Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

šilast (30)

1.      šílast  -a -o prid. (í) dolg, ozek in koničast: šilast kljun / šilasti vrhovi gora // ki je ozke, koničaste oblike: šilast nos; šilasta glava / ekspr. šilasta kolena // ki ima dolgo in ozko konico: nož s šilastim rezilom / šilast zvonik ◊ arhit. šilasti lok lok, ki je na vrhu koničasto zalomljen ♪
2.      siláštvo  -a s (ȃ) ekspr. lastnost, značilnost silaškega človeka: dokazovati svoje silaštvo; silaštvo in nasilništvo ♪
3.      šílastolóčen  -čna -o prid. (í-ọ̑) arhit. ki ima obliko šilastega loka: šilastoločen zaključek okna ♪
4.      strašílast  -a -o prid. (í) ekspr. podoben strašilu: snel je svoj strašilasti klobuk z glave / strašilasta ženska ♪
5.      bôdec  in bódec -dca m (ō; ọ̑) star. 1. šilast izrastek pri živalih ali rastlinah; bodica: ježevi bodci 2. zbadanje, bodenje: bodec v prsih ♪
6.      bodíca  -e ž (í) šilast izrastek pri živalih ali rastlinah: ježeve, kaktusove bodice / nataknil se je na bodico pri bodeči žici // knjiž. pikra, zbadljiva beseda ali misel: bala se je, da ne bi sprožil še hujših bodic; v njegovi besedi je začutil bodico; satirične bodice na družbene napake ♪
7.      bodúlja  -e ž (ú) zool. muha s šilastim sesalom, ki pika; konjska muha ♪
8.      florét ¹ -a m (ẹ̑) 1. sablja za dvoboj z dolgim šilastim rezilom: borila sta se s floretom 2. sablja z rokobranom in zaščitno kroglico na koncu za športno sabljanje: tekmovati s floretom // šport. športno sabljanje s tako sabljo: nastopiti, zmagati v floretu ♪
9.      končína  -e ž (í) 1. nav. mn., anat. del telesa, ki se uporablja za premikanje ali prijemanje: končine so poškodovane; členaste končine členonožcev; krt ima lopataste končine; sprednje, zadnje končine / spodnja končina noga; zgornja končina roka; končine pri človeku udi 2. redko končni del, konec: končino sukanca je približala šivankinemu ušesu; šilasta končina lakastega čeveljčka / zagledali so končino Južne Amerike ◊ strojn. končina vijaka del vijaka, na katerem se začenja navoj; zool. grabežna končina vsaka od dveh sprednjih nog, s katerima bogomolka grabi plen ♪
10.      kóničen  -čna -o prid. (ọ́) teh. stožčast, šilast: konična oblika kladiva / konični ležaj kotalni ležaj, pri katerem imajo kotalke obliko prisekanih stožcev; konični zatič ♪
11.      kónjski  tudi kônjski -a -o prid. (ọ́; ó) 1. nanašajoč se na konje: konjski hrbet, rep; konjska griva, koža; peketanje konjskih kopit; juha iz konjskega mesa / konjski gnoj; konjska figa okrogel iztrebek konja; konjska žima žima iz repa ali grive konja / konjska salama; konjsko usnje / konjski hlev; konjska odeja, oprava; konjsko čohalo / konjski hlapec; bil je konjski prekupčevalec / goji konjski šport; kasaške in konjske dirke; konjska vprega voz z vpreženimi konji; konjsko dirkališče prostor za konjske dirke 2. slabš. podoben konju: ima konjski obraz; plavolaska s konjskimi zobmi ● pog. zmeraj je na cesti kot konjska figa vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen ◊ bot. konjska kumina rastlina s pernato deljenimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Seseli; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; šah. konjska končnica končnica, v kateri se igra le s kmeti in skakači; zool. konjski zolj žuželka, katere ličinka zajeda konja, Gastrophilus equi; konjska muha muha s šilastim sesalom, ki pika, Hippobosca equina; konjska pijavka pijavka, ki sesa kri goveda in konj, Haemopis sanguisuga; konjsko morsko kopito školjka z lupino, znotraj podobno konjskemu kopitu, Spondylus gaederopus ♪
12.      kudú  -ja m (ȗ) zool. antilopa z dolgimi, šilastimi rogovi, Strepsiceros ♪
13.      lók  -a m (ọ̑) 1. priprava iz ukrivljene palice in tetive za proženje, metanje puščic: na plečih je imel lok in tul; napeti lok; streljati z lokom; mišice so napete kot lok; pren., knjiž. avtor je zelo napel lok zgodbe // kar je po obliki temu podobno: lok pri žagi / past na lok 2. priprava, s katero se poteguje po strunah: lok drsi po strunah; mazati lok s kolofonijo; vleči lok po strunah / violinski lok 3. usločen nosilni gradbeni element z dvema opornima mestoma: lok pri mostu se je podrl; polkrožni loki; zidanje lokov in obokov / okenski lok 4. delu krožnice podobna linija: narisati lok / lok mavrice, ovinka / žoga je opisala, zarisala (velik) lok je letela v (velikem) loku / v loku reka teče v širokem loku; v loku zamahniti; kamen je v velikem loku zletel v vodo; pren., pesn. zvezde se pnejo v svetlem loku 5. knjiž., navadno s prilastkom potek česa, prikazan navadno kot vzpon in upadanje: v predstavi ni čutiti dinamičnega loka; pretrgan lok dejanja v romanu; publ., z oslabljenim pomenom: lok igralčeve kariere se je bleščeče vzpel; razvojni lok umetnosti 6. knjiž., navadno s prilastkom obseg, razpon: časovni lok prve knjige zgodovine sega čez več tisočletij / pisani lok motivov; lok spoznanj ● knjiž., ekspr. nič več ni mogoče napenjati loka dolgoletnega trpljenja še naprej dopuščati, povzročati trpljenje; knjiž., ekspr. doslej v svojih zahtevah še nisem napel loka čez mero nisem preveč zahteval; ekspr. teh tem so se vsi ogibali v velikem loku niso jih hoteli obravnavati; ekspr. ognil se ga je v velikem loku nikakor ga ni hotel srečati; pesn. sinji lok (neba) nebo, nebesni obok ◊ anat. aortni lok usločeni del aorte tik po izstopu iz srca; kostni lok nad očesom; rebrni lok spodnja, med seboj zraščena rebra; refleksni lok; zobni lok položaj in razvrstitev zob v čeljusti; arheol. sveder na lok preprosta vrtalna priprava, ki se vrti s pomočjo loka; arhit. košarasti lok; šilasti lok; geom. lok krivulje, krožnice del krivulje, krožnice med dvema njenima točkama; grad. nosilni lok; oporni lok; les. lok polkrožen okvir pri ročni žagi; muz. lok ukrivljena črta za označbo vezave not iste višine, za označbo legata in fraziranja; šol. lok element pisane črke v obliki (navzgor ali navzdol) odprte elipse; šport. lok element umetnostnega drsanja, pri katerem vozi drsalec po notranjem ali zunanjm robu drsalke naprej ali nazaj v obliki kroga; plužni lok lik, pri katerem smučar med poševnim smukom s pluženjem zavije od brega ♪
14.      lôvski  -a -o prid. (ó) nanašajoč se na lovce ali lov: lovski plen; slika kaže lovski prizor / prevzela ga je lovska strast / lovski čuvaj čuvaj, ki skrbi za čuvanje in gojitev divjadi, navadno poklicno; lovski krst običaj, s katerim se sprejme novi lovec; lovski nož večji nož z nepregibnim šilastim rezilom in navadno okrašenim ročajem; lovski psi; zatrobiti na lovski rog pripravo iz roga ali kovine za trobljenje; lovski stolček majhen zložljiv stolček; pospeševati lovski turizem; lovski žargon; lovska družina; lovska koča; lovska obleka; lovska puška; lovska trofeja uplenjena divjad ali kak njen značilni del; lovsko leto leto, ki traja od 1. aprila do 31. marca ● žarg., lov. lovski blagor uspešen lov, obilen plen; ekspr. lovska latinščina pripovedovanje o (šaljivo) pretiranih ali namišljenih lovskih doživljajih; ekspr. nasmehnila se mu je lovska sreča dobil je velik plen ◊ gastr. lovska klobasa suha klobasa štirioglatega prereza z nadevom iz svinjskega in govejega mesa; lov. lovska škoda škoda, ki se napravi pri lovu ali jo povzroči divjad; voj. lovsko letalo hitro in okretno letalo, namenjeno za boj s sovražnimi letali lôvsko prisl.: biti lovsko oblečen; sam.: ekspr. ta je pa lovska to je zelo pretirano povedano; to je izmišljeno ♪
15.      mravljínčar  -ja m (ȋ) nav. mn., zool. južnoameriški brezzobi sesalci z rilčasto glavo in črvastim lepljivim jezikom, Myrmecophagidae: mravljinčarji se hranijo s termiti / mravljinčar vrečar avstralski sesalec s šilasto glavo in dolgim lepljivim jezikom, Myrmecobius fasciatus ♪
16.      múha  -e ž (ú) 1. žuželka s kratkimi nogami, tipalkami in kožnatimi krili: muhe brenčijo, lazijo po odpadkih; muha piči, sesa, srka hrano, ugrizne; odganjati muho z roko; otepati muhe konju; črne, nadležne, ekspr. sitne muhe; ekspr. vse črno muh; roji muh; sredstvo proti muham; ekspr. bila je taka tišina, da bi slišal muho leteti zelo velika; množijo se kot muhe zelo, hitro; motal se je okrog mize kot pijana muha nenačrtno, mlahavo; ljudje umirajo kot muhe v zelo velikem številu, trumoma; pijan, siten kot muha zelo, hudo / kot psovka ne kriči, muha pijana / ekspr. podrepna muha ki nadleguje živino; muha cece žuželka, ki prenaša povzročitelja spalne bolezni // nar. gorenjsko čebela: peljati muhe na pašo 2. ostanek cveta na sadežu pri pečkatem sadju: odgrizniti, odrezati muho; muha in pecelj 3. pripomoček za namerjanje na prednjem delu cevi strelnega orožja: pregledati muho; podolgovata muha; muha in merek / muha na puški 4. nav. ekspr. kar vsebuje, izraža pretirano zahtevnost ali samovoljnost, trmo: samo njena muha je, da ne gre; bojijo se njegovih muh; gospoda ima muhe; izpolni mu vsako muho; težko prenaša otrokove muhe; ne ozira se na ženske muhe / že zdavnaj so ga minile vse muhe ljubezenske misli, razposajenosti; fant ima že svoje muhe fantovske misli; svoje načrte; v šoli ne smeš imeti drugih muh misli, načrtov; prepoditi komu muhe iz glave neprimerne, nezaželene misli, načrte, zahteve 5. ekspr., v povedno-prislovni rabi, v zvezi od muh izraža majhno stopnjo določene pozitivne lastnosti: to velja, vse drugo je od muh; fant ni, redko je od muh, pleza kot podlasica je spreten, iznajdljiv; njegov predlog ni od muh je pomemben, dober / cena avtomobila ni od muh je visoka; polet nad pragozdom ni od muh je težek; udarec ni bil od muh je bil močen ● ekspr. on je muha proti tebi zelo nepomemben; zelo slaboten, šibek; ekspr. zapustil je delo, kadar ga je pičila, prijela kaka muha kadar se mu je zahotelo; kadar ni bil zadovoljen; slabš. kmalu bo tam, kjer ni muh bo umrl; ekspr. ubiti, zadeti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; pog. delati iz muhe slona močno pretiravati; na muho žarg. ni ga mogel dobiti na muho ni mogel pomeriti, streljati nanj; žarg. zajec je prišel na muho v položaj, ko je bilo mogoče pomeriti nanj; ekspr. vzeti koga na muho imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; žarg., lov. to žival moramo čimprej vzeti na muho odstreliti; ekspr. modna muha nenavadna, pozornost vzbujajoča modna novost; pog., slabš. podrepna muha zelo vsiljiv, nadležen človek; španska muha nekdaj spolno dražilo iz posušene španske muhe; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; na to gredo ljudje kot muhe na med to jih privlači, to je zanje zanimivo; vrti se kot muha v močniku brezuspešno si prizadeva priti iz zapletenega, neugodnega položaja; nesmotrno se giblje, bega; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti ◊ friz. muha urejen šop dlak pod spodnjo ustnico; rib. umetna muha vaba za lovljenje rib, ki predstavlja določeno žuželko; zool. čebelna muha zelo majhna brezkrila žuželka, ki živi na čebeli, Braula coeca; češnjeva muha žuželka, ki povzroča črvivost češenj, Rhagoletis cerasi; domača muha s črepalom, živeča v človeških bivališčih, Musca domestica; hlevska muha ki živi v hlevu, pri živini, Stomoxys calcitrans; konjska muha s šilastim sesalom, ki pika, Hippobosca equina; mesarska muha velika muha, ki leže jajčeca v meso, Sarcophaga carnaria; španska muha zlato zelen hrošč, ki v nevarnosti izloča tekočino, povzročujočo vnetje kože, Lytta vesicatoria ♪
17.      obòk  tudi obók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) izbočena nosilna konstrukcija nad prostorom, odprtino v zidu: delati obok; zidati oboke; stati pod obokom; sajast, zakajen obok; obok cerkve, hodnika; obok nad vrati; prečni lok v oboku; oboki in kupole / baročni obok; opečni obok; polkrožni, šilasti obok // prostor pod tako konstrukcijo: visoki obok je bil poln mesa // navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: veje dreves delajo zelen obok nad potjo; obok lobanje; pred dežjem se je zatekel pod obok skale / nadočesni obok; nebesni obok nebo; pesn. osvajalec zvezdnega oboka neba, vsemirja ◊ anat. nožni obok srednji vbočeni del stopala; arhit. banjasti obok polkrožni obok nad četverokotno talno ploskvijo; križni obok ki ga tvorita pravokotno ležeča banjasta oboka na svojem sečišču; kupolasti obok v obliki kupole; mrežasti obok rebrasti obok v obliki križa; rebrasti obok s kamnitimi rebri; zvezdasti obok rebrasti obok v obliki zvezde; um. gotski obok ♪
18.      obrádek  -dka m (ȃ) knjiž. spodnji del obraza; brada: zavezati ruto pod obradkom; koščen, okrogel, šilast obradek; jamica na obradku ◊ antr. naprej štrleči del spodnje čeljusti pri človeku ♪
19.      óstnat  -a -o prid. (ọ̑) star. koničast, šilast: kazal je svoja ostnata kolena / ostnate bodice ostre ◊ bot. ostnati šaš rastlina s ščetinastimi listi in nagosto razvrščenimi klaski, Carex mucronata ♪
20.      ostroglàv  in ostrogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) knjiž. ki ima koničasto, šilasto glavo: ostroglav človek / ostroglavi žeblji ♪
21.      peníca  tudi pénica -e ž (í; ẹ́) ptica pevka s šilastim, nekoliko ukrivljenim kljunom: v grmovju se oglaša penica; gnezdo penic ♦ zool. pisana penica s pisanim perjem in močnim rjavkasto rumenim kljunom, Sylvia nisoria; siva penica rdečkasto rjavkaste barve s sivo kapico na glavi, Sylvia communis; sivoglava penica katere petje je podobno klopotanju mlinskih koles, Sylvia curruca ♪
22.      rêbro  -a s, v prvem pomenu stil. rebrésa; mn. rêbra in rébra (é) 1. vsaka od parnih kosti, ki oklepajo prsno votlino: pri padcu si je zlomil rebro; pod rebri ga zbada; drugi par reber; tako je suh, da bi mu lahko rebra preštel zelo // mn. del telesa, kjer so te kosti: udariti konja čez rebra, po rebrih; vojak ga je sunil med rebra, v rebra, da je takoj ubogal / poriniti komu nož med rebra / ekspr. dregnil ga je pod rebra, naj molči // nav. mn. ta del telesa za kuhanje in pečenje: kupiti rebra; jedli so koštrunova rebra / prekajena rebra 2. nav. mn. vsak od podolgovatih, v sorazmerno majhnih presledkih sledečih si delov ogrodja česa: obiti rebra z deskami; zgorelo letalo je kazalo svoja rebra; nova stavba že moli kvišku svoja rebra; gredelj in rebra / ladijska rebra 3. nav. mn. vsaka od podolgovatih, v sorazmerno majhnih presledkih sledečih si vzboklin na površini česa: da ne drsi, ima pločevina rebra; na cesti so nastala rebra; rebra cilindra; rebra žameta 4. podolgovat del, člen česa: rebro radiatorja / odlomiti si rebro čokolade 5. glavna, debelejša listna žila: gosenice so obrale zelje do reber / listna rebra 6. nar. nagnjen svet, strmina: plaz je zdrsel po rebru navzdol 7. arhit. ločni nosilni ali okrasni element oboka, navadno kamnit: obok s štirimi rebri; gotska, šilasta rebra ● ekspr. kaže rebra zelo je suh; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu polomil, preštel rebra bi ga zelo pretepel; star. Adamovo rebro ženska; ekspr. rebra kozolca late ◊ anat. neprava rebra trije pari reber, ki se stikajo s sedmim parom reber; prava rebra prvih sedem parov reber, ki se stikajo s prsnico; prosta rebra zadnja dva para reber, ki se ne stikajo niti s prsnico niti z nepravimi rebri; grad. nosilna rebra vsak od v sorazmerno majhnih presledkih razvrščenih podolgovatih nosilnih elementov, izstopajočih iz stropa, plošče; muz. rebro podolgovata deščica za oporo na notranji strani pokrova godal; strojn. hladilna rebra ki povečujejo površino razgretega telesa in s tem pospešujejo njegovo hlajenje ♪
23.      stebreník  -a [tǝb] m (í) knjiž. stebrišče: stebrenik s šilastimi loki; avtomobil se je ustavil pred hišo s stebrenikom ♪
24.      šilonós  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž. ki ima šilast nos: šilonos starec ♪
25.      špíc  -a m (ȋ) pes s kratko šilasto glavo, pokončnimi uhlji, gosto dlako in k hrbtu zavihanim repom: dresiran špic / beli špic; nemški špic ♪

1 26