Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

štor (1.376-1.400)


  1.      notránjščina  in nótranjščina -e ž (ȃ; ọ́) 1. prostor, ki je znotraj česa: notranjščina cerkve; notranjščina ladje / notranjščina aparata 2. ozemlje, oddaljeno od morske obale, (državne) meje; notranjost: kraji v notranjščini dežele 3. čustveno-moralna stran človeka; notranjost: boji v njegovi notranjščini ♪
  2.      nótri  prisl. (ọ̄) 1. izraža stanje ali položaj v zaprtem prostoru, ant. zunaj: pismo je prišlo, pa ne vem, kaj je notri; ostali smo zunaj, notri je zadušno; bila je v zaporu in je notri umrla / tu notri me boli; ekspr. koča je daleč notri v gozdu ∙ pog. zdaj sem pa notri v neprijetnem, kočljivem položaju; pog. bil je več let notri v zaporu, ječi; pog. nekaj notri mi pravi, da ga ne bom več videl slutim, zdi se mi 2. pog., v zvezi z iz prav, čisto: volkovi so prihajali notri iz kočevskih gozdov 3. zastar. noter: naj gre notri ♪
  3.      noviciát  -a m (ȃ) rel. preizkusna doba pred sprejemom v red: končati noviciat // prostor, stavba za redovniške pripravnike: samostan z noviciatom ♪
  4.      nrávstven  -a -o prid. (ȃ) knjiž. moralen: a) z nravstvenega stališča je tako dejanje nedopustno / tega ne bi smel storiti, to vendar ni nravstveno b) nravstvena načela / nravstvena neoporečnost, zrelost / nravstvena vzgoja otrok / filozofsko-nravstveni nauk ◊ filoz. nravstvena filozofija etika; jur. nravstveno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o vedenju osebe nrávstveno prisl.: to ga je nravstveno dvignilo ♪
  5.      núditi  -im, in nudíti in núditi -im nedov. (ū ȗ; ȋ ú) 1. delati, da lahko kdo kaj dobi, kupi, najame: nuditi hrano in prenočišče; knjižnica nudi bralcem domačo in tujo literaturo; v trgovini nudijo raznovrstno blago / nuditi celodnevno oskrbo / nuditi blago na kredit; publ. po petnajstem septembru nudimo storitve, usluge po znižanih cenah / nuditi veliko izbiro blaga imeti 2. publ. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti; dajati: plantažni nasad nudi sto vagonov jabolk / stanovanje nudi dovolj udobja; prazna hiša jim je nudila zavetje // povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dogodek nam nudi priložnost, da popravimo zamujeno; ne nudite jim povoda za prepir; nuditi komu zgled poguma / delo mi nudi srečo in zadovoljstvo; poslušanje glasbe mi nudi velik užitek / šola nudi izobrazbo izobražuje / z oslabljenim pomenom: okno, terasa nudi lep razgled; lep primer za to nudi sosednja občina; z gradu se nudi lep pogled na mesto // imeti, vsebovati: dokumenti nudijo zanimive informacije / problem nudi dovolj gradiva za obravnavo 3. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: nuditi ljudem razvedrilo; za ogrevano sobo nudim inštrukcije sem pripravljen inštruirati; nasprotnik je nudil močen odpor se je zelo upiral; nuditi pomoč pomagati 4. zastar. siliti, spodbujati: položaj nas nudi, da to storimo ● publ. čeprav so mu nudili nagrado, dela ni sprejel ponujali, obljubljali; publ. nuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; želeti se s kom poročiti núditi se, in nudíti se in núditi se publ., navadno z dajalnikom ponujati se, kazati se: nudi se nam dober izhod; nudi se ugodna rešitev / vojakom se je povsod nudila enaka slika: požgane hiše, mrtvi ljudje / nudi se nam prilika prebiti dopust na morju ● zastar. pred beznicami so se nudile prostitutke so se nastavljale, ponujale ♪
  6.      núja  -e ž (ū) raba peša 1. sila, potreba: nuja nas sili, da to storimo; če je taka nuja, pa pohitimo / pisati, ustvarjati iz notranje nuje / nastala je nuja za delavce / brez nuje ne hodite ven po nepotrebnem 2. nujnost: tak ukrep je nuja / hrana je nuja našega obstoja / vsaka stvar ima svojo vzročno nujo ● knjiž., redko prostor se da z malo nuje preurediti z malo truda, prizadevanja ♪
  7.      nútrija  -e ž (ú) zool. južnoameriški vodni glodavec z dragocenim krznom, Myocastor coypus: gojiti nutrije; farma nutrij ♪
  8.      óbči  -a -e prid. (ọ̄) 1. splošen: vzbujala je občo pozornost; doživeti obče priznanje; obče in posamično spreminjanje / obče lastnosti / skrbeti za občo korist skupno, javno; obče zemljišče skupno 2. ki obravnava osnovne značilnosti, zakonitosti predmeta določene stroke: obča metodika; obča sociologija / obča geografija geografija, ki obravnava osnovne zakonitosti v oblikovanju prostora in pokrajine; obča psihologija psihologija, ki obravnava duševne zakonitosti normalnega odraslega človeka ◊ jur. obči državljanski zakonik civilni zakonik stare Avstrije iz leta 1811; obče pravo pravo, ki temelji zlasti na rimskem pravu in je veljalo v nekaterih zahodnih državah do lastne kodifikacije prava óbče prisl.: obče koristno prizadevanje; biti obče priljubljen; obče veljavna trditev; obče znana stvar; sam.: odnos med občim in posamičnim ♪
  9.      občínstvo  -a s (ȋ) 1. ljudje, ki se udeležijo kake predstave, prireditve: občinstvo je napolnilo dvorano; občinstvo ploska; nagovoriti, pozdraviti občinstvo; stati pred občinstvom; navdušenje občinstva; prostor za občinstvo / publ. v novo gostilno se je gnetlo radovedno občinstvo gostje, obiskovalci, ljudje; ekspr. okrog prepirajočih se je nabralo občinstvo gledalci, opazovalci / v vljudnostnem nagovoru spoštovano občinstvo ∙ zastar. pristopnost uradov za občinstvo stranke 2. ljudje, ki sprejemajo določene kulturne dobrine, se zanimajo zanje: občinstvo je njegovo zadnjo dramo zavrnilo; ekspr. predstaviti knjigo širokemu občinstvu; domače občinstvo; filmsko, gledališko občinstvo; naklonjenost občinstva / odgovor slovenskemu občinstvu javnosti; publ. publicistična dela računajo na širok krog občinstva bralcev ♪
  10.      obdolžíti  -ím [u̯ž] dov., obdólži; obdólžil (ȋ í) narediti, imeti koga za krivega česa: obdolžiti koga požiga; obdolžil ga je, da je razbil šipo; po krivem obdolžiti ♦ jur. izraziti mnenje, prepričanje o kom, da je storil kaznivo dejanje obdolžèn -êna -o: obdolžen je, da nalašč zamuja; sam.: obdolženi ima pravico do zagovornika ♪
  11.      obédnica  -e ž (ẹ̑) knjiž. prostor, urejen za serviranje hrane; jedilnica: prinesti kosilo v obednico; prostorna in svetla obednica // pohištvo za ta prostor, zlasti v stanovanju: obednica iz mahagonija ♪
  12.      obések  -ska m (ẹ̑) okrasni predmet, ki se nosi na verižici ali traku okoli vratu: podariti obesek; ima lep obesek; zlat obesek; obesek iz kosti / knjiž. vražni obesek amulet / pes ima na ovratnici obesek s številko (pasjo) znamko // okrasni predmet, ki se kam obesi: prostor je bil okrašen s trakovi in obeski / obeski za novoletno jelko; obesek za ključe; uhani z obeski ♪
  13.      obešalíšče  -a s (í) knjiž. prostor, kjer se opravljajo smrtne kazni z obešanjem: priti na obešališče ♪
  14.      obétati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. izjavljati komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen; obljubljati: obetal mu je bogato plačilo, če ga bo ozdravil; obetati komu podporo, službo; obetal ji je zvestobo; obetal mu je, da se mu bo dobro godilo / tej hiši obetajo lepo prihodnost napovedujejo; meteorologi obetajo lepo vreme ∙ ekspr. obetati hruške na vrbi kaj nemogočega; ekspr. obetal mu je palico grozil mu je, da bo tepen // navadno z odvisnim stavkom izjavljati komu, da bo kdo kaj storil, uresničil: že dolgo mu obeta, da ga bo obiskal; ekspr. obetal mu je, da bo tepen grozil / konvencija obeta zagotoviti normalne pogoje zaposlovanja 2. nav. ekspr. imeti take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj a) pozitivnega, ugodnega: podpirati študente, ki obetajo; kot začetnik je veliko obetal / v stroki je on ime, ki obeta / letina dobro obeta kaže b) drugega, drugačnega: jutro nam je obetalo lep dan; njegova zunanjost ni obetala nič dobrega; nekatera znamenja obetajo spremembe / njegova prizadevnost je obetala uspeh obétati se nav. 3. os. izraža verjeten nastop, uresničitev česa: obeta se vroč dan, nevihta / njihovi kulturi se obeta lepša prihodnost; obeta se mu uspeh; ekspr. obetajo se nam lepši časi obétati si pričakovati: od pogodbe si ne obetajo posebnih koristi; obetajo si boljše uspehe; publ. obetajo si še nove potresne sunke obetajoč -a -e: obetajoč nasmeh; obetajoč pisatelj, športnik; obetajoča kariera; prisl.: obetajoče se nasmehniti obétan -a -o: uresničitev že dostikrat obetanih reform ♪
  15.      obhódnja  -e ž (ọ̑) knjiž. obhod: poslal je patruljo na obhodnjo / začela se je jurjevska obhodnja skozi vas ◊ gozd. čas, po katerem se lahko ponovi sekanje na istem prostoru ♪
  16.      obíranje  -a s (ȋ) glagolnik od obirati: obiranje češenj, sadja; obiranje hmelja, tobaka / obiranje orumenelih trsnih listov / obiranje uši / obiranje sosedov / zaradi tvojega obiranja bomo še zamudili / brez obiranja je to storil ♪
  17.      objéstnost  -i ž (ẹ́) lastnost, stanje objestnega človeka: prevzela ga je objestnost; fantovska, ekspr. pobalinska objestnost / iz objestnosti razbiti šipo; ekspr. iz gole objestnosti je to storil; v objestnosti ni pomislil na posledice / ekspr. objestnost drhali, fašistov brezobzirnost, nesramnost / počenjati objestnosti objestna dejanja ♪
  18.      oblačílnica  -e ž (ȋ) prostor za preoblačenje: oblačilnice so zraven telovadnice; oblačilnice za igralce ♪
  19.      obléči  obléčem dov., obléci oblécite in oblecíte; oblékel oblékla (ẹ́) 1. narediti, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke: mati je že oblekla otroka; obleči haljo, krilo, majico; hitro se obleči; obleči si hlače / športno, zimsko se obleči; obleči se za potovanje; za pusta se je oblekel v dimnikarja / redko obleči rokavice natakniti, škornje obuti 2. ekspr. oskrbeti z obleko, oblačili: stric ga je vsako leto oblekel; prodali so prašiča, da bi se oblekli 3. ekspr. obložiti, obdati: obleči stene s tapetami / obleči sedeže v usnje ● knjiž. reka je oblekla zimski plašč je poledenela; publ. že desetkrat je oblekel dres državne reprezentance je nastopil kot član državne reprezentance; ekspr. obleči vojaško suknjo postati vojak; knjiž. to misel je težko obleči v besede izraziti z besedami; knjiž., ekspr. češnja se je oblekla v cvetje se je razcvetela obléčen -a -o: sem že oblečen in obut; za zimo je oblečen; praznično, v črnino oblečena ∙ koruza je dobro oblečena, zima bo huda po ljudskem verovanju če imajo koruzni storži veliko krovnih listov, bo zima huda ♪
  20.      obligácija  -e ž (á) 1. jur. pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost, obveza: nastanek obligacije // knjiž., redko obveznost, dolžnost: ni prišel, ker ima druge obligacije 2. fin. vrednostni papir, ki prinaša vplačniku obresti in je podlaga za vračilo posojila; obveznica: izdati obligacije; naložiti denar v obligacije / državne obligacije ♪
  21.      obligacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na obligacijo, obveznosten: a) obligacijska pogodba, pravica / obligacijsko pravo pravo, ki ureja obligacijska razmerja; obligacijsko razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev b) obligacijsko posojilo ♪
  22.      oblíka  -e ž (ȋ) 1. navadno s prilastkom določen videz, ki ga ima stvar v prostoru: pravokotna oblika predmeta; stavba ima še prvotno obliko; spreminjajoče se oblike oblakov; po obliki podoben hruški; oblika in barva / oblika črk, tlorisa / listi jajčaste, podolgovate oblike; gmota brez določene oblike / spomenik v obliki piramide / dati izdelkom lepo obliko / moderna oblika pohištva / mokra obleka je še bolj poudarjala njene ženske oblike / za to umetnostno smer so značilne abstraktne oblike / dosti let je proučeval oblike zemeljskega površja 2. navadno z rodilnikom značilnost česa glede na sestavne elemente, njihovo razporeditev: spremeniti obliko enačbe; poslovenjena oblika imena; knjiga ima obliko zbornika / zapis v obliki šifer / analizirati obliko pesmi // stanje, skupek določenih značilnosti, po katerem se kaka snov, pojav ločuje od drugih možnosti svojega pojavljanja obstajanja: jedrska, toplotna in druge oblike energije; glasba je ena izmed oblik umetnosti; led je oblika vode / pojavne oblike življenja 3. navadno s prilastkom videz, zunanji izraz kakega pojava, pogojen z njegovo vsebino: bojevati se za napredne družbene oblike; spremenjene organizacijske oblike / dati mislim jasno obliko 4. način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem delu: dajati prednost obliki; oblika in vsebina / delo ima izbrušeno obliko // s prilastkom sistem izraznih sredstev, v katerem se izrazi kaka vsebina: ta pesnik je uvedel veliko novih oblik; menuet, simfonija in druge glasbene oblike / stalne pesniške oblike 5. s prilastkom, v zvezi v obliki izraža, da se kaj pojavlja, obstaja tako, kot nakazuje določilo: pesmi so izšle tudi v knjižni obliki; sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki; publ.: prihranki v obliki denarja so mu propadli; dati pomoč v obliki materiala in strokovnjakov 6. navadno z rodilnikom način, metoda: spremeniti obliko dela; sodobne oblike zdravljenja / publ. obstajajo razlike v obliki reševanja teh vprašanj 7. lingv. sklonska, spregatvena ali besedotvorna določenost jezikovnega sredstva: nedoločnik, namenilnik in druge glagolske oblike; v besedilu je več pogovornih, zastarelih oblik; enklitične oblike zaimkov; oblika za tretjo osebo množine / osebna glagolska oblika ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način / oblikovalka je ženska oblika od oblikovalec ● publ. proučeval je mikroskopsko drobne oblike bitja, organizme; knjiž., redko dati testo v pomaščeno obliko model; knjiž., redko livarska oblika kalup, forma; ekspr. pravilnik ne sme biti le zunanja oblika ne sme samo obstajati, ne da bi vplival na stvari, ravnanje ◊ adm. angleška oblika poslovnih pisem pri kateri je vsaka vrstica enako oddaljena od levega roba; ekon. enostavna oblika vrednosti izraz vrednosti blaga v kateremkoli drugem blagu; relativna oblika vrednosti izraz vrednosti določene vrste blaga v drugih vrstah blaga; filoz. oblika način, kako je snov izoblikovana v stvarnost, možnost v realnost; forma; kem. alotropne oblike ogljika; lit. antična metrična oblika; mat. eksplicitna oblika funkcije zapis funkcije, v katerem je odvisna spremenljivka sama na eni strani enačbe; min. izometrična oblika kristala ♪
  23.      oblikovánje  -a s (ȃ) glagolnik od oblikovati: a) oblikovanje gline, pločevine; priprava za oblikovanje / oblikovanje lončenih posod b) oblikovanje obutve; oblikovanje prostora / grafično, modno oblikovanje; industrijsko oblikovanje / šola za oblikovanje c) oblikovanje javnega mnenja / oblikovanje cen č) oblikovanje glasov; še ni sposoben oblikovanja pojmov / oblikovanje prislovov iz pridevnikov / pravilnik o oblikovanju in delitvi dohodka d) oblikovanje humanistične osebnosti / vzgojno oblikovanje ♪
  24.      oblížje  -a s (ȋ) star. 1. (najbližja) okolica: sprehajati se po obližju mesta / tako misli on in njegovo obližje 2. kraj, prostor, ki je blizu; bližina: videti kaj iz obližja; ker je bil skrit v obližju, je vse slišal 3. okolje, milje: družinsko, pisarniško obližje ♪
  25.      obljúba  -e ž (ȗ) 1. izjava komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen: ostati zvest svoji obljubi; izpolniti, preklicati obljubo; kljub obljubi nagrade ni dobil; ekspr. ne boš nas odpravil s praznimi obljubami; pismena, ustna obljuba / dati obljubo obljubiti // izjava komu, da bo kdo kaj storil, uresničil: veže me obljuba, zato bom molčal; obljuba, da bo lahko šel na izlet, ga je pomirila / obljuba molčečnosti, zvestobe ♦ rel. krstna obljuba izjava, da se kdo odpoveduje hudobnemu duhu in da bo zvest Kristusu, dana pri krstu 2. kar kdo obljubi: obljube so se izpolnile; držal je obljubo in prišel ∙ preg. obljuba dela dolg kar se obljubi, se mora tudi izpolniti ♪

   1.251 1.276 1.301 1.326 1.351 1.376 1.401 1.426 1.451 1.476  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA