Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

človek (1.092-1.116)


  1.      humanitáren  -rna -o prid. (ȃ) 1. human, dobrodelen: humanitaren človek; ustanova ima humanitaren značaj; poplavljencem so poslale pomoč razne humanitarne organizacije / humanitarna dejavnost 2. redko humanističen: humanitarna filozofija francoske revolucije / študij humanitarnih ved ♪
  2.      humanitárnost  -i ž (ȃ) lastnost humanitarnega človeka: svojo humanitarnost je pokazal ob veliki povodnji ♪
  3.      humanitéta  -e ž (ẹ̑) 1. knjiž. humanost, humanizem: ideal humanitete, svetovnega miru in spoštovanja človeka 2. do 1848 zadnja dva razreda šestletne gimnazije: profesor humanitete v Celovcu ♪
  4.      humanízem  -zma m (ȋ) 1. kulturno in umetnostno gibanje v renesansi, ki je poudarjalo pomen človeka, njegovega življenja: doba humanizma in renesanse 2. nazor, ki temelji na spoštovanju človeškega dostojanstva in skrbi za človeka: v teh besedah se razodeva globok humanizem / socialistični humanizem ♪
  5.      humanizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) delati kaj človeško, dobro, plemenito, človečiti: humanizirati človeka; humanizirati mednarodne odnose / humanizirati vzgojo humanizíran -a -o: humanizirana človeška družba ♪
  6.      humánost  -i ž (ȃ) lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti, človečnost: znan je po svoji resnični humanosti / ravnati s kom v duhu humanosti; načelo humanosti / humanost vzgojnih postopkov ♪
  7.      humór  -ja m (ọ̑) 1. sposobnost za duhovito, šaljivo prikazovanje česa: biti brez humorja; imeti smisel za humor / on je človek humorja // kar se ustvari s to sposobnostjo: ljubil je šalo in razumel humor; črtica je brez humorja; pripovedovati s humorjem; naraven, trpek, zdrav humor / črni humor katerega predmet je lastna ali obča tragika; obešenjaški humor šale, dovtipi človeka v brezizhodnem položaju; suh humor brez osebne čustvene prizadetosti 2. zastar. veselo razpoloženje, dobra volja: v njem sta se lepo družila resnost in humor ♪
  8.      humoríst  -a m (ȋ) duhovit, šaljiv človek, šaljivec: on je velik humorist; njegovo pripovedovanje izdaja rojenega humorista / nastopil bo zabavni ansambel s pevcema in humoristom // kdor piše humoristična dela: v fiziognomiji tega pisatelja se družita humorist in satirik ♪
  9.      hún  -a m (ȗ) ekspr., redko surov, nasilen človek: fašistični huni so požgali domove in odpeljali ljudi v taborišča ♪
  10.      húncvet  -a m (ȗ) ekspr. malopriden, malovreden človek: bil je pošten, dokler ni spoznal tega huncveta ♪
  11.      hvaléžen  -žna -o prid., hvaléžnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki se zaveda vrednosti izkazane dobrote in to tudi pokaže: hvaležen človek; hvaležen je svojim staršem in učiteljem; biti hvaležen za pomoč, za opozorilo; globoko, iskreno hvaležen; zelo sem ti hvaležen; vznes. hvaležen ti bom do groba, do smrti; iz srca, od srca hvaležen / hvaležno srce / pes je zvesta in hvaležna žival / izkazati, pokazati se hvaležnega 2. ki vsebuje, izraža hvalo, zahvalo: hvaležen nasmeh, pogled; hvaležne besede / vznes. ohraniti koga v hvaležnem spominu 3. ki zagotavlja zadovoljstvo, uspeh, korist: to je zelo hvaležna barva za otroške obleke; hvaležno blago / hvaležna naloga; hvaležna snov za razgovor; lotil se je hvaležnega dela hvaléžno prisl.: hvaležno pogledati; hvaležno sprejeti dar, nasvet; ob slovesu mu je hvaležno stisnil roko / v osmrtnicah cvetje hvaležno odklanjamo ♪
  12.      hvaléžnost  -i ž (ẹ́) čustvo hvaležnega človeka: otroke je navdajala hvaležnost; storiti kaj iz hvaležnosti; globoka, iskrena, velika hvaležnost; bolnikova hvaležnost do zdravnika / besede, solze hvaležnosti // izražanje tega čustva: dolžen sem mu hvaležnost, hvalo; pričakovati hvaležnost; računati, zanašati se na hvaležnost; poplačati dobroto s hvaležnostjo ♪
  13.      hvalísav  -a -o prid. (ȋ) ki se (rad) pretirano, navadno neupravičeno hvali: hvalisav in prepirljiv človek / hvalisava reklama / hvalisavi pokloni ♪
  14.      hvalísavost  -i ž (ȋ) lastnost hvalisavega človeka: moti jih njegova hvalisavost; boriti se proti ozkosrčnosti in hvalisavosti ∙ ekspr. sama hvalisavost ga je zelo (rad) hvali sebe ali stvar, za katero se zavzema ♪
  15.      hvastáč  -a m (á) ekspr., redko bahav, domišljav človek: družba glasnih hvastačev; prišel je v roke sleparjem in hvastačem ♪
  16.      hvastàv  -áva -o prid. (ȁ á) ekspr., redko bahav, domišljav: hvastav človek / hvastavo govorjenje hvastávo prisl.: hvastavo pripovedovati o dogodivščinah ♪
  17.      ideál  -a m (ȃ) 1. nav. mn. plemenit, nedosegljiv ali težko dosegljiv cilj: imeti, izdati, izgubiti ideale; navduševal se je za napredne politične ideale; umreti za svoj ideal; hrepenel je po idealih bratstva in pravičnosti; družbeni, narodni, socialistični, življenjski ideali; ideal svobode / Stritarjeva disharmonija med idealom in resničnostjo 2. nav. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom kar vsebuje določene najboljše lastnosti v najvišji meri, vzor: njegova žena je pravi ženski ideal; ideal dobrega delavca / bil je utelešen ideal humanosti; ona je bila njegov pesniški ideal // kar kdo zelo občuduje in želi pridobiti ali posnemati: najti svoj ideal / ta človek je ideal vse mladine vzornik / mirno življenje mu je ideal ♪
  18.      ideálen  -lna -o prid. (ȃ) 1. ki se navdušuje za ideale in se ravna po njih, plemenit: idealen človek, fant / idealni nagibi, nameni; njegove idealne misli so se razblinile 2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v največji meri, odličen: idealen učenec / letošnji sneg je za smuko idealen / idealna prilika za napad; vreme je za izlet idealno / idealna ljubezen popolnoma skladna; ki se ne ozira na materialne koristi 3. knjiž. ki v resničnosti ne obstaja; izmišljen, namišljen: idealni svet; Platonova idealna država ◊ fiz. idealni plin plin, katerega tlak bi bil pri konstantni temperaturi natančno obratno sorazmeren s prostornino; jur. idealni delež delež, ki pripada komu, ne da bi se stvar v resnici razdelila; zal. idealna avtorska pola avtorska pola, ki se ujema s tiskovno ideálno prisl.: imeli smo se idealno; o vsem je sodil idealno; pog., ekspr. voda je idealno čista zelo ♪
  19.      ideálnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost idealnega človeka: idealnost in požrtvovalnost zdravnikov; poln idealnosti; človek brez idealnosti / idealnost njegovega ravnanja ♪
  20.      idéja  -e ž (ẹ̑) 1. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa, zamisel: njegova ideja o ustanovitvi tiskarne je bila splošno sprejeta; dobra, drzna, slaba ideja; dati (originalno) idejo za rešitev problema / uresničevati idejo o samoupravljanju / ta človek ima veliko idej / bil je navdušen zagovornik nove ideje ∙ ekspr. to je bila tvoja ideja ti si se spomnil tega; ekspr. priti na idejo spomniti se česa novega; idejo za akcijo je dobil pri njih bistveno pobudo // nav. mn., navadno s prilastkom misel: njegove ideje so popolnoma zmedene / imava iste ideje; vsiljevati svoje ideje drugim / širiti prevratne ideje 2. navadno v zvezi z o rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje človekov odnos do materialnega ali duhovnega sveta: njegova ideja o lepoti, pravičnosti se je v tem delu lepo izrazila / ideja o kmetskem življenju je pri njem neprepričljiva / opredeliti idejo o nasprotju med umetnikom in družbo 3. v zvezi fiksna ideja bolezenska predstava, blodna misel, ki se je človek ne more otresti: imel je fiksno idejo, da ga preganjajo / ekspr. to je samo tvoja fiksna ideja 4. ed., navadno z rodilnikom rezultat najvišje umske dejavnosti, ki se kaže kot bistvo, smisel a) umetniškega ali znanstvenega dela: osnovna ideja drame; umetniška in hkrati moralna ideja romana / ideja in oblika umetnine / vodilna ideja teksta b) različnih znanstvenih, umetniških smeri: seznaniti se z idejo impresionizma; ideja marksizma c) različnih področij človekove družbene dejavnosti: ideja razrednega boja; ideja liberalizma; velik vpliv ideje samoupravljanja // kar se kaže kot bistvo, smisel česa sploh: ideja dobrote, lepote; zavreči idejo pravičnosti 5. mn., z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom kar izraža vsebino, dejavnost, kot jo določa prilastek: antifašistične, demokratske ideje; liberalne ideje so ga čisto prevzele; privrženec francoskih revolucionarnih idej / nekritično je sprejemal ekstremistične ideje; nove politične ideje ◊ filoz. ideja v idealističnih filozofijah transcendentna objektivna tvorba, ki je pravzor, vzrok, bistvo posamičnega; v marksistični filozofiji odraz objektivne stvarnosti v zavesti ♪
  21.      idílik  -a m (í) lit. kdor piše idile: dramatik in idilik ● ekspr. ta človek je sentimentalen idilik ljubi, občuduje, kar je idilično ♪
  22.      idiót  -a m (ọ̑) 1. med. najhujše duševno nerazvit človek: otrok je ostal idiot vse življenje 2. pog., slabš. omejen, neumen človek: bogve kateri idiot je to rekel; ta človek je čisto navaden idiot / kot psovka ali misliš, idiot, da se kdo meni zate ♪
  23.      idiótstvo  -a s (ọ̑) knjiž. stanje idiotskega človeka: otrokovo idiotstvo se kaže na obrazu // pog., slabš. omejeno, neumno dejanje ali ravnanje: to je popolno idiotstvo ♪
  24.      idól  -a m (ọ̑) 1. pri nekaterih primitivnih ljudstvih kip, podoba, ki predstavlja kak ideal, božanstvo: leseni idoli; glinast ženski idol / častiti idole 2. nav. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom kar kdo zelo občuduje in želi pridobiti ali posnemati: ta človek je bil idol generacij; biti idol mladine, množice / spoznati idole novega časa / knjiž. on je idol njenega srca zelo ga obožuje, je zaljubljena vanj 3. nav. mn., redko najvišji vzor, ideal: idolov ni poznal; rušil je stare idole / njegov idol je denar ♪
  25.      ignoránca  -e ž (ȃ) ekspr. nevednost, omejenost: pokazal je strašno ignoranco; ignoranca tega človeka glede političnih dogodkov / redko jezila ga je šefova ignoranca njegovih prizadevanj ignoriranje ♪

   967 992 1.017 1.042 1.067 1.092 1.117 1.142 1.167 1.192  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA