Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

človek (1.867-1.891)


  1.      môrast  -a -o prid. (ó) nanašajoč se na môro: moraste sanje / otresti se morastega spomina; šolske ure so mu postale moraste / morast človek ♪
  2.      mórati  -am nedov. (ọ̑) 1. z nedoločnikom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje a) zaradi določenih okoliščin: na starost je moral beračiti; morali so delati, če so hoteli živeti; krivec se mora zagovarjati pred sodiščem / delavec mora dobiti izdatno hrano b) zaradi lastne potrebe, dolžnosti: tega človeka moram še danes najti; moram jih videti / skrbeti mora za tri otroke / nav. ekspr.: moram priznati, da ste zelo pridni; ta časopis redno berem in moram reči, da mi je všeč c) ker kdo tako zahteva: ob štirih moraš biti tukaj; danes moram odpotovati / silil jo je, da mora redno obiskovati razstave / oče se razjezi in reče: Moraš // elipt., s prislovnim določilom izraža nujnost, nujno posledico, da osebek uresniči dejanje, kot ga nakazuje določilo: moral je (iti) od doma; v Zidanem mostu mora z vlaka; moral je v bolnico / čimprej moraš stran / ta resnica mora na dan 2. z nedoločnikom izraža nujnost, potrebnost, da osebek a) ima določeno lastnost, značilnost: zavora mora biti dobra; blago bi moralo biti drugačno; človek mora biti pošten / ti možje bi morali biti naš ponos b) je v določenem stanju: za tako dejanje nas mora biti več; moral bi biti srečen po tolikem času / moramo si biti na jasnem, kaj hočemo c) ima določeno obveznost: morate paziti na svoje zdravje; v podjetjih morajo imeti za to posebno službo / za to delo moram imeti poseben les potrebujem 3. nav. ekspr., z nedoločnikom izraža verjetnost, da osebek a) ima določeno lastnost: ta človek mora biti zelo dober; to mora biti velik lump, tepec; morata si biti velika prijatelja / ta s predpasnikom mora biti kuharica / to mora biti pomota b) je v določenem stanju: profesor mora biti bolan; pijan mora biti, ker se tako smeje; kako srečen mora biti ta človek / rano ima, pasti je moral verjetno je padel / mora imeti okoli petdeset let // s prislovnim določilom izraža verjetnost, da je osebek na mestu, kot ga nakazuje določilo: žena mora biti na njivi; keltske utrdbe so morale stati na tem hribu; tu so nekoč morala stati mestna vrata 4. ekspr., z nedoločnikom izraža podkrepitev trditve: povsod mora biti zadnji; pa ravno sedaj si moral priti / komu se mora plačati članarina 5. star. siliti, prisiljevati: birič ga je moral na tlako / mraz jih je moral, da so hitro delali ● ekspr. zato bi ga morali zato bi moral biti tepen, kaznovan; ekspr. moraš h knjigi moraš se začeti učiti, začeti študirati; ekspr. naj se zgodi, kar se mora izraža vdanost, sprijaznjenje s čim; ekspr. še to ga je moralo doleteti poleg drugih težav je doživel še to; ekspr. njegova mora veljati ne dovoli, da bi obveljalo drugo mnenje; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora narediti; hočeš, nočeš, moraš izraža podkrepitev nujnosti ♪
  3.      morfologíja  -e ž (ȋ) biol. veda o zgradbi in obliki organizmov, oblikoslovje: morfologija človeka; panoge morfologije / normalna, patološka, primerjalna morfologija ♦ geogr. geomorfologija; lingv. oblikoslovje // knjiž. oblika, oblikovanost: osebki se razlikujejo po morfologiji / morfologija čela / morfologija jamskih prostorov, tal ♪
  4.      morílec  -lca [u̯c] m (ȋ) 1. kdor umori človeka: priznal je, da je morilec; postal je morilec; odkriti, ujeti morilca / publ. množični morilec kdor ubije ali da ubiti veliko ljudi / ekspr. fašistični morilci ♦ jur. množični morilec ki ubija zaradi koristoljubja, spolne naslade, maščevanja 2. slabš. kdor s svojim govorjenjem, zahtevami povzroča občutek neugodja, nejevolje: tega morilca se ne morem otresti ♪
  5.      morílka  -e [u̯k] ž (ȋ) ženska, ki umori človeka: priznala je, da je morilka; morilka moža / ekspr. podlasica je huda morilka polhov // ekspr. bolezen, za katero ljudje množično umirajo: morilka jetika, kuga ♪
  6.      morílski  -a -o [u̯s tudi ls] prid. (ȋ) nanašajoč se na morilce: a) vodja morilske tolpe / kot psovka fej, svinja morilska / morilski nagon; morilska strast pri živali / morilske oči; ekspr. morilska roka roka človeka, ki je ubijal / nacistični morilski stroj b) ekspr. morilska bolezen morílsko prisl.: ekspr. skoraj morilsko resen ♪
  7.      moríti  -ím nedov. (ȋ í) 1. povzročati smrt a) ljudi: začeli so se sovražiti, preganjati in moriti; napadal je potnike, jih ropal in moril; moriti z orožjem, s stiskanjem grla / potresi, lakota, povodnji morijo ljudi; kuga mori ljudi po deželi / okupator je moril nedolžno prebivalstvo; moriti v vojni ubijati / tako zna moriti samo človek b) živali: če si lovec, še ni treba, da bi moril / kuga je morila kokoši; čebele se morijo se koljejo // ekspr. uničevati, škodovati čemu: mraz, slana mori rože; plevel mori žito / s praznim besedovanjem sem celo popoldne moril čas nisem nič koristnega delal 2. slabš. s svojim govorjenjem, zahtevami povzročati občutek neugodja, nejevolje: odšel je v gostilno, da ga doma ne bi morila žena; moril nas je s svojimi vprašanji / žarg., šol. profesor me je celo uro moril spraševal / morilo jo je njegovo brezglavo navdušenje / ta pa zna moriti 3. ekspr. povzročati občutek neugodja, nejevolje sploh: povej, kaj te mori; te reči so me morile; cele mesece ga že mori to vprašanje / hude sanje so jo morile / z oslabljenim pomenom: moril jo je obupen dolgčas zelo ji je bilo dolgčas; volka mori huda lakota zelo je lačen 4. nar. zahodno gasiti: moriti plamen, žerjavico / moriti apno moré zastar.: more in požigaje je tolpa vihrala čez deželo morèč -éča -e: sovražnik, moreč po naših pokrajinah; moreč človek; bunker je postal pretesen, moreč; moreče misli, skrbi; prisl.: njen jok je moreče vplival nanj morjèn -êna -o: živeli so tam preganjani in morjeni od številnih sovražnikov ♪
  8.      môrski 1 -a -o prid. (ó) nanašajoč se na morje: morski breg, zaliv; morska obala; morsko dno / morski valovi; morska voda / morski plankton; morske rastline, ribe; ekspr. morska pošast / morski promet, ribolov / morska ladja; morsko letovišče / morski veter / morska sol / morski ježek majhna morska žival z bodicami, podobna kepi ● ekspr. morski volk morski pes, ki je človeku nevaren; ekspr. morska deklica ženski podobno bajeslovno bitje, ki je od pasu navzdol riba ◊ aer., navt. morska milja dolžinska mera, 1.852 m; bot. dvolistna morska čebulica; morska gorjuša enoletna obmorska rastlina z mesnatimi listi in vijoličastimi ali rožnatimi cveti, Cakile maritima; morska solata zelena alga listaste oblike, Ulva lactuca; morske trave morske rastline s črtalastimi listi, Zostera; geogr. morski preliv ali morska vrata ozek vodni pas, ki veže dve obsežnejši morski kotlini; morski rokav ozek, podolgovat morski zaliv ali preliv; morski tok premikanje površinske morske vode v določeni smeri; morska gladina; geol. morska usedlina v morju odložena kamnina; jur. zunanji morski pas del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice; morski razbojnik, ropar kdor izvršuje nasilje na odprtem morju v svojo korist; notranje morske vode del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in sklenjenimi bližnjimi otočji; med. morska bolezen; meteor. morski dim; morski veter veter, ki piha z morja na kopno; zool. morski golob; morski konjiček majhna riba s cevastim gobcem in konju podobno glavo, Hippocampus; morski lev velik morski sesalec, podoben tjulnju, Otaria flavescens; morski list; morski medved sesalec z gostim kožuhom in nogami, ki so spremenjene v plavuti, Arctocephalus; morski pajek največja jadranska rakovica, Maja squinado; morski psi velike morske ribe hrustančnice z vretenčasto obliko telesa, Selachoidei; morski petelin na morskem dnu živeča riba z velikimi prsnimi plavutmi in veliko koščeno glavo, Dactylopterus volitans; morski prašiček majhen glodavec, ki se goji kot poskusna žival, Cavia porcellus; morske kače ob obalah tropskih morij živeče strupene kače s telesom, sploščenim proti repu, Hydrophiidae; morske krave; morska lastovica; morske lilije na morskem dnu pritrjeni iglokožci čašastega telesa, Crinoidea; morska lisica; morska mačka do enega metra dolga morska riba z ogrodjem iz hrustanca in pegami, Scyliorhinus; morska mačka dolgorepa opica, ki živi v Afriki; zamorska mačka; morske vetrnice na morskem dnu živeče živali, ki imajo lovke, pokrite z ožigalkami, Actiniaria; morska vidra; morske zvezde na morskem dnu živeči iglokožci s petimi ploščatimi, širokimi kraki, Asteroidea; morsko grozdje; morsko uho polž, ki je brez zavojev, ima obliko latvice in živi v morju, prilepljen na skalnato podlago, Haliotis tuberculata môrsko prisl.: morsko modra barva; morsko modra ovratnica ♪
  9.      môški  -ega m (ó) človek moškega spola, navadno dorasel: neki moški se je ozrl za njo; bradat, lep, mlad moški; moški zagorelih lic; glas, koraki moškega; moški in ženska / deblo lipe bi komaj obsegla dva moška / frizer, stranišče za moške ∙ evfem. ona še ne ve, zakaj so moški na svetu nima še ljubezenskih, spolnih izkušenj; ekspr. moški so jo kar požirali z očmi je spolno zelo privlačna; evfem. očita ji, da ima druge moške da ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; pog., ekspr. nora je na moške ima veliko slo po moških // ekspr., navadno v povedni rabi tak človek kot nosilec odločnosti, poguma: ali smo moški ali nismo; kakšen moški pa si, če si tega ne upaš ♪
  10.      môški  -a -o prid. (ó) 1. nanašajoč se na predstavnike spola, katerega značilnost je oplojevalna sposobnost: moški potomci / moški rod rodovine je izumrl / moški hormon; moški spolni ud; moško spolovilo / moško tele, žrebe / otroci moškega spola / ekspr. njegova moška moč peša sposobnost za spolno življenje 2. nanašajoč se na moške: moški glas; moška postava / moške hlače; moška obutev / moški ponos; moška čast / človek v moški dobi; naša moška leta / moška gimnastika / moško delo težje delo; delo, ki ga navadno opravljajo moški // ekspr. ki izraža odločnost, pogum: pošten moški odgovor; to je moška beseda; moško dejanje / moški značaj / v teh stvareh je prav moški; ona je zelo moška ● ekspr. po vaseh je dosti moškega spola moških; ekspr. hiša potrebuje moške roke za nekatera dela je potreben moški; ekspr. moška voda mineralna voda z domnevnim spodbudnim učinkom na moško spolno moč ◊ anat. moška spolna žleza spolna žleza, ki proizvaja semenčice; biol. moška spolna celica; bot. moški cvet cvet, ki ima samo prašnike; moška rastlina rastlina z moškimi cveti; lingv. moški spol; lit. moška rima rima, ki obsega en zlog; muz. moški zbor zbor, sestavljen iz moških glasov môško prisl.: moško se držati; moško govoriti; moško prenašati nesrečo; samozavestno in moško stopati; sam.: moška je ta; nič moškega ni na njem ♪
  11.      môšnja  -e ž (ó) 1. vrečki podobna priprava za nošenje denarja, zlasti kovancev; mošnjiček: odvezati, zavezati mošnjo; denar spraviti v mošnjo; prazna, težka mošnja; usnjena mošnja / dal mu je mošnjo cekinov, zlatnikov ∙ star. moja mošnja ima jetiko neprestano mi primanjkuje denarja; star. mošnja se je popolnoma osušila zmanjkalo je denarja; ekspr. stiskati mošnjo skopo plačevati; star. človek s težko mošnjo premožen, bogat človek 2. nekdaj taka priprava za nošenje tobaka, smodnika, draguljev: napolniti mošnjo s tobakom; v mošnji iz usnja ima spravljene dragocene kamne / mošnja za tobak 3. kožna vreča, v kateri sta moški spolni žlezi: vnetje mošnje ♪
  12.      mótenost  -i ž (ọ́) ped. lastnost motenega človeka: posledice motenosti se izražajo v vedenju; znamenja motenosti / čustvena, osebnostna, vedenjska motenost otrok ♪
  13.      motíti  in mótiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. delati, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj: tu te ne bo nihče motil; bojim se, da me bo to motilo pri pisanju; motiti koga pri delu, jedi, učenju; motiti koga s klepetanjem / motiti koga v premišljevanju / kot nagovor: ali motim; prosim, vas smem nekoliko motiti; oprostite, da vas motim; kot vljudnostna fraza: upam, da ne motim; prosim, ne dajte se motiti 2. nav. ekspr. biti ovira pri delovanju: široke hlače so ga motile pri hoji; kup sena je motil, da nisem videl ljudi; tolšča moti mišična vlakna v njihovem delovanju / z napačnimi opravili motimo rastline pri njihovi rasti 3. povzročati, da kaj ne poteka normalno, pravilno: motiti obravnavo, proslavo; motiti pouk s predrznimi medklici; s pripombami je motil njegovo pripovedovanje / kaj ti moti mirno življenje / z vpitjem so motili nočni mir; temo in mir je motilo žuborenje potoka; tišino noči so motili tihi glasovi // vnašati v celoto neskladnost; kaziti, kvariti: umazana srajca moti skladnost njegove oprave / v starih hišah ga motijo nekateri ogli in stene 4. povzročati neugodne, slabe občutke: najbolj moti njegova hvalisavost; njegova ošabnost me zelo moti; revščina naj te ne moti; ni ga motilo, da na nekaj vprašanj ni dobil odgovora / kot nagovor: vas ne bo motilo, če prižgem; vas moti, če vas tikam / moti me, ker ne ubogaš / lise po koži so njo motile, drugi jih pa še opazili niso // ekspr. povzročati pri kom nemir, zlasti erotični: dekleta so ga na pomlad zelo motila; njena postava ga je motila, da je bil ves iz sebe 5. nav. ekspr. varati, zavajati: naslov človeka moti, da pričakuje bogve kaj novega / če me vse ne moti, prizadevanja niso bila brez uspeha 6. povzročati, da je komu kratek čas: na vse načine ga je skušal motiti; z igračami so se otroci dolgo motili; v žalosti se moti z delom / redko motila se je okoli psa ukvarjala se je s psom 7. knjiž. povzročati motnje: neka tuja postaja moti sprejem / to moti televizijsko sliko ● ekspr. motiti dekleta vzbujati ljubezen, zapeljevati; ekspr. to ne bo motilo najinega prijateljstva zaradi tega bova vseeno prijatelja; ekspr. kaj te pa moti, da mi pošiljaš takega človeka izraža jezo, nejevoljo ◊ jur. motiti posest samovoljno ovirati ali oteževati posestnika pri izvrševanju posestnih dejanj; šah. akcija dame moti nasprotnikov napad motíti se in mótiti se 1. delati napake pri kakem delu, navadno duševnem: danes se pri petju veliko motim; motil se je pri popravljanju teksta, pri računanju, v računanju / ekspr. človeška glava se lahko moti 2. biti v zmoti: kdo se je motil, ti ali jaz; vi se motite; kmalu sem zvedel, da sem se motil; motiti se v sodbi; ekspr. gotovo se ne motim, če trdim, da je stvar slaba; ekspr. grozno, hudo, krepko se motiti; zelo se motite, če mislite to / ekspr.: če se ne motim, je študiral medicino; motil bi se človek, če bi mislil, da so Slovenci Prešernove pesmi pozdravili s posebnim veseljem 3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku vrteti se v glavi, biti omotičen: začelo se mi je motiti / moti se mi že, tako sem lačen zelo sem lačen / tisti, ki se jim je motilo, niso bili za plezanje po drevju ● ekspr. misli se mu motijo ne more jasno misliti; ekspr. kaj se ti moti po glavi o čem premišljuješ; preg. motiti se je človeško motèč -éča -e: moteče naprave v soseščini; napaka utegne postati sčasoma moteča; moteče bleščanje ♦ elektr. moteči oddajnik oddajnik, ki povzroča motnje pri sprejemu programa drugega oddajnika; prisl.: to je moteče vplivalo name móten -a -o 1. deležnik od motiti: moteni človeški odnosi; pri delu ni rad moten; radijska oddaja je bila motena 2. ped. oviran v normalni rasti, vzgoji: motena duševnost / čustveno, razvojno, vedenjsko moten; duševno motena oseba ◊ jur. motena posest ♪
  14.      motív  -a m (ȋ) 1. kar povzroča kako dejanje, ravnanje; nagib, spodbuda: kaj je bil prvi motiv, da si se odločil za ta študij; več motivov žene ljudi v gore; podtikajo mu osebne motive pri tem koraku; gonilni, nizkotni, politični motiv; raziskovati motiv za uboj / iz kakšnih motivov si se odločil za ta študij / motivi njegovega dejanja 2. osnovna tematska prvina umetniškega dela: motiv ni slab; v ornamentih se motiv ponavlja; kakšen motiv boš izbral za naslednje svoje delo; motiv morja; motiv iz narave; izbira motivov / baladni, nabožni, pravljični, zimski motiv; glasbeni motiv ◊ jur. motiv obrazložitev, utemeljitev; lit. vodilni motiv namenoma se ponavljajoči motiv v umetniškem delu; psih. motiv sila, ki pripravi človeka k določeni dejavnosti in mu omogoča, da pri tej dejavnosti vztraja, jo dokonča ♪
  15.      motóričen  -čna -o prid. (ọ́) knjiž. gibalen: motorična dejavnost organizma; motorična sposobnost telesa / motorična reakcija / motorični tip človeka tip človeka, ki ima velike sposobnosti za gibanje ◊ anat. motorični živec živec, ki povzroča delovanje mišic; motorično središče celice v osrednjem živčevju, ki prevajajo vzburjenje k mišicam motórično prisl.: motorično zavrt otrok ♪
  16.      motoróga  -e ž (ọ́) 1. nav. mn., obrt. krak, ki veže pesto vodnega kolesa, motovila z obodom: voda je tekla po motorogah in lopatah; škripajoče motoroge // špica (pri kolesu): iz zadnjega kolesa so štrlele motoroge / v vreteno zabite motoroge 2. star. neroden, nespreten človek: ti motoroga, ti ♪
  17.      motovílast  -a -o prid. (í) ekspr. neroden, zlasti pri gibanju, premikanju: velik in motovilast človek / motovilaste noge / motovilasta pijanost ♪
  18.      motovílež  -a m (ȋ) ekspr. neroden človek, zlasti pri gibanju, premikanju: ta motovilež je pohodil vse sadike ♪
  19.      motovílo  -a s (í) 1. teh. priprava ali del stroja za navijanje, odvijanje preje: vrteti motovilo; prejo navijati na motovilo; hodi kakor staro motovilo // priprava, na katero se navija vrv, žica: gasilske cevi na motovilu / vodnjak na motovilo 2. slabš. neroden človek, zlasti pri gibanju, premikanju: nadležno, pijano motovilo // nepripraven, nepriročen predmet: vrzi proč to motovilo ◊ navt. sidrno motovilo naprava za spuščanje in dviganje sidrne verige; usnj. motovilo kad, v kateri se kože s tekočino vred mešajo s pomočjo lopatastega vretena ♪
  20.      moustérien  -a [musterjén] m (ẹ̑) arheol. kultura neandertalskega človeka: raziskovati moustérien ♪
  21.      mozóljčast  -a -o prid. (ọ̑) poln mozoljčkov: mozoljčast obraz / mozoljčast človek ♪
  22.      móž  -á m, mn. možjé (ọ̑) 1. poročen moški v odnosu do svoje žene: to je moj mož; želi si dobrega moža; dober, hud, nezvest, rajni mož / zakonski mož / čas je, da začneš iskati moža / vzela ga je za moža poročila se je z njim 2. dorasel človek moškega spola: si že mož; ta mož ni moj oče; skoraj neopazno se je iz dečka razvil mož; eleganten, lep, mlad, velik mož; izkušen mož; značajen mož; mož petdesetih let, sivih las // nav. ekspr., s prilastkom dorasel človek moškega spola kot nosilec kake dolžnosti, kakega poklica: sestanek vodilnih mož; volilni možje / veliki, znameniti možje / črni možje pogrebniki; občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini; mož postave miličnik, policist 3. ekspr., navadno v povedni rabi moški kot nosilec odločnosti, poguma: bodi mož in ne cmera; ali smo možje ali nismo; bil je mož, da malo takih; si kaj moža; ali je kaj moža v njem; moža se je izkazal; to je bil pravi mož / on je figa mož figamož 4. vsak izmed organiziranih ljudi, navadno vojak brez čina: skupina je štela petnajst mož; v boju so izgubili dva moža / bataljon se je boril do zadnjega moža 5. žarg., pri žrebanju s kovancem obrnitev kovanca s podobo navzgor: če bo cifra, greva v kino, če bo mož, bova pa študirala / meni je padel mož 6. nar. (poročna) priča: biti komu za moža ● star. moža objeti omožiti se; star. sonce je še za moža visoko videti je, kot bi bilo nad obzorjem za dolžino človekove postave; ledeni možje čas zadnjih pomladanskih ohladitev od 12. do 14. maja, ko so na koledarju Pankracij, Servacij, Bonifacij; ekspr. slamnati mož strašilo na njivah, ki ponazarja človeka, narejeno iz slame; sneženi mož iz snega narejena igrača, ki ponazarja človeško postavo; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; on je mož dejanj ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa; ekspr. stali so mož pri možu tesno skupaj; vsi kot en mož enotno, složno ◊ etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; povodni mož po ljudskem verovanju moškemu podobno bitje, ki prebiva v vodi; gastr. (krompirjev) mož pretlačen krompir in fižol z ocvirki ♪
  23.      možák  -a m (á) 1. nav. ekspr. dorasel človek moškega spola: on je že možak; v gostilni so se zbrali možaki iz cele vasi; bil je postaven starejši možak 2. ekspr., navadno v povedni rabi moški kot nosilec odločnosti, poguma: to je možak; bodi možak, ne pa cmera; preveč možaka je, da bi se lagal / bil je možak in pol ♪
  24.      možákar  -ja m (ȃ) ekspr. dorasel človek moškega spola; mož: po poti sem srečal nekaj možakarjev / saj smo možakarji, ne babe ♪
  25.      možàt  -áta -o prid. (ȁ ā) nav. ekspr. 1. ki ima odločnost, pogum: možat človek // ki izraža odločnost, pogum: možat značaj; možata zrelost / možat pogovor; možata beseda / možato dejanje 2. močen: njegove možate roke; možata postava / bil je velik in možat možáto prisl.: možato izpolnjevati dolžnosti; možato se je tam postavil; možato zagovarjati svoje prepričanje možáti -a -o sam.: veljal je za možatega; reči kakšno možato ♪

   1.742 1.767 1.792 1.817 1.842 1.867 1.892 1.917 1.942 1.967  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA