Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

štor (3.151-3.175)


  1.      zaničeváti  -újem nedov. (á ȗ) imeti, kazati do koga negativen odnos, izvirajoč iz prepričanja o njegovi manjvrednosti, ničvrednosti: zaničevati kmete, reveže; ljudje so ga zaničevali zaradi pijančevanja / zaničeval bi ga, če bi storil kaj takega / nekateri sloji so nekoč zaničevali slovenski jezik / ekspr. ne zaničuje vesele družbe in dobre hrane rad jo ima ● preg. kdor druge zaničuje, prazno glavo oznanjuje zaničevanje drugih izraža, kaže omejenost; preg. kdor materin jezik zaničuje, tudi matere ne spoštuje zaničujóč -a -e: ne prikrivati zaničujočega začudenja; prisl.: zaničujoče gledati koga; zaničujoče govoriti o kom zaničeván -a -o: zaničevana ženska; sam.: čutiti sočutje do zaničevanih ♪
  2.      zaníkati  -am dov. (ȋ) 1. z besedo, kretnjo izraziti, da kaj ni v skladu z resničnostjo: zanikati govorice o čem; zanikati izjavo; zanikati kako novico; zanikal je, kar so trdili drugi; odločno kaj zanikati / agencija je vest že zanikala // nepreh. z besedo, kretnjo izraziti, da v vprašanju povedano ni v skladu a) z resničnostjo: vprašal ga je, če jo pozna. Zanikal je; ali si me težko našel? Nikakor, je zanikal b) z željo, hotenjem: vprašali so ga, če si želi ostati, a je zanikal 2. dov. in nedov. izraziti mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja: dejstev ni mogoče zanikati; skušal je zanikati smotrnost v naravi; zanikati usodo / zanikati pomen česa za človekovo življenje / zanikati obstoj boga, duhovnega sveta // ekspr., z nikalnico, z odvisnim stavkom izraža pritrditev temu, kar določa odvisni stavek: ne zanikam, da mi ugaja; ni mogoče zanikati, da je zelo delaven 3. dov. in nedov. izraziti mnenje, da kaj ni pravilno, točno: zanikati kak nauk; zanikati razlago, teorijo / nekateri pojavi navidezno zanikajo pravilnost teh ugotovitev; življenje to vsak dan zanika / zanikati avtoriteto koga 4. dov. in nedov. z besedo, kretnjo izraziti, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obdolžili so ga, da je razbil šipo, a je zanikal; obtoženec dejanje zanika; zanikati sodelovanje s kom; vse je zanikal; zanikal je, da bi bil on to storil // izjaviti, da kako dejstvo, ki se pripisuje osebku, ne obstaja: zanikati krivdo, odgovornost za kaj 5. dov. in nedov., nav. ekspr. izraziti negativen, odklonilen odnos do česa: zanikati družbene norme; zanikati kako življenjsko vrednoto 6. publ. pokazati neupravičenost obstoja: s tem dejanjem je zanikal svoj sloves; nova umetniška smer naj se sama potrdi ali zanika ● ekspr. zanikal je vsako možnost okužbe izjavil je, da okužba ni (bila) mogoča ◊ lingv. zanikati povedek izraziti ga v nikalni obliki zanikajóč -a -e 1. deležnik od zanikati: odgovoril mu je, zanikajoč vse obtožbe; pesnikov duh, zanikajoč obdajajočo ga stvarnost 2. knjiž. negativen, odklonilen: zanikajoč odgovor zaníkan -a -o: zanikana izjava, trditev / zanikani povedek ♪
  3.      zanikováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z besedo, kretnjo izražati, da kaj ni v skladu z resničnostjo: zanikovati nasprotnikove trditve; z glavo, s prstom je zanikovala, kar so govorili; vztrajno kaj zanikovati // nepreh. z besedo, kretnjo izražati, da v vprašanju povedano ni v skladu a) z resničnostjo: po vrsti so jih spraševali, če ga poznajo. Zanikovali so b) z željo, hotenjem: spraševali so jih, če hočejo z njimi, a so zanikovali 2. izražati mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja: skušali so zanikovati dejstva / zanikovati pomen, veljavnost česa / ta filozofska smer zanikuje možnost spoznanja / zanikovati obstoj boga 3. izražati mnenje, da kaj ni pravilno, točno: zanikovati kak nauk / ta spoznanja zanikujejo njegovo teorijo 4. z besedo, s kretnjo izražati, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je zanikoval vse obdolžitve 5. nav. ekspr. imeti, izražati negativen, odklonilen odnos do česa: ti ustvarjalci so zanikovali dotedanjo slovensko kulturo / zanikovati zasebno lastnino zanikováti se knjiž. nasprotovati si, izključevati se: ta dva umetnikova pola se zanikujeta zanikujóč -a -e 1. deležnik od zanikovati: ustvarjal je, zanikujoč vsako kritiko; vse drugačno zanikujoča ideologija; domovinska ljubezen, zanikujoča vse, kar je tujega 2. knjiž. negativen, odklonilen: imeti zanikujoč odnos do preteklosti; prisl.: zanikujoče odgovoriti ♪
  4.      zaníkrnost  -i ž (ȋ) slabš. 1. neskrbnost, malomarnost: očitati učencu zanikrnost; zanikrnost pri delu / storiti kaj iz zanikrnosti 2. zanemarjenost, umazanost: zanikrnost in zapuščenost železniške postaje; nered in zanikrnost v hiši 3. ničvrednost, malovrednost: vsi poznajo njegovo zanikrnost ♪
  5.      zanòs  -ôsa m (ȍ ó) 1. močna čustvena vznemirjenost zaradi zelo pozitivnega odnosa do česa: govornika je prevzel zanos; biti v zanosu; reči, storiti kaj v zanosu / zanos besed, idej, misli zanosnost / domovinski, ljubezenski, mladostni, ustvarjalni zanos / govoriti, igrati, peti z zanosom ∙ knjiž. delati z velikim zanosom poletom, vnemo 2. glagolnik od zanesti: zanos ladje zaradi vodnih tokov ♪
  6.      zaobjémati  -am stil. -ljem nedov. (ẹ̑) knjiž. 1. objemati: z rokami zaobjemati kolena / s pogledom je zaobjemal ves prostor 2. zajemati: pisateljevo literarno delo zaobjema vse zvrsti besedne umetnosti / razmišljati, kaj vse zaobjema kak pojem ● knjiž. stari del mesta je nekoč zaobjemal ves ta predel zavzemal; knjiž. mesto je zaobjemalo visoko obzidje obdajalo ♪
  7.      zaobljúba  -e ž (ȗ) 1. rel. Bogu dana obljuba, katere prekršitev je greh: veže ga zaobljuba; prekršiti zaobljubo / narediti zaobljubo / redovne, samostanske zaobljube; večne zaobljube za vse življenje; zaobljuba pokorščine, uboštva 2. javna, po določenem postopku dana obljuba ravnati se po načelih, navedenih v izjavi; slovesna izjava: opraviti zaobljubo / sodniška, vojaška zaobljuba / slovesna zaobljuba 3. ekspr. trdna obljuba, trden sklep: izpolniti zaobljubo / sam pri sebi je naredil zaobljubo, da tega ne bo več storil ♪
  8.      zaobljúbljati se  -am se nedov. (ú) 1. rel. delati zaobljubo: ljudje so se ob težavah pogosto zaobljubljali 2. ekspr. trdno obljubljati: zaobljubljal se je, star. zaobljubljal je, da bo to storil ♪
  9.      zaódrje  -a s (ọ̑) gled. gledalcem nevidni prostor za kulisami: igralec je stopil v zaodrje ♪
  10.      zaódrski  -a -o (ọ̄) pridevnik od zaodrje: zaodrski prostori ♪
  11.      zapahníti  in zapáhniti -em, tudi zapáhniti -em dov. (ȋ á; á ā) 1. dati zapah v tak položaj, da se kaj ne da odpreti: zapahnil je in zaklenil ter odšel; z notranje strani zapahniti; zapah se sam zapahne / zapahniti okno, vrata // s takim dejanjem narediti, da notranjost česa ni dostopna: zapahniti omaro, sobo // star. zamašiti, zadelati: zapahniti špranje, vrzeli; odvodni jaški so se zapahnili 2. star. z močnim sunkom vreči: segel je po sulici, da bi jo zapahnil v nasprotnika / zapahniti se v boj 3. nar. povzročiti pri kom občutek sitosti, da česa ne more, ne želi več uživati: ne jej potice, ker te bo zapahnila; brezoseb. zapahnilo se mu je ● star. nenadoma se obema beseda zapahne oba umolkneta zapahníti se in zapáhniti se, tudi zapáhniti se z zaprtjem vrat z zapahom onemogočiti komu drugemu vstop v svoj prostor: zapahnila se je v sobo in zaspala zapáhnjen -a -o: tesno zapahnjene naoknice; zapahnjena okna, vrata ∙ publ. vrata osrednjega gledališča so bila zanj zapahnjena niso ga sprejeli na delo v njem ♪
  12.      zapahováti  -újem nedov. (á ȗ) dajati zapah v tak položaj, da se kaj ne da odpreti: zapahoval je in zapahoval, pa ni mogel zapahniti; zapahovati vrata, okna // s takim dejanjem delati, da notranjost česa ni dostopna: zapahovati sobo zapahováti se z zaprtjem vrat z zapahom onemogočati komu drugemu vstop v svoj prostor: zapahovala se je v sobo, da bi imela mir ● star. plesalcem so se pljuča zapahovala težko so dihali, postajali so zasopli ♪
  13.      zapáriti  -im dov. (á ȃ) agr. razkužiti s paro: zapariti sod ◊ obrt. zapariti pečni prostor povzročiti, da v njem nastane para zapárjen -a -o: zaparjen sod ♪
  14.      zapéčje  -a s (ẹ̑) knjiž. prostor ob peči, za pečjo: prostorno zapečje ♪
  15.      zapeljánost  -i ž (á) stanje zapeljanega človeka: oprostiti komu kaj zaradi njegove zapeljanosti / storiti kaj v zapeljanosti ♪
  16.      zapeljáti  -péljem tudi -ám dov., zapêlji zapeljíte; zapêljal (á ẹ̄, ȃ) 1. s prevoznim sredstvom spraviti kam: povabil ga je v avtomobil in ga zapeljal do postaje, v mesto; potnike je pustil pred postajo, prtljago pa je zapeljal na peron; zapeljati ranjenca v bolnišnico; zapeljati žito v mlin; zapeljati z avtomobilom, motorjem / avtobus nas je zapeljal do središča mesta / zapeljati koga čez reko prepeljati / dvakrat ga je zapeljal okrog blokov peljal // vozeč spraviti kam: zapeljati avtomobil v garažo; zapeljati kolo, voz pod streho 2. vozeč (vozilo) priti: zapeljal je pred hišo in potrobil; prehitro zapeljati v križišče, ovinek / ekspr. zapeljati v škarje v položaj pri prehitevanju, ko se vse bolj približuje nasproti vozeče vozilo // premikajoč se priti: avtobus je že zapeljal na postajo; vlak je zapeljal v predor 3. vozeč (vozilo) premakniti se v določeno smer, iti kam: zapeljati s parkirišča na cesto; zapeljati naprej, nazaj 4. vozeč (vozilo) navadno nenameravano, nehote spremeniti smer premikanja: pri srečanju je voznik zapeljal s ceste; zapeljati preveč v desno / smučar je zapeljal vstran in ustavil 5. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam gre; popeljati: vsak dan jo zapelje na sprehod; večkrat jo zapelje v kino 6. narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj prvotno nenameravanega, navadno neprimernega: slaba druščina ga je zapeljala; zapeljati koga h kraji, v zločin; zapeljati koga s slabim zgledom; zapeljati koga, da kaj ukrade / bogastvo ga je zapeljalo, da je začel lahkomiselno živeti; brezoseb. včasih ga je zapeljalo, da se je napil / ne da se zapeljati // ekspr. narediti, povzročiti, da ima kdo zmotno mnenje o čem: njen videz ga je zapeljal, da jo je imel že za zdravo // ekspr., navadno v zvezi z v narediti, povzročiti, da kdo pride v kako stanje: zapeljati koga v skušnjavo, zmoto / zapeljal ga je na napačno misel povzročil, da je napačno mislil 7. pridobiti si ljubezensko naklonjenost koga: zapeljati koga s svojo lepoto / njene oči so ga zapeljale // navadno z laskanjem, obljubami doseči, da kdo privoli v spolni odnos: zapeljal jo je, potem pa zapustil; zapeljati komu dekle ● ekspr. s tem so hoteli upornike zapeljati prevarati, ukaniti; ekspr. zapeljati koga na kriva pota povzročiti, da kdo začne ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. predaleč bi nas zapeljalo, če bi hoteli govoriti o vsem tem preveč časa, prostora bi porabili ◊ rel. zapeljati koga v greh zapeljáti se s prevoznim sredstvom iti: zapeljati se z avtobusom, vlakom na morje ● ekspr. padel je in se zapeljal po bregu navzdol zdrsnil; ekspr. krokar se je zapeljal nad ovcami poletel z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili zapelján -a -o: zapeljan človek; otrok je bil zapeljan; biti zapeljan v krajo; zapeljano dekle ♪
  17.      zapírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. dajati kaj v tak položaj a) da ni mogoč prehod, vstop ali izstop: zapirati okna, vrata b) da postaja notranjost nedostopna: zapirati predale / zapirati omare, sobe // z namestitvijo določenega dela na čem delati nedostopno notranjost, vsebino: zapirati kozarce, steklenice; zapirati z zamaški; neprodušno zapirati 2. delati, da so prilegajoči se deli česa tesno drug ob drugem: zapirati oči, usta // delati, da pride kaj v položaj, značilen po uporabljanju: zapirati dežnik 3. dajati del priprave v tak položaj, da kaj nima proste poti: zapirati pipe, ventile / pog. otroci odpirajo in zapirajo radio izključujejo // na tak način onemogočati izhod česa: zapirati plin; zapirati vodo 4. delati kaj neprehodno: zapirati prehod z ovirami / lopute na več mestih zapirajo cev 5. s svojim položajem omejevati kaj: gore zapirajo dolino / tovarniške stavbe zapirajo dvorišče / hribi zapirajo obzorje 6. z zaprtjem vrat, izhoda delati, da kdo ne more iti od kod: zapirati otroke v hišo / zapirati ovce v stajo / zapirati živali v živalske vrtove; pren., ekspr. zapirati znanost v kabinete // delati, povzročati, da kdo nima več prostosti: sovražnik je začel izseljevati in zapirati / zapirati ljudi v ječe 7. prenehavati delati, poslovati: prodajalka pravkar zapira; jeseni zapirajo kopališča // delati, da kje preneha kaka (poklicna) dejavnost: zapirati premogovnike; zapirati šole zaradi premajhnega števila otrok ♦ ekon. zapirati trg delati, da ni dostopen vsem ponudnikom in povpraševalcem 8. publ. preprečevati, onemogočati: sovražniku zapirati prehod čez reko / stolpnice so zapirale pogled na hribe 9. v zvezi zapirati pot, vrata onemogočati komu, da kam gre, pride: ograja mu je zapirala pot v prostost / ne zapirati otrokom poti, vrat v svet // publ. onemogočati nastop, uveljavljanje česa: zapirati vrata sodelovanju / zapirati komu pot, vrata do izobrazbe onemogočati mu izobraževanje 10. poljud. povzročati nenormalno redko, težavno iztrebljanje: čokolada zapira ● prometni policist odpira in zapira cesto dovoljuje in prepoveduje prehod čez njo; ekspr. zapirati si oči pred problemi ne hoteti jih spoznati, priznati; ekspr. kar sapo mu je zapiralo ob teh besedah zelo je bil presenečen; ekspr. zapirati svoje srce pred kom ne izpovedovati mu svojih čustev, misli; ne hoteti mu pomagati; ekspr. zapirati si ušesa pred resnico ne hoteti jo spoznati zapírati se 1. s prislovnim določilom biti pri zapiranju obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: vrata se zapirajo od zunaj / okno se dobro zapira prilega 2. prihajati v tak položaj, da ni mogoč prehod, vstop ali izstop: vrata se zapirajo sama od sebe 3. biti v stanju, ko deli prihajajo tesno drug k drugemu: cvetovi se zvečer zapirajo 4. z zaprtjem vrat onemogočati komu drugemu vstop v svoj prostor: zapira se v sobo 5. ekspr. postajati zadržan, nezaupljiv: po razočaranju se je čedalje bolj zapiral pred ljudmi / posamezni sloji so se zapirali vase omejevali so stike z drugimi ● ekspr. oči se mu že zapirajo postaja zelo zaspan; publ. organizacije se zapirajo v svoje kroge imajo čedalje manj stikov z drugimi; poljud. voda se mu zapira ima težave z odvajanjem seča ◊ med. rana se zapira celi in iz nje ne teče več gnoj zapiráje: zapiraje vrata, je še govorila zapirajóč -a -e: hrib, zapirajoč dolino; zapirajoča se vrata ♪
  18.      zaplávati  -am dov. (ȃ) 1. začeti plavati: šel je v vodo in zaplaval / zaplaval je v globoko vodo / ladja, splav zaplava po morju // plavajoč se usmeriti, iti kam: labod je zaplaval proti bregu; ribe so zaplavale naravnost v mrežo / zeblo ga je in zaplaval je na obalo // plavajoč se pojaviti: po nebu so zaplavali beli oblaki / nad travnikom je zaplavala rahla megla 2. ekspr. lahkotno, mirno iti, oditi: prepevaje je zaplavala iz sobe / iz visoke trave je zaplaval fazan zletel; avtomobil je zaplaval na pločnik počasi zapeljal; plesalci so zaplavali po dvorani počasi, lahkotno zaplesali 3. krajši čas plavati: odrasli so se sončili, otroci pa so malo zaplavali / zapihalo je in listje je zaplavalo po zraku 4. nav. ekspr. začeti se širiti, razširjati: vonj po bezgu je zaplaval skozi okno / veseli glasovi so zaplavali po prostoru; ubrano zvonjenje je zaplavalo po dolini se je razleglo 5. ekspr., v zvezi z v postati deležen visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: zaplavati v navdušenje, sanjarjenje, srečo / zaplavati v težaven položaj // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: zaplavala sta v pogovor; zaplavati v reševanje problema 6. žarg. postati negotov v kakem delu, kaki dejavnosti: prvo dejanje so odigrali uspešno, v drugem pa so igralci zaplavali ● ekspr. njegove misli so zaplavale v preteklost začel je premišljevati o preteklosti; knjiž., ekspr. njegove oči so zaplavale v daljavo zagledal, zastrmel se je; ekspr. njene oči so zaplavale v solzah postale solzne; ekspr. pogovor je zaplaval v mirnejše vode se je pomiril; ekspr. stvari so zaplavale v stare vode se niso nič spremenile; ekspr. zaplaval je z rokami po zraku zakrilil; ekspr. zaplavati s tokom začeti misliti, ravnati tako, kakor misli, ravna večina, vodilni ljudje ♪
  19.      zaplésati  in zaplesáti -pléšem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. začeti plesati: prvi plesni pari so že zaplesali; prijela sta se za roke in zaplesala / medved se je postavil na zadnje noge in zaplesal // plesaje izvesti: zaplesali so nekaj valčkov, potem pa prešli na moderne plese; za vajo jim je zaplesal več figur // krajši čas plesati: včasih rad malo zapleše / prosil jo je, naj zapleše z njim 2. plesaje iti, se premakniti: zaplesala sta z enega konca dvorane do drugega / ekspr. skoraj zaplesal je do vrat // ekspr. lahkotno se premikajoč iti, se premakniti: natakar je zaplesal mimo / lastovka je zaplesala okrog njegove glave; metulj je zaplesal nad travnikom 3. ekspr. lahkotno se premikajoč pojaviti se: prve snežinke so zaplesale / po licu ji je zaplesal porogljiv nasmeh; pren. v glavi so mu zaplesale črne misli 4. ekspr. neurejeno se večkrat premakniti, navadno sem in tja: udaril je po mizi, da so skodelice zaplesale; sod je ob vsakem sunku zaplesal na vozu / avtomobil je zaplesal po cesti zaneslo ga je 5. ekspr. močno zapihati: hud orkan je zaplesal nad dolino 6. pog. obračunati, spopasti se: če ga boš pretepal, bova midva zaplesala ● ekspr. črke, številke so mu zaplesale pred očmi pri branju, gledanju je dobil občutek, da niso pri miru; ekspr. pogled mu je zaplesal po prostoru pogledal je; ekspr. zdelo se mu je, kot da je vsa soba zaplesala okrog njega se zavrtela; ekspr. zaplesal je vse, kar je imel s plesanjem, veseljačenjem zapravil; ekspr. če je tako, bomo drugače zaplesali z njimi začeli drugače, strožje delati, ravnati zaplésati se in zaplesáti se plešoč se zadržati kje predolgo: zaplesala se je pozno v noč ♪
  20.      zaplésniti se  -im se dov. (ẹ́ ẹ̑) zaplesneti: sir se je zaplesnil zaplésnjen -a -o: zaplesnjen prostor ♪
  21.      zaplinjevánje  -a s (ȃ) glagolnik od zaplinjevati: uničevanje mrčesa z zaplinjevanjem prostorov ♪
  22.      zaplinjeváti  -újem nedov. (á ȗ) s plinom razkuževati: zaplinjevati prostore / zaplinjevati mrčes uničevati ga s plinom ♪
  23.      zaplúti  -plôvem in -plújem dov., tudi zaplovíte (ú ó, ú) 1. začeti pluti: dvignili so sidro in zapluli / jadrnica je zaplula z vetrom // ploveč se usmeriti, iti kam: ladja je zaplula k obali, skozi preliv, v pristanišče / ekspr. ptica je zaplula po zraku zletela / ekspr. temni oblaki so zapluli čez nebo so se pojavili na njem 2. ekspr. lahkotno, mirno iti, oditi: neslišno je zaplula po preprogi 3. ekspr. začeti se širiti, razširjati: vonj po pečenki je zaplul v sobo / njegov glas je zaplul po prostoru 4. ekspr., v zvezi z v postati deležen visoke stopnje stanja, kot ga določa samostalnik: zapluti v nezmernost / dežela je zaplula v nasprotja / zapluti v spanec zaspati ● ekspr. življenje je zaplulo v stare vode stvari se niso nič spremenile ♪
  24.      zapodíti  -ím dov., zapódil (ȋ í) 1. narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem a) da kdo zapusti določen kraj, prostor: zapoditi koga iz hiše; v jezi je zapodil sina od doma; če pride, ga bomo zapodili / zapoditi psa s palico b) da kdo kam gre, pride: zapoditi otroke domov / zapoditi ovce na pašnik c) da začne kdo kaj delati: zapoditi koga delat, učit 2. z glagolskim samostalnikom povzročiti premikanje, kot ga določa samostalnik: zapoditi konja v galop / zapoditi sovražnika v beg 3. pog. vreči, zagnati: zapoditi kamen v koga / zapodil je čevlje pod klop / zapoditi komu kroglo v glavo izstreliti / nož mu je zapodil naravnost v srce zasadil ● ekspr. zapoditi žalostne misli pregnati, odpoditi; ekspr. zapodili so ga iz službe odpovedali so mu službo; pog. na prazni cesti je zapodil začel hitro voziti zapodíti se ekspr. 1. začeti se hitro premikati: učenci so se zapodili iz razreda; zapoditi se proti domu; zapodil se je po stopnicah navzdol; zapoditi se za kom // skočiti, pognati se: zapoditi se čez potok; zapoditi se na konja; zapoditi se komu pod noge 2. preh., s predlogom hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: zapodil se je vanj in ga udaril; sovražnik se je zapodil nad sestradano vojsko / zapoditi se komu v lase zlasati ga ♪
  25.      zapolníti  in zapólniti -im [u̯n] dov. (ȋ ọ́) 1. s kako snovjo narediti, da prazen prostor v čem, med čim preneha obstajati: zapolniti reže med zidaki z malto; zapolniti špranje s kitom / ilovica je zapolnila razpoke; plaz je zapolnil kotanjo napolnil / s svojo postavo je zapolnil okvir vrat; pren. zapolniti praznino, ki je nastala po odhodu tujih strokovnjakov; zapolniti vrzeli v znanju // narediti, da so prazni deli kake površine polni: zapolniti stene s slikami; zapolniti stran z ilustracijo 2. narediti, da se v kakem še razpoložljivem času kaj dogaja: zapolniti z glasbo čas med govornimi oddajami; zapolniti premor z zabavnimi prizori ◊ lingv. zapolniti zev z j odpraviti jo zapolníti se in zapólniti se postati poln: jama se je sčasoma zapolnila s prodom zapólnjen -a -o: z jalovino zapolnjeni rovi ♪

   3.026 3.051 3.076 3.101 3.126 3.151 3.176 3.201 3.226 3.251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA