Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

človek (1.351-1.375)


  1.      káritas  ž neskl. (ȃ) 1. v krščanskem okolju dobrodelnost: karitas je v njihovi župniji zelo razvita / ustanoviti karitas 2. knjiž., redko ljubezen do sočloveka ♪
  2.      kàrkóli  čésarkóli in kàr kóli čésar kóli zaim. (ȁ-ọ̑ ẹ̑-ọ̑) izraža poljubno stvar, pojav: naj se zgodi karkoli, na vse sem pripravljen; nekaj človek mora imeti, karkoli; kadi pipo in razmišlja o čemerkoli / ekspr. fevdalni gospod nikoli ni mogel priznati, da ima karkoli skupnega s kmetom / v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih: nič se mu ni posrečilo, česarkoli se je lotil; karkoli sem rekel, vse je res; ekspr. oglasi se, kdorkoli in karkoli si ♪
  3.      kárma  -e ž (ȃ) v indijskih religijah dobra in slaba dejanja človeka, ki vplivajo na njegovo usodo ob ponovnem utelešenju ♪
  4.      katalóg  -a m (ọ̑) 1. sistematični seznam knjig z določenimi podatki: izdelati, sestavljati katalog; poiskati signaturo knjige v katalogu; moderno urejeni katalogi; katalog knjižnice / prostori za katalog / žarg. iti v katalog v oddelek za katalogizacijo // s prilastkom seznam česa z določenimi podatki sploh: zvezdni katalog; katalog umetnin; katalog znamk; pren., publ. katalog človekovih pravic 2. publikacija s seznamom določenih del in nekaterimi podatki: galerijski katalog; katalog s predgovorom 3. seznam vsega blaga proizvodne ali trgovske organizacije, opremljen s podatki o kvaliteti, s ceno in sliko: katalogi in prospekti / naročiti blago po katalogu 4. zastar. dnevnik, redovalnica: odprl je katalog in začel spraševati ◊ biblio. abecedni katalog; avtorski katalog narejen po abecedi avtorjev; listkovni katalog; stvarni katalog narejen po določenih vidikih glede na vsebino del; šol. katalog nekdaj uradna knjiga z osebnimi podatki učencev in podatki o njihovem uspehu, vedenju, šolanju ♪
  5.      kategóričen  -čna -o prid. (ọ́) knjiž. ki ne dopušča pomislekov, dvomov; odločen, neomahljiv: kategorične izjave, trditve; kategorične zahteve / bil je kategoričen v boju za pravice dosleden / na ta vprašanja je dal predsednik zelo kategoričen odgovor // nav. ekspr., v zvezi kategorični imperativ nujna zahteva: povečanje izvoza je za državo kategorični imperativ ◊ filoz. kategorični imperativ po Kantu človekovo svobodno nravno načelo, po katerem se mora brezpogojno ravnati; kategorična sodba sodba, v kateri je odnos med povedkom in osebkom izražen v nepogojni obliki; jur. kategorična pravna norma kategórično prisl.: kategorično odkloniti izvršitev ukaza ♪
  6.      kategoríja  -e ž (ȋ) 1. navadno s prilastkom kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti; skupina, vrsta, razred: beseda pripada določeni pojmovni kategoriji; velikostne kategorije lesnih obratov; pomembnost kategorije delovnega mesta za velikost pokojnine / deliti probleme na kategorije / publ., z oslabljenim pomenom uvrščati se v kategorijo malih narodov med male narode / publ. organizacija združuje napredne elemente iz vseh socialnih kategorij plasti / ceste iste kategorije 2. knjiž., s prilastkom osnovni pojem na kakem področju: pravo je družbena kategorija; proučevati literarne kategorije; prodajna cena proizvoda kot ekonomska kategorija / publ.: nacionalna in državna pripadnost nista enakovredni kategoriji pojma; stare kategorije mišljenja načini 3. filoz. pojem, ki izraža najsplošnejšo lastnost vse stvarnosti: sistem kategorij / Aristotelove kategorije ● publ. postali so narod druge kategorije nepomemben, nevpliven narod; publ. pesnik tretje kategorije slab, nepomemben; publ. on je človek zunaj vsake kategorije čustev popolnoma brez čustev ◊ avt. kategorija razvrstitev motornih vozil in delovnih strojev glede na skupno dovoljeno težo; vozniško dovoljenje za motorna vozila B kategorije za osebne avtomobile, delovne stroje z lastnim motorjem in tovorna motorna vozila z največjo dovoljeno težo 3.500 kg; biol. sistematska kategorija rastlinstva in živalstva enota v sistemu rastlinstva in živalstva glede na določeno lastnost ali razvojno stopnjo; gost. kategorija mesto v razvrstitvi objektov glede na kakovost in obseg storitev; lingv. kategorija oblikovna, skladenjska in pomenska določenost jezikovnega gradiva; šah. kategorija mesto v razvrstitvi nemojstrov glede na dosežene rezultate na prvenstvenih tekmovanjih; šport. kategorija razvrstitev motornih koles in osebnih avtomobilov glede na delovno prostornino motorja; mesto v razvrstitvi težkoatletov glede na telesno težo; lahka kategorija ♪
  7.      katéri 1 -a -o zaim. (ẹ̄) 1. izraža vprašanje po izbiri osebe ali stvari iz določene vrste: kateri ključ je pravi? katero obleko boš oblekla? na katere pomanjkljivosti namiguješ? za nabavo katerih strojev se zanima tovarna? / ekspr. »mi smo to sklenili.« »Kateri mi?« / v samostalniški rabi, pri upoštevanju spola in števila: katera ostane na domu? kateri od vas so se udeležili sestanka? / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: vprašanje je, kateri bolje plava; pazi, do katere meje smeš / raziskoval je, kateri in kakšni so bili predniki človeka // izraža vprašanje po mestu v zapovrstju: katerega (dne) smo danes? kateri si prišel na cilj? 2. navadno v samostalniški rabi, pri upoštevanju spola in števila izraža nedoločeno, poljubno osebo ali stvar iz določene vrste: včasih kateri zamudi; dobile so, kar je katera zaslužila; ekspr. rešil je svojo in še katerega družino; če vas katerega izberejo, naj kar sprejme ● navihana je kot le katera zelo; ekspr. potrkal sem na peta ali katera že vrata na veliko vrat; prim. malokateri, redkokateri ♪
  8.      katéri 2 -a -o zaim. (ẹ̑) v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih 1. za uvajanje stavka, ki prilastkovno določa osebo ali stvar v nadrednem stavku a) v predložni rabi: to je čas, o katerem govorimo; žena, do katere je imela zaupanje; volilna enota, v kateri kandidira / neprav. razpisano je delovno mesto, za katerega je potrebna visoka izobrazba za katero b) pri izogibanju dvoumosti: mati mojega prijatelja, kateri je zdaj v Kopru; to je tisti, kateremu je vse zaupal / raba peša on je mož, kateremu se sme verjeti ki se mu sme; zastar. odšel je na kongres, kateri obravnava ta vprašanja ki // raba peša za uvajanje stavka, ki na splošno določa osebo ali stvar v nadrednem stavku: katere hočete na izlet, se prijavite; katera vzame pijanca, je neumna tista, ki; vsaka, ki / katere čevlje obuje, vsaki ga ožulijo 2. v rodilniku za izražanje pripadnosti, lastnine: odbor, katerega naloge so znane; ljudstvo, v katerega imenu nastopate; publ. predpisi, na podlagi katerih se določa dohodnina 3. za dopolnjevanje, opredeljevanje vsebine nadrednega stavka: odštel mu je deset tisočakov, od katerih je dva pridržal; prodajalka mu je dala vrečico, v katero je stresel sladkorčke (in) vanjo je stresel; publ. motovilec je prineslo na trg nekaj kmetic, katere so ga hitro prodale te so ga hitro prodale ● zastar. ta stil vlada do Michelangela, kateri mojster pomeni začetek nove dobe (in) ta mojster; napake najdeš na katerem si že bodi človeku kateremkoli, kateremsibodi; prim. katerikoli, katerisibodi ♪
  9.      kávelj  -na in -vlja [vǝl] m (á) ekspr. sposoben, domiseln človek, navadno moški: ta je pa kavelj! kdo bi si mislil, da je tak kavelj // krepek, čvrst človek: čeprav je že star, je še zmeraj kavelj ♪
  10.      káveljc  -a [vǝl] m (ȃ) ekspr. 1. kavelj, navadno manjši: obleka visi na lesenem kaveljcu 2. del manjše priprave za zapenjanje; kaveljček: prišiti mora še kaveljce 3. sposoben, domiseln človek, navadno moški: ti si pa res kaveljc ♪
  11.      kázati  tudi kazáti kážem nedov. (á á á) 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje // s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu // navadno v zvezi s pot voditi, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče 2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst / tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute 3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki 4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma // nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal 5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže; sadje lepo kaže; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže / obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo 6. delati vidno, opazno a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo; javno ne kaže svoje ljubezni do nje; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav. ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela // nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje 7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti; ne kaže hoditi tja; niti minute ne kaže izgubljati; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je // elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega ● ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev kázati se tudi kazáti se delati tako, da se lahko kaj gleda, opazuje: kazal se je v ponošenem cilindru / rada se kaže ljudem; ni se rad kazal v javnosti hodil med ljudi; nastopal / življenje se mu kaže v pravi luči kazáje: vlekel ga je s seboj, kazaje na grm; kazaje s pogledom, prstom proti sobi kažóč -a -e: zastar. govoril je, kažoč nanjo; kažoč ji pot ♪
  12.      kázen  -zni ž (ȃ) 1. kar je določeno za kršilca kakih norm, zahtev: otrok je bil priden, zato so mu kazen odpustili, preklicali; pog. kazen odsedeti, odslužiti; zaslužila je kazen; mila, stroga kazen; groziti s kaznijo; kazen za tatvino; vzgojni učinek kazni / doma ga je doletela, zadela huda kazen / dati kazen kaznovati; dobiti kazen biti kaznovan / disciplinska, eksemplarična kazen / v prislovni rabi: za kazen bo ostal doma; ekspr. naj bo za kazen, je rekel škodoželjno / ubogal je iz strahu pred kaznijo kaznovanjem // dogovorjena odškodnina za primer neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pogodbe: moral je plačati kazen / publ. zapadel je kazni 2. jur. ukrep proti krivemu in kazensko odgovornemu storilcu kaznivega dejanja, (gospodarskega) prestopka ali prekrška: določiti, odmeriti, predpisati kazen; kazen izreči, izvršiti / kazen nastopiti / obsoditi koga na denarno, zaporno kazen / pogojna kazen pri kateri se izvršitev kazni pogojno odloži; pogojna obsodba; prostostna kazen ali kazen odvzema prostosti pri kateri mora obsojenec prebivati v kazenskem poboljševalnem zavodu; smrtna kazen pri kateri se obsojenec kaznuje s smrtjo; telesna kazen v nekaterih deželah pri kateri se obsojenec kaznuje s telesnim trpljenjem, z izgubo pomembnega organa; kumulativno predpisana kazen pri kateri se obsojenec kaznuje z denarno in zaporno kaznijo; kazen prepovedi opravljanja določenega poklica; kazen zaplembe premoženja ◊ ped. vzgojna kazen; rel. večna kazen večno trpljenje človeka po smrti; šol. pisati kazen zaradi nediscipline prepisovati kak tekst ♪
  13.      kdó  kóga zaim., kómu, kóga, kóm, kóm (ọ̄) 1. izraža vprašanje po neznani osebi: kdo je to napisal? koga si srečal? s kom se pogovarjaš? / kdo od vas ga pozna? / kot klic pri dražbi kdo da več? kot poziv straže kdo tam? / ekspr.: pa delal, kdo bo; takrat je stopil v razred - kdo? Sam nadzornik; pog. vtem ko se pogovarjamo o sosedu, koga ti ne prinese vrag? Ravno njega / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: ali veš, kdo sem; zdaj vidiš, s kom imaš opravka; elipt. bomo videli, kdo bo koga 2. ekspr., v retoričnem vprašanju izraža nasprotno trditev: kdo bi si bil kaj takega mislil? kdo neki jo je nagovarjal k poroki? Nihče; le kdo ti bo pomagal? / kdo bi ne bil vesel takega sina? 3. izraža nedoločeno, poljubno osebo: naj stopi kdo po zdravnika; dati komu kaj; o tem se moram s kom pogovoriti / naj ga zamenja kdo drug / ekspr.: o tem bodo povedali svoje mnenje arhitekti, urbanisti in še kdo; gorje, če bi te kdo slišal; če kdo, on to zna 4. nar. vzhodno kdor: kdo jé pri naši mizi, bo tudi delal ● dela ima kot le kdo zelo veliko; ekspr. naj reče kdo, kar hoče, rada jo pa le ima poudarja trditev; pog. bili so večinoma delavci, oblečeni kakor kdo vsak po svoje; pog., ekspr. za koga me pa imaš kakšne lastnosti mi pripisuješ; s kom me zamenjuješ; pog. denar dobiva od ne vem koga od neznane osebe; ekspr. kdo vse je že bil tam zelo veliko jih je bilo; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba; prim. kdove ♪
  14.      kesánje  -a [kǝs] s (ȃ) neprijetno čustvo človeka ob spoznanju, da je naredil kaj slabega, nepravilnega ali opustil kaj dobrega, koristnega: muči ga kesanje; globoko, iskreno kesanje zaradi česa / čutiti, imeti kesanje / knjiž. tekle so mu solze kesanja ♦ rel. kesanje čustvo zaradi lastnega greha, združeno s sklepom poboljšanja; zmoliti kesanje molitev, navadno na koncu spovedi ♪
  15.      ki  zaim., v vezniški rabi, v odvisnih sklonih se mu dodaja ustrezni osebni zaimek, v oziralnih odvisnih stavkih 1. za uvajanje stavka, ki prilastkovno določa osebo ali stvar v nadrednem stavku a) v nepredložni rabi: to je (tisti) človek, ki me je rešil hude zadrege; drobna bitja, ki jih odkriva mikroskop; govoriš o stvareh, ki jih ne poznaš / tako se bo zgodilo vsakemu, ki ji bo ugovarjal / ekspr. to je najlepši kraj, ki sem ga kdaj videl / ekspr. ne pozabi name, ki te imam najrajši; elipt. molči, ki nič ne veš b) raba peša, v predložni rabi: dobil bo službo, ki se zanjo poteguje; prašne ulice, ki se je deček potepal po njih po katerih / zastar. govoriš s človekom, ki veš, da je podlež o katerem veš 2. raba narašča za dopolnjevanje, opredeljevanje vsebine nadrednega stavka: besedo je dobil delegat, ki je govoril dobro uro; tedaj je pripeljal avto, ki je dečka podrl in dečka podrl 3. star. za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem; ker: to imaš, ki si ji dajal potuho; sram naj te bo, ki nam kruh odjedaš ● star. ki so ga poznali, ga niso obsojali tisti, ki; nar. bedak, ki si! zelo si nespameten, neumen; nar. zagleda nekaj črnega, ki se plazi med zelenjem kar ♪
  16.      kiklóp  tudi ciklóp -a m (ọ̑) 1. v grški mitologiji velikan z očesom sredi čela: to je svet favnov in silenov, siren in kiklopov 2. knjiž., ekspr. nenavadno velik in močen človek: kdo se ne bi bal takega kiklopa ♪
  17.      kílavec  -vca m (í) 1. slabš. šibek, slaboten, bolehen človek: to so sami kilavci, čvrstega moža ni med njimi / ali sta fanta ali sta kilavca boječa, strahopetna človeka 2. bot., navadno v zvezi goli kilavec zdravilna rastlina s poleglim steblom in zelenkastimi ali rumenkastimi cveti, Herniaria glabra ♪
  18.      kílavost  -i ž (í) slabš. lastnost, stanje kilavega človeka: zaradi kilavosti ni mogel delati ♪
  19.      kímast  -a -o prid. (í) nav. ekspr. ki (rad) kima, upogiba glavo: kimast človek / kimast klas / kimast cvet ♦ bot. kimasta lepnica rastlina z belimi, zelenkastimi ali rdečkastimi prevesnimi cveti, Silene nutans ♪
  20.      kímati  -am nedov. (ȋ) 1. z glavo delati gibe, navadno navzdol in navzgor: kimati od zaspanosti / pri hoji kima z glavo; pren., pesn. klas trudno kima 2. z gibi glave navzdol in navzgor izražati soglasje: ob njegovem predlogu je navdušeno kimal; boječe kima, da razume // z gibi glave izražati kaj: kima mu, naj pride bliže; ženske so si skrivaj kimale / kima v pozdrav ∙ slabš. ta človek na vse samo kima nekritično, neprizadeto ali iz strahu pritrjuje vsemu 3. ekspr. biti v stanju med budnostjo in spanjem; dremati: na vozu je vse kimalo; oče kima za pečjo 4. ekspr., redko počasi, okorno stopati: junca kimata po hribu navzgor kimáje: pozdravljali so ga, kimaje z glavo; prijazno kimaje se je poslovila kimajóč -a -e: kimajoč z glavo, je podpisal; kimajoči cvet; kimajoča glava ♪
  21.      kísavec  -vca m (í) ekspr. kdor je (navadno) nerazpoložen, nejevoljen: bodi vesel človek, ne pa kisavec ♪
  22.      kíslica  -e ž (í) 1. slabš. kisla pijača, zlasti vino: ne bom pil tiste kislice / kislico prodaja za vino 2. ekspr. kdor je (navadno) nerazpoložen, nejevoljen: bledolična kislica / ta človek je prava kislica 3. bot. rastlina s kolenčastim steblom in zelenkastimi ali rdečkastimi drobnimi cveti, Rumex: alpska, lepa kislica ♪
  23.      kláda  -e ž (á) 1. velik, debel, neobdelan kos debla: voziti klade iz gozda; klop iz hrastove klade; je len, pijan kot klada zelo; spi kot klada trdno / stesati tram iz klade hloda // redko poleno, panj: grčavo klado je dal na ogenj / sekati drva na kladi tnalu 2. ekspr. velik kos kakega materiala; blok: kamnita klada; klade iz granita 3. slabš. neroden, okoren človek: take klade ne mara; ta lesena, pijana klada / kot psovka klada, kje imaš glavo ◊ metal. klada podolgovat kos (ulite) kovine za nadaljnjo obdelavo; kovaška klada debela kvadratna plošča z različno oblikovanimi luknjami in z žlebovi na robovih; zgod. klada srednjeveška mučilna priprava za uklenitev nog in rok ♪
  24.      kláma  -e ž (á) 1. nar. dremavica, omotica: vzdramiti se iz klame / popoldne je preležala v klami 2. ekspr. neroden, neumen človek: ne bodi takšna klama / kot psovka molči, klama klamasta ♪
  25.      kláti  kóljem nedov., kôlji koljíte (á ọ́) 1. pripravljati prašiča za hrano: letos še nismo klali; decembra so klali; kdo vam kolje / koljejo večkrat na leto 2. ubijati (domače) živali za hrano, navadno z nožem: včeraj so klali prašiča, tele; klati kokoši / ta zna klati // ekspr. ubijati, moriti, navadno divje, surovo: med vojno so klali tudi nedolžne ljudi / klali so in pobijali vse od kraja 3. s sekiro ali zagozdo (po dolgem) dajati kaj na dva ali več delov: klati deblo, les / klati vitre / klati drva sekati, cepiti ● ekspr. bolhe me koljejo pikajo; brezoseb., pog. kolje ga po trebuhu ima sunkovite bolečine; ekspr. resnica (v) oči kolje človek ne mara neprijetne resnice; ekspr. koljejo ga še druge skrbi vznemirjajo, mučijo kláti se ekspr. zelo se tepsti, napadati se: psi se spet koljejo / na veselici so se klali z noži klán -a -o: klane deščice ♪

   1.226 1.251 1.276 1.301 1.326 1.351 1.376 1.401 1.426 1.451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA