Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

žal (45-69)



  1.      zaletávanje  -a s () glagolnik od zaletavati se: zaletavanje avtomobilov / zaletavanje iz ene skrajnosti v drugo
  2.      zaletávati se  -am se nedov. () 1. hitro se premikajoč prihajati v sunkovit dotik s čim: iz objestnosti se zaletavati v mimoidoče; v temi so se zaletavali v stole, zaboje; vešče se zaletavajo v svetilko // udarjati s hitro vozečim vozilom ob kaj: opiti vozniki avtomobilov se pogosto zaletavajo v ograjo; zaletavati se z avtomobili 2. ekspr. hitro, premalo premišljeno se lotevati česa, delati kaj: ne zaletavajte se, ampak dobro premislite, ker bo veliko stroškov / zaletavati se iz neumnosti v neumnost 3. ekspr., navadno v zvezi z v vznemirjeno, razburjeno izražati pomisleke o čem: javno se zaletavati v program / članek se zaletava v odločitev oblasti / ta fant se zaletava v vsako dekle jo nadleguje zaletavajóč se -a -e: zaletavajoče se kroglice; prisl.: zaletavajoče se česa lotevati ∙ zaletavajoče govoriti, hoditi neenakomerno hitro, sunkovito
  3.      zaletávec  -vca m () ekspr. zaletav človek: imela ga je za zaletavca
  4.      zaletávost  -i ž (á) lastnost, značilnost zaletavega: zaletavost več škoduje, kot koristi; pri delu bo treba več strokovnosti in manj zaletavosti / ekspr. zaletavost hoje // zaletavo dejanje ali ravnanje: njegovih zaletavosti niso pozabili; narediti zaletavost
  5.      zaletávščina  -e ž () ekspr. zaletavo dejanje ali ravnanje; zaletavost: zaradi njegovih zaletavščin so imeli same težave
  6.      zalêtel  -éla [e] mẹ́) ekspr. zaletav človek: mladi zaletel ni poslušal; on je pravi zaletel
  7.      zalêtel  -éla -o [e] prid.ẹ́) knjiž. zaletav: predrznosti zaletelih mladeničev / ekspr. zaleteli koraki
  8.      zaletéla  -e ž (ẹ̑) ekspr. zaletava ženska: ona je velika zaletela
  9.      zaletélo  -a s (ẹ́) slabš. zaletav človek: ne bodi brezglavo zaletelo
  10.      zaletélost  -i ž (ẹ́) knjiž. zaletavost: njegova zaletelost je znana / tako dejanje, ravnanje je zaletelost
  11.      zaléten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na zalet: zaletna dolžina / zaletna moč
  12.      zaletéti se  -ím se dov., zalêtel se (ẹ́ í) 1. hitro se premikajoč priti v sunkovit dotik s čim: v temi se zaleteti v zaboj; hote se zaleteti v koga / muha se zaleti v pajkovo mrežo // udariti s hitro vozečim vozilom ob kaj: zaleteti se z avtomobilom v drevo / zaletela sta se avtobus in tovornjak 2. začeti se hitro premikati z namenom dobiti zadostno hitrost, silo za določeno dejanje: zaletel se je in preskočil potok; zaletel se je, da bi razbil vrata // s prislovnim določilom hitro se premikajoč usmeriti se kam: bik se je zaletel proti nam; jezdeca se zaletita drug proti drugemu // s prislovnim določilom hitro se premikajoč priti kam: ne zaleti se med goste, v sobo kakor zadnjič / ščuka se včasih zaleti na vodno površino 3. ekspr. hitro, premalo premišljeno se lotiti česa, narediti kaj: priznam, da sem se glede tega zaletel / zaleteti se z gradnjo, odgovorom 4. ekspr., navadno v zvezi z v vznemirjeno, razburjeno izraziti pomisleke glede česa: zaleteti se v besedilo, program 5. priti kot tujek v grlo, sapnik in sprožiti kašelj: grižljaj se mu je zaletel; sapa, slina se mu je zaletela; brezoseb. zaletelo se mu je od smeha / ekspr. glas se mu je zaletel ● zaleteti se z glavo skozi zid, v zid poskušati izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. nekam, v zid se zaleti izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje zaletèn -êna -o: zaleten avtomobil; zaletena sapa
  13.      zaletíšče  -a s (í) šport. del smučarske skakalnice od vrha do odskočišča: skrajšati zaletišče; spustiti se po zaletišču // kraj, mesto zaleta: zaletišče za skok v višino
  14.      zaletováti se  -újem se nedov.) redko zaletavati se: pes se je jezno zaletoval v tujce / besede se mu zaletujejo v grlu
  15.      zalézati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) redko zalezovati: zalezati sovražnika zalézati se ekspr., s prislovnim določilom z lezenjem prihajati kam in tam ostati: megle se zalezajo v doline / dvom se zaleza v njeno dušo, srce
  16.      zalezávati  -am nedov. () zalezovati: zalezavati divjad / zalezavati sovražnika
  17.      zalezoválec  -lca [c] m () kdor koga zalezuje: zalezovalec divjadi / zalezovalec deklet
  18.      zalezovánje  -a s () glagolnik od zalezovati: zalezovanje ruševca / zalezovanje sovražnika
  19.      zalezováti  -újem tudi zalézovati -ujem nedov.; ẹ́) 1. prizadevati si priti skrivoma, pritajeno z določenim namenom dovolj blizu koga: lovec zalezuje gamsa, divjega petelina / gad, mačka zalezuje miš / ves dan zalezovati sovražnika, tihotapce / če bi nas zalezovali, bi nas čakali tule // prizadevati si priti v stik s kom z namenom uresničiti ljubezenske želje, zadovoljiti spolne potrebe: zalezovati dekle; zalezuje jo, ko moža ni doma 2. skrivaj, pritajeno opazovati koga z namenom nadzorovati ga: kljub temu, da so ga povsod zalezovali, je nenadoma izginil 3. nav. 3. os., ekspr. s skorajšnjim začetkom, majhno stopnjo svojega pojavljanja spravljati koga v kako neugodno, nezaželeno stanje: dan zalezuje ubežnika / naduha, spanec ga zalezuje / dvom, vest me zalezuje
  20.      zaležánost  -i ž (á) stanje zaležanega: zaležanost roke / obleka je porumenela zaradi zaležanosti
  21.      zaležáti se  -ím se dov. (á í) 1. ležeč se zadržati kje predolgo: če se zaležiš, zamudiš vlak / dolgo se zaležati 2. ekspr. od predolgega ležanja postati trd, negibčen: bolnik ni vstajal in telovadil, zato se je zaležal zaležáti si preh. 1. s pritiskom pri ležanju povzročiti, da postane del telesa mravljinčast, manj gibljiv: zaležati si nogo, roko 2. z ležanjem povzročiti, da kaj pride v določen nepravi položaj in tam ostane: zaležati si lase / zaležati si obraz zaležáti preh., nar. zaradi dolgega ležanja zamuditi: zaležati sončni vzhod / zaležati šolo, vlak zaležán -a -o deležnik od zaležati se: zaležan človek; zaležani lasje // zaradi dolgega ležanja pokvarjen, slab: zaležano žito / zaležano perilo
  22.      zaléžen  -žna -o prid. (ẹ̑) knjiž. izdaten: zaležno kosilo // velik, precejšen: zaležne cene
  23.      záli  -a -o prid. (á) zastar. hudoben: tega zalega človeka so se vsi bali; prim. zel
  24.      zalíčiti 1 -im dov.) zastar. zakriti, prikriti: zaličiti lovsko past zalíčen -a -o: zaličena zanka
  25.      zalíčiti 2 -im dov.) zastar. zgladiti, zravnati: vetrovi so zaličili sneg po pobočjih

   1 20 45 70 95 120 145 170 195 220  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA