Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

žal (1.876-1.900)


  1.      otežíti  -ím dov., tudi otéži; otéžil (ȋ í) 1. narediti kaj bolj naporno, težavno: slabo vreme jim je otežilo pot / sneg je otežil promet ♦ šport. otežiti gibalno vajo // narediti kaj bolj zapleteno: otežiti izdajanje knjig / njihovo stališče nam je otežilo položaj // narediti kaj bolj neprijetno, bolj hudo: hotela mu je čimbolj otežiti življenje 2. redko narediti kaj težje; obtežiti: vlaga je les močno otežila ● slovo od doma mu je zelo otežilo srce mu povzročilo žalost, duševno bolečino; knjiž. zanosila je in se zelo otežila zredila otežèn -êna -o: zaradi razburkanega morja je bilo delo reševalcev zelo oteženo ♪
  2.      otolstéti  -ím [u̯s] dov. (ẹ́ í) knjiž., redko odebeliti se: otolstel je kot prašiček otolstèl in otolstél -éla -o: otolstela psička je ležala v senci ♪
  3.      otóški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na otok: otoški zaliv / otoška lega Anglije / otoški prebivalci; otoška država ♪
  4.      otóžen  -žna -o prid., otóžnejši (ọ́ ọ̄) ki je v stanju čustvene prizadetosti: otožen človek; biti, postati otožen; ekspr. danes si pa nekam otožen žalosten, potrt // ki izraža, kaže tako stanje: otožen glas, pogled, smehljaj // ki povzroča tako stanje: otožen spomin; obšle so ga otožne misli / otožna glasba, pesem / ekspr. otožna jesenska pokrajina otóžno prisl.: otožno gledati v daljavo; otožno se nasmehniti; ne bo je več nazaj, je otožno rekel; sam.: v njenih očeh je bilo nekaj otožnega ♪
  5.      otrdélost  -i ž (ẹ́) stanje otrdelega: otrdelost kože / otrdelost rok / ekspr. njegov obraz je kazal nekakšno otrdelost negibnost, togost ♦ med. otrdelost sklepa zmanjšana gibljivost zaradi povečane napetosti tkiva ob sklepu ♪
  6.      otrésati  -am nedov. (ẹ́) 1. s tresenjem odstranjevati s česa: otresati prah s čevljev; otresati sadje z drevja; z vej se je otresal sneg / otresati pepel s cigare / otresati klobuk, plašč; otresati s snegom pokrite veje 2. nav. ekspr. delati hitre, sunkovite gibe, navadno zaradi neugodja: pes je otresal z glavo in divje renčal ● pog., slabš. jezik otresati kritizirati, ugovarjati; otresati jezo na koga, nad kom stresati; že spet sitnost otresa stresa otrésati se 1. ekspr., navadno z rodilnikom prizadevati si, da kdo odide, se oddalji: težko se je otresala vsiljivcev; na vse načine se je otresala spremljevalca // delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: otresati se strahu, žalosti / otresa se misli nanj; otresati se skrbi / otresa se vseh dolžnosti, obveznosti / otresati se starih navad 2. odklanjati, ne marati: otresati se hvale, priznanja ● pog., ekspr. spet se otresa nanj ga zmerja, ošteva; ekspr. otresa se nad njegovimi strokovnimi izrazi se jezi, jih kritizira; ekspr. kar naprej se nekaj otresa izraža nezadovoljstvo, nesoglasje ♪
  7.      otrésti  otrésem dov., otrésite in otresíte; nam. otrést in otrèst (ẹ́) 1. s tresenjem odstraniti s česa: otresti prah z obleke; otresti sadje z drevja; z vej se je otresel sneg / otresti pepel s cigarete / otresti krpo; otresti plašč; otresel je zasnežene veje 2. nav. ekspr. narediti hiter, sunkovit gib, navadno zaradi neugodja: vola sta otresla z glavo; kokoš se je otresla in pila naprej / otresti z ramo zmigniti, skomigniti ● ekspr. tega fanta pa niso otresli s tepke je bister, prebrisan; otresti jezo na koga, nad kom stresti; star. otrok je bilo pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko otrésti se 1. ekspr., navadno z rodilnikom narediti, povzročiti, da kdo odide, se oddalji: otresti se nezaželenega gosta; komaj se je otresla spremljevalca znebila // narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: otresti se bolezni; otresti se strahu, žalosti / otresti se neprijetnih misli, skrbi / otresel se je vseh dolžnosti, obveznosti / ne more se otresti starih navad 2. zastar. odgovoriti, reči: ne grem, se je otresel ● star. spet se je otresla nanj ga je ozmerjala, oštela; ekspr. sovražnikov so se otresli so jih premagali, uničili ♪
  8.      otročè  -éta s (ȅ ẹ́) 1. ekspr. otrok, navadno droben, majhen: otroče v naročju je zajokalo; otročeta so bežala pred njim; obnašal se je kakor otroče osmih let 2. slabš. mladenič, fant: spravi svoj meč, otroče ♪
  9.      otŕpel  -pla -o [ǝu̯] prid. (ŕ) negiben, tog, manj občutljiv: od mraza ima otrpel obraz; otrpli prsti / ekspr. vsa otrpla je čakala do jutra / te živali otrple počakajo pomladi / otrplo stanje; pren., knjiž. otrpla tišina, žalost ♦ med. težje in počasneje gibljiv; manj občutljiv; prim. otrpniti ♪
  10.      ovál  -a m (ȃ) 1. kar je ovalne oblike: izrezal je oval iz kartona in z njim zaprl odprtino; portret v ovalu / polni oval njenega obraza 2. večji krožnik ovalne oblike: naložiti meso na oval / veliki ovali izbranih jedi ♪
  11.      ôvca  -e stil. -é ž, rod. mn. ôvc in ovác (ó) 1. manjša domača žival, ki se goji zlasti zaradi volne: ovca beketa, bleja; pasti, striči ovce; čreda, trop ovc; razbežali so se kakor ovce; krotek kot ovca / merino ovca z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz Španije ♦ agr. karakul ovca z rahlo kodrasto, navadno črno dlako, po izvoru iz osrednje Azije; ovca mesnate pasme; vet. metljava ovca; zool. divja ovca zlasti v gorah živeča žival temne ali svetle barve, katere samec ima navadno velike, spiralasto zavite rogove, Ovis // ovčja samica: pomolsti ovco; breja ovca; ovca in jagnje 2. ekspr. pohleven, ubogljiv človek: vse življenje je bil ponižna ovca ● ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; slabš. garjava ovca kdor zaradi negativnih lastnosti slabo vpliva na okolico; ekspr. pokazal je, da je gospodar, ne pa metljava ovca slaboten, neodločen, zmeden človek; knjiž. bili so kakor ovce brez pastirja zbegani, zmedeni ♪
  12.      ovenéti  -ím dov. (ẹ́ í) postati nekoliko (u)vel: rože so hitro ovenele; vrtnice rade ovenijo; pren., ekspr. dekle je od žalosti ovenelo // knjiž. prenehati obstajati (v veliki meri): njegova slava je sčasoma ovenela; njuno tovarištvo je ovenelo ovenèl in ovenél -éla -o: ovenel cvet; starček z ovenelim obrazom; ovenelo listje ♪
  13.      ovéniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̄) navadno sedanji čas postati nekoliko (u)vel: ta roža hitro ovene; pren., ekspr. dekle od žalosti ovene // knjiž. prenehati obstajati (v veliki meri): nenadna ljubezen največkrat hitro ovene ovénjen -a -o ovenel: ovenjen cvet; prim. ovel, oveneti ♪
  14.      oveselíti  -ím dov., ovesélil (ȋ í) star. razveseliti: z darilom jo je zelo oveselil; obiska se je oveselila / pogovor mu je pregnal žalost in ga oveselil oveseljèn -êna -o: pa so le prišli, reče oveseljen; njen oveseljeni obraz se je v hipu spremenil ♪
  15.      ovítek  -tka m (ȋ) 1. predmet, ki varuje, ščiti knjigo: knjiga ima ovitek; papirnat, usnjen ovitek / knjižni ovitek; ščitni ovitek; ovitek za knjigo // kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: zbiral je ovitke cigaretnih škatlic; revijo pošiljajo v ovitku 2. kos tkanine, ki se ovije okrog telesa ali dela telesa v zdravilne namene: zdravil se je z ovitki in inhalacijami / hladni, topli ovitki ◊ filat. spominski pisemski ovitek izdan, izdelan za določeno priložnost, s posebnimi napisi, znamkami, žigom; ovitek prvega dneva na katerem je nalepljena kompletna zbirka znamk z žigom dneva njihove izdaje; ptt pisemski ovitek papir, prepognjen in zlepljen tako, da nastane vrečka, navadno za pisma; zal. ovitek za določeno knjigo (umetniško) izdelan ovitek, navadno z naslovom in besedilom o avtorju na notranji strani ♪
  16.      ovíti  ovíjem dov. (í) 1. z navijanjem okrog česa zavarovati ali združiti: oviti cevi; oviti mlado drevje; oviti šopek s trakom / ovila si je šal okrog vratu 2. nav. ekspr. biti, nahajati se okrog česa: mesto je ovila gosta megla / slak je ovil trto; fižol se je ovil okoli prekle // dati, položiti okrog česa: ovila mu je roko okrog pasu, vratu 3. dati, narediti čemu ovitek: oviti knjigo, revijo 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: ovil jo je velik strah; srce se ji je ovilo v žalost 5. z vitjem odstraniti tekočino: oviti perilo ● zastar. pot ovije okoli hriba zavije, je speljana; ekspr. oviti glavo z vencem dati venec na glavo; redko oviti lase v kito splesti, povezati ovíti se star. obleči se, zaviti se: ovil se je v suknjič ● trdneje se ga je ovila oklenila, se stisnila k njemu; ekspr. bič se je ovil okrog jetnikovih ramen zadel ga je udarec z bičem ovít -a -o: vas je bila ovita v meglo; ovito drevje ∙ ekspr. izvor te družine je ovit v meglo še ni raziskan, jasen; knjiž. ta junak je ovit v mnogo anekdot o njem se pripoveduje, širi mnogo anekdot ♦ obrt. ovita petlja petlja (pri kvačkanju, pletenju), pri kateri se nit le ovije okrog kvačke, igle; ovito krilo krilo, pri katerem se sprednja ali zadnja dela križata in je zapeto samo v pasu ♪
  17.      ovòj  -ôja m (ȍ ó) 1. kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: sneti ovoj s časopisa; celofanski ovoj; ovoj iz svilenega papirja / s police je vzel v ovoj zavito preprogo; pren., knjiž. ovoj megle, somraka 2. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, zlasti seme: ovoj semena / ovoj sviloprejke; pren., knjiž. do takrat smo živeli zaviti v ovoj 3. redko paket, zavoj: pod pazduho je držal velik ovoj 4. knjiž. kuverta, ovojnica: zalepiti ovoj / iz žepa vzame pisemski ovoj z denarjem ● zastar. ogrnila si je ovoj okrog ramen ogrinjalo, ogrinjalko; knjiž., redko mavčni ovoj mavčni povoj ◊ elektr. ovoj osnovni del navitja; fiz., kem. elektronski ovoj skupek vseh elektronov, ki obdajajo atomsko jedro ♪
  18.      ovójnica  -e ž (ọ̑) 1. papir, prepognjen in zlepljen tako, da nastane vrečka, navadno za pisma: odpreti, zalepiti ovojnico / bankovce je zložil v pisemsko ovojnico ∙ ekspr. njegova mesečna ovojnica je tanka ima majhne osebne dohodke; ekspr. brez modre ovojnice ni šlo podkupnine 2. kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: ovojnice toaletnega mila / ovojnica revije je strgana 3. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, povezuje: mišice in sklepe ovijajo ovojnice // anat., navadno s prilastkom tkivo, ki ovija kak organ: ledvična, vranična ovojnica ● knjiž. semena te rastline imajo močno ovojnico močen ovoj ◊ anat. kitna, mišična, možganska, sklepna ovojnica; biol. bakterijska ovojnica trdna ali sluzasta snov, s katero se obdajo nekatere bakterije; celična ovojnica zunanji, mrtvi del celice; mat. ovojnica črta, ki obdaja družino krivulj; med., vet. plodova ovojnica; zool. ovojnica pasja trakulja ♪
  19.      ozídje  -a s (ȋ) star. 1. obzidje: Turki so preplezali ozidje; grajsko, mestno ozidje; mogočno, visoko ozidje 2. zidovje: na ovinku se je pokazalo ozidje lepe vile / vedno je v ozidju ◊ grad. skupek, celota zlasti nosilnih zidov stavbe ♪
  20.      ozíranje  -a s (ȋ) glagolnik od ozirati se: neprestano oziranje učencev je učiteljico pri pouku zelo motilo / ni vedel, kaj pomeni to njihovo oziranje proti vratom / oziranje na očetovo željo ga je zadržalo doma ♪
  21.      ozlovóljiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) knjiž. vznejevoljiti: te besede so ga ozlovoljile; ozlovoljil in razžalil jo je; kaj te je tako ozlovoljilo ozlovóljen -a -o: ozlovoljen obraz nejevoljen, jezen; ozlovoljen je zapustil družbo ♪
  22.      ozmérjati  -am dov., tudi ozmerjájte; tudi ozmerjála (ẹ́) izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z nespoštljivimi, žaljivimi besedami: ozmerjal ga je in odpeljal domov; hudo, javno ozmerjati; ozmerjati koga kot psa zelo / samega sebe je ozmerjal z norcem ozmérjan -a -o: za to boš doma ozmerjan ♪
  23.      oznáčiti  -im dov. (á ȃ) 1. opremiti s čim, da se opazi, prepozna: hiše, ki niso več primerne za bivanje, so označili; bolna mesta pred obsevanjem navadno označijo; označiti rob cestišča; označiti z barvo, črtami, zastavicami / označiti drevesa za posek / poti in steze so označili z markacijami / označiti novo cesto na zemljevidu vrisati // tako sporočiti, izraziti kaj: s črtami je označil, kaj naj se v besedilu izpusti; s številkami označiti velikost izdelkov 2. navesti karakteristične lastnosti, značilnosti: kritik je pisatelja izčrpno označil; nakratko označiti položaj / s to besedo je hotel označiti vse težje živčne bolezni poimenovati; to dejanje je težko označiti ovrednotiti // z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na navedbo koga: besedo je označil kot narečno; nauk so označili kot heretičen; rezultate so označili kot pozitivne; označili so ga za poštenjaka 3. knjiž. opisati, orisati: označiti kraj nesreče; hišo, v kateri naj bi se oglasila, so jima natančno označili / avtorica je v vsakem receptu označila tudi količino živil navedla; označil jim je vse morebitne posledice nakazal ◊ filoz. označiti vzpostaviti razmerje med označujočim in označenim; geom. označiti kote, stranice napisati pri njih ustrezne dogovorjene črke, številke oznáčen -a -o: dobro označene osebe; slabo označena smučišča ♦ lingv. stilno označena beseda stilno zaznamovana beseda; sam.: vse označeno je bilo dobro vidno ♦ filoz. označeno pomen, vsebina znaka ♪
  24.      oznanjeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. 1. razširjati, učiti: oznanjevati resnico, zmoto; oznanjevati vero // pripovedovati, sporočati: rad oznanjuje novice / napis na kamnu oznanjuje, da tam počiva zaslužen mož 2. izražati, kazati: njegov obraz oznanjuje užaljenost 3. naznanjati, napovedovati: stari ljudje so oznanjevali lakoto / hladni večeri oznanjujejo jesen ● preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost oznanjujóč -a -e: mir oznanjujoče besede ♪
  25.      ozréti se  ozrèm se dov., ozŕl se (ẹ́ ȅ) 1. usmeriti kam pogled z obratom glave v drugo smer, kot je obrnjeno telo: klicala ga je, pa se ni ozrl; ozrl se je in videl, da gleda za njim // upreti, usmeriti pogled kam; pogledati: ozrl se je proti hribom; molče se je ozrla nanj, vanj; ozreti se skozi okno; ozrla sta se drug drugemu v oči; ozreti se proč, stran; pren., ekspr. ozreti se v preteklost; ozreti se bo treba po naši zgodovini 2. ekspr., v zvezi s po, za začeti iskati, poiskati: zdaj se bo pa moral ozreti po službi; ozreti se za delom, zaslužkom / za odškodnino se bo moral ozreti sam poskrbeti, potruditi; ko je prišel domov, se je najprej ozrl po novicah povprašal po njih ● knjiž., ekspr. v nesreči se je ozrl nanjo ji pomagal; knjiž., ekspr. čas je, da se ozrejo na njegovo revščino mu začnejo pomagati iz nje; ekspr. ozrl se je za sosedovo hčerjo pokazal zanimanje zanjo ozŕši se in ozŕvši se zastar.: ne ozrši se nanj, odide iz sobe; ozrši se po ljudeh, začne govoriti ♪

   1.751 1.776 1.801 1.826 1.851 1.876 1.901 1.926 1.951 1.976  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA