Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
človek (3.001-3.025)
- pléšav -a -o prid. (ẹ́) redko plešast: plešav človek ♪
- pléšavost -i ž (ẹ́) lastnost, stanje plešastega človeka: bil je nagnjen k plešavosti ♪
- pléšec -šca m (ẹ̄) ekspr. plešast človek: pri mizi so sedeli štirje plešci ◊ bot. zdravilna rastlina z drobnimi belimi cveti v socvetju in srčastimi plodovi, Capsella bursa pastoris; zool. jastreb, ki ima glavo in vrat porasla z belim puhom, Gyps fulvus ♪
- plítek -tka -o prid., plítkejši (í) knjiž. plitev: plitek jarek / ribez ima plitke korenine / rana je plitka / plitek človek / čutil je le plitko veselje ♪
- plítev -tva -o prid., plítvejši (í) 1. ki ima v navpični smeri navzdol razmeroma majhno razsežnost: plitev jarek; plitva dolina; izkopati plitvo jamo; plitva posoda / obleka s plitvim izrezom; plitev žep / po plitvem snegu so prišli do koče; plitva voda; ob obali je morje plitvejše / plitvi krožnik // ki je v navpični smeri navzdol razmeroma malo oddaljen od površine: bukev ima plitve korenine; dno reke je plitvo 2. ki ima v vodoravni smeri v notranjost razmeroma majhno razsežnost: s plitvimi zarezami je označil deblo; rana je plitva / krilo ima dve plitvi gubi // ki je v vodoravni smeri v notranjost razmeroma zelo malo oddaljen od začetka: plitev trg; ta izložba je plitva 3. ki ni sposoben močno občutiti, doživeti: plitev človek; sam sebi se je zdel plitev // ekspr. vsebinsko prazen: plitve besede; plitva literatura // ekspr. ki se ne pojavlja v visoki stopnji:
plitvo čustvo; plitvo veselje ● ekspr. otrok ima plitev spanec rahel; plitev žep ekspr. ta človek ima plitev žep malo denarja; publ. počitnice za plitev žep poceni ◊ agr. plitvo obdelovanje obdelovanje, pri katerem je obdelana plast nizka; plitvo oranje oranje v globino od 10 do 15 cm; med. plitvo dihanje dihanje ob delovanju prsnih mišic; meteor. plitvo področje nizkega zračnega pritiska področje, kjer je pritisk nekoliko nižji od normalnega; um. plitvi relief ploski relief plítvo prisl.: plitvo dihati; spi plitvo in nemirno; plitvo zakopati čebulice ♪
- plítkost -i ž (í) knjiž. plitvost: plitkost jezera / duhovna plitkost človeka ♪
- plitvíti -ím tudi plítviti -im nedov., plitvèn in plítven (ȋ í; í ȋ) knjiž. delati (bolj) plitvo: z nasipanjem plitviti jarek / taka literatura človeka plitvi ♪
- plítvost -i ž (í) lastnost, značilnost plitvega: plitvost rečne struge / ekspr. duhovna, notranja plitvost človeka / ekspr. idejna plitvost drame ♪
- pobarábiti se -im se dov. (á ȃ) slabš. postati ničvreden, malovreden človek: v tej družbi se je popolnoma pobarabil ♪
- pobarbáriti se -im se dov. (á ȃ) 1. za stare Grke in Rimljane prilagoditi se barbarskemu načinu življenja in mišljenja: nekateri Grki so se pobarbarili 2. slabš. postati nekulturen človek, surovež: očital jim je, da so se pobarbarili ♪
- pobelíti 1 in pobéliti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. pokriti (stene) z beležem ali z belilom: pobeliti hišo, sobo; svetlo pobeliti; pren. sneg je pobelil hribe 2. narediti kaj bolj belo ali razbarvati; obeliti: sonce pobeli platno / platinasto pobeliti lase ● ekspr. cenzura je pobelila del poročila izločila del že stavljenega besedila, tako da je na njegovem mestu prazen prostor pobéljen -a -o: pobeljeni lasje; belo pobeljena soba ∙ ekspr. ta človek je pobeljen grob se kaže boljšega, kot je ♪
- pobítost -i ž (ȋ) stanje pobitega človeka: obšla ga je pobitost; zapadel je v duševno otopelost in pobitost / moralna pobitost ♪
- poblaznélost -i ž (ẹ́) stanje poblaznelega človeka: v poblaznelosti je tolkla po njem ♪
- poblaznéti -ím dov. (ẹ́ í) postati blazen: jetnik je poblaznel / ekspr. ko je to slišala, je čisto poblaznela / ekspr. poblazneti od sovraštva, strahu poblaznèl in poblaznél -éla -o: poblaznel človek ∙ ekspr. v poblazneli grozi je tekel za njim zelo veliki ♪
- poblažíti -ím dov., poblážil (ȋ í) 1. raba peša olajšati, omiliti: poblažiti bolečine / poblažiti huda nasprotja 2. zastar. narediti kaj blago, plemenito: ljubezen poblaži človeka poblažèn -êna -o: od njega gre vedno poblažen ♪
- pobóljšati -am dov. (ọ̑) 1. povzročiti, da kdo pridobi boljše lastnosti: nova družba ga je poboljšala; tega človeka ni mogoče poboljšati; sklenila sta se poboljšati 2. izboljšati: poboljšati življenjske razmere / poboljšati kakovost izdelkov ● žarg., šol. učenec se je poboljšal v fiziki ima boljše ocene pobóljšan -a -o: poboljšani kaznjenci; poboljšani odnosi ♪
- pobožánstviti -im dov. (ā ȃ) knjiž. narediti kaj za božansko: Rimljani so svoje vladarje pobožanstvili / pobožanstviti naravo // narediti kaj za predmet poveličevanja, občudovanja: pobožanstviti zgodovino pobožánstven -a -o: pobožanstven človek; pobožanstvena narava ♪
- pobóžen -žna -o prid., pobóžnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki spoštljivo in rad sodeluje pri verskih obredih, molitvah: pobožen človek, menih; zelo pobožna ženska // ki izraža, kaže vdanost bogu: pobožno življenje / pobožne misli 2. star. verski, nabožen: pobožne knjige, pesmi / pobožne ustanove 3. vznes. zelo spoštljiv: pobožen spomin na očeta; dotakniti se česa s pobožnim strahom ● ekspr. to so le pobožne želje neizpolnljive, neuresničljive pobóžno prisl.: pobožno moliti ♦ muz. pobožno označba za izraz izvajanja religioso; sam.: prepevati pobožne ♪
- pobóžnež -a m (ọ̑) ekspr. pobožen človek: imajo ga za pobožneža ♪
- pobóžnik -a m (ọ̑) knjiž., redko pobožen človek: pobožnik in pravičnik ♪
- pobožnják -a m (á) nav. slabš. pobožnjaški človek: pobožnjak in svetohlinec ♪
- pobožnjákar -ja m (ȃ) nav. slabš. pobožnjakarski človek: na starost je postal pobožnjakar; svetohlinec in pobožnjakar ♪
- pobóžnost -i ž (ọ́) 1. lastnost pobožnega človeka: nikoli ni kazal kake posebne pobožnosti; iskrena, velika pobožnost; pobožnost romarjev / čustvena pobožnost 2. rel. versko opravilo, ki ni določeno za vso Cerkev: opravljati pobožnosti / rožnovenska pobožnost ● vznes. s pobožnostjo jemati pesmi v roke z velikim spoštovanjem ♪
- pôcar -ja m (ȏ) pog., slabš. počasen, nespreten človek: ne bi smeli zaupati dela temu pocarju ♪
- počásen -sna -o prid., počasnéjši in počásnejši (á ā) 1. ki porabi za kako pot ali delo razmeroma dosti časa: počasen človek; počasni konji; je počasen pri delu // ki ima majhno hitrost: počasen tok reke; počasna hoja, vožnja; počasno vrtenje / počasen ples / počasna rast / počasen tempo dela / stopati s počasnimi koraki počasi 2. opravljen v daljšem času, kot je običajen za določeno delo, opravilo: počasna izdelava dokumentacije; počasno prekajevanje mesa; počasno vzhajanje testa 3. ki nastopi v razmeroma dolgem času: počasna sprememba / počasna smrt ● pog. je počasnih nog počasi hodi; žarg., šport. sneg je počasen ne dopušča, omogoča velike hitrosti pri smučanju, sankanju; pog. bolj počasne glave, pameti je ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti; ekspr. počasno delo zamudno; dihanje bolnika je postajalo počasnejše in utrip slabotnejši vdihi in
izdihi so bili v čedalje večjem časovnem presledku ◊ avt. pas za počasni promet vozni pas za vozila z manjšo hitrostjo; film. počasni hod kamere hod kamere, pri katerem je mogoče posneti od 24 do 2 sliki na sekundo počásno prisl. 1. zastar. počasi: počasno hoditi, odpirati 2. v primerniku bolj počasi: hodil je čedalje počasneje; dobro bi bilo voziti malo počasneje; zakostenitev pri človeku poteka počasneje kot pri živalih ♪
2.876 2.901 2.926 2.951 2.976 3.001 3.026 3.051 3.076 3.101