pri prehitevanju je motoristu izpodneslo zadnje kolo // v zvezi z noga s podstavitvijo noge povzročiti, da se kdo spotakne, pade: izpodnesel mu je nogo; padel je, kakor bi mu kdo izpodnesel noge 3. s trajnim, hitrim tokom odstraniti: voda je izpodnesla breg 4. ekspr. preprečiti obstoj, delovanje: izpodnesti svojega tekmeca / na vse načine so se trudili, da bi izpodnesli vstajo ● žarg. partizani so enega izpodnesli, drugi pa je zbežal ustrelili; ekspr. hipotezo bo treba podpreti ali pa izpodnesti zanikati, ovreči; ekspr. izpodnesli so mu stolček povzročili so, da ni več na vodilnem mestu, položaju; ekspr. izpodnesti komu tla povzročiti, da ima ogrožen (družbeni) položaj; povzročiti, da ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; ekspr. vse življenje je bil pošten, zdaj pa ga je izpodneslo je naredil moralni prekršek ♪
  5.      izpodrézati  -réžem in spodrézati -réžem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z rezanjem od spodaj poškodovati, uničiti: izpodrezati korenine, steblo; padel je, kot bi mu noge izpodrezal / izpodrezati podpore pri mostu; pren., ekspr. izpodrezati korenine birokratizmu // z rezanjem skrajšati: izpodrezati kokošim peruti 2. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjšati pomen ali preprečiti obstoj česa: izpodrezati akcijo sovražniku; izpodrezati trgovino s sosednjo državo ◊ čeb. izpodrezati matičnike odstraniti jih in s tem preprečiti rojenje; izpodrezati satje z odstranitvijo dela satja povečati prostor v panju; med. izpodrezati (otroku) prirasli jezik zarezati v sluznično gubo; obrt. izpodrezati rokavni izrez z rezanjem na spodnjem delu narediti ga večjega izpodrézan in spodrézan -a -o: izpodrezana korenina; izpodrezane peruti ♪
  6.      izpopolníti  in izpopólniti -im tudi spopolníti in spopólniti -im [u̯n] dov. (ȋ ọ́) 1. narediti kaj bolj popolno, dovršeno: izpopolniti izdelke; izpopolniti delovni postopek; izpopolniti stroj; ti aparati so se zadnja leta zelo izpopolnili / z novimi odkritji se je predstava o vesolju izpopolnila / izpopolniti izbiro povečati jo z novimi izdelki, boljšo kakovostjo 2. dodati manjkajoče, nadomestiti: izpopolniti zalogo / z izdajo tega učbenika so izpopolnili vrzel v stroki 3. z dodatnim izobraževanjem doseči večjo strokovnost, večje znanje: izpopolniti znanje na seminarju; strokovno izpopolniti kadre; izpopolniti se v glasbi, stroki; izpopolnil se je na praksi v tujini izpopolníti se in izpopólniti se tudi spopolníti se in spopólniti se postati boljši, popolnejši, zlasti v moralnem pogledu: ljudje so se v teh letih izpopolnili; prizadeva si, da bi izpopolnil samega sebe izpopólnjen tudi spopólnjen -a -o: izpopolnjen stroj / izpopolnjena izdaja učbenika ♪
  7.      izpopolnjeváti  -újem tudi spopolnjeváti -újem [u̯n] nedov. (á ȗ) 1. delati kaj bolj popolno, dovršeno: izpopolnjevati izdelke; širiti in izpopolnjevati obrat; izpopolnjevati stroj / izpopolnjevati vzgojo; človeški govor se je v tisočletjih izpopolnjeval 2. dodajati manjkajoče, nadomeščati: izpopolnjevati zaloge / partija je izpopolnjevala svoje vrste z najboljšimi borci 3. z dodatnim izobraževanjem dosegati večjo strokovnost, večje znanje: izpopolnjevati znanje; izpopolnjevati se v pisanju; strokovno se izpopolnjevati izpopolnjeváti se tudi spopolnjeváti se 1. postajati boljši, popolnejši, zlasti v moralnem pogledu: z delom se je notranje izpopolnjeval 2. predstavljati, ustvarjati skladno celoto: pravili se med seboj izpopolnjujeta ♪
  8.      izpovédati  -povém dov. (ẹ́) 1. posredovati svoje misli, čustva, razpoloženja, navadno v umetniškem delu: izpovedati ljubezen, žalost; v pesmih izpovedati svoja najgloblja čustva; izpovedati se v glasbi, slikarstvu / izpovedati dekletu ljubezen / knjiž. to misel je izpovedal avtor v svojem članku o kritiki izrazil / star. odkritosrčno sem izpovedal, da ne znam svetovati povedal, priznal 2. pri zaslišanju povedati, kar se ve o kaki stvari: priče so izpovedale drugače kot obdolženec; brez obotavljanja, po resnici izpovedati / izpovedati pod prisego / izpovedal je, da je nedolžen 3. javno izraziti svojo pripadnost čemu: izpovedati vero; vsak državljan ima pravico izpovedati svojo narodnost izpovédati se ekspr. povedati vse, kar človeka vznemirja: čutil je potrebo, da bi se komu izpovedal; izpovedal sem se vsega, kar mi je ležalo na srcu; odkrito se izpovedati izpovédan -a -o: izpovedana ljubezen; to je bilo jasno, pred pričami izpovedano; prim. spovedati ♪
  9.      izpovedováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. posredovati svoje misli, čustva, razpoloženja, navadno v umetniškem delu: izpovedovati ljubezen, samoto, žalost; v črtici se avtor izpoveduje osebno in neposredno; glasbeno, likovno se izpovedovati / film lahko prav tako izpoveduje kot roman / knjiž. kritik izpoveduje pomembne misli o vzgajanju talentov izraža 2. javno izražati svojo pripadnost čemu: izpovedovati svojo narodnost; izpovedovati vero / izpovedovati ideje, nazore / izpovedovati bratstvo in enotnost med narodi; pren., publ. javno izpovedovati vero v družbeni napredek izpovedováti se ekspr. pripovedovati, kar človeka vznemirja: dolgo se je izpovedovala materi izpovedujóč -a -e: pisal je, iskreno izpovedujoč svoje ideje izpovedován -a -o: izpovedovani nazori; izpovedovana ljubezen; prim. spovedovati ♪
  10.      izpraševálec  tudi spraševálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor izprašuje: pokazal se je kot neutruden izpraševalec / pri ustnem anketiranju so izpraševalci obiskali nad petsto družin 2. kdor z vprašanji ugotavlja, preverja kandidatovo znanje: določiti izpraševalce; z natančnimi odgovori je presenetil izpraševalce; izpraševalec metodike; izpraševalec pri izpitu 3. zasliševalec: ujetnika so odpeljali pred stroge izpraševalce ♪
  11.      izpred  in spred predl., z rodilnikom 1. za izražanje usmerjenosti iz položaja pred čim: avtobus odpelje izpred gostilne; umaknite se izpred ogledala / opazovati izpred vrat / v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti v kateri je umrli živel // publ. za izražanje položaja pred čim; pred: avto stoji izpred garaže 2. za izražanje izhajanja iz časa pred čim: to je popevka izpred sedmih let; vračajo se razmere izpred vojne ♪
  12.      izprežáti  -ím dov., izprêži in izpréži; izprêžal in izpréžal (á í) s prežanjem zagledati, odkriti: izprežal je skrito znamenje, kje naj se umakne / izprežal je priliko, da je pobegnil / ekspr. pri ključavnici je vse izprežala ♪
  13.      izpríčati  -am dov. (ȋ ȋ) 1. knjiž. javno pokazati, izraziti: ljudstvo je v boju izpričalo svojo nacionalno zavest; izpričati pripravljenost za sodelovanje; ob katastrofi se je izpričala mednarodna solidarnost / redko dveletni premor se je pri pesniku izpričal kot zorenje pokazal 2. star. utemeljiti, podpreti kako trditev z dokazi; dokazati: na sodišču je izpričal svojo nedolžnost; zastar. niso mu mogli izpričati, da je zažgal hišo / pred gospodarjem sta morala izpričati resničnost dogodka potrditi izpríčan -a -o 1. deležnik od izpričati: enotnost gledišč je izpričana 2. knjiž. za katerega je znan, potrjen obstoj: ta kraj je izpričan že v srednjem veku; zgodovinsko izpričano ime ♪
  14.      izpričeváti  -újem tudi spričeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. knjiž. javno kazati, izražati: izpričevati svoje nazore; s svojim oblačenjem izpričuješ slab okus; v kompoziciji črtic se izpričuje pisateljeva nadarjenost // nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa; dokazovati: ti zgledi izpričujejo, kako gre jezik včasih svojo pot; vsaka ped zemlje je izpričevala, da jo skrbno obdelujejo 2. star. utemeljevati, podpirati kako trditev z dokazi; dokazovati: izpričevati svojo nedolžnost / vsa vas izpričuje resničnost tega dogodka izpričeváti se tudi spričeváti se nar. opravičevati se: izpričeval se je, da mu je žal za to, kar je storil ♪
  15.      izpuhtéti  -ím tudi spuhtéti -ím dov. (ẹ́ í) nav. ekspr. izhlapeti, izpareti: tekočina je izpuhtela; vino je izpuhtelo iz posode // izginiti, miniti: napetost je kmalu izpuhtela; sanje so nenadoma izpuhtele (v nič); počasi ji je izpuhtela žalost iz srca / sneg je že drugi dan izpuhtel skopnel ● ekspr. počakaj, naj mu pijača izpuhti naj se strezni; ekspr. to mi je že zdavnaj izpuhtelo iz glave, spomina sem že pozabil; redko kam je fant že spet izpuhtel izginil ♪
  16.      izpulíti  in izpúliti -im tudi spulíti in spúliti -im dov. (ȋ ú) 1. z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči: izpuliti las, zob; izpuliti nit iz blaga; izpuliti rastlino s korenino vred / izpuliti ptici perje populiti; pren., ekspr. izpuliti pohlepnost iz srca ∙ pog., ekspr. izpuliti hudiču rep doseči, napraviti kaj navidez nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo // z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz česa sploh: komaj mu je izpulil nož iz rok; izpulila mu je roko, ki jo je držal; izpulil se mu je iz rok; pren., publ. na domačem terenu so jim izpulili zmago 2. ekspr. z vztrajnim prigovarjanjem priti do česa: izpulil mu je zadnje dinarje / iz otrok so izpulili vso skrivnost izpúljen tudi spúljen -a -o: izpuljen las, zob; izpuljeno perje ♪
  17.      izrabíti  in izrábiti -im dov. (ȋ á) 1. popolnoma, v celoti porabiti: izrabiti ves kredit // napraviti, da se kaj funkcionalno, namensko izpolni: izrabiti prostor / ves prosti čas izrabi za študij 2. napraviti, da kaj opravi svoj namen: maksimalno izrabiti stroj; izrabiti energetske vire 3. napraviti, da kaj prinese ugodnosti: izrabiti ugodne razmere / izrabil je ugodno priložnost in zbežal // napraviti, da kaj neupravičeno prinese ugodnosti: izrabiti službeni položaj; izrabiti predpise 4. neplačano si prilastiti proizvode tujega dela: brezobzirno izrabiti delavce 5. z dolgo rabo, uporabo napraviti kaj neuporabno, neprimerno: čopič je izrabil do držaja; čevlji so se že izrabili; stroj se je čisto izrabil / žival se pri težkem delu kmalu izrabi izčrpa, oslabi izrábljen -a -o: dobro izrabljen čas; načrtno izrabljen prostor; stroj je že izrabljen ♪
  18.      izračúnati  -am tudi zračúnati -am dov. (ȗ) 1. z računanjem ugotoviti, določiti: izračunati hitrost vožnje; izračunati obresti; izračunal je, kdaj se bo komet najbolj približal zemlji / izračunati na pamet, prste, z računalom // redko ugotoviti, določiti sploh: izračunali so, da imajo še dovolj časa do odhoda vlaka; hitro si je izračunal, da ga lahko reši le beg 2. končati računsko operacijo: dijak je nalogo pravilno začel, ni je pa izračunal ◊ geom. izračunati ploščino trikotnika; mat. izračunati enačbo izračúnan tudi zračúnan -a -o: izračunani stroški; izračunana višina ♪
  19.      izràz  -áza m (ȁ á) 1. jezikovna enota iz glasov, besed za označevanje pojmov: kaj pomeni ta izraz? navedena izraza se rabita kot sinonima; delati, ustvarjati izraze za nove pojme; uporabljati izbrane, jasne, vsakdanje izraze; prevajalec ni našel najbolj ustreznega izraza za nemško besedo; domači, grški, tuji izrazi; knjiž. ekspresivni izrazi; grob, vulgaren, zastarel izraz / enobesedni, večbesedni izrazi; gastronomski, medicinski izrazi; to je knjižni, pesniški izraz; strokovni izrazi; zbirati izraze iz narečja / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava 2. ed., knjiž., s prilastkom način posredovanja misli, čustev, doživljanja: pesnik izboljšuje svoj pesniški izraz; sodoben gledališki izraz; po sili umetniškega izraza ga ni še nihče prekosil; zgoščenost izraza / pesnica je našla tanek izraz za svoj čustveni svet 3. nav. ed., navadno s prilastkom videz, zunanja podoba, zlasti obraza, oči, ki kaže razpoloženje, čustva: v njenih očeh je bil nenavaden izraz; vesel izraz mu je legel na obraz; njegove oči so brez izraza; čuden, otožen izraz (obraza, na obrazu); gledati z izrazom obupanca; izraz zaničevanja in sovraštva / izraz njegovega glasu je bil tak, da so vsi jokali // zastar. videz, zunanja podoba sploh: po obsegu in izrazu je to skromno grajsko poslopje 4. ed., z rodilnikom to, v čemer se kaj kaže, izraža: umetnost je izraz časa; ljudske pesmi so najpristnejši izraz ljudske duše; to dejanje je izraz ljubezni; predsednikov obisk je izraz prijateljskega sodelovanja obeh držav; kot izraz hvaležnosti mu je podaril knjigo / potrtost ni ostala brez zunanjega izraza 5. nav. mn., publ., z rodilnikom kar kaže, izraža kaj: predsednika so sprejeli z izrazi prijateljstva, simpatij / kot vljudnostna fraza sprejmite izraze (globokega) sožalja, spoštovanja 6. publ., v zvezi prihajati, priti do izraza postajati, postati bolj opazen, viden, jasen: to mnenje je prišlo v referatu dobro do izraza; črni lasje pridejo ob sinji obleki posebno do izraza; slika v tem prostoru ne prihaja prav do izraza / njegovo znanje ni prišlo do izraza // v zvezi dobiti, najti svoj izraz izraziti se, pokazati se: razumevanje za naravo je dobilo svoj izraz v planinstvu; malodušnost je našla svoj umetniški izraz v Cankarjevih Hlapcih // v zvezi dati izraz izraziti: dati izraz čustvu ● ekspr. dati izraza svojim čustvom, veselju sproščeno izraziti svoja čustva, veselje; ekspr. svojo vlogo je odigrala brez izraza neizrazito, medlo ◊ ekon. denarni izraz vrednosti blaga; lingv. mednarodni izraz beseda, zlasti grško-latinskega, angleškega izvora, ki se uporablja v mnogih drugih jezikih; izraz količine; mat. matematični izraz števila, povezana z računskimi znaki; muz. glasbeni izraz zvočna upodobitev skladateljevega doživljanja; označba za izraz izvajanja ♪
  20.      izráziti  -im dov. (á ȃ) 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izraziti mnenje, pomisleke; burno izraziti svoja čustva; javno, pismeno izraziti svoje zahteve; izraziti kaj z besedami, kretnjami, mimiko; izraziti soglasje z gibom glave; preprosta ljudstva izražajo svoje razpoloženje zlasti s petjem in plesom / izraziti s slikarskimi sredstvi ♦ lingv. izraziti začudenje z medmetom 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izraziti dvom o rešitvi krize; izraziti komu hvalo, občudovanje, zahvalo; izrazil je obžalovanje, ker ni mogel priti obžaloval je; izraziti sožalje svojcem umrlega; udeleženci simpozija so izrazili željo, da bi se še kdaj srečali / veleposlanik je izrazil prepričanje, da bo spor rešen po mirni poti; vlada je izrazila zaskrbljenost nad položajem v svetu / izraziti vdanost predsedniku ∙ publ. večina volivcev mu je izrazila zaupanje je glasovala zanj 3. prikazati, podati z določenimi znaki, enotami: število 6 lahko izrazimo v obliki 2 x 3; izraziti vrednost blaga v dolarjih; izraziti s kemijsko formulo / to lahko izrazimo tudi matematično izráziti se 1. uporabiti jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: otrok se še ne zna izraziti; izbrano, jasno, pravilno se izraziti; slabo si se izrazil // publ., navadno s prislovom povedati svoje mnenje: lepo, ugodno se je izrazil o pevcu; o prireditvi se je večina pohvalno izrazila / časopisi so se pohvalno izrazili o gostovanju ansambla // ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z da, če izraža vljudno omejevanje povedanega: če se smem tako izraziti, takega igralca ne bo več kmalu / da se prav izrazim, meni ni za to čast 2. pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: v očeh se mu je izrazila groza, žalost / nezadovoljstvo se je izrazilo v demonstracijah // pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje česa sploh: v romanu se je izrazil njegov domovinski čut; v umetnosti se je izrazilo življenje dobe / v narodnoosvobodilni vojni se je izrazila želja po svobodi 3. publ. izreči se, izjaviti: večina se je izrazila za predlaganega kandidata; izraziti se proti takemu načinu dela izrážen -a -o: javno izražen odnos do česa; z besedami izražena misel; izražena prošnja, zahteva; s kemijskimi simboli izražena sestava spojine; dolžina je izražena v metrih; to je premalo določno izraženo; izraženo v odstotkih ♪
  21.      izrážanje  -a s (á) glagolnik od izražati: izražanje čustev, misli, mnenj / izražanje žalosti z jokom / izražanje pripadnosti / izražanje rasti proizvodnje z grafikoni / izbrano, jasno izražanje; biti spreten v izražanju; kultura govornikovega izražanja / likovno, umetniško izražanje; pismeno, ustno izražanje ◊ lingv. glagolsko izražanje izražanje s pretežno uporabo glagolskih konstrukcij ♪
  22.      izrážati  -am nedov. (á) 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izražati mnenja, pomisleke; izražati presenečenje, veselje; izražati miselno sorodnost s kom; burno izražati svoja čustva; javno izražati svoje prepričanje, pripadnost; ustno, pismeno izražati svoje zahteve; izražati svoje misli v pesniški obliki; izražati z besedami, kretnjami, mimiko; izražati doživetja z glasbo, s slikarskimi sredstvi 2. biti zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: njen obraz izraža grozo, žalost; stroge oči so izražale nenaklonjenost; v njenih kretnjah se izraža milina // biti zunanja podoba, znamenje česa sploh: umetnost izraža svojo dobo / izbrani so le tisti teksti, ki prepričljivo izražajo zahtevo po narodnostni enakopravnosti 3. biti nosilec kakega pomena, lastnosti: pridevniki lahko izražajo več stopenj svojega pomena; izražati istočasnost dejanja // biti nosilec kake vsebine: nekatere pesmi izražajo ilirsko tendenco; skupno sporočilo izraža pripravljenost vlad za nadaljnje sodelovanje 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izražati komu občudovanje, priznanje; izražati podporo narodnoosvobodilnemu gibanju; izražati upanje v zmago / publ. obe strani izražata zadovoljstvo nad dosedanjim potekom pogovorov; vlada izraža zaskrbljenost zaradi tega incidenta / publ. s šolstvom izražamo posebno skrb za mladino 5. prikazovati, podajati z določenimi znaki, enotami: izražati dolžino v metrih; izražati vrednost blaga v dolarjih; dviganje cen se izraža v odstotkih izrážati se 1. uporabljati jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: tako so se izražali klasiki; fant se zna izražati; izbrano, lepo se izražati; izražati se knjižno, vulgarno; pismeno se slabo izraža; rad se izraža s frazami, manjšalnicami; z lahkoto, muko se izražati / so slikarji, ki se izražajo predvsem z barvo // publ., navadno s prislovom pripovedovati svoje mnenje: grdo, grobo, spoštljivo, žaljivo se izražati o kom; o prireditvi se izražajo pohvalno, ugodno, ekspr. s samimi superlativi 2. navadno s prislovnim določilom biti viden, kazati se v čem: ljubezen do domovine se izraža v vsem njegovem delu; v mitologiji se izražajo odnosi človeka do narave / knjiž. duh ljudstva se izraža v njegovem javnem življenju izražajóč -a -e: izražajoč mnenje večine, ga je predlagal za delegata; pojem izražajoča beseda; kulturno snovanje, izražajoče se v umetnosti ♪
  23.      izrêči  -rêčem dov., izrêci izrecíte; izrékel izrêkla (é) 1. izraziti z govorjenjem: izreči kletev, psovko, šalo; žal mu je bilo za besede, ki jih je izrekel; v afektu, jezi izreči; v naglici izreči kaj nepremišljenega; komaj je izrekel misel, že so mu nasprotovali / star. marsikaj, kar je profesor izrekel, so že pozabili rekel, povedal 2. javno izraziti svoje misli: diskutanti so izrekli tehtne pomisleke k predlaganemu načrtu; pionirji so izrekli predsedniku dobrodošlico; izreči svoje mnenje o knjigi; izreči sodbo o čem // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izreči opomin, ukor; izreči komu priznanje; izreči sožalje; izreči zahvalo zahvaliti se / publ. delavci so izrekli nezaupnico direktorju 3. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi; izgovoriti: učenec je izrekel besedo z napačnim poudarkom; glasno, hitro, razločno izreči ● publ. o tem pojavu znanstveniki še niso izrekli dokončne besede pojav še ni popolnoma raziskan; publ. udeleženci so se pohvalno izrekli o organizaciji kongresa so pohvalili organizacijo ◊ jur. izreči kazen sporočiti obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje; izreči obsodbo, sodbo izrêči se javno izraziti svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: izreči se proti predlogu; volivci so se izrekli za republiko; pri štetju se je izrekel za Slovenca // javno izraziti svoje mnenje, navadno o pomembnem vprašanju: komisija se mora o vsakem kandidatu posebej izreči izrékši in izrêkši zastar.: to izrekši, se je poslovil izrečèn -êna -o: izrečen sklep; razločno izrečena beseda; izrečena kazen; javno izrečeno mnenje; sam.: o tem problemu je bilo že veliko izrečenega ♪
  24.      izrékati  -am nedov. (ẹ̑) 1. izražati misli z govorjenjem: izrekati očitke, želje / star. izrekal ji je prijazne besede govoril 2. javno izražati svoje misli: predsedniku so izrekali dobrodošlice; na sestanku so izrekali svoja mnenja o delu // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izrekati pohvalo, priznanje; izrekati soglasje k imenovanju odbornikov / kot vljudnostna fraza ob smrti ob očetovi smrti vam izrekam globoko sožalje 3. oblikovati glasove, besede z govorilnimi organi; izgovarjati: otrok še ne zna izrekati vseh glasov; nosljajoče, počasi, s poudarkom izrekati besede ◊ jur. izrekati kazen sporočati obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje izrékati se javno izražati svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: izrekati se proti predlogu; izrekati se za miroljubno sožitje ♪
  25.      izrézanka  -e ž (ẹ̑) iz papirja ali podobnega ploskega materiala izrezana podoba: izrezanka iz lepenke / na zalogi imajo dovolj izrezank izrezovank ◊ film. animirani film, v katerem se slike oblikujejo s podobami, izrezanimi iz ploskega materiala ♪

   770 795 820 845 870 895 920 945 970 995  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA