Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
črna (126-150) 
- smôlnat -a -o prid. (ȏ) nanašajoč se na smolo: smolnat kip / smolnat les; smolnata bakla; trske so smolnate, zato dobro gorijo / smolnata obleka; smolnate roke / smolnat vonj smôlnato prisl.: smolnato črna brada ♪
- smŕt -i ž (ȓ) 1. prenehanje življenja, življenjskih procesov: izguba krvi je povzročila smrt; nesreča se je končala s smrtjo; lahka, naravna, navidezna, težka smrt; ugotoviti vzrok smrti / do smrti pretepsti // stanje, ko prenehajo življenjski procesi: smrt je nastopila zaradi bolezni, starosti, zastrupitve; zdravnik je ugotovil smrt; znaki smrti // konec življenja: bil ji je zvest do smrti; ekspr. človek se do smrti uči vse življenje; vznes. hvaležen ti bom do smrti 2. dejstvo, da kdo umre: očetova smrt ga je zelo prizadela; bati se smrti; bili so krivi njegove smrti; rešiti koga smrti; ekspr. za las uiti smrti; obletnica prijateljeve smrti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma / pasti junaške smrti; publ. umreti nasilne smrti umreti zaradi (posledic) nasilnega dejanja, uboja 3. okostnjak s koso, ki pooseblja to dejstvo: ob postelji je stala smrt; če bi srečal samo smrt,
me ne bi bilo tako strah; pesn. bela smrt; bled, suh kot smrt 4. podoba mrtvaške glave s prekrižanima kostema kot opozorilo na smrtno nevarnost: narisati na nalepko smrt; označiti strup s smrtjo 5. ekspr., v povedni rabi kar je za koga a) škodljivo, uničevalno: alkohol je zanj smrt / sonce je smrt za njene bolne oči b) neprijetno, mučno: zgodnje vstajanje je zanje smrt; življenje v mestu je smrt za kmečkega človeka / mlečne jedi so zame smrt nimam jih rad, zelo nerad jih jem / v prislovni rabi smrt je poslušati tako govorjenje 6. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na smrt zelo, močno: na smrt se bojim; na smrt se dolgočasi; na smrt se prestrašiti; na smrt utrujen, zaljubljen / potovanje nas je utrudilo do smrti ● ekspr. smrt mu je že za petami kmalu bo umrl; ekspr. vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; evfem. zdaj ga je smrt odrešila po hudem trpljenju je umrl;
ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. smrt ga je pobrala umrl je; ekspr. smrt ga je že večkrat potipala že večkrat je bil zelo bolan, v smrtni nevarnosti; ekspr. pri pisanju spominov ga je prehitela smrt umrl je, preden jih je napisal, dokončal; ekspr. zavedali so se, da preži nanje smrt da so v smrtni nevarnosti; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. njega bi bilo treba poslati po smrt je zelo počasen; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; vznes. med delom, sredi velikih načrtov je omahnil v smrt je umrl; ekspr. pognati, poslati koga v smrt povzročiti njegovo smrt, usmrtiti ga; boriti se s smrtjo biti v agoniji, umirati; ekspr. igrati se s smrtjo lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti, smrti; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. črna smrt kuga; slabš.
tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; nar. pasja smrt strupena rastlina z deljenimi listi in somernimi cveti v socvetju; preobjeda; knjiž. priti v objem smrti umreti; pog. bil je na smrt bolan tako, da so pričakovali, da bo umrl; Smrt fašizmu — svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; preg. dolga bolezen, gotova smrt; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi ◊ agr. na smrt obrezana trta trta, ki se ji pri obrezovanju pustijo samo šparoni; med. (biološka) smrt stanje, ko preneha spontano dihanje, delovanje možganov, srca in oživljenje ni več mogoče; blaga smrt pospešitev smrti iz usmiljenja; evtanazija; klinična smrt stanje, ko preneha dihanje, oživljenje pa je še mogoče; rel. mučeniška smrt vdano sprejeta nasilna smrt zaradi
vere ali verskih, nravnih načel; šport. spirala smrti lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko; smrtni zavoj ♪
- somrák in sómrak -a m (ȃ; ọ̄) knjiž. polmrak: bil je že somrak, ko se je vračal / večerni somrak / somrak starinskih dvoran; pren. posvetiti v somrak preteklosti ● knjiž. v dušo se mu zgrinja somrak postaja žalosten, potrt; knjiž. živeti v somraku v razmerah, ko se ovira, preprečuje svoboda, napredek, kritično mišljenje ◊ bot. navadni somrak zdravilna dlakava rastlina z jajčastimi listi in belimi cveti; navadna črna meta ♪
- storíti -ím dov., stóril (ȋ í) 1. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega dejanja: zaloputnil je vrata, to je že večkrat storil; tega si ne upa storiti; storiti kaj iz kljubovanja, ljubezni, neznanja; storiti proti svoji volji; storiti v jezi; javno, nalašč, naskrivaj, nehote storiti kaj / storiti kaj dobrega, hudega; storiti napako, prekršek / samo pritožuje se, stori pa ničesar / prav je storil, da je prišel ♦ jur. storiti kaznivo dejanje // z aktivnostjo doseči uresničitev kakega opravila, dela; narediti: vsega tega ne more sama storiti; dobro, natančno, slabo storiti / storil sem samo svojo dolžnost // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik; narediti: storiti korak naprej / storiti sklep skleniti / storiti komu uslugo 2. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega; narediti: kaj ti je storil, da si jezen; otrok ji je
nekaj storil 3. star. dati čemu, komu kako lastnost, značilnost; narediti: ta pogovor me je storil žalostnega; bogastvo ga je storilo prevzetnega / storiti komu skrbi, veselje, žalost 4. nar. roditi, skotiti: krava je storila 5. nar. obroditi: pšenica letos ni storila; trta je lepo storila ● storiti konec ekspr. taka rana lahko stori konec človeškemu življenju povzroči smrt; star. od vsega hudega je storil konec umrl; star. storiti hud konec umreti nasilne smrti; ekspr. storil je potrebne korake ukrenil vse potrebno; ekspr. storiti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; evfem. storiti ženski silo posiliti jo; star. storiti nesrečno smrt nesrečno umreti; preg. kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri storíti se 1. star. nastati, pojaviti se: storila se je gosta megla / storil se je dan zdanilo se je; storila se je noč, tema 2. zastar. zgoditi se, pripetiti se: kaj se je storilo pri vas, da jokate ● črna tema se mu je storila pred očmi zaradi slabosti, razburjenja se mu je zdelo, da nič ne vidi; ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen storjèn -êna -o: to je bilo storjeno po njegovi volji; v času storjenega dejanja je bil pijan; povrniti storjeno škodo; pravkar storjeno jagnje ∙ ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. sklenili so, da odidejo. Rečeno — storjeno brez odlašanja so sklep tudi uresničili; sam.: storjenega ni mogoče popraviti ♪
- súknja -e ž (ȗ) težko vrhnje moško oblačilo, ki sega navadno čez kolena in se spredaj zapenja: obleči, odpeti suknjo; črna, ponošena suknja; suknja z visokim ovratnikom; žep suknje / salonska suknja nekdaj suknjič, navadno črn, ki sega do kolen in ima zadnji del preklan ● star. obleči belo suknjo nastopiti vojaško službo; slabš. glej no, črna suknja duhovnik; star. prijazen je, čeprav nosi gosposko suknjo čeprav je gosposki človek; ekspr. že dva meseca nosi vojaško suknjo je pri vojakih; mala maša za suknjo vpraša s septembrom se začenja hladno vreme; preg. goste službe, redke suknje kdor zelo pogosto menjava delo, službe, revno živi ♪
- šávra -e ž (ȃ) 1. nar. črna ali črno marogasta krava: šavra in sivka 2. ekspr. neroden, okoren človek, navadno ženska: svet še ni videl take šavre / kot psovka šavra šavrasta ♪
- šóla 1 -e ž (ọ̑) 1. vzgojno-izobraževalna ustanova, ki omogoča učencem organizirano, sistematično pridobivanje znanja, spretnosti: zaradi neprimernega vedenja so ga izključili iz šole; hoditi v šolo; včeraj so jo vpisali v šolo; učiti na šoli, v šoli; mreža šol; povezanost šole s starši; varovati ugled šole; pogoji za ustanovitev šole / pritožiti se na svet šole / administrativna, delovodska, kmetijska, pomorska, vzgojiteljska šola; glasbena, plesna šola; miličniška, podoficirska šola; osemletna osnovna šola v kateri traja izobraževanje osem let; partijska, politična šola; šola za oblikovanje / ustanoviti dvojezično šolo / državna šola nekdaj ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje država; privatna šola ki jo ustanovi, vzdržuje kako društvo; samostanska šola nekdaj ki jo vzdržujejo redovniki ali redovnice / ekspr. vsa šola se je zbrala na proslavi učenci in učitelji // vzgojno-izobraževalni
proces v tej ustanovi: fant je že dokončal šolo; v šoli se tega še niso učili; povezanost šole z življenjem / osnovna obvezno izobraževanje (v šoli), ki daje osnovno izobrazbo, srednja izobraževanje, ki daje srednjo izobrazbo, visoka izobraževanje, ki daje visoko izobrazbo, višja šola izobraževanje, ki daje višjo izobrazbo / reformirati šolo šolstvo / star. doma so ga namenili za šole / ekspr. nobene šole, nobenih šol nima nobene izobrazbe / ekspr.: gledališče bi moralo biti šola dobrega okusa; pravijo, da so nekatere jetnišnice prava šola za kriminalce // poslopje te ustanove: šola je imela samo eno učilnico; popraviti, prebeliti, sezidati šolo; dvonadstropna, pritlična šola 2. pog. pouk: šola se začne ob osmih; danes nimamo šole; skoraj vsak dan zamuja šolo; po šoli je šel igrat nogomet; začetek šole je prvega septembra 3. navadno s prilastkom privrženci, učenci, katerih dela imajo skupne značilnosti, izvirajoče iz doktrin, dosežkov vzornika,
učitelja na filozofskem, umetniškem, znanstvenem področju: boj raznih (filozofskih) šol / ruska formalistična šola v poeziji; heglovska, pitagorejska šola; predstavniki nemške romantične šole; izhajati iz sofistične šole; zagrebška šola risanega filma ● žarg., šol. špricati šolo neupravičeno izostajati od pouka, iz šole; pog. dijak je letel iz šole je bil izključen, odpuščen; iti h komu v šolo učiti se od njega; prevzemati njegove izkušnje, navade; vzeti koga v svojo šolo učiti ga; dajati, sporočati mu svoje izkušnje, navade; pog. s šolo je skregan je ne mara; ne hodi rad v šolo; črna šola nekdaj, ljudski naziv vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; ekspr. to je bila draga šola zanj za izkušnje, ki si jih je pridobil ob tem neuspehu, je moral dosti pretrpeti, žrtvovati; šalj. enajsta šola pridobivanje življenjskih izkušenj pri otrocih zunaj šole in družine; mala šola organizirana nekajmesečna predšolska vzgoja; star.
osma šola osmi razred nekdanje gimnazije; ekspr. naš oče je človek stare šole v vsem se drži ustaljenih navad; ekspr. iti skozi trdo šolo življenja imeti težko življenje; ekspr. vsaka šola nekaj stane za izkušnje, ki si jih kdo pridobi ob neuspehu, je treba nekaj pretrpeti, žrtvovati ◊ etn. šola otroška igra, pri kateri se z različnimi kretnjami, gibi meče žoga v zid; otroška igra, pri kateri se mečejo ali skakaje brcajo ploščati kamenčki v polja na tla narisanega lika; ristanc; lit. parnasovska šola; ped. splošnoizobraževalna šola ki daje splošno izobrazbo; enotna obvezna šola obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor; radijska šola za nižjo, srednjo stopnjo; psih. freudovska psihoanalitična šola; rel. antiohijska teološka šola teološka šola v 4. in 5. stoletju, ki pri razlagi verskih resnic poudarja razum; šol. celodnevna šola pouk od jutra do zgodnjega popoldneva, v
katerega so vključeni tudi prosti čas, učenčevo domače delo za šolo in razne prostovoljne dejavnosti; dopisna šola v kateri se opravlja pouk z dopisovanjem; dvooddelčna, enooddelčna šola; javna šola dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; meščanska šola do 1945 zaključna štiriletna nižja srednja šola; kmetijska nadaljevalna šola do 1945 neobvezna šola za kmečke fante z dovršeno osnovno šolo; nedeljska šola v 19. stoletju šola ob nedeljah kot nadomestilo osnovne ali strokovne šole; nižje organizirana šola osnovna šola, navadno nižja, v kateri poteka v isti učilnici hkrati pouk navadno dveh razredov; osrednja šola osemletna osnovna šola s podružničnimi šolami; podružnična šola osnovna šola, ki deluje pod strokovnim vodstvom osrednje šole; poklicna šola ki usposablja učence za poklic zlasti z urjenjem praktičnega dela; poletna šola nekaj tednov v poletnih mesecih trajajoč pouk za izpopolnjevanje v kaki stroki; ponavljalna šola do 1929 obvezna šola za
učence od dvanajstega do petnajstega leta s skrajšanim učnim programom; osnovna šola s prilagojenim programom osnovna šola za duševno ali telesno prizadete otroke; stanovska šola v fevdalizmu mestna ali cerkvena šola za določen poklic; strokovna šola ki usposablja učence za delo v določeni stroki; šola v naravi večdnevno bivanje zunaj kraja šole, namenjeno pouku nekaterih predmetov in spoznavanju narave; šola s pravico javnosti nekdaj privatna šola z enako veljavnostjo kot državna; šport. visoka šola jahanja pri dresuri konj povezava tehnično zahtevnih figur ob pravilni izrabi jahalnega prostora; žel. prometna šola v kateri se učenci usposobijo za vodenje železniškega prometa ♪
- štórklja -e ž (ọ̑) 1. velika močvirska ptica selivka z belim perjem po telesu, črnimi perutmi in dolgimi golimi nogami: štorklja je gnezdila na strehi; štorklje so klopotale s kljuni; stoji na eni nogi kakor štorklja ∙ evfem. štorklja ti bo prinesla bratca rodil se ti bo bratec ♦ zool. bela, črna štorklja 2. med drugo svetovno vojno nemško enokrilno izvidniško letalo: štorklja preletava sovražnikovo ozemlje / nemška štorklja ♪
- tábeln -a -o [bǝl] prid. (ȃ) nanašajoč se na tablo: črna tabelna ploskev / tabelni prikaz učne snovi ◊ um. tabelna slika prenosna slika na različni podlagi; tabelno slikarstvo slikarstvo, ki se ukvarja s slikanjem tabelnih slik ♪
- temà -è in tèma -e [tǝm] ž, rod. mn. tèm (ȁ ȅ; ǝ̀) 1. stanje ozračja, ko je odsotna svetloba: nastala je tema; oči so se privadile teme, na temo; pesn. črna tema; ekspr. egiptovska tema popolna; gosta tema; tema v sobi; svetloba in tema / tema se dela temni se; knjiž. tema lega po dolinah; ekspr. na poti jih je ujela tema; ekspr. bliski parajo temo; knjiž. mrak se gosti v temo; ekspr. trd(n)a tema / tema noči, sobe / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: pokazati se iz teme; oditi v temo; tipati po temi; sedeti v temi; oditi pred temo / v povedno-prislovni rabi: bila je še tema; zelo tema je; tema je kakor v rogu; ekspr.: tema je, da bi jo lahko otipal, rezal; taka tema je, da ne vidiš prst pred nosom; pren. iz teme preteklosti vstaja podoba davnih časov 2. knjiž. duševno stanje nerazsodnosti, obupa: tema se zgrinja nad dušo; tema duha / tema
obupa, zmedenosti / v njegovih mislih je tema 3. knjiž. stanje, ko se preprečuje svoboda, napredek, kritično mišljenje: ljudstvo se upira nasilju in temi / kulturna tema; tema neznanja 4. zastar., v prislovni rabi izraža veliko količino: na jezeru je tema divjih gosi; kupcev je bilo tema ● ekspr. toliko jih je, da se tema dela od njih zelo veliko jih je; ekspr. tema se mi dela pred očmi zaradi slabosti, razburjenja se mi zdi, da nič ne vidim; ekspr. lačen sem, da se mi tema dela pred očmi zelo lačen; ekspr. znanstveniki so glede tega pojava dolgo tavali v temi v nevednosti, neznanju; ekspr. to obdobje je še zavito v temo je še nepoznano, neraziskano ♪
- têmprati tudi témprati -am nedov. (ȇ; ẹ̑) metal. žariti kaj, da se poveča oblikovalnost: temprati litino, ulitek têmpran tudi témpran -a -o: temprana litina / bela temprana litina litina, v kateri je z žarjenjem zmanjšana količina ogljika; črna temprana litina litina, v kateri je z žarjenjem cementit pretvorjen v grafit ♪
- tŕg -a m (ȓ r̄) 1. navadno odprt prostor, kjer se prodaja in kupuje raznovrstno blago, zlasti živila: trg je dobro založen; iti po solato na trg; na trgu prodajati sadje, zelenjavo; stojnice na trgu / bolšji trg na katerem se prodajajo navadno rabljenje stvari; zelenjavni, živilski trg / ribji trg ribja tržnica // odprt prostor, obdan s stavbami, primeren za sestajanje, zbiranje ljudi: trg se je začel polniti; na trgu se je zbralo več tisoč ljudi; ulice in trgi / hiše na trgu; Trg revolucije 2. nekdaj naselje, večje od vasi in manjše od mesta, z določenimi značilnostmi obeh: naseliti se v trgu; prebivalci trga; trgi in mesta / ekspr. ves trg govori o tem vsi prebivalci trga 3. kupovanje in prodajanje blaga in storitev glede na ponudbo in povpraševanje: trg se sprošča, umirja; z uvozom vplivati na trg / izdelovati blago za trg / enotni, svobodni trg; knjižni trg; mednarodni, zunanji trg;
trg na debelo; trg za bombaž / dati, ekspr. vreči izdelek na trg v položaj, ki omogoča kupovanje in prodajanje izdelka glede na ponudbo in povpraševanje 4. območje kupovanja in prodajanja blaga in storitev: izgubiti, publ. osvojiti trg; poljedelska država je dober trg za industrijske izdelke / potrebe, prenasičenost trga ● žarg. črni trg črna borza; trg v fevdalizmu naselje s tržnimi pravicami ◊ ekon. obvladati trg; devizni trg; odprti trg dostopen vsem proizvajalcem; prosti trg brez trgovinskih omejitev; skupni trg sodelovanje med državami, ki omogoča trgovino brez carinskih in trgovinskih omejitev; trg delovne sile ♪
- trobénta -e ž (ẹ̑) glasbilo z višje ležečim tonskim obsegom v obliki spredaj razširjene kovinske cevi: trobente trobijo in bobni ropotajo; igrati (na) trobento; glas trobente / vojaška trobenta // kar je temu podobno: naredil si je trobento iz lubja; trobenta cveta ● jerihonske trobente po bibliji ki so imele tako močen glas, da se je zrušilo obzidje Jerihe; žarg. biti prva trobenta v orkestru prvi, vodilni trobentač ◊ bot. črna trobenta užitna lijakasta goba temno sive ali črne barve, Craterellus cornucopioides; muz. bachovska trobenta manjša trobenta z visoko ležečim tonskim obsegom za izvajanje zlasti baročnih skladb; jazz trobenta dolga, ozka trobenta, ki daje svetel in oster zvok ♪
- trúga -e ž (ú) 1. nižje pog. krsta: položiti mrliča v trugo; črna truga / iti za trugo 2. nar. zgoraj odprta, zaboju podobna priprava na kmečkem vozu za prevoz drobnega, sipkega materiala: stresati krompir v trugo / pripeljati trugo peska / postaviti kravam trugo s peso in otrobi (leseno) korito ♪
- ugléden -dna -o prid., uglédnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki ima ugled: ugleden človek; ugledni gostje / ugledna družina / ugleden poklic; ugledna služba // ekspr. izbran, boljši: ugledna črna obleka; želi uglednejšo sobo 2. ekspr. velik, precejšen: ponujajo jim ugledne vsote ♪
- umétnost -i ž (ẹ́) 1. dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednosti: vpliv filozofije, revolucije na umetnost; stilne smeri umetnosti; umetnost in znanost / dela antične, renesančne, sodobne umetnosti; italijanska, slovenska umetnost; umetnost zaradi umetnosti nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena / Slovenska akademija znanosti in umetnosti 2. s prilastkom ta dejavnost glede na izrazno sredstvo, obliko: mojster filmske, gledališke umetnosti; akademija za likovno, upodabljajočo umetnost; slikarstvo, glasba in druge umetnosti / uporabna umetnost katere namen je umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov 3. likovna umetnost: zanimata ga zlasti umetnost in glasba; muzej moderne umetnosti / študirati umetnost // dela te umetnosti: razstava abstraktne, avantgardne, ljudske umetnosti / izdati zgodovino umetnosti v slikah 4. ed.
umetniško ustvarjanje: v njegovi umetnosti se kažejo različni vplivi / dober poznavalec Cankarjeve umetnosti Cankarjevih del / ekspr. godci so razkazovali svojo umetnost 5. nav. ekspr., navadno s prilastkom dejavnost, ki zahteva spretnost, znanje na področju, kot ga izraža prilastek: razvoj tiskarske umetnosti; posredovati komu umetnost izdelovanja papirja // spretnost, znanje, potrebno za tako dejavnost: njena frizerska, kuharska umetnost je vsem znana; sloveti po veliki govorniški umetnosti // velika sposobnost delati to, kar izraža dopolnilo: vaditi se v umetnosti molčanja, poslušanja, pripovedovanja; ohranjena svetišča pričajo o veliki stavbarski umetnosti tega ljudstva; umetnost aranžiranja, oblačenja; umetnost branja in pisanja kitajskih znakov; vsa umetnost njihovega vojskovanja je v hitrem napadanju // ed., v povedno-prislovni rabi kar zahteva veliko spretnost, znanje: obvladovanje samega sebe je umetnost; zabijanje žebljev v hrastove deske je posebna
umetnost; živeti s tako majhno plačo je velika umetnost; to narediti ni nobena umetnost ni težko 6. lastnost, značilnost umetniškega: poudarjati umetnost, ne ideološkost pesnitve / star. skladba, preprosta v umetnosti, umetna v preprostosti v zahtevni, zapleteni oblikovanosti ● publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; publ. sedma umetnost filmska umetnost, film; sedem svobodnih umetnosti v srednjem veku sedem temeljnih učnih predmetov elementarne, začetne šole ◊ lit. besedna umetnost ki ima za izrazno sredstvo besedo, jezik; um. figuralna umetnost ki upodablja stvarni svet, zlasti živa bitja; naivna umetnost ki navadno ne temelji na akademski izobrazbi in ne upošteva realnih razumskih razmerij med likovnimi sestavinami ♪
- vdóva -e ž (ọ̑) žena, katere mož je umrl in se ponovno ne poroči: tri leta je že vdova; bogata, mlada vdova / ostala je vdova; poročil se je z vdovo / vdova po profesorju, redko profesorja / vojna vdova ki ji je mož umrl pri opravljanju vojaških obveznosti med vojno ● šalj. slamnata vdova žena, katere mož je dalj časa odsoten; ekspr. vdova ob živem možu, pri živem možu žena, ki ob živem možu, pri živem možu glede na določena dejanja nima moža ◊ jur. odpravnina vdove; zool. črna vdova zelo strupen pajek s črno-rdečim pikastim zadkom, Latrodectus ♪
- véra -e ž (ẹ́) 1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: vera se kaže v različnih oblikah; tudi primitivni človek ni bil brez vere; ugotavljati izvor vere 2. sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: širiti, učiti, zavračati vero; vzgojiti otroke v veri; nauki, resnice, skrivnosti vere / pripadati kaki veri; odpasti od vere; prestopiti v drugo vero / preganjati vero versko dejavnost, vernike; zatajiti vero staršev; zlorabiti vero v politične namene / to uči vera nauki vere; živeti po veri / državna vera v nekaterih državah ki jo država z zakonodajo priznava za svojo; judovska, krščanska, muslimanska vera; biti rimskokatoliške vere; kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna ♦ rel. prejeti tolažila vere zakramente za umirajoče; vera, upanje, ljubezen 3.
prepričanost o obstoju, resničnosti tega, kar vsebujejo nauki o bogu, nadnaravnem: njegova vera peša, raste; izgubiti, ohraniti vero; ekspr. vzeti komu vero; preganjati koga zaradi vere; potrditi koga v veri; imeti močno, ekspr. živo vero / svoboda vere izražanja vere, verske dejavnosti / vera v posmrtno življenje // prepričanost o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: vera v duhove, čarovnice 4. s tradicijo prenašano mnenje o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: zavračati vero, da črna mačka prinaša nesrečo / ekspr. babja vera; vraže in prazne vere 5. nav. ekspr. prepričanost o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: v izgnancih je še živela vera; krepiti v ljudeh vero v lepšo prihodnost; vera v prijateljstvo, uspeh; tolažila ga je vera, da bo še vse dobro // prepričanost o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: v ljudeh se je utrjevala vera, da je na tem
kraju v globinah voda / njeno vedenje mu je potrjevalo vero, da ni več prisebna prepričanje / pustil jih je v veri, da je sprejel njihove predloge 6. nav. ekspr., navadno v zvezi z v prepričanost o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: izgubiti vero v zdravnike / dati otrokom vero v življenje; neuspeh mu je omajal vero v lastne sposobnosti; zavreči vero v silo / manjka mu vera vase zaupanje vase; samozavest 7. star. prepričanost o poštenosti, iskrenosti koga: ta človek je vreden vere, zasluži vero; s svojim ravnanjem je zapravil vero ljudi 8. ekspr., s prilastkom skupek načel, nazorov, naukov: oznanja novo estetsko vero; nevarna politična vera / ne verjame več tvoji veri tvojim naukom, pogledom 9. rel. molitev, ki obsega dvanajst temeljnih členov krščanske vere: moliti vero / apostolska vera 10. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: ne, vere mi, tega nisem naredil / na mojo vero, tako je, kot sem rekel; pri moji veri, da je res ●
star. smo te vere, da se je knjiga bralcem prikupila prepričani smo; dati vero star. s solzami je dal vero svojim besedam jih je podkrepil; star. njegovim trditvam niso dali vere niso jim verjeli; star. dal ji je vero obljubil ji je zvestobo; star. ne drži vere ne drži (dane) besede; nima (nobene) vere je neveren; star. dati komu kaj na vero na upanje; zastar. živita na veri živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; ekspr. ti oznanjaš, učiš krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami; tvoja razlaga, trditev ni pravilna; ekspr. to je mož vere zelo je veren; vreden je zaupanja; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari ♪
- verováti -újem in vérovati -ujem nedov. in dov. (á ȗ; ẹ́) 1. imeti zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: raziskovali so, kako verujejo primitivna ljudstva / ateisti ne verujejo; preganjali so ljudi, ki so verovali 2. preh. biti prepričan o obstoju, resničnosti česa, kar uči vera: verovati v boga, posmrtno življenje ♦ rel. verovati v Kristusa // biti prepričan o obstoju česa skrivnostnega, umišljenega; verjeti: verovati v čarovnice, usodo / veruje, da črna mačka prinaša nesrečo 3. biti prepričan o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: verovati v prijateljstvo, resnico, srečo / verovali so, da bodo zmagali 4. v zvezi z v biti prepričan o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: verovati v ljudi; verovali so v delavski razred / veruje v njihovo nadarjenost 5. ekspr., z dajalnikom biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga;
verjeti: mladina jim več ne veruje / ne veruje tem besedam verujóč -a -e: pridružil se jim je, verujoč, da ga bodo pripeljali na cilj; verujoči ljudje verni; sam.: ateisti in verujoči ♪
- vívek -vka m (ȋ) zool. po hrbtu zelenkasto črna močvirska ptica z dolgim črnim čopom; priba: vivki vivkajo ♪
- vôden -dna -o prid. (ó) nanašajoč se na vodo: vodna kapljica; vodna para / vodni izvleček izvleček, dobljen z vodo; vodna raztopina / vodni objekt; vodni števec; vodni zbiralnik; vodna črpalka / vodna pipa v orientalskem okolju pipa, pri kateri gre tobakov dim po dolgi cevi skozi posodo z vodo / vodni izvir, tok; vodna gladina / vodne ptice, rastline / vodni promet; vodno gospodarstvo / vodno letalo letalo, ki vzleta in pristaja na vodi; hidroplan; vodno smučanje drsenje po vodni gladini, pri katerem se smučar drži za vrv, ki jo vleče motorni čoln / vodna energija energija določene količine površinskih vodnih tokov; vodna moč moč, ki jo ima vodni tok pri padcu ◊ bot. vodna kreša vodna rastlina z razraslim steblom in cveti v socvetju, Nasturtium; vodna kuga vodna rastlina z listi, nameščenimi v vretencih, in dolgopecljatimi cveti, Elodea canadensis; vodna leča vodna rastlina z zelo
majhnimi, listom podobnimi stebelci, Lemna; elektr. vodna elektrarna hidroelektrarna; fiz. vodni kalorimeter; friz. vodna ondulacija ondulacija, pri kateri se mokri lasje oblikujejo v določeno pričesko; gastr. vodni žličnik žličnik iz moke, jajc in vode; geogr. vodna jama kraška jama, v kateri teče voda; vodno stanje višina gladine reke, jezera v določenem času glede na povprečje; grad. vodni padec višinska razlika med gladino vode pred vodno napravo in za njo; jur. vodno pravo predpisi o uporabi in zaščiti vod; kem. vodni plin plinasta zmes ogljikovega monoksida in vodika, ki se uporablja kot sintezni in kurilni plin; vodno steklo topno steklo; lov. vodna perjad race, gosi; navt. (vodna) brazda sled za ladjo; vodna črta ravnina, v kateri seka mirna vodna gladina bok ladje; tovorna vodna črta ravnina, v kateri seka mirna vodna gladina bok polno natovorjene ladje; papir. vodni znak v mokro papirno snov vtisnjen znak na bankovcu,
pisalnem papirju, viden pri presvetlitvi; strojn. vodni ris znak za najnižjo varno višino vodne gladine v parnem kotlu; vodni stroji vodne turbine, vodne črpalke; vodna turbina turbina, ki spreminja pogonsko energijo vode v mehansko delo; šport. vodne smuči; teh. vodni plašč prostor med dvema stenama, napolnjen s paro, vodo, za gretje, hlajenje; vodni stolp zaprta betonska ali kovinska posoda na betonskem stebru, stebrih za zbiranje, hranjenje vode; vodna tehtnica kratka letev z vdelano cevko, delno napolnjeno s tekočino, za določanje vodoravne lege; vodno kolo priprava v obliki kolesa z lopatami ali s korci, ki izkorišča vodno energijo za pogon stroja, naprave; um. vodna barva barva, pri kateri se za vezivo uporablja vodna raztopina lepil; zool. vodni pajek pajek, ki živi v zvonasti mreži pod vodo, Argyroneta aquatica; vodni pljučarji; vodna kokoška srednje velika vodna ptica sive barve s črno glavo in črnim vratom; črna liska;
sam.: žarg. napravite mi vodno vodno ondulacijo ♪
- vôjska -e ž (ó) 1. nav. ed. oborožene sile navadno kake države: vojska ima v državi velik vpliv; opremiti vojsko z modernim orožjem; dezertirati iz vojske; stopiti v vojsko; biti v službi v vojski; močna vojska; pripadnik vojske 2. pripadniki teh sil: vojska napade, se umika; poveljnik vojske; premikanje vojsk; spijo kot Matjaževa vojska dolgo, trdno / najemniška vojska v nekaterih državah ki jo sestavljajo za plačilo najeti vojaki 3. vojaški spopad, navadno med državami; vojna: vojska se začne, konča / druga, prva svetovna vojska / star. iti na vojsko // pog. čas trajanja takega spopada: po vojski se je marsikaj spremenilo; pred vojsko je bil zaprt 4. ed., pog. opravljanje določen čas trajajoče obvezne dejavnosti v oboroženih silah: vojska je za zdrave fante obvezna; odložiti vojsko / po diplomi je šel v vojsko // čas opravljanja take dejavnosti: pripovedovati zgodbe iz
vojske 5. ekspr., z rodilnikom velika množica: vojska novinarjev; spremlja jo vojska občudovalcev ● ekspr. imela sta vojsko prepirala sta se; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; preg. kjer nič ni, tudi vojska ne vzame kjer nič ni, ni kaj vzeti ◊ lit. abecedna vojska spor zaradi črkopisa okoli leta 1830; voj. služiti vojsko; kopenska vojska del armade, določen za vojaške dejavnosti na kopnem; stalna vojska ki jo ima kaka država v mirnem času; rod vojske ♪
- vólk -a [u̯k] m, mn. volkóvi, im. mn. stil. volcjé (ọ̑) 1. psu podobna zver z rumenkasto ali rjavkasto sivim kožuhom: volk je napadel, raztrgal jagnje; ekspr. volk kolje, mesari; volk tuli, zavija; krdelo volkov; lov na volka; bojevati se kot volk krvoločno, divje; jesti kot volk hlastno; z velikim tekom; krvoločen, požrešen kot volk; lačen kot volk / volk samotar / sivi volk // volčji samec: volk in volkulja 2. slabš. krvoločen, neusmiljen človek: oni so volkovi, ne ljudje / vdor hitlerjevskih volkov vojakov / človeški volkovi 3. slabš., navadno s prilastkom pohlepen, brezobziren človek: imeli so jih za grabežljive volkove / borzni, poslovni volkovi; nenasitni kapitalistični volkovi 4. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na izraža, da kdo čuti, ima strastno željo po čem: prijatelj je volk na gobe, meso / biti volk na denar 5. igr., v zvezi volk in ovce igra z
navadno dvajsetimi kamenčki, fižoli, ki jih je treba spraviti v nasprotni del igralnega polja, ki ga varujeta drugobarvna kamenčka, fižola: igrati (se) volka in ovce // vsak od dveh drugobarvnih kamenčkov, fižolov te igre: volk požre, preskoči ovco 6. vnetje kože zaradi drgnjenja in znojenja, nečistoče, zlasti na dotikajočih se kožnih gubah: od hoje, jahanja dobiti volka 7. nestrok. zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, strok. bazični bakrov acetat: na bakru se je naredil volk; bakreni deli so zeleni od volka / bakreni, zeleni volk 8. žarg., muz. nečist, hreščeč zven godal: preprečiti volka z igranjem istega tona na sosednji struni / kvintni volk; volk na violini ● ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani; nar. na kosi se naredi volk črna prevleka iz strjenih sokov trav; ekspr. dati volku ovce pasti dati komu kaj, kar želi uničiti, česar se želi polastiti; nar. on
je volka srečal je hripav; nar. hišni volk hišna goba; ekspr. kapitan je star morski volk preizkušen, neustrašen pomorščak; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega; mi o volku, volk iz gozda vzklik ob nepričakovanem prihodu koga, o katerem se pravkar govori; preg. kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanje; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo ◊ bot. volk trava s ščetinastimi listi in vijoličastimi klaski, Nardus stricta; zeleni volk užitna lističasta goba z modro zeleno lepljivo sluzjo na klobuku; zelenkasta strniščnica; etn. volk grabljam, glavniku podobna priprava za česanje slame za škopo; poditi volka v Kanalski dolini, na praznik svetih treh kraljev zvoniti s pastirskimi zvonci in
tuliti, da se vasi naslednje leto ne približa nobena zver; mont. volk nekdaj kepa železa, pridobljena s taljenjem; tekst. volk stroj, ki ima boben z zelo grobimi zobmi, klini; zool. sinji morski volk sinji som; polarni volk; prerijski volk kojot ♪
- vósek -ska m (ọ̑) 1. lahko gnetljiva, rumena snov, ki jo za delanje celic izločajo čebele: delati, izločati vosek; satovje je iz voska; rumen kot vosek / beliti, čistiti vosek; kuhati vosek z vrelo vodo ali s paro izločati ga iz satja; surovi vosek / čebelji ali čebelni vosek // ta snov kot osnovna sestavina za sveče, sredstvo za mazanje: gnesti, oblikovati vosek; odtisniti v vosek; namazati z voskom; lutke, sveče iz voska; bled, mehek kot vosek / beli vosek; cepilni, čevljarski, modelarski vosek 2. tej snovi podobna snov: listi, plodovi te rastline izločajo vosek / rastlinski, umetni vosek ● pečatni vosek snov, ki se da oblikovati s pečatnikom in odtisnjeno obliko ohrani; kmalu je bil mehek kot vosek pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva ◊ etn. ulivanje voska igra, pri kateri se napoveduje prihodnost po oblikah voska, strjenega v mrzli vodi; geol. zemeljski vosek rjava
ali črna kamnina, nastala iz nafte; kem. voski estri višjih maščobnih kislin in višjih alkoholov; montanski vosek dobljen iz rjavega premoga z ekstrakcijo; um. risba z voskom risba, narisana z voskom, ki omogoča ohranitev barve, ki jo med obdelavo pokriva ♪
- vôžnja -e ž (ó) 1. glagolnik od voziti: vožnja je trajala več ur; upočasniti vožnjo; avtobusna vožnja; drzna, hitra, počasna, ekspr. divja vožnja; nočna vožnja je zelo naporna; ekspr. polževa vožnja po mestnih ulicah počasna; varna vožnja; vzvratna vožnja; omejena hitrost vožnje; smer vožnje; obvladati tehniko vožnje / ekspr. bila je vsa trda od vožnje / vožnja po desni strani; vožnja v ovinek; vožnja v koloni; vožnja z avtomobilom, s kolesom, z ladjo; vožnja z dvigalom, žičnico / do mesta je pol ure vožnje; sani so pripravljene za vožnjo / za vožnjo goden junec 2. krajevno, časovno omejeno voženje: dnevno opravi štiri vožnje; brezplačna vožnja / žarg.: voznik je šel na vožnjo; preživljati se z vožnjo s prevažanjem, prevozništvom / črna vožnja nedovoljena uporaba službenega vozila v svojo korist; izredna, poskusna vožnja; avtomobil za službene vožnje ● pog.
vožnja je za otroke znižana voznina; pog. opravil je več ur praktične vožnje praktičnega pouka vožnje ◊ avt. defenzivna vožnja pri kateri voznik v največji meri upošteva cestnoprometne predpise, razmere na cesti in se etično vede do drugih udeležencev v prometu; film. vožnja gibanje kamere med snemanjem; šport. hitrostna, izločilna vožnja; spretnostna vožnja s kolesom, motornim vozilom, ki zaradi umetnih ovir zahteva veliko spretnosti; žel. dvovprežna vožnja z dvema lokomotivama na čelu vlaka; koristna vožnja z natovorjenimi vozili ♪
1 26 51 76 101 126 151 
