Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

človek (726-750)



  1.      edíni  -a -o prid. () 1. ki obstaja v enem primerku: to je edini izhod iz dvorane; bila je njegov edini otrok; dal mu je edino hčer za ženo / edini izhod iz stiske; to je še edina možnost, da bi preprečili nesrečo; edino upanje / ekspr. edina sreča, da si prišel 2. ki je omejen samo na navedeno: edina izvoda dragocene knjige hrani naša knjižnica; to so bile edine besede, ki jih je spregovoril // ekspr., v prislovni rabi, zapostavljen poudarja omejenost na navedeno: on edini je prišel na cilj; vi edini mi morete pomagati; vznes. ljubezen edina prenese take težave / enega edinega človeka poznam, ki to ve; sam.: mi nismo edini, ki vam ne verjamemo
  2.      edínstven  -a -o prid. () 1. nav. ekspr. ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti: to je zate edinstvena prilika; edinstvena skulptura; edinstveno doživetje / sprejem je bil nadvse veličasten, edinstven; edinstvena lepota jezera / on je edinstven človek izreden, čudovit 2. knjiž. edino pravi, edino mogoč: užitek mu pomeni edinstveni smisel življenja edínstveno prisl.: edinstveno oblikovan obraz; sam.: rad bi doživel nekaj velikega, edinstvenega
  3.      edukácija  -e ž (á) knjiž. vzgoja, izobraževanje: edukacija mladega človeka
  4.      egocéntričen  tudi egocêntričen -čna -o prid. (ẹ́; é) ki ima, postavlja sebe za središče vsega dogajanja; zaverovan vase, samoljuben: opisuje egocentrične junake; ta človek je izredno egocentričen / egocentrični individualizem; egocentrična miselnost / egocentrični interesi egoistični
  5.      egocéntričnost  tudi egocêntričnost -i ž (ẹ́; é) lastnost egocentričnega človeka; zaverovanost vase, samoljubnost: njegova skrajna egocentričnost je odbijajoča / egocentričnost zapira človeka v njegov ozki jaz
  6.      egocéntrik  tudi egocêntrik -a m (ẹ́; é) egocentričen človek: biti skrajen egocentrik
  7.      egoíst  -a m () egoističen človek, sebičnež: to so hinavci in egoisti; ekspr. samo nase misliš, egoist
  8.      egoístičen  -čna -o prid. (í) ki upošteva samo svoje koristi, sebičen: egoističen človek / izkoristil je položaj v egoistične namene; egoistično ravnanje staršev egoístično prisl.: egoistično vzgojeni otroci
  9.      egoízem  -zma m () miselnost, ravnanje, pri katerem človek upošteva samo svoje koristi, sebičnost: ravnal je brez egoizma; v svojem egoizmu ni videl drugih ljudi; egoizem in individualizem ♦ soc. nacionalni egoizem prepričanje o večvrednosti svojega naroda in njegovi pravici do razvoja na škodo drugih
  10.      eidétik  tudi ejdétik -a [ej-] m (ẹ́) psih. človek z eidetično sposobnostjo: ugotovili so, da je otrok eidetik
  11.      ekonomízem  -zma m () podrejanje vsega človekovega udejstvovanja ekonomski koristi: miselnost kvarnega ekonomizma ♦ zgod. gibanje v socialnodemokratskih strankah konec 19. in v začetku 20. stoletja, ki zahteva samo izboljšanje ekonomskega položaja delavcev
  12.      ekshibicioníst  -a m () 1. človek z bolestno težnjo po razkrivanju in uveljavljanju samega sebe: posebna vrsta nevrotikov so ekshibicionisti / psihični ekshibicionist 2. med. človek z bolezenskim nagnjenjem do razgaljanja in razkazovanja spolovil: homoseksualci in ekshibicionisti
  13.      eksisténca  -e ž (ẹ̑) 1. materialna ali duhovna navzočnost v stvarnosti; obstajanje, obstoj, bivanje: dokazati, zanikati eksistenco kake stvari; eksistenca naroda; konec biološke eksistence / preteklost mu greni eksistenco v novi družbi; komisija je z delom opravičila svojo eksistenco; individualna in družbena eksistenca ♦ filoz. eksistenca po eksistencialistični filozofiji kar določa človeka kot človeka; filozofija eksistence 2. materialna osnova za življenje, za preživljanje: s trudom si je ustvaril eksistenco; boriti se za eksistenco; odvisnost delavčeve eksistence od delodajalca / gospodarska kriza je uničila njegovo eksistenco; nima še nobene prave eksistence zaslužka, položaja / s tem si je zagotovil umetniško eksistenco med rojaki 3. nav. slabš. človek, oseba: v tem lokalu se zbirajo sumljive eksistence; izgubljena, ponesrečena eksistenca
  14.      eksistenciálen  -lna -o prid. () nanašajoč se na eksistenco, bivanjski: eksistencialni položaj naroda; eksistencialni problem človeka ♦ filoz. eksistencialna filozofija; eksistencialna sodba sodba, v kateri se potrjuje ali zanika obstoj subjekta
  15.      eksistenciálija  -e ž (á) filoz. kar je za človekovo bivanje bistveno, določujoče: v pisatelju sta stiska in absurd prisotna kot njegovi poglavitni eksistencialiji
  16.      eksistencialízem  -zma m () filozofska smer, ki trdi, da je eksistenca to, po čemer je človek človek: vsebina in družbene korenine eksistencializma
  17.      eksisténčen  -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na eksistenco: eksistenčni strah človeka v atomski dobi / priboriti eksistenčno pravico novemu sistemu; eksistenčna upravičenost; eksistenčno vprašanje naroda / izboljšanje človekovih eksistenčnih pogojev; eksistenčna negotovost proletariata ♦ soc. eksistenčni minimum za življenje nujno potrebna sredstva eksisténčno prisl.: eksistenčno ogrožen človek
  18.      ekskluzíven  -vna -o prid., ekskluzívnejši () 1. ki je za izbran, zaključen krog ljudi: ekskluzivni hoteli; ekskluziven klub; ekskluzivna revija, šola / najekskluzivnejša družba / časopis je objavil ekskluzivno novico novico, ki drugim časopisom ni bila dostopna / ekskluzivna politika politika, ki vzdržuje homogenost v skupini tako, da onemogoča sprejem neprimernih ljudiobl. ekskluzivni model model, ki ga prodaja le ena trgovina, izdeluje le en salon v omejenem številu 2. ki zavrača, kar ni izjemno, posebno: biti ekskluziven; ekskluzivno stališče pri izbiri repertoarja / ekskluzivni domisleki / ekskluziven človek ki odklanja vse, kar se ne sklada z njegovim mišljenjem ekskluzívno prisl.: publ. ekskluzivno za ta časopis
  19.      ekskvizíten  -tna -o prid. () knjiž. izvrsten, izbran: ekskvizitno blago; pren. ekskviziten človek
  20.      eksogén  -a -o prid. (ẹ̑) knjiž. ki deluje od zunaj; zunanji, vnanji: endogeni in eksogeni faktorji; eksogeni vplivi na človekovo naravo; eksogeni vzroki zločina ♦ geol. eksogene sile sile, ki imajo svoj izvor zunaj zemeljske oble
  21.      eksplicírati  -am nedov. in dov. () knjiž. razlagati, pojasnjevati: eksplicirati pojem, predpise / uprizoritev drame eksplicira osnovne družbene elemente eksplicíran -a -o: eksplicirana vsebina; racionalno ekspliciran smisel človekovega bivanja
  22.      ekstáza  -e ž () duševno stanje, v katerem se človek čuti postavljenega v drugačen, zelo osrečujoč duševni svet; zamaknjenost, zamaknjenje: pasti v ekstazo; ritem bobna jih je spravil v ekstazo; biti v ekstazi; religiozna ekstaza; počutil se je kakor v ekstazi // ekspr. veliko navdušenje, zanos, prevzetost: njegov govor je spravil poslušalce v ekstazo / čutna, ljubezenska ekstaza / enolično življenje brez poleta in ekstaz
  23.      ekstravertíran  -a -o prid. () psih. usmerjen v zunanji svet: ekstravertirani in introvertirani tip človeka; ekstravertirana osebnost
  24.      ekstravertíranost  -i ž () psih. lastnost, značilnost ekstravertiranega človeka: izrazita ekstravertiranost nekaterih ljudi
  25.      ekstrémen  -mna -o prid., ekstrémnejši (ẹ̑) 1. zelo oddaljen od povprečnosti česa; skrajen, pretiran: ekstremne ideje; ekstremna politika; najbolj ekstremno glasbeno delo v zadnjem času / ekstremni temperament; ekstremna smer v stranki; ekstremno stališče / ekstremen človek / ekstremni ukrep; ekstremna kazen pretirano ostra, najvišja // alp. nanašajoč se na plezanje v izredno težkih, izjemnih smereh s pretežno uporabo tehničnih sredstev: ekstremni alpinist; ekstremni plezalni poizkusi v Alpah; ekstremna alpinistika 2. mat. največji ali najmanjši: ekstremna vrednost količine ekstrémno prisl.: ekstremno težka plezalna smer

   601 626 651 676 701 726 751 776 801 826  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA