Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

človek (3.267-3.291)


  1.      poudáriti  -im dov. (á ȃ) 1. izgovoriti izrazito, s poudarkom: poudaril je vsako besedo; z ironijo je poudaril zadnje besede / poudariti besedo na prvem zlogu naglasiti 2. z govorjenjem dati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost: na koncu so poudarili glavno misel razprave; posebej je poudaril, da bo prišel pravočasno / pisatelj je v romanu poudaril zlasti stisko sodobnega človeka // narediti bolj izrazito, bolj opazno: poudariti obrvi, oči s šminko; z obleko je še poudarila svojo postavo poudárjen -a -o: poudarjene razlike; poudarjeni šivi na obleki ∙ ima zelo poudarjene ličnice izrazite; prisl.: spregovoril je poudarjeno; poudarjeno lirski značaj umetnosti ♪
  2.      pováljanec  -nca m (á) slabš. zanemarjen človek: vsi so se izogibali tega povaljanca ♪
  3.      povédati  povém dov. (ẹ́) 1. narediti, da kdo kaj izve, se s čim seznani a) z govorjenjem: povedati ceno, ime, svoje mnenje, novico; povedati komu za pot; odkrito povedati; povedati po angleško / povem ti, če ne boš tega povedal drugim; očetu bomo povedali, da se potepaš; povedali vam bomo, kdaj pridite sporočili vam bomo, obvestili vas bomo; povedal sem vam, da ne grem rekel; tega niste povedali dovolj jasno izrazili / povejte račun, prosim b) z jezikovnimi sredstvi: v članku je povedal dosti novega / kako je do tega prišlo, pove knjiga / kot smo že zgoraj povedali, proizvodnja narašča c) s čim sploh: z gibi, očmi komu kaj povedati; gluhonemi je to povedal s prsti / če je slika dobra, pove vse in ne potrebuje besedila / ekspr. ogledalo mu je povedalo, da se je postaral pokazalo; ta kazalec pove, kdaj doseže temperatura kritično točko; te številke povejo, koliko smo zaslužili izražajo, kažejo // izgovoriti, izreči: bolnik je povedal nekaj besed / prvi stavek je povedal šepetaje // izraziti, posredovati določeno besedilo: pravljico jim je večkrat povedala; povedati pesem na pamet 2. dati osnovo za kako misel, sklep: bledica na njenem obrazu mu je povedala, da je bolna; nered v sobi jim je povedal, da so bili v njej tatovi; tvoje bele roke so mi povedale, da nisi kmet / markacija, znak pove, kje moraš zaviti 3. v medmetni rabi, v zvezi povem ti, vam izraža a) trdno prepričanost: službo bo kmalu pustil, povem ti b) opozorilo, svarilo: povem ti, pazi se, kaj govoriš; da vam povem, z njim se ni šaliti // poudarja povedano: povem ti, bilo je zelo nevarno; junak je bil, povem vam, da malo takih // v zvezi česa, kaj ne poveš izraža presenečenje, dvom: kaj ne poveš: da si denar izgubil / on je bil tukaj. Česa ne poveš ● ekspr. to ime mi ne pove nič osebe s tem imenom ne poznam; v zvezi z določeno stvarjo ne vem o osebi s tem imenom nič; ekspr. nos mu je povedal, kaj mora ukreniti začutil je; ekspr. o tem bi se dalo še marsikaj povedati je znanega še marsikaj; o tem vejo ljudje veliko povedati ljudje veliko pripovedujejo o tem; star. ona zna povedati prihodnost, srečo napovedati; ekspr. kaj boste dobrega povedali kakšne novice prinašate; ekspr. povedal ji je nekaj gorkih zelo jo je oštel; ekspr. naj le pride, da mu povem svoje da ga oštejem, mu izrazim nezadovoljstvo; ekspr. bilo je lepo, da se ne da povedati zelo; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. bilo je, kako bi povedal, res malo nerodno kako bi z besedami primerno izrazil; pog. komu kaj nazaj povedati odgovoriti mu, ugovarjati; greh se pove, grešnik pa ne dejanje se razkrije, storilec pa zamolči; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba povédan -a -o deležnik od povedati: s tem je vse povedano; ekspr. nakratko (povedano), nisi pripravljen // star. omenjen, naveden: srečal sem ga leto dni po povedanih dogodkih; sam.: si razumel povedano ♪
  4.      povelíčanje  -a s (ȋ) glagolnik od poveličati: poveličanje žrtvujoče se žene v romanu / recitirati v poveličanje junaka / trpljenje in poveličanje // rel. stanje poveličanega človeka: poteze upodobljenih svetnikov izražajo poveličanje ♪
  5.      povelíčati  -am dov. (ȋ) 1. narediti, da kaj dobi velik ugled, veljavo: poveličati delo; njeno ime je poveličal v veliko pesmih; poveličati in ponižati 2. knjiž. poplemenititi, očistiti: trpljenje človeka poveliča // rel. narediti deležnega božjih lastnosti: Bog bo mučence poveličal ● zastar. poveličati vesti napihniti povelíčan -a -o: dolgo je strmel v poveličani obraz mrtvega prijatelja; v povesti je poveličana njihova junaška preteklost; sam.: sreča poveličanih ♪
  6.      povnánjati  -am nedov. (á) knjiž. delati, da postane kaj zunanje, vnanje: povnanjati moralno vsebino / dejavnost človeka povnanja povnánjati se postajati plitev, usmerjen v zunanji svet: današnji človek se povnanja in izgublja v stvareh ♪
  7.      povnánjenje  -a s (ȃ) glagolnik od povnanjiti: povnanjenje absolutne ideje / povnanjenje človeka ♪
  8.      povóženec  -nca m (ọ́) nav. ekspr. 1. kdor je (bil) povožen: povoženca so odpeljali v bolnico 2. premagan, prizadet človek: njegov dramski junak je povoženec ♪
  9.      povpraševáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z vprašanjem, vprašanji a) poskušati izvedeti, ugotoviti: v vasi je nekdo povpraševal po tem človeku / ni ga povpraševal, kaj je doživel v mestu b) izražati zanimanje za koga: kadar sem jo srečal, je povpraševala po tebi 2. izražati pripravljenost kupiti kaj: ljudje zelo povprašujejo po pomarančah ♪
  10.      povpréčen  -čna -o prid. (ẹ̑) 1. ki izraža srednjo vrednost dveh ali več istovrstnih količin: izračunati povprečni pospešek; povprečna hitrost, razdalja, višina; povprečna dnevna temperatura / povprečni dohodek na prebivalca; povprečni stroški / povprečna življenjska doba, starost ♦ šol. povprečna ocena ocena, izračunana iz več ocen v enem predmetu 2. ki ne presega večine istovrstnega a) glede na stopnjo, količino: povprečna teža otroka; povprečno število učencev / za delo dobiva povprečen honorar; obisk gledališča je bil v tem letu povprečen; ima povprečno stanovanje / povprečna nadarjenost, sposobnost b) glede na lastnost, kakovost: povprečen človek; povprečen pisatelj, učenec / povprečno literarno delo / njeno življenje je precej povprečno 3. redko prečen, počezen: skril se je v povprečno ulico; povprečno bruno povpréčno prisl.: odrasle živali tehtajo povprečno dvesto kilogramov; je povprečno nadarjen ♦ psih. povprečno inteligenten človek človek z inteligenčnim kvocientom med 90 in 110 ♪
  11.      povpréčnež  -a m (ẹ̑) ekspr. povprečen človek: v njih vidi same povprečneže; preganjati mojstre in poveličevati povprečneže ♪
  12.      povpréčnik  -a m (ẹ̑) knjiž. povprečen človek: bili so sami povprečniki ♪
  13.      povprečnják  -a m (á) knjiž. povprečen človek: je navaden povprečnjak in slabič ♪
  14.      povŕšen  -šna -o prid. (ȓ) 1. ki opravlja svoje delo, naloge nepopolno: površen učenec; postal je površen; preveč je površna / pri delu je površen // narejen, opravljen nepopolno, nenatančno: pregled je bil zelo površen; površno delo, učenje / površno dihanje 2. ki ne upošteva, zajema vsega, tudi podrobnosti: površen prikaz stanja v podjetju; ta analiza, preiskava je samo površna / že površen opazovalec lahko to ugotovi 3. ki ni sposoben močno občutiti, doživeti: on je zelo globok človek, žena pa površna / površno doživljanje // ki ne izraža, kaže globlje čustvene prizadetosti, doživetosti: imeti površen odnos do človeka, umetnosti / rad daje površne sodbe o ljudeh 4. knjiž. ki je, se nahaja na vrhu, na površini: površni deli listov; dobil je več površnih ran povŕšno prisl.: površno sklepati, soditi o čem; površno narejen izdelek; knjigo je prebral zelo površno ♪
  15.      povŕšnež  -a m (ȓ) ekspr. površen človek: fant je velik površnež ♪
  16.      povŕšnost  -i ž (ȓ) lastnost, značilnost površnega človeka: tvoja površnost me zelo moti / površnost pri delu / v njegovih spisih je precej površnosti ♪
  17.      povsè  prisl. (ȅ) zastar. popolnoma, čisto: to je povse naravno, da mlad človek rad pleše ♪
  18.      povsód  prisl. (ọ̑) 1. izraža, da se dejanje dogaja na vseh mestih, po vseh krajih: išče ga povsod okrog; povsod po deželi so se kmetje upirali / mikrobi so povsod / ekspr.: kamor pogledaš, povsod samo močvirje; zaradi prometa je človek vedno in povsod v nevarnosti / od povsod se slišijo klici // izraža, da je dejanje usmerjeno na vsako mesto, v vsak kraj: štab je povsod poslal izvidnice; povsod si upa // ekspr. izraža, da se dejanje dogaja na velikem številu mest: povsod objavlja svoje članke; povsod srečaš tega človeka 2. ekspr. v vsakem položaju, ob vsaki priložnosti: povsod hoče biti prvi; povsod se kaže njegova premišljenost; ta človek se povsod znajde ● pog. on je povsod doma se spozna, se znajde; ekspr. povsod ga je dosti povsod ga lahko srečaš; ekspr. povsod ima oči vse vidi, opazi; slabš. povsod vtika svoj nos vmešava se v stvari, ki se ga ne tičejo; preg. povsod je dobro, doma pa najbolje ali lepo, doma pa najlepše; prim. vsepovsod ♪
  19.      povzdígniti  -em dov. (í ȋ) 1. dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: povzdignili so ga v plemiški stan; trg so povzdignili v mesto že v 16. stoletju / narodni jezik je povzdignil v literarnega; ekspr. žirija je povzdignila igralca v sam vrh filmske ustvarjalnosti / ekspr. v pismu je prijatelja visoko povzdignil zelo pohvalil 2. knjiž. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigniti: povzdigniti moralo v četi; muzejske zbirke so povzdignile sloves mesta; govor je povzdignil njegov ugled // spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: povzdigniti vinogradništvo in živinorejo / s svojo igro je povzdignil umetniško raven gledališča / take misli človeka povzdignejo nad vsakdanje skrbi 3. star. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega; dvigniti: povzdigniti glavo; povzdignil je kozarec in jim nazdravil; grozeče je povzdignil palico ● star. povzdigniti duha vojakom jih opogumiti; ekspr. tudi on je povzdignil svoj glas povedal svoje mnenje; začel govoriti, spregovoril; povzdignil je glas začel je glasneje govoriti; knjiž. povzdigniti oči h komu pogledati ga; star. le kako si je upal povzdigniti oči do njegove hčere pričakovati, da se bo poročila z njim povzdígniti se star. priti do česa, povzpeti se: rad bi se povzdignil do visokega položaja / povzdignil se je do uglednega meščana ∙ ekspr. hotel se je povzdigniti nad druge doseči pomembnejši položaj od drugih povzdígnjen -a -o: reči kaj s povzdignjenim glasom; žugati s povzdignjenim prstom; povzdignjen slog; povzdignjena kulturna raven ∙ ekspr. prositi s povzdignjenimi rokami zelo ♪
  20.      povzdígnjenje  -a s (ȋ) glagolnik od povzdigniti: povzdignjenje trga v mesto; povzdignjenje v plemiški stan / duhovno, notranje povzdignjenje človeka ♪
  21.      povzdigováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: skladatelja povzdiguje zlasti mojstrsko obvladovanje mnogoglasja // izražati, poudarjati pozitivne lastnosti: povzdigovati lepoto kraja; povzdigovati koga pred drugimi; preveč rad se povzdiguje / ekspr. povzdigovati koga do neba, v nebo zelo 2. knjiž. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost; dvigati: povzdigovati sloves mesta / glasba je povzdigovala slavnostno razpoloženje // spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: povzdigovati gospodarstvo / tak izrez obleko zelo povzdiguje; ta dejavnost človeka povzdiguje plemeniti, boljša 3. star. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega; dvigati: povzdigovati glavo, roke; povzdigovali so kozarce in si nazdravljali ● star. povzdigovati duha vojakom jih opogumljati; ekspr. povzdigovati svoj glas pripovedovati svoje mnenje; govoriti, praviti; ekspr. povzdigovati oči h komu pogledovati ga; ekspr. kar naprej povzdiguje prst žuga, svari povzdigujóč -a -e: govoril je o njej, povzdigujoč njene lastnosti; povzdigujoče besede povzdigován -a -o: vselej je bil cenjen in povzdigovan ♪
  22.      pozabljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki (rad) pozablja: pozabljiv človek; zelo je pozabljiva / ekspr. tvoja pozabljiva glava 2. ki se da pozabiti: težko pozabljivi dogodki ♪
  23.      pozabljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost pozabljivega človeka: pozabljivost in malomarnost / v svoji pozabljivosti lahko zagreši tudi to ∙ star. s tem so ta stari običaj rešili pozabljivosti pozabe ♪
  24.      pozébsti  -zébem dov., nam. pozébst in pozèbst; pozébljen tudi pozében (ẹ́) zaradi mraza se poškodovati, uničiti: rožmarin je pozebel; žito jim je pozeblo; te rastline tudi v najhujšem mrazu ne pozebejo ∙ kopriva ne pozebe zdrav, odporen človek uspešno kljubuje bolezni, naporu; slabega, malovrednega človeka navadno ne zadene nesreča pozébel -bla -o: pozebli posevki; pozeblo cvetje ♪
  25.      pozémski  -a -o prid. (ẹ̑) knjiž. ki je na zemlji, ki pripada zemeljski stvarnosti: pozemske dobrote, težave; pozemska sreča / ekspr. on je čisto pozemski človek / v krščanstvu pozemsko življenje; sam.: minljivost vsega pozemskega ♪

   3.142 3.167 3.192 3.217 3.242 3.267 3.292 3.317 3.342 3.367  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA