Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

človek (2.776-2.800)


  1.      óndán  prisl. (ọ̑-ȃ) knjiž. pred nekaj dnevi, pred kratkim: ondan se je pri nas oglasil stric; tega človeka sem srečal ondan ♪
  2.      onečástiti  -im dov. (á ȃ) vzeti čast, dostojanstvo, ugled: pred ljudmi ga je onečastil; s tem dejanjem se je onečastil / onečastili so njegovo ime / onečastiti trupla padlih oskruniti ∙ ekspr. onečastil mu je dekle je spolno občeval z njo onečáščen -a -o: onečaščen človek; počuti se onečaščenega; onečaščena ljubezen ♪
  3.      onečaščeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. onečaščati: taka dejanja onečaščujejo človeka / onečaščevati ime koga ♪
  4.      onemôči  -mórem dov., onemógel onemôgla (ó ọ́) v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l izgubiti moč, moči: bolnik je v nekaj dneh onemogel; konji so mu na poti onemogli; onemoči od lakote, žalosti; na starost je zelo onemogel // prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; oslabeti: srce mu je onemoglo; pren., ekspr. njegova vloga v društvu je precej onemogla onemógel -môgla in -mógla -o 1. deležnik od onemoči: onemogel človek; postal je onemogel; onemogel se je zgrudil na tla; duševno, telesno onemogel; onemogel od dela; onemoglo zimsko sonce 2. ekspr. ki se ne da sproščeno izraziti: onemogel bes, srd; zajokala je v onemogli jezi; prisl.: onemoglo stokati; sam.: skrbeti za onemogle ♪
  5.      onemóglost  tudi onemôglost -i ž (ọ́; ó) 1. stanje onemoglega človeka: bolnico je prevzela popolna onemoglost; duševna, telesna onemoglost; starostna onemoglost; zavarovanje za onemoglost; oskrba v onemoglosti / ujetnike so izstradali do onemoglosti; zgruditi se od onemoglosti; pren. v tem romanu se kaže pisateljeva literarna onemoglost 2. v prislovni rabi, v zvezi do onemoglosti izraža visoko stopnjo, intenzivnost: do onemoglosti se napiti / ekspr.: čakali smo te do onemoglosti; oprema lokala je do onemoglosti enolična ♪
  6.      onesposábljati  -am nedov. (á) delati, povzročati, da kdo ne more opravljati določenega dela, dejavnosti: onesposabljati ljudi za delo; strah človeka onesposablja za pametno presojanje ♪
  7.      onesposobítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od onesposobiti: onesposobitev človeka za delo, življenje ♪
  8.      onesposóbiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) narediti, povzročiti, da kdo ne more opravljati določenega dela, dejavnosti: poškodba ga je za nekaj časa popolnoma onesposobila; onesposobiti človeka za delo, gibanje; onesposobiti sovražnika za boj / publ. gverilci so onesposobili dva tisoč vojakov // publ. povzročiti, da kaj ne more opravljati svoje funkcije: partizani so onesposobili železniško progo; onesposobiti hiše za bivanje; plazovi so onesposobili cestišče za vožnjo onesposóbljen -a -o: onesposobljen za delo, življenje; onesposobljena ladja ♪
  9.      onesposóbljenje  -a s (ọ̑) glagolnik od onesposobiti: onesposobljenje človeka za delo / onesposobljenje prometa ♪
  10.      onesposóbljenost  -i ž (ọ̑) lastnost onesposobljenega človeka: delavčeva onesposobljenost za delo / onesposobljenost železniške proge ♪
  11.      onesréčiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti, povzročiti, da postane kdo nesrečen: onesrečiti človeka; to ni mož zate, onesrečil te bo za vse življenje; s svojim dejanjem jih je onesrečil ♪
  12.      onesvéstiti se  -im se dov. (ẹ̄ ẹ̑) omedleti: bolnik se je onesvestil; onesvestiti se od bolečin onesvéščen -a -o: onesveščen človek; onesveščen od utrujenosti; sam.: onesveščenega so odnesli v hišo ♪
  13.      óni  -a -o zaim. (ọ̑) 1. izraža, da je oseba ali stvar od govorečega a) oddaljena, odmaknjena, odvrnjena: ljudje na onem bregu; ona stran hriba je porasla z gozdom b) najbolj oddaljena, odmaknjena: tega človeka poznam osebno, tistega po videzu, onega pa sploh ne / ta kravata mi ugaja, ona tam pa ne / v samostalniški rabi: ta je priden, oni pa ne; z onim je hodila več let; ta na levi je znan košarkar, oni drugi pa prvak v plavanju // izraža, da je oseba ali stvar, o kateri se govori, bila omenjena v prejšnjem stavku na prvem mestu: prebivalci so deloma kmetje, deloma lovci. Onih je manj, so pa bolj gospodarni 2. izraža nedoločeno odmaknjenost v preteklosti: oni dan je prišel stric; ono noč se je pripetila huda nesreča 3. ekspr., v samostalniški rabi izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati: ves večer je silil vame oni, kako se že piše; kure rade pikajo ono na cesti, saj veste kaj 4. nav. ekspr., v zvezi s ta izraža poljubnost osebe ali stvari: na ulici srečaš tega ali onega znanca; pojav nastopa v tej ali oni obliki / v samostalniški rabi: ta in oni se je kesal, ker je preveč pil; opraviti imam še to in ono v mestu 5. publ., zlasti pred oziralnimi stavki tisti: oni tovariš, ki je v čakalnici, naj vstopi / ljudje na vasi živijo bolj zdravo kakor oni v mestu / v onih davnih časih še ni bilo velikih mest ● oni svet v različnih religijah kraj, prostor zunaj zemeljske stvarnosti; evfem. spraviti koga na oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; star. ona s koso smrt; prim. le členek ♪
  14.      ónile  -a- -o- zaim. (ọ̑) ekspr. izraža, da je oseba ali stvar od govorečega oddaljena, odmaknjena, vendar mu vidna: onile človek se mi zdi znan; stopimo v senco pod onole smreko ♪
  15.      opéšanost  -i ž (ẹ̑) stanje opešanega človeka: opešanost izletnikov / zaradi opešanosti se je dal upokojiti ♪
  16.      opéšati  -am dov. (ẹ̑) 1. zaradi utrujenosti, velikih naporov ne moči več (hitro) hoditi, se premikati: ranjenec je opešal in so ga morali nositi; opešati od lakote; v strmem klancu so konji opešali 2. postati slab, onemogel: ni še tako star, pa je že opešal; v zadnjem letu je opešal / ekspr.: rastlina v taki zemlji opeša; nekatere sorte krompirja so opešale so se izrodile 3. nav. ekspr. izgubiti popolnost svojih značilnosti: sluh, spomin, vid mu je opešal / telesne moči so ji opešale // nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: oči so mu opešale; med boleznijo mu je opešalo srce 4. ekspr. postati manj močen, intenziven: njena ljubezen je opešala opéšan -a -o: opešan človek; duševno opešan; opešana živina ♪
  17.      ópica  -e ž (ọ̑) 1. umsko zelo razvita žival z oprijemalnimi sprednjimi in zadnjimi okončinami in z naprej obrnjenimi očmi: opice plezajo po drevju, trgajo sadeže; opice v živalskem vrtu; vreščanje opic; posnema druge kot opica; skače kakor opica / cirkuška, dresirana opica ♦ antr. opica človek pitekantropus; zool. ozkonose opice z ozkim nosnim pretinom, ki živijo v Aziji in Afriki, Catarrhina; človeku podobne opice; širokonose opice s širokim nosnim pretinom, ki živijo v Južni Ameriki, Platyrrhina 2. slabš. kdor nekritično posnema vedenje, ravnanje koga drugega: ta opica prevzame od svojih sošolcev vse potrebno in nepotrebno // človek z nenaravno, izumetničeno zunanjostjo ali vedenjem, zlasti ženska: to je prava opica / kot psovka opica neumna ♪
  18.      ópičjak  in opičják -a m (ọ̑; á) 1. opičji samec: stari opičjaki v živalskem vrtu; skače kot opičjak 2. slabš. človek z nenaravno, izumetničeno zunanjostjo ali vedenjem: s takim opičjakom se druži ♪
  19.      ópičji  -a -e prid. (ọ̑) nanašajoč se na opice: opičji mladič, samec / opičji kriki; opičja spretnost / njegove opičje kretnje; ekspr.: človek z opičjim obrazom; ima opičje čelo / ekspr. opičja ljubezen staršev do otrok nekritična ópičje prisl.: opičje posnemati druge; po opičje se spakovati, vesti ♪
  20.      opísati  in opisáti opíšem dov., opíšite (í á í) 1. z besedami predstaviti, prikazati kaj po zunanjih značilnostih: opisati človeka, dogodek, lego kraja; sam je opisal svoje življenje; nakratko, natančno opisati / opisati naloge, ki jih je treba opraviti; opisati potek dela 2. nav. 3. os., geom. gibajoč se, premikajoč se na določen način narediti: opisati elipso, krog; premica opiše plašč valja ∙ žoga je opisala (velik) lok je letela v (velikem) loku 3. star. pobarvati, poslikati: opisal je veliko pirhov; opisati si obraz opísan -a -o: opisana metoda ne ustreza več; njegove zasluge so opisane zelo natančno; površno opisan ♪
  21.      opíti  opíjem dov. (í) 1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročiti, da je kdo pijan: zvabili so ga v zidanico in opili // redko povzročiti pijanost, omotico: ta pijača opije / močna zdravila so ga opila 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ravna več razsodno, preudarno: zmaga jih je opila / opiti koga z besedami opíti se s pitjem alkoholne pijače postati pijan: pil je, da bi se opil; opiti se z žganjem opít -a -o: opit človek; bila je nekoliko opita; opit od lepote ♪
  22.      opítost  -i ž (ȋ) stanje opitega človeka: v opitosti storjeno dejanje ♪
  23.      oplemenítenje  -a s (ȋ) glagolnik od oplemenititi: oplemenitenje človeka / duhovno oplemenitenje / oplemenitenje rude, tkanine; oplemenitenje z laki ♪
  24.      oplemenjevánje  -a s (ȃ) glagolnik od oplemenjevati: oplemenjevanje krav / strokovnjak za oplemenjevanje rastlin žlahtnjenje / oplemenjevanje človekovega duha ♪
  25.      opljúvati  -am in opljújem in opljuváti opljúvam in opljújem dov., opljuvál in opljúval (ú; á ú) s pljuvanjem v koga, kaj izraziti odklonilen, sovražen odnos: skočila je proti njemu in ga opljuvala; sliko so opljuvali in poteptali // ekspr. vzeti ugled, osramotiti: obsoditi in opljuvati človeka ni težko / opljuvati komu čast opljúvan in opljuván -a -o: biti opljuvan in ponižan ♪

   2.651 2.676 2.701 2.726 2.751 2.776 2.801 2.826 2.851 2.876  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA