Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

človek (3.151-3.175)


  1.      pompózen  -zna -o prid. (ọ̑) knjiž. razkošen, sijajen: priredili so mu pompozen sprejem; njuna poroka je bila zelo pompozna / ogledovali so si staro, pompozno hišo // veličasten, mogočen: pompozen spomenik / pompozen človek / govoril je s pompoznim glasom // hrupen, buren: pompozna reklama pompózno prisl.: pompozno dekorativna scena ♪
  2.      pomúliti  -im dov., pomulíla tudi pomúlila (ú ū) z gobcem potrgati in pojesti: travo je pomulila živina; pomuliti rastje ob poti pomúliti se nar. naskrivaj, neopazno oditi: fant se je pomulil skozi vrata pomúljen -a -o: pomuljena trava ∙ pomuljen človek potuhnjen, hinavski ♪
  3.      ponedéljkar  -ja m (ẹ̑) žarg. človek, ki ob ponedeljkih neupravičeno izostaja z dela: ponedeljkarji zelo ovirajo napredek proizvodnje ♪
  4.      ponedeljkováti  -újem nedov. (á ȗ) žarg. 1. neupravičeno izostajati z dela, navadno ob ponedeljkih: v službi ga niso marali, ker je ponedeljkoval 2. slabo se počutiti, biti slabo razpoložen, navadno po nezmernem uživanju alkohola: nasproti mu je prišel človek, ki se mu je poznalo, da ponedeljkuje ♪
  5.      ponekód  prisl. (ọ̄) na nekaterih mestih, po nekaterih krajih: ponekod že presajajo tkivo s človeka na človeka; sneg se udira ponekod do kolen / ponekod imajo v tovarnah samo dnevno delo ♪
  6.      poneúmljenost  -i ž (ȗ) nav. ekspr. lastnost, značilnost poneumljenega človeka: to lahko pripelje do množične poneumljenosti ♪
  7.      poneúmnjenost  -i ž (ȗ) nav. ekspr. lastnost, značilnost poneumnjenega človeka: nikjer ni opazil toliko vraževernosti in poneumnjenosti kot pri njih; izrabljali so njegovo poneumnjenost ♪
  8.      poneumnjevánje  -a s (ȃ) glagolnik od poneumnjevati: sistematično poneumnjevanje množic; to je sredstvo za poneumnjevanje človeka ♪
  9.      poneumnjeváti  -újem nedov. (á ȗ) nav. ekspr. povzročati, da postane kdo neumen, omejen: nekatere revije človeka poneumnjujejo ♪
  10.      pongíd  -a m (ȋ) nav. mn., zool. opice, ki so po drži, po obsegu možganov človeku najbolj podobne, Pongidae ♪
  11.      poniglàv  tudi ponigláv -áva -o in poníglav -a -o prid. (ȁ á; ȃ; ȋ) knjiž. 1. potuhnjen, hinavski: to je poniglav človek; na njegovem obrazu je opazila poniglavo prekanjenost / poniglav napad na avtorja knjige; niso odkrili, kdo je storilec tega poniglavega dejanja 2. nagajiv, navihan: mati je težko vzgajala svojega poniglavega otroka poniglávo in poníglavo prisl.: poniglavo je blatil ugled sosedove družine; veter se je poniglavo poigraval z lasmi ♪
  12.      poniglávec  in poníglavec -vca m (ȃ; ȋ) knjiž. potuhnjen, hinavski človek: jezilo ga je, da o tem odločajo sami prebrisani poniglavci ∙ knjiž. mati je težko vzgajala svojega malega poniglavca nagajivca, navihanca ♪
  13.      poniglávost  in poníglavost -i ž (ā; ȋ) knjiž. lastnost potuhnjenega, hinavskega človeka: niso ga marali zaradi njegove poniglavosti / to je naredil iz otroške poniglavosti nagajivosti, navihanosti / pisatelj prikazuje moralno poniglavost takratne družbe izprijenost, pokvarjenost // potuhnjeno, hinavsko dejanje: tovariši so naredili hudo poniglavost; odpustil ji je vse njene poniglavosti ♪
  14.      ponížanec  -nca m (ȋ) ekspr. ponižan človek: ni se hotel vrniti domov kot ponižanec ♪
  15.      ponížanje  -a s (ȋ) glagolnik od ponižati: doživeti ponižanje; ponižanja so se vrstila drugo za drugim // stanje ponižanega človeka: zavedel se je svojega ponižanja in sramote ♪
  16.      ponížanost  -i ž (ȋ) stanje ponižanega človeka: občutek ponižanosti; ponižanost in užaljenost / v svoji ponižanosti je mirno prenašal vse, kar so mu rekli ♪
  17.      ponížen  -žna -o prid., ponížnejši (í ȋ) 1. ki podcenjuje svoj pomen, vrednost: ponižen človek; ponižni in naduti ljudje; ponižen kot jagnje 2. ki ima, kaže do ljudi podrejen odnos: od delavcev je zahteval, da so delavni in ponižni; za ženo je hotel dobiti delavno, skromno in ponižno žensko / star., kot vljudnostna fraza sluga ponižen ∙ ekspr. bila je ponižnega srca ponižna, skromna // ekspr. ki vsebuje, izraža tak odnos: pripovedovala je s ponižnim glasom; gledal me je s ponižnimi očmi / moje namere so miroljubne in ponižne 3. ekspr., s širokim pomenskim obsegom majhen, skromen, preprost: to je bil le ponižen poskus sestaviti model srednjeveške jadrnice; imel je precej bušk, čeprav je bil le ponižen pretep; na koncu vasi si je postavil ponižno hišico / naše ponižne želje se gotovo ne bodo uresničile 4. ekspr. ki se pojavlja v neizraziti obliki: padal je ponižen dež; poleti se je reka spremenila v ponižen potok ponížno prisl.: pes je ponižno mahal z repom; prav ponižno vas prosim za pomoč; ponižno jo je vprašal, kaj lahko še stori zanjo; ponižno sklonjen ♪
  18.      ponížnež  -a m (ȋ) ekspr. ponižen človek: rekel je, da ponižneže povsod odrivajo ♪
  19.      ponížnost  -i ž (í) lastnost, značilnost ponižnega človeka: očetova ponižnost se mu upira; slabš. s svojo pasjo ponižnostjo ne boste nič dosegli / ekspr. od same ponižnosti je lezel vase ♪
  20.      ponôči  prisl. (ó) v času teme od sončnega zahoda do vzhoda, ant. podnevi: ponoči ne more spati; v tovarni se dela podnevi in ponoči; ekspr. še ponoči ni miru; prišli so pozno ponoči; ob dvanajstih ponoči 24h / ekspr. podnevi in ponoči misli nanj neprenehoma / vožnja ponoči se mu zdi nevarna / za ponoči si je pripravila čaj ∙ šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; prim. noč ♪
  21.      ponorélost  -i ž (ẹ́) ekspr. stanje ponorelega človeka: popadla ga je ponorelost / napil se je in divjal v ponorelosti ∙ ekspr. razjeziti se do ponorelosti zelo ♪
  22.      ponoréti  -ím dov., ponôrel (ẹ́ í) 1. ekspr. postati nespameten, nerazsoden: kadar se napije, ponori; ženska je čisto ponorela; v tej samoti bi človek ponorel / vse mesto je ponorelo ob njegovem prihodu 2. ekspr., v zvezi z od postati zelo vznemirjen zaradi močnega čustva: ponoreti od ljubezni, navdušenja, razburjenja, sreče, veselja 3. pog. postati duševno bolan: jetnik je v samici ponorel; zaradi mučenja je ponorel 4. ekspr. začeti zelo hitro, nepravilno delovati, se premikati: avtomobil je ponorel; kazalci so ponoreli; raketa je ponorela in začela švigati sem in tja ● ekspr. ali si ponorel zakaj govoriš, ravnaš tako nespametno, nerazsodno; ekspr. otroci so na travniku kar ponoreli so začeli divje, razposajeno tekati sem ter tja; ekspr. ponorel je za tisto lepotico zaljubil se je vanjo; ekspr. rekel je, da je včasih dobro malo ponoreti se (hrupno) pozabavati ponôrel tudi ponorèl in ponorél -éla -o: ponorel človek; tekali so po stanovanju kot ponoreli; vpila je kot ponorela ∙ ekspr. v ponorelem strahu se je oklenila moževe roke v zelo velikem ♪
  23.      ponoríti  -ím dov., ponóril (ȋ í) ekspr. narediti, povzročiti, da kdo nespametno, nerazsodno ravna: pijača ponori človeka / njena lepota ga je ponorila ponorjèn -êna -o: otroci so bili kakor ponorjeni ♪
  24.      ponòs  -ôsa m (ȍ ó) 1. občutek velike etične, moralne vrednosti: imeti, izgubiti ponos; to je človek brez časti in ponosa; ekspr.: v njem se je vzbudil ponos; nezlomljiv, ranjen ponos / prebuditi narodni ponos / ponos ga ovira, da ne more tega storiti / s ponosom kaže na svojo preteklost; s ponosom lahko reče, da ni nikoli lagal 2. občutek velikega zadovoljstva zaradi pozitivnih lastnosti koga drugega: ko je gledal vnuka, se mu je v očeh bral ponos / taki otroci so ji v ponos; s ponosom govoriti o sinu zmagovalcu // ekspr., v povedni rabi oseba ali stvar, na katero se nanaša ta občutek: on je ponos našega mesta; otroka sta njeno veselje in ponos; ta igralska vloga je bila njegov ponos ♪
  25.      ponôsen  -sna -o prid., ponôsnejši (ó ō) 1. ki ima občutek velike etične, moralne vrednosti: zelo ponosen človek / ponosen narod // nav. ekspr. ki vsebuje, izraža tak občutek: pogledal nas je s ponosnim pogledom; njena ponosna hoja / na ponosnem čelu se je kazala skrb / to nam je povedal s ponosno odkritosrčnostjo 2. v povedni rabi, v zvezi z na zelo zadovoljen zaradi pozitivnih lastnosti a) samega sebe: če sem se spomnil na svoje ravnanje, sem bil ponosen nase / ponosen na svojo hrabrost, uspehe / ponosna je na svoje lepe lase / lahko smo ponosni na svojo preteklost / delavci so ponosni na svojo tovarno / ekspr. biti ponosen na svojo angleščino znanje angleškega jezika b) koga drugega: biti ponosen na sina 3. ekspr. mogočen, veličasten: nad nami se pne ponosni lok mostu; pred seboj je zagledal ponosne vrhove gor ponôsno prisl.: ponosno hoditi; ponosno nam je predstavila sina odličnjaka; ponosno se je trkal na prsi ♪

   3.026 3.051 3.076 3.101 3.126 3.151 3.176 3.201 3.226 3.251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA