Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

človek (5741)

1.      člôvek  -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve / kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje // s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik / v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek // s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče ● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo ◊ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje ♪
2.      človekoljúb  -a m (ȗ) knjiž. kdor ljubi ljudi in jim rad pomaga: s tem dejanjem je pokazal, da je človekoljub; človekoljubi obsojajo vojskovanje; igral je vlogo samaritana in človekoljuba ♪
3.      človekoljúben  -bna -o prid. (ú ū) knjiž. ki ima namen pomagati ljudem: človekoljubne ustanove / to je človekoljubno dejanje ♪
4.      človekoljúbje  -a s (ȗ) knjiž. ljubezen do ljudi in pripravljenost pomagati jim: človekoljubje bo premagalo egoizem ♪
5.      človekoljúbnost  -i ž (ú) knjiž. lastnost človekoljubnega: človekoljubnost predpisov / vsi so poznali njegovo človekoljubnost ♪
6.      človekomŕzen  -zna -o prid. (r̄) knjiž. ki ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe: biti človekomrzen ♪
7.      človekomŕznež  -a m (ȓ) knjiž. kdor ne ljubi ljudi in ne mara njihove družbe: zagrenjen človekomrznež ♪
8.      človékov  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na človeka: človekovi predniki; pes je človekov prijatelj; področja človekove dejavnosti / človekova notranjost; človekova osebnost ♦ jur. človekove pravice pravice, ki pripadajo človeku neglede na raso, jezik, versko ali politično pripadnost; rel. Sin človekov Kristus ♪
9.      nàdčlôvek  -éka m ed. in dv. (ȁ-ó ȁ-ẹ́) 1. po Nietzscheju človek, ki po moči, volji, duhu presega (navadnega) človeka: drama je zasnovana na etičnem problemu nadčloveka / teorija o nadčloveku 2. ekspr. kdor je sposobnejši, popolnejši od povprečnega človeka: v človeku prihodnosti vidi nadčloveka; Napoleona prikazuje kot nadčloveka; prim. nadljudje ♪
10.      nèčlôvek  -éka m ed. in dv. (ȅ-ó ȅ-ẹ́) ekspr. kdor nima, ne kaže pozitivnih moralnih lastnosti: v njegovi poeziji si stojita nasproti človek in nečlovek; spreminjati se v nečloveka; divjanje nečloveka; prim. neljudje ♪
11.      pédenjčlôvek  in pédenj člôvek -éka [dǝn] m (ẹ̄-ó ẹ̄-ẹ́) ed., star. zelo majhen človek: pravljica o pedenjčloveku / Pedenj-človek, laket-brada izkusila bi se rada (F. Levstik) ♪
12.      pòdčlôvek  -éka m ed. in dv. (ȍ-ó ȍ-ẹ́) ekspr. kdor je manj sposoben, manj popoln od povprečnega človeka: nadčlovek in podčlovek / ženska je bila zanj še zmeraj podčlovek neenakovredna moškemu; prim. podljudje ♪
13.      pólčlôvek  -éka [u̯č] m ed. in dv. (ọ̑-ó ọ̑-ẹ́) ekspr. človek brez določenih pozitivnih, moralnih lastnosti: čustveno nerazvit, izrazito razumarski polčlovek / on je slabič, polovičar, polčlovek; prim. polljudje ♪
14.      práčlôvek  -éka m ed. in dv. (ȃ-ó ȃ-ẹ́) antr. človekov prednik ali njegov izumrli najožji sorodnik: okostje pračloveka / krapinski pračlovek; prim. praljudje ♪
15.      sòčlôvek  -éka m ed. in dv. (ȍ-ó ȍ-ẹ́) človek v razmerju do drugega človeka: pomagati sočloveku v stiski; vzgajati pravilen odnos do sočloveka; prim. soljudje ♪
16.      vsèčlôvek  -éka m ed. in dv. (ȅ-ó ȅ-ẹ́) knjiž. kdor združuje v sebi vse pozitivne lastnosti človeka: pisatelj ni nikoli izgubil vere v človeka, povzdignil ga je celo v vsečloveka; ljubeči vsečlovek ♪
17.      abderít  -a m (ȋ) ekspr. omejen, ozkosrčen človek: smešiti filistre in abderite ♪
18.      àbnormálen  -lna -o prid. (ȁ-ȃ) ki se razlikuje od navadnega, pravilnega; nenavaden, nepravilen: to so abnormalni pojavi / abnormalna rast; spolno abnormalen moški / abnormalen človek duševno neuravnovešen, defekten àbnormálno prisl.: otrok ima abnormalno veliko glavo ♪
19.      abnórmnost  -i ž (ọ̑) redko abnormalnost: abnormnosti v človekovem organizmu / duševna abnormnost ♪
20.      ábotnež  -a m (á) redko aboten človek, neumnež ♪
21.      ábotnik  -a m (á) redko aboten človek, neumnež: soseda je imel za abotnika ♪
22.      ábotnost  -i ž (á) raba peša lastnost abotnega človeka; nespametnost, neumnost: pokopala ga je lastna abotnost / do abotnosti naiven fant / govoriti abotnosti; izbij ji abotnosti iz glave ♪
23.      absolutíst  -a m (ȋ) 1. oblastnik, ki ima vso oblast: prosvetljeni absolutist // ekspr. oblasten, samovoljen človek: doma je bil pravi absolutist 2. pristaš absolutizma ♪
24.      absolutízem  -zma m (ȋ) politična ureditev, v kateri ima vso oblast en človek: državni absolutizem; razsvetljeni absolutizem / doba Metternichovega absolutizma ♪
25.      absolútum  in absolút -a m (ȗ) knjiž. kar je absolutno: človek kot absolutum postaja gospodar narave ♦ filoz. brezpogojni, prvi in zadnji vzrok vsega, kar je ♪

1 26 51 76 101 126 151 176 201 226