Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

človek (4.517-4.541)


  1.      stríc  -a m (í) 1. očetov ali materin brat: stric je prišel na obisk; ima tri strice in eno teto / stric po materi / mali ali mrzli stric očetov ali materin bratranec // navadno kot nagovor starejši znan moški: kam ste namenjeni, stric 2. ekspr. človek, ki zaradi svojega položaja lahko posreduje za koga: brez strica tega ne bi dosegel; ima veliko zvez in stricev ● biti, ostati (doma) za strica v kmečkem okolju biti, ostati neporočen pri poročenem bratu, sestri; šalj. stric iz Amerike bogat in radodaren človek ♪
  2.      strígalica  -e ž (ȋ) 1. rjava žuželka s kleščami na koncu zadka: pod kamenjem so bile strigalice 2. nizko suh, slaboten človek: kaj počne tukaj ta strigalica ♪
  3.      strogoréden  -dna -o prid. (ẹ̄) knjiž. ki se strogo drži reda: strogoreden človek / strogoredni predpisi; obtoževati koga s stališča strogoredne morale ♪
  4.      strogorédnost  -i ž (ẹ̄) knjiž. lastnost človeka, ki se strogo drži reda: navaditi se vojaške strogorednosti ♪
  5.      stròj  strôja m (ȍ ó) 1. mehanična naprava, navadno kovinska, iz gibljivih in negibljivih delov, ki s pretvarjanjem energije omogoča, olajšuje, opravlja delo: stroji brnijo, ropotajo; stroj stoji, teče; izključiti, pognati, ustaviti stroj; namestiti, razdreti, sestaviti stroj; obdelovati s strojem; avtomatski, enostaven, kompliciran stroj; moderni, zastareli stroji; sestavni deli stroja; izkoriščenost strojev; tovarna strojev; delati kot stroj brez prestanka, enakomerno; brez misli in volje, mehanično / dela pri stroju / brusilni, drobilni, vrtalni stroj; gradbeni, poljedelski stroji; knjigoveški, tiskarski stroji; pisalni, razmnoževalni stroj; pletilni, tkalni stroj; pralni stroj; računski stroj naprava za mehansko opravljanje štirih osnovnih računskih operacij; šivalni stroj; stroj za asfaltiranje; stroj za pomivanje steklenic / narediti na stroj 2. slabš. kdor ravna ali kaj dela brez sodelovanja volje, zavesti: on je stroj, ne pa človek; razmere so iz njih naredile stroje 3. publ. skupina ljudi, organizacij, zavodov z določeno nalogo, zlasti v javni upravi: je eden odločilnih mož v političnem stroju države; mobilizirali so ves propagandni stroj; imajo učinkovit strankarski stroj; upravni stroj 4. žarg. avtomobil, zlasti boljši: imeniten stroj ima ● publ. v bitki so vrgli iz stroja veliko sovražnikovih vojakov onesposobili; peklenski stroj z razstrelivom napolnjen predmet, ki eksplodira ob določenem času; žarg., voj. pohodni, strelski stroj postroj ◊ elektr. prevajalni stroj (elektronski) računalnik, programiran zlasti za prevajanje naravnih jezikov; les. lupilni, luščilni stroj za izdelovanje furnirja; mont. izvažalni stroj; navt. krmilni stroj ki premika krmilni mehanizem; ped. učni stroj mehanska, električna ali elektronska naprava, ki podaja učno snov in preverja znanje, usmerja učenje, pomaga pri pridobivanju raznih psihofizičnih spretnosti; ptt frankirni stroj priprava za žigosanje z žigom, ki nadomešča znamko; strojn. batni stroj; delovni stroj ki ga žene pogonski stroj ali sila mišic in opravlja delo; parni stroj pri katerem se uporablja kot pogonsko sredstvo para; pogonski stroj ki spreminja energijo v mehansko delo; rezkalni stroj; teh. obremenjevati stroj; preračunati stroj z računanjem ugotoviti glavne mere, tipične lastnosti stroja, naprave glede na določene tehnične ali ekonomske zahteve; agregatni stroji; etiketirni stroj za opremljanje z etiketami; kovalni stroj za avtomatizirano kovanje drobnih izdelkov; tandemski stroj nekdaj parni stroj z dvema valjema, nameščenima drug za drugim na skupni batnici; tekst. kosmatilni stroj za kosmatenje tkanine, pletenine; koton stroj za izdelovanje pletenin po kroju; tisk. cilindrični stroj z valjastim tiskalom; jedkalni stroj za jedkanje klišejev; ofsetni stroj; rotacijski stroj tiskarski stroj za hitro tiskanje v visokih nakladah; stavni stroj na katerem se izdeluje stavek za tiskanje; usnj. golilni stroj za odstranjevanje dlake ali volne z živalskih kož; raztegovalni stroj za raztegovanje usnja ♪
  6.      stròp  strôpa m, mest. ed. tudi strópu (ȍ ó) vsak od delov stavbe, ki omejuje, zapira prostor, prostore od zgoraj: strop se je udrl; narediti nove strope; omara sega do stropa; pod stropom visi lep lestenec; betonski, leseni stropi; debel, masiven strop; obokan, raven strop; odprtina v stropu / izravnati, obložiti strop; poslikan strop; sajast, zakajen strop; beljenje stropa / soba z nizkim, visokim stropom; pren., knjiž. gorovje se dotika nebesnega stropa // navadno s prilastkom kar kaj omejuje, zapira od zgoraj sploh: podpreti strop v rudniku; ostanki jamskega stropa; strop kabine ● ekspr. vročina je napolnila hišo do stropa vso hišo; ekspr. če bi jaz to dobila, bi skakala, skočila do stropa bi bila zelo vesela; ekspr. ta človek je visok do stropa je zelo visoke postave; molčal je in gledal v strop z izrazom je kazal nezanimanje, neprizadetost; zastar. hiša z dvema stropoma nadstropjema ◊ arhit. kasetirani strop z navadno pravokotno poglobljenimi polji; rebrasti z redkimi, rebričasti strop z gostimi nosilnimi rebri; grad. obešeni strop pod stropom nameščena lahka obloga za prikritje inštalacijske napeljave ali za znižanje prostora; teh. nosilni strop ♪
  7.      stŕpen  -pna -o prid., stŕpnejši (ŕ r̄) ki dopušča o določeni stvari drugačno, nasprotno mnenje, nazor: strpen človek, politik; biti strpen do drugače mislečih ljudi; v ravnanju s podrejenimi se je pokazal dovolj strpnega / njegova sodba je strpna; zagovarjati strpno stališče / imeti strpen odnos do ljudi, pojavov stŕpno prisl.: strpno presojati; strpno se vesti ♪
  8.      strpéti  -ím dov., tudi stŕpel (ẹ́ í) 1. navadno z nikalnico imeti sposobnost vztrajati, biti kje dalj časa: do večera ne bo strpel; niti minute ne strpi na mestu, pri miru; ne more strpeti v sobi / ne strpi pri knjigi; ni mogel strpeti, da ga ne bi vprašal / star., s smiselnim osebkom v rodilniku ni ga strpelo doma 2. star. potrpeti: strpi z njim, se bo že poboljšal / vse vam povem, samo malo strpite; samo trenutek se še strpi ● star. zaradi bolezni ne strpi nobenega človeka ne prenaša, ne trpi; prim. iztrpeti, strpljen ♪
  9.      strpljív  -a -o prid. (ȋ í) star. 1. strpen: strpljiv človek; biti strpljiv do drugih 2. potrpežljiv: strpljivi gostje strpljívo prisl.: strpljivo čakati ♪
  10.      stŕpnež  -a m (ȓ) ekspr. strpen človek: pokazal se je strpneža ♪
  11.      stŕpnost  -i ž (ŕ) lastnost strpnega človeka: pokazati strpnost; cenili so njegovo strpnost do nasprotnikov / strpnost v vzgoji / narodnostna, rasna, verska strpnost ♪
  12.      stŕtost  -i ž (ȓ) stanje strtega človeka: trudil se je, da ne bi opazili njegove strtosti in nemoči ♪
  13.      strupén  -a -o prid. (ẹ̑) 1. ki vsebuje organizmu zelo škodljive ali smrtne sestavine: strupena snov; te primesi so strupene / pripraviti komu strupen napoj; zrak po industrijskih mestih je pogosto strupen / strupeni deli rastlin; strupene gobe; strupene kače; strupeno želo / strupena puščica 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: strupen mraz; burja je bila strupena / strupena lakota 3. ekspr. hudoben, zloben: to je strupen človek; danes je zelo strupena; biti strupen do koga, nar. na koga / strupen glas, pogled, smeh; strupene besede ● ekspr. biti strupenega jezika biti zelo opravljiv, obrekljiv; ekspr. strupena barva barva, ki učinkuje zelo neprijetno; nar. strupena rosa bolezen, pri kateri se oboleli deli rastline posušijo ali odmrejo; ožig; glivična bolezen, ki se kaže v obliki peg na listih in plodovih zlasti vinske trte, hmelja, kapusnic; peronospora strupéno prisl.: strupeno odgovoriti, pogledati; strupeno mrzlo jutro; strupeno rdeča barva ♪
  14.      strupénec  -nca m (ẹ̄) 1. knjiž. strupena žival, navadno kača: pičil ga je strupenec 2. ekspr. hudoben, zloben človek: ta strupenec jo je zelo užalil ♪
  15.      strupenják  -a m (á) 1. knjiž. strupena žival, navadno kača: pod kamnom je bil strupenjak; pik strupenjakov 2. ekspr. hudoben, zloben človek: boj se tega strupenjaka ♪
  16.      stŕžek  -žka m (ȓ) 1. zool. zelo majhna ptica pevka z rjavkastim kratkim repom, Troglodytes troglodytes: na vrtu poje stržek; sinice in stržki 2. ekspr. droben, majhen človek, navadno otrok: stržek je hitro tekel proti domu ♪
  17.      stupíden  -dna -o prid. (ȋ) knjiž. neumen, omejen: stupiden človek / stupiden izraz na obrazu / stupidno povelje ◊ psiht. duševno otopel, brezvoljen ♪
  18.      stvár  -í ž (ȃ) 1. kar je, obstaja ali se misli, da je, obstaja, in se pojmuje kot enota: ednina zaznamuje eno stvar 2. kar je samó snovno in se pojmuje kot enota: ljudje, stvari in pojavi / ekspr. v taborišču je človek postal stvar // kar je táko in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: stvar sem že našel in vrnil; to je dragocena, ukradena stvar / poštar je prinesel neko stvar, poglejte / nav. mn., s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom: star je, vendar kakšno stvar še napiše; rad bere, gleda, posluša lažje stvari; pospravi njegove stvari; kovček z osebnimi stvarmi; ekspr. vse mogoče stvari prodaja 3. ekspr., s prilastkom bitje: tista drobna stvar je začela mahati s perutmi in čivkati; ne misli, da bo ta gosposka stvar kaj delala; gledali so me kot čudežno, nenavadno stvar / vsaka živa stvar bi razumela, samo on ne 4. kar je, se dogaja in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: vsaka stvar ima svoj vzrok; niti ena stvar ni ušla njegovim očem; v marsikateri stvari nas prekašajo / ekspr. stvar sama na sebi niti ni tako huda; jemlji stvari take, kot so / stvari se moraš lotiti čimprej; vsako stvar opravi površno; z ujetniki so počenjali grde stvari / tudi tvoja stvar se bo uredila zadeva; za poslovne stvari ima velik smisel / stvari doma so se spremenile razmere, odnosi, položaj // kar je táko in je predmet a) govorjenja, pisanja: ne pripoveduj mi znanih stvari; pisati o vsakdanjih stvareh / zaupne stvari / toliko za uvod, zdaj pa k stvari / prepisati si vse bistvene stvari podatke, trditve b) mišljenja, čustvovanja: imeti glavo, srce polno drugih stvari 5. ed., nav. ekspr. kar je končni, najvišji cilj določenega prizadevanja: bojevati se za našo, skupno, slovensko stvar; braniti stvar delavstva; biti zvest stvari / publ., z oslabljenim pomenom, z rodilnikom: delati za stvar miru; biti privržen stvari socializma, svobode 6. nav. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek a) tak, kot ga določa prilastek: njegova žena je drobna, nežna stvar / glavna stvar je, da si ostal živ; to narediti ni lahka stvar; oblika je z vsebino tesno povezana stvar b) odvisen od tega, kar določa prilastek: to je stvar časa, dogovora, okusa; končna odločitev je stvar vas samih 7. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da se pristojnost za to, kar je določeno z osebkom, omejuje samo na osebo, ki jo določa prilastek: kako bom to naredil, je moja, ne vaša stvar / ocenjevanje pesmi ni stvar umetnika, ampak kritike naloga, opravilo // izraža popolno omejitev zanimanja, prizadetosti v zvezi s povedanim na osebo, ki jo določa prilastek: kdaj dela, je njegova stvar, mora pa čimprej narediti / nočem dalje. Tvoja stvar 8. ekspr., v medmetni rabi, s prilastkom izraža a) soglasje, pritrditev brez pridržka: jasna stvar, vroče mu je; za to ni navdušen, razumljiva stvar b) zadrego, zaskrbljenost, nejevoljo: nerodna stvar, kaj bomo pa zdaj; presneta stvar, spet me boli zob ● ekspr. stvar je taka, da je človek najprej zato na svetu, da živi poudarja povedano kot temeljno dejstvo, resnico; knjiž. no, pa poglejmo, v čem je stvar kaj je bistvo vprašanja, problema; knjiž. ni stvar v tem, da svet spremenimo, ampak, da ga izboljšamo ni naš cilj, ni predvsem pomembno; ekspr. vsaka stvar ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; evfem. dekle že ima svoje stvari (mesečno) perilo; ekspr. zna stvari postaviti na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. vzeti stvari v svoje roke začeti sam, neposredno odločati o čem, urejati kaj; ekspr. ali vam je znano, kaj je na stvari če je res in koliko je res; ekspr. ustrezi ji, to vendar ni taka stvar to ni nič posebnega, težkega, hudega; ekspr. kje dobiti toliko ljudi, je seveda stvar zase je posebna naloga, težava ◊ filoz. stvar na sebi po Kantu stvar, kakršna je, neodvisno od spoznavanja ♪
  19.      stváren  -rna -o prid., stvárnejši (á ā) 1. nanašajoč se na snovne stvari: razstaviti listine in stvarno gradivo o razvoju šolstva / stvarna in duhovna zgodovina Slovencev // nanašajoč se na objektivne, od človekove zavesti neodvisne stvari, neodvisno stvarnost: načelni in stvarni razlogi; zaznava brez stvarne podlage; med temi pojavi obstaja stvarna zveza / navesti stvarne dokaze 2. nanašajoč se na stvari, stvarnost samo brez osebnih, čustvenih primesi: imeti stvarne odnose s kom; odgovor je bil miren, stvaren / stvarna obravnava, presoja; stvarna razčlenitev stanja / stil tega pisatelja je suh, stvaren / govornik je bil kratek in stvaren 3. ki v resnici je, obstaja: stvarni svet; stvaren in navidezen / publ. upoštevati stvarno stanje dejansko, resnično 4. ki pri mišljenju, ravnanju priznava, upošteva dejstva, uresničljive možnosti: zmeraj je bil zelo stvaren, trezen človek // značilen za takega človeka: nadaljeval je v bolj umirjenem, stvarnem tonu ◊ biblio. stvarni katalog katalog, narejen po določenih vidikih glede na vsebino del; stvarno kazalo kazalo obravnavanih pojmov; jur. stvarni dokaz predmet, sled na predmetu, pomembna za ugotovitev dejstev; stvarna pristojnost pristojnost glede na predmet, zadevo; stvarno jamstvo jamstvo z določeno stvarjo ali z določenim premoženjem; stvarno pravo pravo, ki ureja razmerja med ljudmi glede stvari; lingv. stvarna lastna imena lastna imena časopisov, umetniških del, delovnih, političnih organizacij; šol. stvarni pouk do 1957 pouk prirodopisa, zemljepisa, zgodovine v okviru predmeta slovenski jezik v prvem in drugem razredu osnovne šole stvárno prisl.: prosim, govorite, razpravljajte stvarno; to obstaja stvarno, ne le pojmovno; biti stvarno usmerjen; sam.: dognati kaj stvarnega, otipljivega ♪
  20.      stvarítev  -tve ž (ȋ) navadno s prilastkom 1. umetniško delo kot rezultat ustvarjanja: ta ep je njegova najpomembnejša stvaritev; kipar je večino svojih stvaritev poklonil domovini; domače dramske stvaritve; filmske, operne stvaritve // uprizoritev dramskega dela kot rezultat umetniškega ustvarjanja: videli smo zelo dobro gledališko, odrsko stvaritev // upodobitev dramskega lika kot rezultat umetniškega ustvarjanja: njegov Hamlet je nedvomno prepričljiva igralska stvaritev; v spominu nam bodo ostale različne stvaritve te znane igralke 2. kar je rezultat ustvarjanja, razmišljanja: te nenavadne besede so njegove stvaritve / zdel se ji je bolj stvaritev domišljije kot živ človek / publ. na svetovnem avtomobilskem salonu je tovarna predstavila svoje zadnje stvaritve modele ● knjiž. to dekle je zanj najlepša stvaritev na zemlji najlepše bitje; knjiž. človek je stvaritev narave je rezultat razvoja narave; bistvene lastnosti, značilnosti človeka določa narava ♪
  21.      stvarjênje  -a s (é) v različnih religijah božja, božanska ustvaritev česa: stvarjenje človeka, sveta; biblična zgodba o stvarjenju / stvarjenje iz nič // celota vsega snovnega glede na tako dejanje: sedmi dan, pravi sveto pismo, je bog počival in gledal svoje stvarjenje ● človek je božje stvarjenje v krščanskem okolju človeka je ustvaril bog; zastar. biti po stvarjenju dobrodušen po naravi, značaju; tako je že od stvarjenja sveta v krščanskem okolju od zdavnaj, zelo dolgo ♪
  22.      stvárnež  -a m (ȃ) knjiž. stvaren človek, realist: stvarneži in idealisti ♪
  23.      stvárniški  -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na stvarnika: stvarniško dejanje boga / njegova odločitev je bila resnično stvarniška 2. zastar. ustvarjalen: stvarniški človek / stvarniški tok misli ♪
  24.      stvárstvo  -a s (ȃ) 1. v različnih religijah celota vsega snovnega glede na stvarjenje: stvarstvo ni večno; vznes. človek, krona stvarstva; stvarnik in stvarstvo / božje stvarstvo 2. knjiž. svet: strmečim očem so se odkrivala nova stvarstva / nenavadna resnoba je vladala v stvarstvu; prevzela jo je lepota stvarstva / v stvarstvu tega pisatelja delujeta dve sili: ljubezen in nagon ● knjiž. z antologijo smo dobili popoln pregled pesnikovega stvarstva njegovega ustvarjanja, njegovih del ♪
  25.      stvòr  stvôra m (ȍ ó) 1. slabš., navadno s prilastkom bitje, ki zaradi svojih lastnosti vzbuja strah, odpor: po cesti se mu je bližal čuden stvor; ta stvor je komaj podoben človeku / beden, pokvarjen stvor / to ni ženska, to je stvor 2. slabš. stvaritev, delo, ki zaradi svojih značilnosti vzbuja odpor: njegove slike so nemogoči stvori; to pisanje je stvor brez pravega namena / stvor človeške domišljije 3. zastar. (ustvarjeno) bitje: zasmilil se mu je droben stvor, ki je ostal brez matere; stvori in predmeti / človeški stvor ♪

   4.392 4.417 4.442 4.467 4.492 4.517 4.542 4.567 4.592 4.617  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA