Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

človek (3.842-3.866)


  1.      razločeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. videti, slišati kaj kot posameznost: s hriba je dobro razločeval ljudi na dvorišču; v temi ni mogel več razločevati predmetov na mizi; razločevati kaj s prostim očesom; iz te razdalje se predmeti še dobro razločujejo // z gledanjem, poslušanjem jasno zaznavati: stemnilo se je in ni mogla več razločevati njegovega obraza / s težavo je razločeval pot videl 2. videti, občutiti različnost med čim: razločevati barve; črke, pisane s tem strojem, težko razločujemo od tiskanih; dobro razločevati kak pojav od drugega // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: ta narečja več ne razločujejo padajoče in rastoče intonacije / ta literarni zgodovinar razločuje tri vrste pesnikov 3. knjiž. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega; ločiti: to ga razločuje od drugih ljudi; kaj razločuje človeka od živali razločeváti se knjiž. biti različen, drugačen; ločiti se: mlajši brat se je zelo razločeval od starejšega; razločevati se po zunanjosti razločujóč -a -e: govoril je zmedeno, ne razločujoč bistveno od nebistvenega; razločujoči znaki ♪
  2.      razmahovánje  -a s (ȃ) glagolnik od razmahovati se: razmahovanje športa / ovirati človeka pri njegovem razmahovanju ♪
  3.      razmehkúžiti  -im dov. (ú ȗ) pomehkužiti: razmehkužiti otroka; čisto se je razmehkužil razmehkúžen -a -o: razmehkužen človek ♪
  4.      razmérje  -a s (ẹ̑) 1. kar izraža medsebojno odvisnost, povezanost količin, vrednosti, ki imajo kaj skupnega: ugotoviti razmerje med časom in dolžino poti; formula kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje; mehanska energija je v stalnem razmerju s toplotno energijo / razdeliti vsoto v razmerju 1 : 5 / določiti razmerja med domačimi in tujimi cenami / razmerje sil v svetu se je spremenilo / človek podira razmerja v naravi sorazmerja / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem razmerju v sorodstvu 2. navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami a) ob skupni dejavnosti: družbeno, produkcijsko razmerje; razmerje med delovno organizacijo in skupnimi službami b) v osebnem življenju: bratsko, prijateljsko razmerje / publ. stopiti v osebno razmerje s kom imeti osebne stike s kom / napeto razmerje v družini ga je zelo težilo napeti odnosi / intimno, ljubezensko, spolno razmerje // zunajzakonski odnosi moškega in ženske, temelječi na spolnosti: razmerja z njo ni skrival; imela je razmerje s poročenim moškim 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga; odnos: urediti razmerje med državo in cerkvijo / dobra medčloveška razmerja // v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: opredeliti razmerje do življenja // v prislovni rabi, navadno v zvezi v razmerju do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: vsak človek v razmerju do drugih ljudi; oblast v razmerju do ljudstva / beseda je v razmerju do sinonima precej redka 4. v prislovni rabi, navadno s prilastkom, v zvezi v razmerju izraža primerjanje, vrednotenje, presojanje: zastavljeni načrti niso bili v pravem razmerju s sposobnostmi delavcev; biti v ustreznem razmerju 5. star. razmere, okoliščine: ostro so kritizirali razmerje v tej deželi ◊ fiz. kompresijsko razmerje; geom. delilno razmerje število, značilno za medsebojno lego treh točk na premici; jur. delovno razmerje pravno razmerje med delavci pri delu z družbenimi sredstvi ali med delodajalcem in delojemalcem; obligacijsko ali obveznostno razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost; pogodbeno razmerje; pravno razmerje urejeno s pravnimi normami; lingv. frekvenčno razmerje med besedami; posledično, sklepalno, vzročno razmerje; mat. razmerje kvocient dveh količin ♪
  5.      razmísliti  -im dov. (í ȋ) 1. usmeriti dejavnost v zavesti v kaj a) da bi prišlo do jasnosti, zaključkov: vso stvar bo treba še razmisliti; skušal je razmisliti, kaj se dogaja z njim; o teh vprašanjih moramo dobro razmisliti b) da bi se spoznala primernost, posledice česa: razmisli, kaj bi bilo potrebno storiti; razmislite tudi o tem / dobro razmisli, preden se odločiš // presoditi, oceniti: skušali so razmisliti svoj položaj 2. knjiž. povzročiti, da kdo preneha intenzivno misliti na kaj: delo človeka potolaži in razmisli razmíšljen -a -o 1. deležnik od razmisliti: dobro razmišljeno vprašanje 2. ki z mislimi ne spremlja dogajanja okrog sebe: razmišljen učenjak; biti razmišljen / razmišljen obraz, pogled / učenci so preveč razmišljeni raztreseni; prisl.: razmišljeno odgovoriti ♪
  6.      razmíšljati  -am nedov. (í) usmerjati dejavnost v zavesti v kaj a) da bi prišlo do jasnosti, zaključkov: razmišlja, zakaj se je to zgodilo; razmišljati o življenjskih vprašanjih; o njem, star. njega velikokrat razmišlja / vso noč je razmišljal b) da bi se spoznala primernost, posledice česa: dolgo je razmišljal, kaj naj stori, kako naj se odloči c) sploh: razmišlja o sreči, ki ga čaka razmišljajóč -a -e: razmišljajoč o tem, kam naj gre, je stopil na ulico; razmišljajoč človek; njegov razmišljajoči značaj ♪
  7.      razmíšljenec  -nca m (ȋ) ekspr. razmišljen človek: ta človek je velik razmišljenec ♪
  8.      razmíšljenost  -i ž (ȋ) stanje razmišljenega človeka: to je bila posledica njegove razmišljenosti / storiti kaj v razmišljenosti ♪
  9.      razmišljeváti  -újem nedov. (á ȗ) razmišljati: razmišljevati o umetnosti / hodil je po sobi in razmišljeval / dolgo je razmišljeval, kaj naj stori razmišljujóč -a -e: razmišljujoč o tem, je hodil po cesti; razmišljujoč človek ♪
  10.      razmŕšenec  -nca m (r̄) ekspr. razmršen človek: dolgolas razmršenec ♪
  11.      raznéženec  -nca m (ẹ̑) ekspr. raznežen človek: taka glasba je za raznežence ♪
  12.      raznéženost  -i ž (ẹ̑) stanje razneženega človeka: prevzela ga je razneženost ♪
  13.      razočáranec  -nca m (ȃ) ekspr. razočaran človek: življenje razočaranca; zagrenjenci in razočaranci ♪
  14.      razočáranost  -i ž (ȃ) stanje razočaranega človeka: pesnikova razočaranost nad svetom / prevzela ga je razočaranost razočaranje ♪
  15.      razodévati  -am nedov. (ẹ́) 1. odstranjevati zlasti odejo z ležeče osebe: razodevati otroka; nemiren bolnik se je vso noč razodeval 2. ekspr. delati, da kaj izve kdo drug: razodevati komu svoje misli, načrte; ne razodeva rad svojih skrivnosti / v pesmih je razodeval svoja čustva izpovedoval 3. ekspr. biti zunanji izraz, znamenje česa: glas je razodeval, da je razburjena; njegov obraz je razodeval grozo, žalost; v njenem pogledu se razodeva milina / njegove besede so razodevale, da je bister človek razodévati se nav. ekspr. biti viden, kazati se: v vsem njegovem delu se razodeva globok humanizem // postajati jasen, očiten: v tem obdobju se vse bolj razodeva, da je otrok socialno bitje razodevajóč -a -e: stopal je ob njem, razodevajoč mu svojo skrivnost; obraz, razodevajoč trpljenje ♪
  16.      razodtujevánje  -a s (ȃ) knjiž. odpravljanje, prenehanje odtujevanja: razodtujevanje človeka ♪
  17.      razoglávost  -i ž (ā) lastnost, značilnost razoglavega človeka: razoglavost mladih fantov ♪
  18.      razonegáviti  -im dov. (á ȃ) ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža dejanje, ki je znano, a se noče, ne more imenovati: razonegaviti komu načrt; vse se je razonegavilo / ta človek je vedno tako mrk, vojska ga je vsega razonegavila ♪
  19.      razorožênec  -nca m (é) knjiž. razorožen človek: streti odpor razorožencev ♪
  20.      razosebítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od razosebiti: vzroki za razosebitev človeka ♪
  21.      razosébiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) odvzeti zavest o lastni osebnosti: razosebiti človeka; v takih razmerah se človek razosebi / razosebiti delo razosébljen -a -o: razosebljeni junaki drame; biti razosebljen ♪
  22.      razosébljanje  -a s (ẹ́) glagolnik od razosebljati: razosebljanje človeka / kulturno razosebljanje ♪
  23.      razosébljati  -am nedov. (ẹ́) odvzemati zavest o lastni osebnosti: stroj delavca razoseblja; v takih razmerah se človek razoseblja / razosebljati delo ♪
  24.      razosébljenje  -a s (ẹ̑) glagolnik od razosebiti: razosebljenje človeka; proces razosebljenja / razosebljenje dela ♪
  25.      razosébljenost  -i ž (ẹ̑) značilnost razosebljenega človeka: razosebljenost junakov drame ♪

   3.717 3.742 3.767 3.792 3.817 3.842 3.867 3.892 3.917 3.942  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA