Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

človek (4.567-4.591)


  1.      superióren  -rna -o prid. (ọ̑) knjiž. 1. ki po sposobnostih, zlasti duševnih, presega druge; sposobnejši, večvreden: superioren človek / intelektualno superioren; teorija o superiornih rasah // ki po moči, ugledu presega druge: gospodarsko, vojaško superiorna država / superioren poklic 2. ki kaže zavest o takem preseganju: superioren odgovor; superiorna mirnost / superioren odnos // ekspr. vzvišen, ošaben: ne bodi tako superioren; njegovo superiorno vedenje jih je žalilo / superioren do vrstnikov, nad vrstniki superiórno prisl.: superiorno odgovarjati ♪
  2.      suròv  -óva -o prid., suróvejši (ȍ ọ̑) 1. ki je v naravnem stanju in ni obdelan, očiščen: surovi baker; surovi diamant; surova nafta / surovi opij v kepice strjen izcedek iz glavic vrtnega maka kot surovina za to mamilo; surova guma kavčuk; surova drva neposušena 2. ki ni (popolnoma) kuhan, pečen: krompir je še surov; surovo jajce, meso / surova hrana / surovo maslo maslo, ki se pridobi neposredno iz smetane 3. ki ni dokončno izdelan, obdelan: surova tkanina; stavba v surovem stanju / surov zid neometan / ekspr.: ti podatki so surovi; surovo gradivo 4. ki v odnosu do ljudi, živali na žaljiv, nasilen način kaže svoje negativne lastnosti: surov človek / bil je surov z njo // ki izraža, kaže lastnosti takega človeka: surove poteze obraza / surov glas; surove besede; surovo govorjenje / surovi udarci; surovo zasliševanje / ekspr.: surovi časi; svet je surov 5. ekspr. zaradi svojih naravnih lastnosti za človeka zelo neugoden, težek: surovo podnebje / surova resničnost ◊ agr. surovi sladkor neprečiščen sladkor rumenkasto rjave barve; les. surovi lesni ocet polizdelek pri suhi destilaciji lesa; metal. surovo železo železo, ki pride iz plavža; num. surova teža skupna teža jedra in primesi novca; tekst. surova preja preja, spredena iz neobdelanih vlaken; surovo bombažno platno platno, ki ni oplemeniteno; surova svila svila, ki ni degumirana; tkanina iz te svile; usnj. surova koža koža, ki še ni strojena suróvo prisl.: surovo ravnati; surovo obtesan ploh; sam.: pojesti kaj surovega; delo je v surovem gotovo ♪
  3.      suróvec  -vca m (ọ̑) 1. teh. kos materiala, namenjen za predelavo ali obdelavo: popiliti surovce 2. ekspr. surov človek: bala se je tega surovca ♪
  4.      suróvež  -a m (ọ̑) ekspr. surov človek: od tega suroveža ne moreš pričakovati drugačnega vedenja ♪
  5.      surovína  -e ž (í) 1. nav. mn. neobdelana, neočiščena snov v naravnem stanju, namenjena za proizvodnjo, predelavo: izkoriščati surovine; zaloga surovin; les, rude in druge surovine; nafta kot surovina za bencin / energetske, industrijske surovine; odpadne surovine; umetne tekstilne surovine 2. ekspr. surov človek: s to surovino zlepa nič ne opraviš / kot psovka da te ni sram, surovina pijana ♪
  6.      surovínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na surovino: surovinska baza; surovinske zaloge / surovinska sestava tkanin ∙ star. surovinski človek surov ♪
  7.      súša  -e ž (ú) 1. stanje zelo majhne vlage v zemlji zaradi dolgotrajnega pomanjkanja padavin: suša je, traja že dva meseca; ekspr. pritisnila je suša; posledice suše; škoda zaradi suše; rastlina, odporna proti vročini in suši / suša je uničila pridelek; ob, v hudi suši potok usahne // ekspr., navadno s prilastkom dejstvo, da česa potrebnega, kakovostnega ni na razpolago v zadostni količini: energetska, idejna, literarna suša; urednik se je pritoževal zaradi suše z gradivom ∙ ekspr. letos bo v kleti suša pridelali bomo zelo malo vina; ekspr. imeti sušo v blagajni, v žepu biti brez denarja; ekspr. čutiti sušo v grlu biti žejen; čutiti potrebo, željo po pitju alkoholne pijače; preg. suša sne en kos kruha, moča pa dva moča pridelku bolj škoduje kot suša 2. star. zelo suh človek: le jej, da ne boš taka suša ♪
  8.      súšec  -šca m (ú) 1. star. marec: bilo je v začetku sušca / (meseca) sušca se je vrnil 2. nar. suho, posušeno drevo: sušci in zelene smreke 3. ekspr. zelo suh človek: kdo pa je tisti sušec ● star. sušec zmeraj vije, če z glavo ne, pa z repom v začetku ali ob koncu marca je navadno viharno, slabo vreme ♪
  9.      súšica  in sušíca -e ž (ú; í) star. jetika, tuberkuloza: dobiti, imeti sušico; umreti za sušico / kostna sušica ● slabš. dolgokraka sušica suh, slaboten človek ◊ agr. sušica bolezen rastline, pri kateri se listi ali drugi deli rastline sušijo; med. sušica hrbtnega mozga obolenje osrednjega živčevja v hrbteničnem kanalu kot posledica sifilisa ♪
  10.      súšičnik  in sušíčnik -a m (ú; ȋ) star. jetičen, tuberkulozen človek: kašljanje sušičnikov ♪
  11.      suverén  -a m (ẹ̑) knjiž. vladar, monarh: obisk suverenov dveh držav; pogovori s suvereni ● knjiž. v demokraciji je edini suveren ljudstvo ima edino ljudstvo pravico do odločanja; knjiž. ta arhitekt se je čutil suverena človeka, ki popolnoma obvlada svoje delo ♪
  12.      súženj  -žnja m (ú) 1. v suženjstvu brezpraven, nesvoboden človek, ki je v lasti svojega gospodarja: kupiti sužnja; rimski sužnji / lastnik sužnjev; trgovina s sužnji / prodali so ga za sužnja / črni sužnji v ameriškem okolju, nekdaj brezpravno, nesvobodno črnsko prebivalstvo 2. ekspr., navadno s prilastkom podrejen, odvisen človek: niso hoteli postati sužnji tujcem / suženj mamil; biti suženj javnega mnenja, strasti ∙ ekspr. ne bom suženj svojega stanovanja ne bom ga pretirano pospravljal, pazil nanj 3. slabš., navadno s prilastkom kdor je pretirano vdan nadrejenim: suženj režima ♪
  13.      súženjski  -a -o [žǝn] prid. (ú) nanašajoč se na sužnje ali suženjstvo: suženjsko delo; težko suženjsko življenje / suženjska doba / takratni suženjski položaj žensk; zahtevati suženjsko pokorščino; suženjska vdanost ∙ ekspr. rešiti se suženjskega jarma suženjstva; slabš. suženjski prevod prevod, ki se v škodo stila popolnoma ujema s predlogo, z originalom súženjsko prisl.: suženjsko ponižen človek ♪
  14.      svét  -á m (ẹ̑) 1. celota nebesnih teles, sistemov teles in prostor, v katerem so: teorije o tem, kdaj in kako je nastal svet; star kot svet zelo / v različnih religijah stvarjenje sveta // nav. mn., navadno s prilastkom nebesno telo, sistem teh teles: daljni svetovi; v vesolju obstajajo različni svetovi 2. zemlja z vsem, kar obstaja na njej: odkrivati, spoznavati svet; to mesto je bilo takrat središče sveta / sedmo čudo sveta / pot okoli sveta // s prilastkom zemlja glede na dele, ki jo sestavljajo: znani in neznani svet; svet okoli Sredozemskega morja; politična delitev sveta; narisati zemljevid sveta / publ. novi svet Amerika / zaloge premoga na svetu; to je edini primerek na svetu 3. celota vsega, kar biva, obstaja na zemlji: statično pojmovanje sveta; odnos do sveta / znanstveni pogled na svet / duhovni, predmetni, stvarni svet / naravni in nadnaravni svet 4. zemlja kot življenjski prostor ljudi: prizadevati si za mir na svetu; počutil se je kot državljan sveta / prva socialistična država na svetu; glavna industrijska sila na svetu / publ. v tem delu sveta je nastalo nevarno žarišče vojne // tuje, daljne dežele, države: iti v svet; hoditi, potovati po svetu; biti znan doma in po svetu; dogajanje, razmere v svetu; država je začela navezovati stike s svetom; konference so se udeležili predstavniki z vsega sveta iz veliko različnih držav / ekspr.: široki svet; to je naše okno v svet / publ. tretji svet države z nizkim narodnim dohodkom 5. del zemeljske površine glede na oblikovanost, poraslost, urejenost: onkraj prelaza se svet spremeni; izkrčiti svet; gorat, hribovit, raven, strm svet; kamnit, neobdelan, odročen, težko prehoden svet; močviren, suh svet / alpski, gorski, kraški svet; nižinski svet // del zemeljske površine sploh: svet med rekama je bil že zgodaj poseljen; ta košček sveta mu je najbolj ljub // tak del glede na lastništvo: pasli so na vaškem svetu / dobro bi bilo, če bi bilo okrog hiše malo več sveta; imajo veliko sveta zemlje, zemljišča 6. s prilastkom del zemeljske površine z določenimi značilnostmi skupaj z vsem, kar je na njem, v njem: raziskovati jamski, podvodni svet 7. s prilastkom celota bitij, stvari, pojavov v naravi, kot jo izraža prilastek: človeški svet; organski in neorganski svet; proučevati rastlinski svet rastline; ribji, živalski svet; svet ptičev // celota pojavov, predmetov, ki obdajajo človeka: svet barv, zvokov / najbolje se počuti v svetu glasbe // celota pojavov, predmetov sploh: svet idej, vrednot / bogati svet arheoloških odkritij 8. s prilastkom celota pojavov duševnega življenja človeka: (človekov) čustveni, notranji svet; intimni, izkustveni, nagonski svet; podzavestni, psihični svet; abstraktni svet domišljije // nav. ekspr. celota pojavov, stvari, ki določajo duševno življenje osebka: moj svet je drugačen od njenega; v njem odkriva popolnoma drug, tuj svet / vsak človek je svet zase / njen svet so knjige; to je njegov pravi svet 9. s prilastkom skupnost ljudi, ljudje na zemlji glede na družbeno ureditev, kulturne in socialnozgodovinske značilnosti: antični svet; kapitalistični, socialistični svet; moderni, sodobni svet / ekspr. tu se stikata dva svetova: vzhodni in zahodni / ekspr.: graditelji novega sveta; stari svet se je zrušil stara družbena ureditev 10. s prilastkom celota pojavov, stvari in odnosov med njimi na kakem področju človekovega udejstvovanja: v trgovskem svetu se je hitro znašel; svet kulture, politike; novosti v svetu znanosti in tehnike 11. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom skupina ljudi, ki jih družijo enaki, podobni interesi, enak spol, enaka starost, družbena pripadnost: mestni, salonski svet; mladi svet je bil navdušen mladi ljudje, mladina; moški, ženski svet moški, ženske / temu je prisluhnil ves kulturni svet; v strokovnem svetu je že znan med strokovnjaki / črnopolti svet v pristanišču črnci; pisatelj rad opisuje kmečki svet kmete, kmečko življenje / slovanski svet Slovani 12. celota družbenih, ekonomskih, političnih odnosov na zemlji: spreminjati svet; bojevati se za boljši, lepši, pravičnejši svet / danes živimo v drugačnem svetu v drugačnih razmerah, okoliščinah 13. nav. ekspr. ljudje, njihovo ravnanje in možnosti, ki jih ima kdo za delovanje, življenje: svet ga je razočaral; sveta ne razume več / privlačnost, vabljivost sveta // življenje v družbi, javno življenje: odpovedati se svetu; vrniti se v svet; pretrgati stike s svetom / zadovoljen je s seboj in s svetom // življenje, bivanje na zemlji sploh: na svet ga veže samo še volja; take so zakonitosti sveta 14. ekspr. skupnost ljudi, ljudje, javnost: predstaviti kaj svetu; to naj ostane skrito svetu; pred svetom je ona tvoja žena / povabil jo je v mesto, da bi prišla malo med svet v javnost, v družbo // ljudje sploh: svet je hudoben, krut; ne veš še, kaj je svet kakšni so (lahko) ljudje / pog. na ulicah se je trlo sveta ljudi / cel, ves svet cel, ves svet že to ve; obgodrnjati cel, ves svet; pozna ves svet zelo veliko ljudi; čuti se zapuščenega od vsega sveta; hud, jezen je na ves svet; pred vsem svetom se je osramotil; z vsem svetom je sprt ● ekspr. zaradi tega se svet ne bo podrl se ne bo zgodilo nič hudega; tako se dogaja, odkar svet stoji od nekdaj; ekspr. misliš, da se bo ves svet sukal okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi; ekspr. sveta ne boš spremenil sprijazni se z ljudmi, dejstvi, kot so; ekspr. ves svet ima odprt pred seboj lahko gre kamorkoli; ekspr. radi bi svet na glavo postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. biti odrezan od sveta imeti onemogočen dostop do drugih področij, krajev, ne moči vzdrževati zvez z njimi; star. poslovil se je od sveta umrl je; ekspr. v tem mestu sem pogledal, prijokal na svet sem se rodil; pog. mnogim otrokom je pomagala na svet je bila, je sodelovala pri njihovem rojstvu; ekspr. požvižgam se na ves svet izraža veliko omalovaževanje; ekspr. saj nisem šele danes na svet prišel, da ti bom verjel nisem tako neizkušen, naiven; ekspr. pet otrok je spravila na svet rodila; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; živeti med svetom v krščanskem okolju ne v samostanu; ekspr. tega ne dam za cel svet sploh ne, pod nobenim pogojem; evfem. spraviti koga na drugi, oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; oni svet v različnih religijah kraj, prostor zunaj zemeljske stvarnosti; ekspr. politika mu je tuj svet na politiko se ne razume; konec sveta ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; ekspr. razšli so se na vse štiri konce sveta vsepovsod; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč; star. luč sveta je zagledal v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; ekspr. jutri bodo oči sveta obrnjene v Beograd ljudje po svetu bodo poslušali novice, poročila od tam; ekspr. on je najboljši človek na svetu zelo je dober; ekspr. hudo je, če nimaš na svetu kam nikamor iti, zateči se; ekspr. hiše ne proda za nič, za vse na svetu nikakor ne; red vlada svet; nehvaležnost je plačilo sveta; preg. denar je sveta vladar za denar se vse dobi; preg. naj človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče doma je najbolje ◊ filoz. čutni svet ki ga posredujejo čutila ♪
  15.      svêtel  tudi svetál svêtla -o tudi -ó in svètel -tla -o [ǝu̯; druga oblika vǝt] prid., svetléjši (é ȃ é; ǝ̀) 1. po stopnji barvne izrazitosti podoben navadni, dnevni svetlobi: stene so iz svetlega lesa, strop pa iz temnega; svetli oblaki; okvir za sliko je preveč svetel; svetla lisa, ploskev / svetli lasje; žival s svetlo dlako; kupila je svetlo pohištvo / svetle kovine; svetla omaka; svetlo pivo / pesn. svetle daljave / letos so moderne svetle barve 2. ki odbija razmeroma veliko svetlobe: svetli lakasti čevlji; svetli kovanci; svetla gladina vode; rezilo je bilo svetlo / svetle kapljice znoja; ekspr. svetle solze 3. ki oddaja močno svetlobo, ima močen sijaj: svetel plamen; mesec je bil to noč zelo svetel; svetla luč; svetla zvezda / svetla zarja 4. v katerem je veliko svetlobe: svetli hodniki, prostori; soba je svetla in zračna / svetel dan; noč je bila svetla / svetel gozd z bujno podrastjo 5. ekspr. za človeka zelo prijeten: tedaj so se zanj začeli svetli dnevi; svetli trenutki življenja; svetlo doživetje / svetli spomini; svetle misli, sanje // ki vsebuje kaj lepega, dobrega, ugodnega: verovati v svetlo prihodnost; njegovo otroštvo je bilo svetlo / sončno svetla poezija // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: svetla vera; svetlo upanje 6. nav. ekspr. zelo pozitiven, posnemanja vreden: svetel lik, zgled / svetli cilji / to je eno najsvetlejših imen tistega časa / svetla ljubezen do domovine velika / svetla beseda lepa, spodbudna; svetla tradicija 7. ekspr. pozitivno, ugodno razpoložen: iz dneva v dan je bolj svetel / bil je ves svetel od nje // ki vsebuje, izraža pozitivno, ugodno razpoloženje: svetel smeh / njen obraz je bil svetel in miren // ki izraža navdušenje, občudovanje, zadovoljstvo: pogledala ga je s svetlim pogledom / njihove oči so bile svetle in vlažne od ganjenosti 8. visok, lepo zveneč: svetel glas; svetli toni; kovinsko svetel zvok ● ekspr. bil je že svetel dan, ko se je zbudil zelo pozno se je zbudil; star. uma svetli meč razum, pamet; ekspr. edini svetli žarek v njegovem enoličnem življenju so bila njena pisma edini lepi doživljaji; ekspr. njegovo ime je s svetlimi črkami zapisano v zgodovini je slaven; ekspr. stvar ima svetle in temne strani dobre in slabe; ekspr. v tem času njegova zvezda ni bila več tako svetla kakor prva leta ni bil več tako slaven ◊ agr. svetlo seme podolgovato, zelo gladko seme trave čužke, ki se uporablja za ptičjo krmo; grad. svetla odprtina odprtina, določena z razdaljami med nasproti si stoječimi ploskvami odprtine; psiht. svetli trenutek (duševnega bolnika) trenutek, ko je bolnik popolnoma razsoden, se popolnoma zaveda; tisk. svetla črka tiskarska črka s tankimi potezami svetló tudi svêtlo in svètlo prisl.: svetlo goreti; svetlo pogledati koga; zapel je svetlo in toplo; svetlo pobeljeni prostori / piše se narazen ali skupaj: svetlo moder ali svetlomoder cvet; nosi svetlo siv kostim / v povedni rabi: postalo je svetlo; svetlo mu je pri duši; bilo je svetlo kot podnevi ∙ ekspr. to bo svetlo pogledal, ko bo izvedel bo zelo začuden ♦ zool. svetlo rdeči ara velika svetlo rdeča papiga z dolgim repom, Ara macao svêtli in svètli -a -o sam.: vse svetlo v njem je ugasnilo; nekaj svetlega, otroškega je v njem; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; stopiti na svetlo; oblačiti se v svetlo; odšli so še ob svetlem ko je bil še dan ♪
  16.      svéten  -tna -o prid. (ẹ̑) zlasti v krščanskem okolju 1. ki ni verskega, cerkvenega značaja; posveten: delo svetne vsebine / svetna in cerkvena glasba / svetna oblast ♦ rel. svetni duhovnik duhovnik, ki ni redovnik 2. ki ni duhovno, versko usmerjen: on je preveč sveten človek, da bi ga to zanimalo / svetno mišljenje ♪
  17.      svetlôba  -e ž (ó) 1. kar omogoča, da so predmeti vidni: svetloba narašča, pojema; stal je tako, da mu je svetloba padala, sijala na obraz; oddajati, razprševati svetlobo; zaznavati svetlobo; bela, modra, rdeča svetloba; bleda, iskreča se, medla, močna svetloba; knjiž. mehka svetloba; ekspr. morje, poplava svetlobe; dvorana je bila polna svetlobe; ekspr. pramen svetlobe; svetloba in tema / dnevna, jutranja svetloba; naravna, umetna svetloba; sončna svetloba; svetloba nočne svetilke / svetloba prihaja z leve; luč ni dajala nobene svetlobe; svetlobo jim daje sončna energija; indirektna, navpična, stranska svetloba; jašek za dovajanje svetlobe; vir svetlobe / dvigniti, pogledati predmet proti svetlobi tako, da pada nanj ali ga presvetljuje; pri močni svetlobi se zenica zoži; pren., ekspr. svetloba spoznanja; zmaga svetlobe nad temo // kar povzroča kemične spremembe v rastlinah, nekaterih snoveh: rastlinam primanjkuje svetlobe in zraka; izpostaviti kaj delovanju svetlobe; pod vplivom svetlobe in toplote začne seme kaliti; občutljiv za svetlobo; na svetlobi neobstojen vitamin / plevel jemlje rastlinam svetlobo 2. fiz. elektromagnetno valovanje, zaznavno neposredno z vidom: svetloba se širi; odbijati, sevati, sipati svetlobo; valovna dolžina svetlobe; hitrost svetlobe / enobarvna svetloba ki jo sestavlja valovanje ene same valovne dolžine; fluorescenčna svetloba; hladna svetloba ki jo oddaja hladen vir svetlobe; infrardeča svetloba; polarizirana svetloba / vidna svetloba 3. lastnost predmetov, da so vidni: svetloba zvezde se veča; izgubljati svetlobo; svetloba meseca ● knjiž. svetloba je izginila iz njihovih oči njihove oči niso več izražale veselja, pričakovanja; ekspr. človek hrepeni po svetlobi po spoznanju, jasnosti; ekspr. v njenem življenju je bilo malo svetlobe lepega ◊ fot. razmerje med svetlobo in sencami med osvetljenimi in temnimi mesti ♪
  18.      svetlogléd  -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) knjiž. ki vidi vse v življenju boljše, kot je; optimističen: svetlogled človek / bil je svetloglede narave ♪
  19.      svetníški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na svetníke: svetniški kipi; svetniški življenjepis / svetniški sij svetleči se kolobar okrog glave upodobljenih svetnikov / svetniško potrpljenje svetníško prisl.: živeti svetniško; svetniško potrpežljiv človek ♪
  20.      svetnják  -a m (á) zastar. 1. posveten človek: bil je velik svetnjak 2. laik, neduhovnik: duhovniki in svetnjaki ♪
  21.      svetohlínski  -a -o prid. (ȋ) slabš. ki se kaže, se dela poštenega, pobožnega: svetohlinski človek; postala je svetohlinska in hinavska / svetohlinski obraz / svetohlinsko vedenje svetohlínsko prisl.: svetohlinsko govoriti ♪
  22.      svetohlínstvo  -a s (ȋ) slabš. vedenje ali govorjenje človeka, ki se kaže, se dela poštenega, pobožnega: svetohlinstvo in licemerstvo ♪
  23.      svetomŕzen  -zna -o prid. (r̄) knjiž. ki ne ljubi sveta, posvetnega: svetomrzen človek / svetomrzna morala ♪
  24.      svetóst  -i ž (ọ̑) 1. rel. lastnost, stanje človeka, ki je zaradi popolnosti vreden češčenja: s svojim življenjem si je zaslužil svetost; pojem, znamenje svetosti 2. ekspr. lastnost, značilnost človeka, ki v najvišji meri obvladuje negativna nagnjenja in si prizadeva delati dobro: hliniti svetost 3. s svojilnim zaimkom naslov za najvišjega cerkvenega dostojanstvenika: obletnica kronanja njegove svetosti papeža Pavla VI. / kot nagovor vaša svetost ♪
  25.      svetováti  -újem in svétovati -ujem nedov. in dov. (á ȗ; ẹ́) 1. izražati svoje mnenje o tem, kako naj kdo, zlasti v neprijetnem, neugodnem položaju, ravna, dela: prijatelj mi je to svetoval; svetoval ji je, naj raje počaka z nakupom; dobro, slabo svetovati; težko je prav svetovati / zdravnik mu je svetoval ležanje; natakar jim je svetoval, naj (si) naročijo ribe / vsem je rad svetoval pomagal z nasvetom; ekspr. svetujem ti, da ga pustiš na miru pusti ga na miru 2. s prislovnim določilom dajati (na)svete, strokovna mnenja: svetovati v zakonskih zadevah; strokovno svetovati kmetovalcem ● preg. komur ni svetovati, temu ni pomagati ne da se pomagati človeku, ki noče poslušati nasvetov ♪

   4.442 4.467 4.492 4.517 4.542 4.567 4.592 4.617 4.642 4.667  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA