Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

žal (3.395-3.419)


  1.      zakonolòm  -ôma m (ȍ ó) knjiž. prešuštvo: zalotiti moža, ženo pri zakonolomu ♪
  2.      zakopáti  -kópljem tudi -ám dov., zakôplji zakopljíte tudi zakôpaj zakopájte; zakôpal (á ọ́, ȃ) 1. dati, položiti v izkopano vdolbino, jamo in zasuti: samica zakoplje jajca v tla, zemljo / zakopati poginule živali / ekspr. danes leto smo ga zakopali pokopali // dati, položiti kaj v izkopano vdolbino, jamo in zasuti, da se skrije, prikrije: zakopati denar, orožje, zaklad / zakopati mine 2. ekspr. dati, potisniti kak del telesa v položaj, da se skrije: zakopati glavo v blazino; zakopati si obraz v dlani / zakopati (si) roko v lase // dati, potisniti kak del telesa globoko v notranjost česa: zakopati roke v žepe 3. ekspr., v zvezi z v narediti, da kaj duševnega, zavestnega na zunaj ni več opazno: zakopati čustvo, trpljenje vase, v dušo; zakopati kaj globoko v sebi, v svojem srcu 4. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, iz katerega težko pride, se reši: zakopati koga v nesrečo, revščino; zakopati se v velike stroške ● žarg., avt. avto je zakopal in izpeljal njegova kolesa so naredila zaradi vrtenja na mestu vdolbino; ekspr. konj je zakopal in potegnil s kopiti se tako močno uprl v tla, da je nastala vdolbina; ekspr. zakopati bojno sekiro končati boj; ekspr. zakopati svoj talent narediti, povzročiti, da se ne uresniči; ekspr. zakopati upe potisniti jih v globlje, težje opazne plasti duševnosti, zavesti; opustiti jih; ekspr. zakopati svoje življenje v hribovsko vas živeti proti svoji volji v neugodnih razmerah zakopáti se 1. z gibi, podobnimi kopanju, priti v položaj, v katerem je kdo zakrit: zakopal se je v seno in zaspal / ekspr. zakopati se med pernice, pod odejo 2. ekspr. zaradi padca, teže prodreti v tla in se (delno) zakriti: vrženo sidro se je zakopalo v peščeno dno 3. izkopati zemljanko, zemljanke in se naseliti v njej, njih z namenom tam dalj časa ostati: vojska je prodrla do deroče reke, kjer se je ustavila in zakopala 4. ekspr., s prislovnim določilom naseliti se kje, kjer so zveze z ostalim svetom slabe in ni možnosti razvoja: zakopati se v oddaljen kraj, v odročni vasi; tam se je zakopal za celo življenje 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zakopati se v delo, študij / zakopati se v knjige b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zakopati se v molk, žalost zakopán -a -o: zakopan zaklad; do grla, čez glavo zakopan v delo, dolgove; padli, zakopani v tuji zemlji ∙ ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ zakopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora ♪
  3.      zakŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. postati trden, želatinast: kuhati jajce, da beljak zakrkne / zastar. mleko zakrkne se sesiri // povzročiti, da postane kaj trdno, želatinasto: bakterije iz mleka izločeno snov zakrknejo 2. zaradi krajšega delovanja vrele, zelo vroče tekočine postati v zunanji plasti trši, v notranjosti pa ostati mehek: pražiti jetra na olju, da zakrknejo // dati kaj za krajši čas v vrelo, zelo vročo tekočino, da postane zunanja plast trša, notranjost pa ostane mehka: zakrkniti pečenko, ribe; zakrkniti kaj v vreli masti, vodi 3. ekspr. postati strog, nedovzeten za prošnje, zahteve koga in vztrajati v tem odnosu, kažoč nenaklonjenost: nekateri so se omehčali, on pa je še bolj zakrknil; ker so ga zmerjali, se je zakrknil in ne govori več / srce mu zakrkne in nobena reč ga ne gane / zakrkniti v hudobiji, molku // narediti, povzročiti, da postane kdo tak: storjena krivica ga je zakrknila / to doživetje mu je zakrknilo srce, značaj 4. ekspr. postati tog, vztrajno se ohranjajoč v določenem stanju: mišljenje mu zakrkne; njegove slabosti so se na starost še bolj zakrknile; sovraštvo v njem se zakrkne ● knjiž., redko rad zatisne oko in zakrkne uho noče videti, opaziti in slišati česa; ekspr. zakrkniti srce postati nedovzeten za čustva; ekspr. obraz mu je zakrknil v hudoben izraz dobil je hudoben izraz zakŕkniti se v zvezi zakrkniti se vase zapreti se vase: zakrkniti se vase in molčati; užaljen se zakrkne vase zakŕknjen -a -o 1. deležnik od zakrkniti: zakrknjen človek; zakrknjen v zlu; zakrknjena jeza 2. ekspr. ki vztraja pri čem, navadno slabem, nezaželenem: zakrknjen grešnik, lažnivec / zakrknjen samec, skopuh / zakrknjeno vedenje ● zastar. v rasti zakrknjeno drevo zakrnelo; prisl.: zakrknjeno molčati, tajiti ♪
  4.      zakrvavéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. začeti krvaveti: trnje ga opraska, da zakrvavi / rana spet zakrvavi; ugriznil se je v ustnico, da je zakrvavela 2. knjiž. postati krvavo rdeč: cvet zakrvavi / vzhod zakrvavi v zarji 3. knjiž. začeti oddajati krvavo rdečo svetlobo: za oblaki zakrvavi sonce / za rdečim zagrinjalom zakrvavi luč ● knjiž. srce mu je zakrvavelo postal je zelo žalosten, prizadet ♪
  5.      zakulísje  -a s (ȋ) 1. gledalcem nevidni prostor za kulisami: igralec čaka v zakulisju 2. ekspr., navadno s prilastkom prostor za javnosti namenjenim, vidnim prizoriščem: vstopiti v zakulisje templja / televizija je prikazala tudi prizore iz zakulisja tekmovanja 3. ekspr. javnosti prikrito mesto, položaj, ki omogoča odločilno vplivanje na potek česa, navadno s spletkami: znani politik se je umaknil v zakulisje 4. ekspr., navadno s prilastkom javnosti prikrite okoliščine česa: spoznati literarno, politično zakulisje; zakulisje atentata, gledališkega življenja ♪
  6.      zamakníti  in zamákniti -em dov. (ȋ á) 1. narediti, da je del, element kake celote za črto, linijo, v kateri so drugi deli, elementi: zamakniti vsak tretji stol v vrsti; precej, stopničasto zamakniti / arhitekt je spalne prostore hiše zamaknil za pol etaže 2. knjiž. popolnoma prevzeti, pritegniti: glasba ga je zamaknila; lepota gor ga je tako zamaknila, da je pozabil na vse ● knjiž. zamakniti naslon sedeža tako, da se ta spremeni v ležišče pomakniti nazaj; publ. zamakniti začetek delovnega časa s sedme ure na osmo prestaviti, premakniti zamakníti se in zamákniti se 1. knjiž. premikajoč se priti za kaj: šele ko se je zamaknil za vogal, mu je odleglo / sonce se je zamaknilo za hrib / obiralec pred njim se je zamaknil med trte skril, umaknil 2. ekspr. duševno se tako intenzivno usmeriti v kaj, da se ostalih stvari ne zaznava: včasih se zamakne in ima privide; zamaknila se je in začela govoriti; mistično se zamakniti 3. ekspr. nepremično, odsotno se zagledati, zastrmeti v kaj: kam si se tako zamaknil; sedel je in se zamaknil predse; zamaknil se je v njene oči 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zamakniti se v poslušanje glasbe / zamaknil se je v knjigo b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zamakniti se v sanjarjenje zamáknjen -a -o: zamaknjen pogled; biti zamaknjen od lepote narave; zamaknjen v svoje misli; vsi zamaknjeni so stali pred kipom; gleda, kot bi bil zamaknjen; med seboj zamaknjena kolesa vozila; zamaknjeno stanje ∙ knjiž., ekspr. bil je ves zamaknjen vanjo zelo zaljubljen; prisl.: zamaknjeno gledati, poslušati ♪
  7.      zamálo  in za málo prisl. (á) 1. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža občutek užaljenosti zaradi neprimernosti česa: tudi vam bi bilo zamalo, če bi vas obrekovali; bilo mu je zamalo, da bi se opravičeval; ne bo se mu zdelo zamalo, če ga boš ustavil na cesti 2. star., z oslabljenim pomenom skoraj: pri takih zgodbah bi ga zamalo postalo strah / obvestilo je bilo tako majhno, da ga zamalo ni prezrla bi ga skoraj ♪
  8.      zamašíti  -ím dov., zamášil (ȋ í) 1. dati kako snov, predmet v odprtino, da se zapre: zamašiti razpoke, špranje; zamašiti luknjo s papirjem / zamašiti steklenico z zamaškom / ekspr. zvezali so ga in mu zamašili usta / ekspr. z obema rokama si je zamašil ušesa 2. z nabiranjem, kopičenjem na določenem mestu onemogočiti prehod, pretok: blato, listje je zamašilo kanal / kamen je zamašil cev 3. ekspr., navadno v zvezi z luknja, vrzel narediti, da pride kaj v majhnih količinah tja, kjer tega kljub potrebi, nujnosti ni dovolj: zamašiti luknje v ansamblu; zamašiti vrzeli v izobrazbi ● nizko z eno besedo mu je zamašil gobec mu onemogočil ugovarjanje; pog. s tem denarjem bom zdaj zamašil vsaj nekaj lukenj poravnal nekaj dolgov; pog., ekspr. zamašiti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati zamašíti se postati neprehoden, nepretočen zaradi nabiranja, kopičenja kake snovi, predmetov na določenem mestu: jašek za smeti se pogosto zamaši; kanal se je zamašil z odpadki, s peskom / žila se zamaši zamašèn -êna -o: imeti zamašen nos; odtok je zamašen; s plutovinastim zamaškom zamašena steklenica ♪
  9.      zamázati  -mážem dov., zamázala in zamazála (á ȃ) 1. z mazanjem zadelati, zapolniti: zamazati razpoke v zidu; zamazati špranje / peč je bilo treba znotraj zamazati 2. narediti, povzročiti, da pridejo na kaj zelo drobni delci kake nepotrebne, nezaželene snovi: hlače je kmalu zamazal; zamazati čevlje z blatom; otrok se je zamazal; zamazati si obleko // ekspr. vzeti komu ugled, osramotiti: pred vsemi ga je zamazal / zamazati si ime ● ekspr. zadevo so uspešno zamazali prikrili; žarg., šport. smučar se je zamazal je nepravilno namazal smuči zamázan -a -o: zamazan predpasnik; ekspr. zamazan odtis zabrisan, nejasen; zamazana obleka; zamazane šipe ♪
  10.      zameníti  -ím in zaméniti -im dov., zaméni tudi zamêni; zaménil (ȋ í; ẹ̄) star. zamenjati: zameniti obleko za hrano / zameniti stražo / veselje je zamenila žalost / neznanca je pomotoma zamenil s sosedom ♪
  11.      zaméra  -e ž (ẹ̑) 1. (trajnejši) negativen, odklonilen odnos do koga zaradi njegovega neprimernega, žaljivega ravnanja: povzročiti zamero pri kom; pozabiti zamero; drobne, osebne zamere; stara, velika zamera / med njima ni bilo hujše zamere; z vsemi je v zameri; priti v zamero pri kom / kot vljudnostna fraza nasvidenje, pa brez zamere 2. v prislovni rabi, v zvezi brez zamere izraža vljudnost pri ugovarjanju, zavrnitvi: brez zamere, ampak tokrat nimate prav // izraža opravičilo: vsega je, brez zamere, kriva vaša trma // izraža začudenje, nejevoljo: brez zamere, ampak tega res ne razumem ● star. prositi zamere, za zamero opravičevati se za kaj; prositi odpuščanja za kaj; star. prosim za zamero, ampak kar je preveč, je preveč oprostite, ne zamerite; pog., ekspr. zamera gor, zamera dol, moraš mu to povedati čeprav ti bo morda zameril; preg. boljša je prva zamera kot druga najbolje je medsebojne odnose kljub morebitni zameri urediti čimprej ♪
  12.      zamériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. vzpostaviti do koga negativen, odklonilen odnos zaradi njegovega neprimernega, žaljivega ravnanja: nikar ne zameri, ne smejem se tebi; nisem mu zameril, saj ni mislil nič hudega; če ga ne boš povabil, ti bo zameril; zameril sem vam, ker me niste obiskali; hitro zameri / on rad zameri je zamerljiv; hudo, zelo zameriti // sprejeti kaj kot neprimerno, žaljivo: vsako besedo zameri; če kaj zameri, tudi hitro odpusti; zameril jim je, da ga niso obvestili / kot vljudnostna fraza pa nikar kaj ne zamerite 2. v medmetni rabi izraža vljudnost a) pri nagovoru: ne zamerite, rad bi vas še nekaj vprašal; star. ne zamerite moji radovednosti, od kod prihajate b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: ne zamerite, to ne bo držalo; ne zameri, ampak vsega imam dovolj // izraža opravičilo: ne zamerite, če sem nekoliko pozen; ne zameri, nisem mislil tako hudo // izraža začudenje, nejevoljo: ne zamerite, tega pa res ne razumem; ne zameri, to je pa že preneumno zamériti se z neprimernim, žaljivim ravnanjem povzročiti pri kom (trajnejši) negativen, odklonilen odnos: zameriti se sodelavcem, sosedu; vsem, pri vseh se je zameril // povzročiti pri kom (trajnejši) negativen, odklonilen odnos: ne ve, s čim se je tako zameril / kaj se ti je tako zamerilo, da ne prideš več na obisk; ekspr. šola se mu je dokončno zamerila; brezoseb. zamerilo se mu je, da ga zapostavljajo ♪
  13.      zamérjati  -am nedov. (ẹ́) sprejemati kaj kot neprimerno, žaljivo: vedno kaj zamerja; z ničimer ni pokazal, da nam zamerja nekdanje krivice / v članku politikom zamerja njihove napake očita zamérjati se z neprimernim, žaljivim ravnanjem povzročati pri kom (trajnejši) negativen, odklonilen odnos: ne bo se jim zamerjal po nepotrebnem ♪
  14.      zaméšati  tudi zamešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z mešanjem različnih snovi narediti: zamešati pijačo; zamešati testo za palačinke / zamešati žgance 2. z mešanjem spraviti kaj kam: zamešati pecilni prašek med moko; zamešati rozine v testo 3. narediti, da kaj pride med stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: svoje knjige je zamešal med njegove; telefonske linije so se zamešale / pog. dokumente je nekam zamešal založil 4. narediti, da kaj ni več razporejeno po določenem redu: zamešati slike 5. miselno združiti, povezati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: zamešati podatke; na izpitu je vse zamešal 6. knjiž. zmesti, zbegati: s svojimi idejami je zamešal ljudi; ni se jim dal zamešati / ob nenadnem ropotu se je zamešal ● knjiž., redko zamešati komu načrte, račune preprečiti njegove načrte; knjiž., redko zamešati komu sled povzročiti, da ne ve, ali je prava ali ne; knjiž., ekspr. zamešal se je v gnečo šel je, skril se je zaméšan -a -o: med seboj zamešani podatki, pojmi ♪
  15.      zamežáti  -ím [mǝž in mež] dov., tudi zamežì; tudi zamežàl (á í) zamižati: kmalu je zamežal in zaspal; zamežati z desnim očesom; zamežal je zaradi močnega sonca ♪
  16.      zamísel  -sli [ǝu̯] ž (ȋ) 1. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa: opisati, razložiti svojo zamisel; dobra, izvirna zamisel; ima velike zamisli; utopične zamisli; zamisel o reformi se dolgo ni uveljavila; sprejeti zamisel o ustanovitvi časopisa / raziskovati pesem od zamisli do objave; uresničiti zamisel; dele pohištva lahko sestavljate po svoji zamisli // navadno s prilastkom kar izraža, kaže tak rezultat: na risbi je podana zamisel predmeta / patentirati zamisel 2. navadno s prilastkom kar posreduje način delanja, dogajanja na kakem področju: njena igra je ustrezala dramaturški zamisli; nevarna politična zamisel; razložiti zamisel uprizoritve / predstavil je svojo zamisel vodenja podjetja načrt ♪
  17.      zamižáti  -ím dov. (á í) zapreti oči: zamižal je in zaspal; zamižati od strahu, ugodja; zamižati na eno oko, na obe očesi ● ekspr. zamižati na eno oko ob tujih napakah hote jih spregledati; ekspr. če hoče, da bodo učenci izdelali, mora zamižati na obe očesi biti zelo popustljiv, prizanesljiv ♪
  18.      zamôči  -mórem dov., zamógel zamôgla (ó ọ́) star. 1. zmoči: če zamore to kdo drug, zakaj ne bi tudi mi; pokazalo se je, kaj zamore ljudstvo / samo on jih je zamogel premagati / ni je zamogel vzljubiti; tega niso zamogli spoznati / zamogli so kupiti le nekaj od izbranega 2. nedov. moči: nič jih ni zamoglo presenetiti / vprašal nas je, s čim nam zamore pomagati lahko pomaga ♪
  19.      zamračeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. 1. delati mrko, neprijazno: žalost mu je zamračevala obraz 2. delati nejasno, zmedeno: to je zamračevalo njegovo zavest 3. redko delati mračno, temno: oblaki so zamračevali nebo ♪
  20.      zámrtev  -tva -o prid. (á) knjiž., redko navidezno mrtev: zamrtev je obležal na bojišču ♪
  21.      zaníhati  -am dov. (ȋ) 1. premakniti se od ene skrajne lege do druge in nazaj: nihalo zaniha; zanihati sem in tja / gladina vode je zanihala se je dvignila in znižala // knjiž. zagugati, zazibati: zanihati gugalnico; močno zanihati ∙ knjiž. zanihati z nogami zabingljati 2. spremeniti se, menjati se, zlasti glede na količino, vrednost: cene so zanihale / zaradi podražitve je naklada revije zanihala 3. knjiž. postati neodločen, omahljiv: ko je slišal novico, je za trenutek zanihal ♪
  22.      zánkar  -ja m (ȃ) kdor lovi živali z zanko: zankar je ujel zajca; zankarja je zalotil čuvaj ♪
  23.      zanoríti  -ím dov., zanóril (ȋ í) knjiž. znoriti: s takim govorjenjem ga je čisto zanoril / lakomnost ga je zanorila zanoríti se zelo močno se zaljubiti: zanoril se je vanjo ♪
  24.      zanôsen  -sna -o prid., zanôsnejši (ó ō) ki je v stanju močne čustvene vznemirjenosti zaradi zelo pozitivnega odnosa do česa: zanosen govornik; biti zanosen // ki vsebuje, izraža tako čustveno vznemirjenost: zanosne besede; z zanosno kretnjo je pokazal proti domu / dekletova zanosna drža ponosna zanôsno prisl.: zanosno govoriti, vzklikati ♪
  25.      zaobljubíti se  in zaobljúbiti se -im se dov. (ȋ ū) 1. rel. narediti zaobljubo: ob bolezni se je zaobljubil, da bo šel na romanje / redovnik se zaobljubi / zaobljubiti se Bogu 2. ekspr. trdno obljubiti, trdno skleniti: zaobljubil se je, star. zaobljubil je, da bo skrivnost obdržal zase zaobljúbljen -a -o rel., um. narejen, podarjen zaradi (za)obljube: zaobljubljeni dar; zaobljubljena podoba / zaobljubljena cerkev ♪

   3.270 3.295 3.320 3.345 3.370 3.395 3.420 3.445 3.470 3.495  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA