Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
žal (51-75) 
- zalêtel -éla -o [eu̯] prid. (é ẹ́) knjiž. zaletav: predrznosti zaletelih mladeničev / ekspr. zaleteli koraki ♪
- zaletéla -e ž (ẹ̑) ekspr. zaletava ženska: ona je velika zaletela ♪
- zaletélo -a s (ẹ́) slabš. zaletav človek: ne bodi brezglavo zaletelo ♪
- zaletélost -i ž (ẹ́) knjiž. zaletavost: njegova zaletelost je znana / tako dejanje, ravnanje je zaletelost ♪
- zaléten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na zalet: zaletna dolžina / zaletna moč ♪
- zaletéti se -ím se dov., zalêtel se (ẹ́ í) 1. hitro se premikajoč priti v sunkovit dotik s čim: v temi se zaleteti v zaboj; hote se zaleteti v koga / muha se zaleti v pajkovo mrežo // udariti s hitro vozečim vozilom ob kaj: zaleteti se z avtomobilom v drevo / zaletela sta se avtobus in tovornjak 2. začeti se hitro premikati z namenom dobiti zadostno hitrost, silo za določeno dejanje: zaletel se je in preskočil potok; zaletel se je, da bi razbil vrata // s prislovnim določilom hitro se premikajoč usmeriti se kam: bik se je zaletel proti nam; jezdeca se zaletita drug proti drugemu // s prislovnim določilom hitro se premikajoč priti kam: ne zaleti se med goste, v sobo kakor zadnjič / ščuka se včasih zaleti na vodno površino 3. ekspr. hitro, premalo premišljeno se lotiti česa, narediti kaj: priznam, da sem se glede tega zaletel / zaleteti se z gradnjo, odgovorom 4. ekspr., navadno v zvezi z v vznemirjeno, razburjeno izraziti pomisleke glede česa: zaleteti se v besedilo, program 5. priti kot tujek v grlo, sapnik in sprožiti kašelj: grižljaj se mu je zaletel; sapa, slina se mu je zaletela; brezoseb. zaletelo se mu je od smeha / ekspr. glas se mu je zaletel ● zaleteti se z glavo skozi zid, v zid poskušati izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. nekam, v zid se zaleti izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje zaletèn -êna -o:
zaleten avtomobil; zaletena sapa ♪
- zaletíšče -a s (í) šport. del smučarske skakalnice od vrha do odskočišča: skrajšati zaletišče; spustiti se po zaletišču // kraj, mesto zaleta: zaletišče za skok v višino ♪
- zaletováti se -újem se nedov. (á ȗ) redko zaletavati se: pes se je jezno zaletoval v tujce / besede se mu zaletujejo v grlu ♪
- zalézati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) redko zalezovati: zalezati sovražnika zalézati se ekspr., s prislovnim določilom z lezenjem prihajati kam in tam ostati: megle se zalezajo v doline / dvom se zaleza v njeno dušo, srce ♪
- zalezávati -am nedov. (ȃ) zalezovati: zalezavati divjad / zalezavati sovražnika ♪
- zalezoválec -lca [u̯c] m (ȃ) kdor koga zalezuje: zalezovalec divjadi / zalezovalec deklet ♪
- zalezovánje -a s (ȃ) glagolnik od zalezovati: zalezovanje ruševca / zalezovanje sovražnika ♪
- zalezováti -újem tudi zalézovati -ujem nedov. (á ȗ; ẹ́) 1. prizadevati si priti skrivoma, pritajeno z določenim namenom dovolj blizu koga: lovec zalezuje gamsa, divjega petelina / gad, mačka zalezuje miš / ves dan zalezovati sovražnika, tihotapce / če bi nas zalezovali, bi nas čakali tule // prizadevati si priti v stik s kom z namenom uresničiti ljubezenske želje, zadovoljiti spolne potrebe: zalezovati dekle; zalezuje jo, ko moža ni doma 2. skrivaj, pritajeno opazovati koga z namenom nadzorovati ga: kljub temu, da so ga povsod zalezovali, je nenadoma izginil 3. nav. 3. os., ekspr. s skorajšnjim začetkom, majhno stopnjo svojega pojavljanja spravljati koga v kako neugodno, nezaželeno stanje:
dan zalezuje ubežnika / naduha, spanec ga zalezuje / dvom, vest me zalezuje ♪
- zaležánost -i ž (á) stanje zaležanega: zaležanost roke / obleka je porumenela zaradi zaležanosti ♪
- zaležáti se -ím se dov. (á í) 1. ležeč se zadržati kje predolgo: če se zaležiš, zamudiš vlak / dolgo se zaležati 2. ekspr. od predolgega ležanja postati trd, negibčen: bolnik ni vstajal in telovadil, zato se je zaležal zaležáti si preh. 1. s pritiskom pri ležanju povzročiti, da postane del telesa mravljinčast, manj gibljiv: zaležati si nogo, roko 2. z ležanjem povzročiti, da kaj pride v določen nepravi položaj in tam ostane: zaležati si lase / zaležati si obraz zaležáti preh., nar. zaradi dolgega ležanja zamuditi: zaležati sončni vzhod / zaležati šolo, vlak zaležán -a -o deležnik od
zaležati se: zaležan človek; zaležani lasje // zaradi dolgega ležanja pokvarjen, slab: zaležano žito / zaležano perilo ♪
- zaléžen -žna -o prid. (ẹ̑) knjiž. izdaten: zaležno kosilo // velik, precejšen: zaležne cene ♪
- záli -a -o prid. (á) zastar. hudoben: tega zalega človeka so se vsi bali; prim. zel ♪
- zalíčiti 1 -im dov. (í ȋ) zastar. zakriti, prikriti: zaličiti lovsko past zalíčen -a -o: zaličena zanka ♪
- zalíčiti 2 -im dov. (í ȋ) zastar. zgladiti, zravnati: vetrovi so zaličili sneg po pobočjih ♪
- zalíčje -a s (ȋ) knjiž. zadnji del lic: ušesna mečica, zraščena z zaličjem ♪
- zalíjati -am nedov. (í) zastar. zalivati: potok je zalijal polje / rdečica ji zalija obraz ♪
- zalíkati -am dov. (ȋ) 1. z likanjem narediti, da kaj pride v določen položaj in tam ostane: zalikati gube krila; zalikati rob hlačnic // z likanjem nehote narediti: pazi, da ne zalikaš v ovratnik gub 2. z likanjem poškodovati: pri previsoki temperaturi likalnika pletenino zalikamo 3. z likanjem povzročiti, da kaj pride, se zaje v notranjost: obleko pred likanjem očistimo, da madežev ne zalikamo vanjo ◊ grad. zalikati beton fino zgladiti svežo betonsko površino zalíkan -a -o: zalikan rob hlačnic; razlikati zalikane gubice ♪
- zalísati -am dov. (ȋ) gozd. s plitvim zasekom na lubju označiti drevje, navadno za sečnjo: zalisati bolne smreke zalísan -a -o: zalisano drevje ♪
- zalístati -am dov. (ȋ) 1. obrniti nekaj listov (knjige, zvezka): zalistati časopis; zalistati po knjigi; odprta knjiga se je zalistala nazaj // začeti nahitro, ne strnjeno brati, obračajoč liste: zalistal je po reviji, da bi našel članek 2. knjiž. pognati liste: drevje je že zalistalo ♪
- zalísten -tna -o prid. (ȋ) bot. ki se razvije v zalistju: zalistni poganjki; zalistna očesa ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226 
