Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

človek (1.426-1.450)


  1.      konstelácija  -e ž (á) 1. astr. del nebesne krogle s skupino zvezd v določeni razvrstitvi; ozvezdje: živalski krog ima dvanajst konstelacij // s prilastkom, po ljudskem verovanju medsebojni položaj zvezd v določenem trenutku, iz katerega se lahko prerokuje človekova usoda: danes je bila zanj ugodna konstelacija 2. astr. medsebojna lega premičnic, Lune in Sonca; konfiguracija: spreminjanje konstelacije 3. publ., s prilastkom medsebojni odnos, razmerje določenih sil, faktorjev: trenutna družbena konstelacija; konstelacija evropskih držav / konstelacija družbenih sil / kulturna, politična konstelacija // položaj, stanje: tu je vzrok za tako duševno konstelacijo internirancev 4. publ., z rodilnikom razmestitev, razporeditev: konstelacija figur na sliki ♪
  2.      konstitúcija  -e ž (ú) 1. navadno s prilastkom skupek prirojenih telesnih in duševnih lastnosti, značilnosti človeka; (telesna) zgradba, (telesni) ustroj: zaradi svoje konstitucije bo zdržal napore / je močne, šibke konstitucije / otrok slabotne duševne konstitucije; telesna konstitucija 2. knjiž. temeljni zakon države; ustava: izdati konstitucijo; peti člen konstitucije ◊ kem. (prostorska) razvrstitev, razporeditev atomov v molekuli ♪
  3.      konstituírati  -am dov. in nedov. (ȋ) publ. narediti, da kaj nastane in prevzame določene funkcije: na prvi seji so konstituirali upravni odbor; konstituirala se je skupščina sklada za zdravstveno varstvo / konstituiral se je v vrhovno zakonodajno telo / v tem procesu so se nekatera ljudstva konstituirala v narode s svojo državo izoblikovala // nedov. oblikovati, sestavljati: Shakespearovega človeka konstituirajo moralne vrline / moderna je zopet konstituirala celotno človekovo osebnost konstituíran -a -o: konstituirani narodi; konstituirana skupščina ♪
  4.      kontemplácija  -e ž (á) knjiž. poglobljeno razmišljanje, razglabljanje o kaki stvari, zlasti duhovni: sposoben za kontemplacijo in introspekcijo / gre za globoko vživetje v umetniško delo, za estetsko kontemplacijo; odmika se v svet filozofske kontemplacije / kontemplacija smrti ♦ filoz. stanje, ki se doseže s poglabljanjem v nedoumljivo; rel. molitev, pri kateri se človek popolnoma zatopi v premišljevanje o Bogu in verskih resnicah ♪
  5.      kontrapóst  -a m (ọ̑) um. harmonično uravnovešenje nasprotujočih si gibanj in mirovanja človekovega telesa, oprtega na eno nogo: figura v živahnem kontrapostu ♪
  6.      kopíto  -a s (í) 1. rožena kožna tvorba na koncu prstov nekaterih sesalcev: konj je grizel in bíl s kopiti ob tla; drobljivo kopito / konjsko kopito / kopita udarjajo po tlaku podkve na kopitih; klopotanje, peketanje kopit ♦ vet. obrezati kopito z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino; zool. konjsko morsko kopito školjka z lupino, znotraj podobno konjskemu kopitu, Spondylus gaederopus 2. spodnjemu delu noge podobna, navadno lesena priprava za izdelovanje, oblikovanje obuval: kopita za veliko stopalo ni imel / dati čevlje na kopito v čevlje dati kopito, da bi se razširili / čevljarsko kopito // ekspr., v prislovni rabi v zvezi s po izraža, da ima kaj ustaljeno ali pogosto se ponavljajočo obliko: predava po enem kopitu; vse gre po istem, starem kopitu 3. leseni, navadno razširjeni del strelnega orožja: udaril ga je s kopitom / puškino kopito ● ekspr. naš oče je človek starega kopita v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ekspr. odkar se je vrnil, ni več prijel za kopito ni več čevljaril; ekspr. poberi šila in kopita in pojdi vzemi vse svoje stvari in odidi ♪
  7.      kopríva  -e ž (í) rastlina, ki ima na listih in steblu dlačice, ki povzročajo ob dotiku pekoč občutek: koprive preraščajo ruševine; pokositi koprive; otroci rastejo kot koprive za plotom / kopriva peče / špinača iz kopriv koprivnih listov ∙ tak je, kot bi na koprivah sedel slabe volje, nerazpoložen; kopriva ne pozebe zdrav, odporen človek uspešno kljubuje bolezni, naporu; slabega, malovrednega človeka navadno ne zadene nesreča ♦ bot. mala kopriva kopriva z manjšimi, pri dnu srčastimi listi, Urtica urens; mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; velika kopriva kopriva z večjimi, pri dnu prisekanimi listi, Urtica dioica; žegnana kopriva zdravilna rastlina z rumenkastimi cveti in trnato nazobčanimi listi, Cnicus benedictus; vrtn. pisana kopriva lončna rastlina s pisanimi, koprivi podobnimi listi, Coleus hybridus ♪
  8.      koreníka  -e ž (í) 1. bot. podolgovato, odebeljeno podzemeljsko steblo nekaterih rastlin: v zemlji ima koreniko; iz korenike so pognale številne korenine; korenika praproti, preslice 2. ekspr., redko osnova, temelj: njegova zavest se je izoblikovala iz istih teženj in korenik // začetek, izvor: njen mir ima svoje korenike v preteklih dogodkih 3. ekspr. krepek, trden človek: je prava kmečka korenika ● ekspr., redko iztrebiti kaj do zadnje korenike popolnoma, čisto ♪
  9.      korenína  -e ž (í) 1. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi: korenine že poganjajo; rastlina je pognala korenine; izruvati plevel s korenino; baldrijanove korenine; korenine vinske trte; vršički korenin; gomolji in korenine; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno / to drevo ima globoke korenine; gnezdasto prepletene korenine; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin 2. ekspr. osnova, temelj: gre za družbene korenine eksistencializma / seči bo treba prav do korenin sistema / sovraštvo ima preveč globoke korenine / zlo izruvati s koreninami vred // začetek, izvor: vsi ti dogodki imajo svoje korenine v preteklosti 3. ekspr. krepek, trden človek: taka korenina mora vzdržati; star je, pa je še vedno korenina; je prava kraška korenina / kot nagovor kako je s teboj, stara korenina / to je še kmet stare korenine 4. zastar. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine; koren: korenina krajevnega imena ● ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenine popolnoma, čisto; ekspr. kaj v korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti ◊ anat. lasna korenina del lasu, ki je v koži; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; bot. adventivne ali nadomestne korenine ki rastejo iz stebla ali listov; geotropične korenine ki rastejo v smeri delovanja težnosti ali proti njej; glavna ali srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; stranske korenine ki rastejo iz glavne korenine; zračne korenine ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka ♪
  10.      korenják  -a m (á) ekspr. velik, močen človek: ta korenjak je z lahkoto dvignil vrečo; njegovi tovariši so pravi korenjaki / korenjak je bil, da si je to upal pogumen človek // krepek, trden človek: kljub letom je še korenjak ♪
  11.      korenjáštvo  -a s (ȃ) ekspr. lastnost, značilnost korenjaškega človeka: občudoval je njegovo korenjaštvo; junaštvo in korenjaštvo ♪
  12.      kós  prisl. (ọ̑) nav. ekspr., z dajalnikom, v povedni rabi, v zvezi biti kos izraža, da je kdo telesno ali duševno dovolj močen za izvršitev določenega dela: temu človeku bom kos; nalogi ni kos; v matematiki je vsakemu kos ∙ ekspr. nismo vsemu kos preveč je dela, da bi ga mogli opraviti ♪
  13.      kosmatín  -a m (ȋ) kosmata žival, navadno medved; kosmatinec: kosmatin je podavil že mnogo ovac / volk kosmatin // ekspr. neobrit človek: in ta kosmatin je sedel za mizo ♪
  14.      kosmatínec  -nca m (ȋ) 1. ekspr. kosmata žival, navadno medved: kosmatinec je začutil nevarnost in jo je popihal v gozd; spremljal ga je velik kosmatinec / volk kosmatinec // neobrit človek: ta kosmatinec je pa še odgovarjal 2. bot. dlakava rastlina z belimi, rumenimi ali vijoličastimi cveti, Pulsatilla: alpski kosmatinec ♪
  15.      kóst  -í ž (ọ̑) 1. vsak od delov, ki sestavlja okostje človeka in nekaterih živali: zlomiti si kost; lobanja je iz osmih kosti; podolgovata, sploščena, štirioglata kost; prelom kosti; mišice in kosti; na vsako besedo je prežal kakor pes na kost; suha je kot kost in koža zelo / ima krhke, mehke, močne kosti / urezal se je do kosti / pes gloda kost / kupiti meso brez kosti; mozgova kost / čelna, čeljustna kost; dlanske kosti; obraz s poudarjenimi ličnimi kostmi; nosna kost / človeške, živalske kosti / izdelki iz slonove kosti iz zobovine slonovih oklov 2. redko osrednji oleseneli del koščičastega plodu, sadu; koščica: meso teh breskev gre nerado od kosti 3. ekspr., navadno s prilastkom (človeško) telo: vse kosti ga bolijo / na kamen je položila svoje kosti je sedla; pošteno pretegniti svoje kosti / tu počivajo kosti njegovega očeta posmrtni ostanki, truplo; njene kosti že trohnijo pod zemljo // slabš. človek, navadno suh: vzela bo tisto ošabno kost / kot psovka poberi se, kost stara 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža visoko stopnjo doživljenega: premražen sem do kosti; mraz, veter je rezal do kosti / obrali so jo do kosti zelo so jo obrekovali ● ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; ekspr. dati ideji meso in kosti uresničiti jo; dati ji zunanjo podobo, obliko; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu polomil, preštel, zrahljal kosti bi ga zelo pretepel; ekspr. to mu je pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; ekspr. še zdaj mu tiči strah v kosteh zelo se boji; ekspr. požrl ga je s kostmi in kožo vsega je požrl ◊ anat. bedrna kost stegnenica; cevasta, ploščata kost; ekstremitetna kost; kopitna kost; križna kost križnica; prsna kost kost prsnega koša, na katero so pritrjena rebra; prsnica; gobasta zgradba kosti zgradba, pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice; med. fisura kosti; obl. vzorec ribja kost vzorec z diagonalno lomljenimi črtami; vet. divja ali mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; prim. kamenkost ♪
  16.      kostíšče  -a s (í) redko 1. prostor ali stavba za shranjevanje kosti iz prekopanih grobov; kostnica: kostišče vrh griča 2. ekspr. zelo suh, koščen človek: kaj bi s tistim starim kostiščem ♪
  17.      kostnàt  -áta -o prid. (ȁ ā) redko koščen: kostnat človek / dvignil je svoj kostnati obraz ♪
  18.      koščák  -a m (á) 1. oreh z zelo trdo lupino in jedrom, ki se nerado loči od nje: koščake je težko stolči / na vrtu ima nekaj koščakov dreves s takimi orehi 2. ekspr. krepek, trden človek: bil je mlad koščak z rjavo brado ◊ zool. manjši sladkovodni rak z ozkim glavoprsjem in belkastimi nogami, Astacus torrentium ♪
  19.      koščén  -a -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na kost: koščeni izrastki / koščeno ogrodje / koščeni izdelki; nož s koščenim ročajem 2. ki ima zelo vidne, izstopajoče kosti: koščen obraz, prst; prijela ga je s svojo koščeno roko; koščeno lice / je visok in koščen človek / ekspr. koščen konj je s težavo vlekel voz zelo suh ◊ anat. koščeni labirint koščena, zunanja plast labirinta; koščeni polž spiralasto zaviti kanal koščenega labirinta; les. koščeni les zelo trd les koščéno prisl.: koščeno bele hiše ♪
  20.      koščenják  -a m (á) ekspr. zelo suh, koščen človek: kaj bo takle koščenjak ♪
  21.      koščenolíčen  -čna -o prid. (ȋ ȋ) ki ima zelo suha, koščena lica, koščen obraz: koščenoličen človek / koščenoličen obraz ♪
  22.      koštrúnji  -a -e prid. (ȗ) nanašajoč se na koštrune: koštrunje meso v obari / koštrunja kučma / ekspr. ta človek ima koštrunji obraz ♪
  23.      kòv  kôva in kóv -a m (ȍ ó; ọ̑) 1. knjiž. kovanje: kov jekla / dati v kov // num. vtisnjen znak, podoba (na novcu): opremiti s kovom / enostranski, dvostranski kov 2. nav. rod. ed., star. vrsta, sorta: sin je čisto drugega, drugačnega kova kot oče; ljudje istega kova si ne morejo nasprotovati; ni bila takega kova, da bi tvegala / umetniki manjšega kova ∙ naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov ♪
  24.      kozàv  -áva -o prid. (ȁ á) 1. ki ima brazgotine od prebolelih koz: kozav obraz / kozav človek 2. bolan za kozami: kozava živina ♪
  25.      kozávec  -vca m (ȃ) redko kozav človek: kozavec se je kislo nasmehnil ♪

   1.301 1.326 1.351 1.376 1.401 1.426 1.451 1.476 1.501 1.526  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA