Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

človek (1.051-1.075)


  1.      honorácior  -óra in -órja m (á ọ̑) nav. mn., zastar. naslov vplivnega in navadno premožnega človeka kakega kraja: na zabavo so bili povabljeni vsi honoraciori ♪
  2.      horoskóp  tudi horoskòp -ópa m (ọ̑; ȍ ọ́) napoved človekove usode po položaju zvezd: sestaviti horoskop / v časopisu je prebrala svoj horoskop ♪
  3.      hôten  -tna -o prid. (ó ō) 1. odvisen od hotenja, volje: hotni gibi; hotno dejanje 2. knjiž. pohoten: hoten človek / hoten nasmeh, pogled hôtno prisl.: hotno pogledati ♪
  4.      hotéti  hóčem nedov., hôti hotíte; hôtel hotéla; stil. čèm [tudi čǝm] čèš [tudi čǝš] čè čêmo čête čêjo, tudi čmò čtè čjò; nikalno nóčem stil. nêčem (ẹ́ ọ́ nọ́čem néčem) 1. izraža voljo, željo osebka a) z nedoločnikom da sam uresniči dejanje: dokler živim, hočem biti gospodar v hiši; z njim noče imeti nobenega opravka; oče mu noče izročiti posestva; ni me hotel spoznati; on hoče storiti to; otrok se noče učiti / s poskusom so hoteli dognati, če je teorija pravilna; ravnokar vam je hotel telefonirati / že večkrat smo vam hoteli kaj dati; spet bi hotel biti srečen želel / elipt., v glavnem stavku človek marsikaj hoče, a ne more vsega uresničiti; saj veš, zakaj hočem (iti) v tujino; v odvisnem stavku: lahko daš, kar sam hočeš (dati); ne gre, da bi hodil, kadar in kamor bi hotel; ni se mogel upijaniti, četudi je hotel / pa pojdi, če hočeš; udaril sem te, ne da bi hotel; pren. odprl sem knjigo, kjer se je sama hotela; pesn. srce, kam hočeš b) z odvisnim stavkom da kdo drug uresniči dejanje: hočejo, da bi bil jaz gospodar; po vsej sili so hoteli, da bi jim izdal tovariše; tako bo, kot jaz hočem / ali hočeš, da ga pokličem / elipt.: če hočeš, ti preberem kako pesem; pomagala jim je, dokler so hoteli; ubogati jo boš moral, kadar bo hotela // ekspr. izraža možnost uresničitve česa, navadno nezaželenega: glej ga, vse mi hoče pojesti; ali res hočeš, da plačava kazen zaradi tvoje lahkomiselnosti // ekspr., v zvezi z bi izraža omiljeno zapoved, prošnjo: bi mi hotel dati vode; ali bi se hotel malo lepše obnašati 2. imeti voljo, željo, zahtevo po čem: hoče več prostega časa; otrok hoče kruha; hoče novo obleko; ali hočeš večerjati, večerjo / v vljudnostnem vprašanju »hočete še malo vina?« »Prosim.« / hočejo ga za predsednika; njo hoče za ženo / za to delo hoče preveliko plačilo zahteva; pog. koliko hočeš za hišo koliko jo ceniš; pren. vojna hoče žrtev // ekspr., z dajalnikom, navadno v zvezi s kaj, nič delati, prizadejati, navadno kaj slabega: kaj se jeziš, kdo ti pa kaj hoče; pustite človeka, če vam nič noče / hoče mu samo dobro prizadeva si za njegovo korist 3. nav. ekspr., navadno v nikalni obliki, z nedoločnikom izraža, da dejanje kljub zaželenosti (razmeroma dolgo časa) ne nastopi: dežja noče biti; te noči noče in noče biti konec; jed se noče ohladiti; otroci se niso in niso hoteli prebuditi; ko bi sonce že hotelo zaiti; brezoseb. noče se zdaniti / mokra drva nočejo goreti; otrok noče rasti 4. ekspr., z nedoločnikom izraža nastopanje dejanja: prestregel sem ga, ko se je hotel zrušiti s konja; elipt. odpravili smo se, ko je sonce že hotelo za goro / obleka se hoče že trgati; čeprav se mu je že hotelo dremati, je pogovor slišal; brezoseb., pog. slabo mi če biti / hoteli so popokati od smeha; od strahu ji je hotela zastati kri v žilah 5. pog., v vprašalnem stavku, z nedoločnikom izraža možnost, negotovost, nujnost: kaj č(e)mo mu pa dati kaj (naj) mu pa damo, kaj bi mu pa dali; ali č(e)mo iti; kako ti čem pomagati; ne vem, če jim čem sporočiti / elipt. molčal sem, kaj sem pa hotel // ekspr., z vprašalnim prislovom izraža nemožnost, nepotrebnost: kako čem iti, saj nimam čevljev kako naj grem; kaj mi češ denar pošiljati, ko ga še sam nimaš kaj bi mi denar pošiljal; kako ti čem pomagati, če sam nič nimam 6. pog., ekspr., z dajalnikom, v zvezi s kaj pomagati, koristiti: kaj mi če zdaj denar, prej bi ga potreboval; kaj mi (ho)če hiša, če ne morem stanovati v njej; kaj ti če to 7. v zvezi z reči uvaja a) povzetek bistvene vsebine povedanega: hočem reči, da to ni res; ti torej hočeš reči, da nič ne delamo / kaj hočeš reči s temi besedami b) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: bilo je dobro, hočem reči, zelo dobro; ljudje, hočem reči, nekaj znancev, mi pravi Anton 8. v medmetni rabi, v zvezi s kaj izraža sprijaznjenje z danim dejstvom: ukaz je, kaj hočemo; res je, kaj pa hočem, ko je res; kaj se hoče, star sem že; to je žalostno, a kaj se hoče 9. v prislovni rabi, v tretji osebi, z oziralnim zaimkom ali prislovom izraža nedoločnost, poljubnost, posplošenost: kakor pač hoče, naj bo, meni je vseeno; naj stori, kakor hoče kakorkoli; naj se zgodi, kar se hoče; naj stane, kolikor hoče kolikorkoli / piše se tudi brez vejice naj stane kar hoče ● ekspr. nesreča je hotela drugače po nesreči se je zgodilo drugače; ekspr. usoda je hotela, da je tisto noč umrl moralo se je zgoditi; zgodilo se je; ta človek ve, kaj hoče načrtno deluje, da bi dosegel svoj cilj; pog., ekspr. »vzemi njega za pomoč.« »Kaj če on!« v tej zadevi mi ne more nič pomagati, koristiti; pog., ekspr. spodletelo nam je, kaj č(e)mo zdaj kaj naj ukrenemo, kako naj si pomagamo; ekspr. o tem noče nič slišati o tem noče z nikomer razpravljati; tega ne dopusti, ne dovoli; ekspr. noge ga niso hotele nositi ni mogel hoditi; star. nekateri sosedje so hoteli vedeti, da ni bil vojak so pravili, pripovedovali; ekspr. novica mu ni hotela v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ima denarja, kolikor (ga) hoče zelo veliko; pog., ekspr. če tu nismo varni, pa nič nočem prepričan sem; živim, kot drugi hočejo ne morem uveljavljati svojih želj, svoje volje; zastar. bog hotel, da bi tako ne bilo bog daj; star. še to bi se hotelo, da zapade sneg, pa nam res ni pomoči še tega bi se manjkalo, še tega bi bilo treba; največji slepec je tisti, ki noče videti; čim več človek ima, več hoče človek ni z doseženim nikdar zadovoljen; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora (narediti); če hočete, če hočeš ekspr. to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak natančneje povedano; ekspr. da, na te stvari gledamo, če hočete, predvsem praktično uvaja dodatno trditev, ki popušča sobesedniku; hočeš nočeš to moraš napraviti hočeš nočeš izraža podkrepitev nujnosti; hočeš nočeš moraš; hotel ne hotel knjiž. hotel (ali) ne hotel, moral se je umakniti hotéti se s smiselnim osebkom v dajalniku izraža voljo, željo osebka, da sam uresniči kako dejanje: videl sem, da se ji noče govoriti; ni se nam še hotelo iti dalo, ljubilo / hotelo se ji je plesa in petja / z njim so ravnali, kakor se jim je hotelo hoté star.: pospravljala je svoje reči, hote oditi hotèč -éča -e: pograbila je torbico, hoteč oditi; knjiž. dežela, hoteča se osvoboditi hotèn -êna -o: stavek je kljub hoteni jasnosti meglen; govoril je s hoteno počasnostjo; hoteno dejanje ♦ med. hoteni splav splav, ki ga nosečnica želi ♪
  5.      hotljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. pohoten: hotljiv človek; hotljiva ženska / hotljiv pogled hotljívo prisl.: hotljivo gledati ♪
  6.      hráber  -bra -o prid., hrábrejši tudi hrabréjši (á) ki je storil izredno pogumno, junaško dejanje: hraber človek, vojak; v boju je bil zelo hraber; hraber kot lev / hrabro dejanje // redko pogumen: hraber človek se tega ne bo bal hrábro prisl.: hrabro se bojevati / ekspr. v taborišču se je hrabro držal ♪
  7.      hrábrost  -i ž (á) lastnost hrabrega človeka: občudovali so ga zaradi njegove hrabrosti / bil je odlikovan s kolajno za hrabrost ♪
  8.      hrbteníca  -e ž (í) 1. del telesnega ogrodja iz vretenc, ki poteka na hrbtni strani trupa: upogniti, vzravnati hrbtenico; pri padcu si je zlomil hrbtenico; kriva hrbtenica 2. publ., s prilastkom glavni, bistveni del česa: črna metalurgija je hrbtenica industrializacije; vzpenjača je postala hrbtenica turističnega centra / sodelavci so dali reviji trdno ideološko hrbtenico ● publ. zlomiti hrbtenico birokratizmu premagati ga; ekspr. ima prožno hrbtenico menja prepričanje v skladu z razmerami; ekspr. pomagal si je z mehko hrbtenico tako, da se je prilagodil vsaki situaciji; ekspr. življenje mu je dalo nekaj hrbtenice je povzročilo, da je postal bolj samozavesten; ekspr. bil je človek brez hrbtenice zaradi koristi je spreminjal svoje prepričanje ◊ anat. ledvena, prsna, vratna hrbtenica; navt. (ladijska) hrbtenica ladijska vez, ki je vzporedna z gredljem ♪
  9.      hríbovec  -vca m (ȋ) 1. kdor živi v hribih ali je doma s hribov: razlike med hribovci in dolinci; popisoval je trdo življenje hribovcev 2. slabš. neroden, neuglajen človek: bil je pravi hribovec, še pozdravil ni ♪
  10.      hrípav  -a -o tudi hrípav -áva -o prid. (í; í á) ki ima zaradi vnetja glasilk nejasen, nečist glas: hripav človek; že dalj časa je hripav / vriskal je, da je bil ves hripav / hripavo grlo // ki zveni nejasno, nečisto: spregovoriti s hripavim glasom; hripav smeh; slišalo se je hripavo petje hrípavo tudi hripávo prisl.: hripavo govoriti, peti ♪
  11.      hrípavec  tudi hripávec -vca m (í; ȃ) redko hripav človek: hripavca je le s težavo razumel ♪
  12.      hŕkelj  -klja m (ŕ) izpljunek pri hrkanju: hrkelj tuberkuloznega človeka ♪
  13.      hròm  hrôma -o prid. (ȍ ó) ki se ne more premikati, zlasti ne hoditi: hrom človek; star je in hrom; delno hrom; hrom na obe nogi; že dve leti leži hrom / hroma noga, roka; ima hromo desno stran telesa / ekspr. bil je ves hrom od strahu; pren. hrom na duhu ♪
  14.      hromák  -a m (á) star. hrom človek: hromaki in slepci ♪
  15.      hrômec  -mca m (ō) ekspr. hrom človek: ob poti so stali hromci z berglami ♪
  16.      hrúpen  -pna -o prid., hrúpnejši (ū) 1. poln hrupa: hrupen sejemski vrvež; hrupna veselica, zabava; hrupno mesto; hrupno zborovanje / iz sobe se je zaslišal hrupen smeh; pren. hrupno velemestno življenje // ki povzroča hrup: hrupen orkester; hrupni tiskarski stroji / hrupni otroci 2. ki mnogo, zelo glasno govori: hrupen človek; z vsakim popitim kozarcem je bil bolj hrupen / hrupna družba hrúpno prisl.: hrupno govoriti; vrata so se hrupno odprla; hrupno ga je pozdravil, se je smejal / v povedni rabi na trgu je bilo veselo in hrupno ♪
  17.      hrúpnež  -a m (ȗ) ekspr. hrupen človek: bil je veseljak in hrupnež ♪
  18.      hrúst  -a m (ȗ) ekspr. velik, zelo močen človek: ta hrust je z lahkoto potegnil voz iz blata; ima tri sinove, same hruste ♪
  19.      húd  -a -o in -ó prid., hújši (ȗ ú) 1. pretirano strog: bil je hud oče; hudi starši / služi pri hudem gospodarju / imel je zelo hudo ženo 2. v povedni rabi ki ima zaradi nasprotja, spora z okoljem odklonilen odnos do njega: si še hud name; huda je, ker nič ne pišeš; hud kot sršen, ko osa / ekspr. hud je na ves svet / domači so bili hudi na otroka 3. ki izraža, kaže odklonilen odnos do okolja: zaslišal se je njegov hudi glas; okrog sebe je videl same hude obraze / uporabljal je hude izraze 4. ki napada človeka: pri sosedovih imajo hudega psa; medved je zelo huda zver / pes je bil tisti večer nenavadno hud 5. navadno v primerniku ali v presežniku ki ima v moralnem pogledu negativne lastnosti: sin je hujši kot oče; hujša je od samega vraga; najhujši so bili prav oni / obšla ga je huda misel, želja / hudo dejanje 6. ki prinaša trpljenje, težave: hudi časi so bili takrat; huda novica, vest; imeli smo hudo pot / hude sanje; obhajale so ga hude slutnje / ta človek ni za hudo delo težaško, težko / huda ura neurje 7. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: hud mraz, potres; huda lakota; živi v hudi revščini, stiski; huda suša / huda bolečina, nesreča; hude motnje / zgodila se je huda krivica, napaka; huda žalitev / posilil ga je hud kašelj / hud bolnik / hud breg, klanec zelo strm / hud strup / huda paprika paprika, ki ima zelo pekoč okus // nav. ekspr. zelo vnet, navdušen: hud lovec; hud pravdar / bil je hud pijanec ● star. storiti hud konec umreti nasilne smrti; očetova smrt je bila zanj hud udarec zelo ga je prizadela; hud je na denar izkoristi vsako priložnost za zaslužek; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. prav za hudo silo bi že bilo čeprav je malo, bo moralo zadostovati ◊ čeb. huda gniloba hudó 1. prislov od hud: blago se je hudo podražilo; včeraj nas je hudo zeblo; hudo bolan, jezen / hudo se drži, gleda neprijazno, namrščeno 2. v povedni rabi izraža neprijetnost, težavnost česa: hudo je, če nikogar nimaš; najhujše pri vsem je, da ni zdrav; hudo ga je gledati, kako trpi / pri nas je sedaj zelo hudo 3. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža duševno bolečino, žalost: materi je hudo zaradi sina; ekspr. ob slovesu ji je bilo na smrt hudo; hudo mu je pri srcu / hudo mu je po domu; hudo mu je, da ga je užalil / hudo ji je za izgubljeno ogrlico ● hudo je za denar težko ga je zaslužiti; denarja ni (dovolj); s starim človekom je hudo težko je z njim sodelovati, sporazumevati se; pog. hudo ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; oprosti, nisem mislil tako hudo nisem te hotel (u)žaliti húdi -a -o sam.: ekspr. shujšal sem, huda je bila bilo je hudo, težko; pog. huda je za delo težko ga je dobiti; ekspr. huda mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; gospodarica mu je povedala precej hudih zelo ga je oštela; redko s hudo se pri njem ni dalo nič opraviti s silo, pritiskom; hudo in dobro; ekspr. umreti od samega hudega od velikega trpljenja, pomanjkanja; ima dosti hudega nad seboj storil je veliko slabega; prizadel ti je mnogo hudega; vsega hudega vajen; redko sporeči se do hudega zelo, hudo; ne jemlji tega za hudo ne zameri; sprijaznil se je s hudim ♪
  20.      hudíč  -a m (í) 1. rel. duhovno bitje, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja zlo: hudič ga zapeljuje; angeli in hudiči; imeti zveze s hudičem; črn, grd, hudoben kot hudič / prodati, zapisati se hudiču; izganjati hudiča / slika prikazuje Miklavža s hudičema / kot kletvica: hudič! o ti hudič ti! tristo hudičev! pri hudiču! // ekspr., s prilastkom težnja, nagnjenost, navadno k čemu slabemu: prišel je v oblast kvartopirskega hudiča / knjiž., z oslabljenim pomenom hudič zavisti in sovraštva 2. ekspr. zloben, hudoben človek: boj se ga, ta hudič je zmožen vsega / kot psovka boš, hudič, tiho / ta človek je pravi hudič // pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: zaprl je vrata in noben hudič ni mogel noter; vsak hudič bi me že rad učil; pa dopovej hudiču babjemu, če moreš / pravi, da bo konja prodal, ker hudič preveč brca; kupil je novo žarnico, pa je hudič takoj pregorel; da ga ni (tega) hudiča sram / pripovedovala ji je vsega hudiča vse mogoče stvari 3. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne delajte takega hudiča, da vas ne slišijo nasprotniki / ne uganjajte, ne zganjajte (takega) hudiča / sosedovi so imeli včeraj goste in velikega hudiča / ta obleka bo med fanti naredila hudiča in pol veliko vznemirjenje, zanimanje 4. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: hudič bo, če bodo izvedeli; otrok mu zmeraj naredi kakšnega hudiča; kadar se ga napije, je z njim hudič / hoditi ne morem in to je tisti hudič 5. pog., ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža a) neprijetnost, težavnost česa: hudič je stati dve uri na mrazu; hudič je, če te nihče ne uboga b) nezadovoljstvo nad čim: hudič je vse skupaj 6. pog., ekspr., v prislovni rabi izraža a) s predlogom visoko stopnjo: do hudiča vse so podrli; cesta se od hudiča vleče; bilo je od hudiča vroče; na hudiče sem truden b) močno zanikanje: »Saj je prinesel denar.« »Hudiča je prinesel!«; to ni (pol) hudiča vredno 7. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža a) močno čustveno prizadetost: »Vlomilca so že prijeli.« »Ni hudič, kje pa?«; hudič (ga) vedi, kod se potepa; kdo, za hudiča, vas je poslal tja? b) močno zanikanje ali omalovaževanje: hudič, pa taka večerja c) podkrepitev trditve: ni hudič, da tega ne bi spravil v red; tristo hudičev, da je res! č) jezo, nejevoljo nad kom: hudič naj ga vzame, pobere; da bi ga hudič ● pog., ekspr. tu ima hudič svoje kremplje vmes stvar, zadeva se nenavadno, nepričakovano zapleta; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; pog., ekspr. to je vse en hudič vseeno je; pog., ekspr. kaj pa je to za en hudič kaj, kdo je to; pog., ekspr. sam hudič ga je prinesel prišel je v nepravem času; pog., ekspr. vse bo hudič vzel vse bo propadlo; nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič vzel bo umrl; ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal; pog., ekspr. ima hudiča v sebi doseže tudi kaj navidez nemogočega; zelo je hudoben; bibl. izganjati hudiča z belcebubom preganjati manjše zlo z večjim; pog., ekspr. pojedel bi hudiča in pol zelo veliko; pog., ekspr. ti bo že pokazal hudiča povzročil bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pog., ekspr. od hudiča je to izpeljal velikopotezno, predrzno, uspešno; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog., ekspr. poslati koga k hudiču zelo grobo ga zavrniti; pog., ekspr. tega si za hudiča ni dal dopovedati nikakor; pog., ekspr. ta človek je od hudiča, s hudičem doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. pravi hudič, če boš zraven ali ne vseeno je; pog. pihalo je ko sto hudičev zelo močno; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti hudíča pog., ekspr.: hudiča, bo mir ali ne ♪
  21.      hudíčev  -a -o prid. (í) 1. nanašajoč se na hudiča: prikazen v hudičevi podobi / ekspr.: ta igra je prava hudičeva iznajdba; nesreča je hudičevo delo / star.: hudičev kamen kamenček iz srebrovega nitrata za izžiganje ran ali divjega mesa; lapis; hudičevo olje žveplena kislina / kot psovka: boš tiho, mulec hudičev; poberi se, seme hudičevo / ta človek je hudičev / njegovi hudičevi naklepi se niso uresničili 2. ekspr. ki izraža negativen odnos do osebe, stvari: ta hudičev birt me je že spet osleparil; rad bi že prišel iz te hudičeve luknje v spodobno stanovanje / teh njegovih hudičevih navad ni mogla več prenašati 3. ekspr. ki prinaša veliko trpljenje, velike težave: prestal je hudičeve čase; to delo je zares hudičevo; vojna je postajala vse bolj hudičeva / cesta je vsa hudičeva v zelo slabem stanju; že ves mesec imamo hudičevo vreme slabo, neugodno 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: hudičeva lakota; hudičeva vročina, zima; njegovo trpljenje je bilo hudičevo / ne pij preveč, to vino je hudičevo zelo močno 5. ekspr., v povedni rabi ki se mu posreči izpeljati tudi kaj navidez nerešljivega: bolj hudičev je od hudiča samega; ta baba je vsa hudičeva, vse doseže / pog. za denar prislužiti je ves hudičev zelo sposoben, uspešen ● ekspr. to ti je pravo hudičevo seme človek z veliko slabimi lastnostmi hudíčevo prisl.: hudičevo se moti, kdor tako misli; hudičevo je zaslužil; hudičevo lep, močen ♪
  22.      hudíčevec  -vca m (í) star. zloben, hudoben človek; hudič: hudičevec jo je premamil in ogoljufal ♪
  23.      hudír  -ja m (í) evfem. hudič: hudir ga je zmamil; drvel je, kakor da ga žene sam hudir / hudir! ni hudir! kje, za hudirja, tiči / vsi smo vedeli, da temu hudirju skopemu ni treba denarja / bogve kakšnega hudirja imajo zdaj med seboj / »Ali je znal?« »Hudirja je znal!« ● pog. saj je vse en hudir vseeno je; pog., ekspr. pojedel bi hudirja in pol zelo veliko; pog., ekspr. ta človek je od hudirja, s hudirjem doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben ♪
  24.      hudírjev  -a -o prid. (í) evfem. hudičev: ujel se je v hudirjeve zanke / tega se boj, to je hudirjev človek / ti hudirjevi golobi delajo samo škodo / prestal je hudirjeve težave hudírjevo prisl.: hudirjevo ga je polomil; hudirjevo veliko je plačal ♪
  25.      hudôba  -e ž (ó) 1. star. hudobija, hudobnost: lagati iz hudobe / v svoji hudobi se ni zmenil za nikogar 2. ekspr. hudoben človek: najraje bi to hudobo pošteno pretepel / kaj moreš za to, če je fant taka hudoba / kot psovka: ti hudoba ti; kako moreš, hudoba, kaj takega reči 3. evfem., star. hudič: hudoba jo je zapeljevala / ekspr. peklenska hudoba ♪

   926 951 976 1.001 1.026 1.051 1.076 1.101 1.126 1.151  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA