Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

človek (4.242-4.266)


  1.      skrnôba  -e ž (ó) zastar. 1. umazanija: s težavo je počistila skrnobo s tal 2. neodkritost, neiskrenost, hinavščina: njegove skrnobe ni mogel več prenašati / pooseb. kakšna skrnoba je ta človek ● zastar. ko je to slišal, ga je popadla skrnoba jeza, besnost ♪
  2.      skrnôben  -bna -o prid. (ó ō) zastar. 1. umazan: skrij te skrnobne roke / pripovedoval mu je o skrnobnih stvareh, ki so se zgodile v tistem času 2. neodkrit, neiskren, hinavski: kako je ta človek skrnoben ● zastar. že dolgo ji je skrnoben je jezen, besen nanjo ♪
  3.      skrókan  -a -o prid. (ọ̑) pog. ki je slabega počutja, razpoloženja po zabavi, na kateri se zlasti veliko pije in ki traja pozno v noč: skrokan človek; ves je skrokan / skrokan glas; imeti skrokan obraz ♪
  4.      skrômnež  -a m (ȏ) ekspr. skromen človek: tega skromneža povsod odrivajo ♪
  5.      skrômnost  -i ž (ó) lastnost, značilnost skromnega človeka: spoštovali so ga zaradi delavnosti in skromnosti; v svoji skromnosti niti pomislil ni na nagrado / privzgojiti komu skromnost / ekspr. stanovanje je bilo kljub skromnosti drago ∙ preg. skromnost je lepa čednost ♦ lit. pesnik rad uporablja skromnosti litote ♪
  6.      skrotovíčiti  -im dov. (í ȋ) ekspr. izmaličiti, pokvariti: revmatizem mu je skrotovičil roke / vsako besedo skrotoviči; celó ime so mu skrotovičili / taka miselnost skrotoviči človekovo notranjost skrotovíčiti se dobiti nenavadno, nepravilno obliko: listje se skrotoviči; prsti so se mu skrotovičili / pri močnem sunku so se tračnice skrotovičile zvile // krčevito se zviti: udarilo ga je, da se je skrotovičil; skrotovičiti se od bolečine ◊ tekst. nit se skrotoviči zaradi premočnega, nepravilnega vitja dobi vozlom podobne tvorbe skrotovíčen -a -o: skrotovičen pomen besede; skrotovičen leži na tleh; nečitljiva, skrotovičena pisava ♪
  7.      skrúpul  -a m (ū) nav. mn., knjiž. dvom, pomislek glede moralnosti svojega ravnanja: imeti skrupule / moralni skrupuli / boj se ga, to je človek brez skrupulov brezobziren človek // pomislek sploh: to je odrsko delo, ki brez skrupulov prikazuje stvarnost ♪
  8.      skrupulóznost  -i ž (ọ̑) knjiž. lastnost, značilnost skrupuloznega človeka: trpeti zaradi skrupuloznosti ♪
  9.      skrúšenost  -i ž (ū) nav. ekspr. stanje skrušenega človeka: popadla ga je globoka skrušenost; pokazati svojo skrušenost; občutki strahu in skrušenosti ♪
  10.      skrušíti  in skrúšiti -im, in skrúšiti -im dov. (ȋ ú; ú ū) 1. redko odkrušiti: skrušiti kamen od skale / skrušiti zid 2. nav. ekspr. povzročiti, da postane kdo zelo žalosten, prizadet: materina smrt jo je skrušila; ob tej novici se je skrušil skrúšen -a -o: skrušen človek; biti skrušen; ves skrušen mu je odgovoril; skrušenega srca ga je prosil za pomoč ∙ ekspr. opazoval je njegovo skrušeno postavo sključeno; prisl.: skrušeno priznati krivdo ♪
  11.      skúpek  -pka m (ȗ) navadno s prilastkom kar je iz več skupaj stoječih, se nahajajočih stvari, ki tvorijo celoto: skupek atomov; skupki gub na oblačilu; nerazločen skupek poslopij / skupek glasov / skupek prsti kepa, gruda; skupek steklenic na mizi skupina / leči jajčeca v skupkih ♦ biol. skupek celic; kem. skupek molekul; min. skupek kristalov // kar je iz več stvari iste vrste, ki tvorijo celoto: obravnavati nov skupek vprašanj; skupek bolezenskih znakov / komunalno gospodarstvo je skupek različnih gospodarskih dejavnosti; obravnavati pravo kot skupek pravil in predpisov / publ., z oslabljenim pomenom skupek ugodnih okoliščin mu je omogočil ustvariti dober film ● knjiž. ta knjiga je pravi skupek ljudske modrosti prava zakladnica; knjiž. človek je skupek dobrih in slabih lastnosti ima dobre in slabe lastnosti ♪
  12.      skúpnosten  -tna -o prid. (ū) nanašajoč se na skupnost: upoštevati koristi posameznika in skupnostne koristi; skupnostna zavest naroda / človek je skupnostno bitje družbeno ♪
  13.      skúšati  -am tudi izkúšati -am nedov. (ú) 1. z nedoločnikom izraža prizadevanje osebka a) za uresničitev dejanja: skušati koga dvigniti, vreči na tla; skušati odpreti vrata / skušali so zbežati; skušal se mu je izmakniti, izviti / skušati doseči soglasje; skušati koga pomiriti, pregovoriti; skušati popraviti napako; skušal je prikriti nezadovoljstvo; skušati razumeti b) za ugotovitev možnosti uresničitve dejanja: skušal je gibati s prsti, hoditi, vstati 2. nav. ekspr. namenoma povzročati, da kdo stori, izjavi zlasti kaj takega, kar mu škodi: vedel sem, da me skušajo, zato sem mirno odgovoril; skušati prijatelja / zakaj skušaš mojo potrpežljivost ♦ rel. hudič ga skuša // prizadevati si ugotoviti mnenje, ravnanje koga: gestapovci so ga že večkrat skušali, pa se ni izdal / ne skušaj me preveč ne izzivaj me, ne draži 3. star. doživljati, čutiti: skušati ljubezen, žalost; zdaj vem in skušam, kakšni so ljudje; v življenju je marsikaj skušal ● star. ne skušaj boga ne izpostavljaj se nevarnosti; star. prijatelja skušaš v nesreči spoznaš; star. potipal je plot, kakor bi skušal, če ni preperel poskušal, preizkušal skúšati se tudi izkúšati se star. ugotavljati, kdo je močnejši: fantje so se radi skušali; kdo bi se skušal z njim / skušala sta se v metanju // tekmovati, kosati se: učenci se med seboj skušajo; skušali so se, kdo bo hitrejši; skušati se s kom pri košnji, v delu / letošnje vino se ne more skušati z lanskim skušáje tudi izkušáje: hitel je, skušaje dohiteti tovariše skušajóč tudi izkušajóč -a -e: premišljeval je, skušajoč se spomniti nekaterih podrobnosti skúšan tudi izkúšan -a -o: skušan človek ♪
  14.      skušnjáva  -e ž (ȃ) nav. ekspr. 1. velika želja storiti navadno kaj neprimernega, nedovoljenega: obšla ga je skušnjava, da bi jo ogovoril, poljubil; skušnjava ga je premotila, zapeljala; upirati se skušnjavi; le z močno voljo je premagal skušnjavo / spraviti, zapeljati koga v skušnjavo ∙ ekspr. imeti skušnjavo po kajenju, pitju zelo si želeti kaditi, piti; ekspr. kava je zanjo prevelika skušnjava ne more se ji odreči, čeprav ji škoduje // priložnost storiti kaj neprimernega, nedovoljenega: v mestu je bilo za mladega človeka veliko skušnjav 2. kdor nagovarja koga, da stori kaj neprimernega, nedovoljenega: on je prava skušnjava / kot psovka poberi se, skušnjava skušnjavska ♪
  15.      skúštranec  -nca m (ȗ) ekspr. razmršen, kodrast človek, zlasti otrok: tistega skuštranca si je izbrala ♪
  16.      skúta 2 -e ž (ū) nar. neprijeten, zoprn človek: Da satan ni privlekel te skute zelene k hiši, dobil sem deset klobas (I. Tavčar) ♪
  17.      slàb  slába -o tudi -ó prid., slábši (ȁ á) 1. ki ima negativne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slab človek; v slabi družbi je začel popivati / imajo slabe namene; daje jim slab zgled; ima mnogo slabih lastnosti; ekspr. biti na slabi poti // ki ima negativne lastnosti v odnosu do ljudi: slab sosed / biti v slabih odnosih 2. s širokim pomenskim obsegom ki zaželene lastnosti, kakovosti nima v zadostni meri: slab okus nezrelega sadeža; slab zrak; težko je vozil po slabih gorskih poteh; ti čevlji so iz slabega usnja; slabo vino / slaba literatura / slab spomin / imel je slab dan bil je neuspešen, neučinkovit; nerazpoložen; piše v slabem jeziku nepravilnem, izrazno pomanjkljivem; pog. ima slabe živce je živčen; slaba hrana brez okusa; v majhni količini, premalo izdatna; ima zelo slabo srce bolno; slabo vreme deževno, mrzlo // ki dolžnosti ali delovnih zahtev ne izpolnjuje v zadostni meri: je slab čevljar; bil je slab oče / slab pesnik; te ptice so slabe letalke / slabi prevodniki toplote; slaba nosilnost tal / imeti slabe oči biti slaboviden // glede na določene zahteve neuspešen, neučinkovit: imeli so slab delovni načrt; njihov način obdelovanja zemlje je slab; slaba politika / slab začetek 3. ki glede na možni razpon ne dosega zadovoljive stopnje: ima slab čut za barve; slab položaj delovne organizacije; dosegli so slabe rezultate; napravil je slab vtis; slaba ocena; slaba vidljivost na cesti; dekle je bolj slabega zdravja // po količini, vrednosti majhen: ima slabe dohodke; slaba letina / slab obisk poletnih prireditev 4. ki prinaša neprijetnosti, težave: slabi časi so nastopili; slab poklic si je izbral; imela je same slabe novice; vsaka stvar ima dobre in slabe strani; to je slabo znamenje / živeti v slabih razmerah; imeti slabo življenje / pri tej odločitvi je imel slab občutek // ki ne prinaša gmotnih koristi: to je bila slaba kupčija; imeti slabo službo 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ne ustreza, ne zadovoljuje: ima slab tek; naloga je slaba; učenka je v slovenščini bolj slaba 6. v povedni rabi ki ne vpliva ugodno, ne koristi: daljša prekinitev dela je slaba / pretirana strogost je slaba 7. z izrazom količine ki ne dosega točne mere: do glavnega mesta je slabih sto kilometrov; steklenica je bila za slabe tri prste odpita; v slabi uri bo delo končano 8. navadno v povedni rabi ki je brez moči, onemogel zlasti zaradi bolezni: bolnik je še slab; bil je tako slab, da se je že pri vratih zgrudil; mati je že zelo slaba // redko slaboten, nebogljen: slab otrok mirno spi; slab sem kot kaplja na veji 9. ki glede na intenzivnost ne zadošča, ne ustreza: na tako slabem ognju ni mogoče kuhati; bolijo te oči, ker bereš pri slabi luči; svetloba je bila slaba, da ni ničesar razločil // ki dosega nizko stopnjo glede na učinek, posledico: kuhaj pet minut na slabem ognju; pihal je slab veter / spregovoril je s slabim glasom slabotnim 10. ekspr. izraža vsebinsko zanikanje samostalnika, na katerega se veže: ti si mi slab prijatelj; to je zanj slaba tolažba; s tem si mi naredil slabo uslugo 11. ekspr., z nikalnico ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri: po svoji naravi ni slab človek; to ni slab predlog; petje ni bilo slabo ● poznam ga kot slab denar zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih; prišel je na slab glas ljudje so dobili negativno mnenje o njem; petek, slab začetek po ljudskem verovanju delo, stvar, ki se začne v petek, (rade) spremljajo težave, neprijetnosti; ekspr. ima slabo glavo se težko uči; pog. je v slabi koži čuti se bolnega; je bolan; je slabo razpoložen; pog. ima slabo kri je slabokrven; ekspr. vsa stvar stoji na slabih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. imeti slabo vest neugoden občutek zaradi zavesti krivde; biti slabe volje nezadovoljen, žalosten; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; preg. po slabi družbi rada glava boli slabó 1. prislov od slab: slabo gospodari; slabo govori angleško; slabo misliti o ljudeh; pošteno ni bilo, slabo ste ravnali; to noč je slabo spal / slabo je oblečen pomanjkljivo; v stara, ponošena oblačila; slabo prodati po nizki ceni, brez pravega dobička; slabo vidi in sliši nerazločno, nejasno; takrat so slabo živeli v pomanjkanju 2. izraža nezadostnost dejanja: stene so slabo izolirali; učenka je slabo odgovarjala; slabo se sliši; slabo se uči; polje je slabo obdelano; smeh s slabo prikrito užaljenostjo // izraža nezadostno stopnjo: ta njiva slabo rodi; slabo zasluži; gledališče je bilo lani slabo obiskano 3. v povedni rabi izraža a) neprimernost, škodljivost česa: če v tem času dežuje, je to slabo za letino; slabo je, da toliko kadiš; slabo je bilo, da se ni z nikomer posvetoval b) nezadovoljivost razmer, okoliščin: z očetom je slabo; slabo se ima c) s smiselnim osebkom v dajalniku nezadovoljivost psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: v avtobusu ji je vedno slabo; slabo se jim godi; slabo mu gre; zaradi vročine mu je postalo slabo / pog. matematika mu gre slabo č) v nikalnih stavkih precejšnjo zadovoljivost razmer, okoliščin: ni slabo, nič se ne pritožujem; ne bi bilo slabo, če bi mi kdo pomagal ● pijača mi slabo dene škoduje; pog. to blago slabo gre se slabo prodaja; ekspr. slabo kaže položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev; ekspr. pri meni boš slabo naletel ne boš dosegel tega, kar hočeš, pričakuješ; ekspr. slabo se mu piše njegov položaj je tak, da ni pričakovati zanj ugodnih rešitev; slabo se počuti počuti se bolnega; pog. v šoli ga imajo slabo zapisanega imajo slabo mnenje o njem slábi -a -o sam.: pomagal je dobrim in slabim; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati (zanj) ugodnih rešitev; ekspr. utegne ti slaba peti lahko boš težko živel; boš v neprijetnem, nevarnem položaju; ekspr. slaba mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; nič slabega ji ne morem očitati; storil je več dobrega kot slabega; delili so si dobro in slabo; bolezen se mu je obrnila na slabše; tisti brez dela so na slabem; bil je na slabšem kot kdorkoli od njih; prim. slabši ♪
  18.      slabìč  -íča m (ȉ í) 1. nav. ekspr. neodločen, omahljiv človek: on sploh ni mož, ampak navaden slabič; vsi so ga imeli za slabiča 2. knjiž. slaboten človek: slabiči težkega dela niso zmogli ◊ čeb. čebelja družina, ki ima malo čebel in zalege ♪
  19.      slabíški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na slabiče: strahopeten in slabiški človek / slabiški odnos do lastne volje ♪
  20.      slabíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. povzročati, da kdo postaja slab, onemogel: bolezen slabi človeka / poškodovani listi slabijo rastlino 2. povzročati, da kaj izgublja popolnost svojih značilnosti: posnemanje slabi njegovo individualnost; ta značilnost knjige slabi zanimanje bralcev // nav. 3. os. povzročati, da kaj prenehava (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: hrup slabi sluh 3. nar., s smiselnim osebkom v tožilniku imeti neprijeten občutek kot pri slabosti, zlasti v želodcu: bilo je tako vroče, da jih je kar slabilo; slabilo jo je od lakote ♪
  21.      slabonaméren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ki ima slabe, nepoštene namene: spoznali so ga za slabonamernega in zavistnega človeka / slabonamerna kritika ♪
  22.      slabóst  -i ž (ọ̑) 1. neugoden občutek telesne nemoči: obšla ga je taka slabost, da se je ves bled sesedel; čutiti slabost v želodcu; omedleti od slabosti; hipna slabost 2. navadno s prilastkom kar ni v skladu z zaželenimi lastnostmi, zaželeno kakovostjo: pokazale so se slabosti takega poslovanja; odstraniti organizacijske slabosti; pozna odlike in slabosti njegovega pisanja / kapitulacija je pokazala vojaško in politično slabost države šibkost 3. navadno s prilastkom moralno, značajsko negativna lastnost: na njem ni našla nobene slabosti; ne zaveda se svojih slabosti; vsak človek ima svoje slabosti; slabosti in vrline // knjiž. neodločnost, omahljivost: očitali so mu nezanesljivost in slabost; njegov glas je razodeval strah in slabost 4. ekspr., navadno v povedni rabi nemoč upirati se užitkom, ki jih kaka stvar daje: ženske so njegova slabost / slabost do alkohola; poznajo njegovo slabost za avtomobile ● knjiž. počasna hoja je razodevala njegovo slabost onemoglost ◊ med. živčna slabost nevrastenija ♪
  23.      slabôten  -tna -o prid., slabôtnejši (ó) 1. navadno v povedni rabi ki je brez moči, onemogel, zlasti zaradi bolezni: po gripi je bil še ves slaboten; slaboten je od starosti / bolnik je s slabotno roko komaj držal žlico // nav. ekspr. ki po splošni telesni razvitosti ne dosega navadne stopnje: otroci v razredu so večinoma krepki, nekaj pa je slabotnih; njegova mati je slabotna ženska 2. nav. ekspr. ki dosega nizko stopnjo a) glede na učinek, posledico: slaboten stisk roke, udarec / sedel je pred slabotnim ognjem; skozi okna je prihajala slabotna svetloba b) glede na obseg, količino: slaboten curek vode c) glede na čutno zaznavnost: spregovoril je s slabotnim glasom / slaboten srčni utrip 3. ekspr. neodločen, omahljiv: človek je slabotno bitje / to je ženska bolestne občutljivosti in slabotne volje ● star. letošnje vino je slabotno in kislo vsebuje malo alkohola; redko bil je slabotnega zdravja rahlega slabôtno prisl.: slabotno je kriknil od presenečenja; slabotno se je smehljal ♪
  24.      slabotínec  -nca m (ȋ) zastar. slaboten človek: velikih naporov ni zmogel, ker je bil slabotinec ♪
  25.      slabôtnež  -a m (ȏ) ekspr. slaboten človek: kako ga je mogel ta slabotnež premagati ∙ ekspr. je velik strahopetnež in slabotnež slabič ♪

   4.117 4.142 4.167 4.192 4.217 4.242 4.267 4.292 4.317 4.342  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA