Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
četnik (50) 
- čétnik -a m (ẹ̑) med narodnoosvobodilnim bojem pripadnik protipartizanskih oboroženih enot Draže Mihajlovića: ustaši in četniki ♦ zgod. pripadnik prostovoljne srbske vojaške organizacije, ki se je borila proti okupacijskim oblastem pred prvo svetovno vojno ♪
- kacétnik -a m (ẹ̑) žarg. interniranec, taboriščnik: izčrpani kacetniki ♪
- počétnik -a m (ẹ̑) star. začetnik: početnik filozofske smeri ♪
- spočétnik -a m (ẹ̑) knjiž. 1. kdor povzroči nastanek novega organizma: on je otrokov spočetnik / ekspr. bila je v veselje svojima spočetnikoma staršem 2. začetnik: spočetnik novih idej ♪
- začétnik -a m (ẹ̑) 1. človek, s katerim se kaj začne: začetnik rodu / začetnik novih idej / začetnik spora povzročitelj // človek, ki se prvi začne ukvarjati s čim, delovati na kakem področju: začetnik športnega letalstva pri nas 2. kdor je šele nedavno začel delovati na kakem področju: pozna se, da je kip izklesal začetnik; začetnik pri delu, v literaturi; smučar začetnik / ekspr. on je še pravi začetnik zelo neizkušen, neizurjen je // kdor pridobiva osnovno znanje, vedenje o čem: poučevati angleščino za začetnike / jezikovni, plesni tečaj za začetnike ♪
- započétnik -a m (ẹ̑) star. začetnik: započetnik gibanja; započetnik novih idej ♪
- alpinízem -zma m (ȋ) veda o Alpah in alpinistiki: nerešena vprašanja alpinizma // alpinistika: v alpinizmu je šele začetnik ♪
- atomíst -a m (ȋ) pri starih Grkih začetnik, predstavnik atomizma: atomist Demokrit ♪
- čétniški -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na četnike ali četništvo: četniški odredi / četniško gibanje ♪
- čétništvo -a s (ẹ̑) delovanje ali gibanje četnikov ♪
- čez predl., s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka čéz- (ẹ̑) 1. za izražanje gibanja ali smeri na drugo stran a) nad čim: skočiti čez jarek; oblaki se pode čez gore; sklonil se je čezenj; potaknil je sadike in čeznje nametal zemljo; pren. pomagati začetniku čez prve težave b) povprek po čem: steči čez cesto; odpraviti se čez morje; iti čez most; dal je levo nogo čez desno; iti z roko čez oči / reka se vali čez jez; pomesti čez prag / obesiti puško čez ramo; potegniti krilo čez koleno c) po površini: smeh se razlije čez obraz č) skozi kaj: voz pelje čez vas; potovati v Zagreb čez Novo mesto; pog.: dihati čez nos; gledati čez okno skozi / čez pol preklati; čez sredo prerezati d) okoli česa: tanka čez pas; koliko meri čez prsi? // za izražanje stanja: nositi srajco čez hlače; veja visi čez potok; most čez reko / stanuje tam čez cesto 2.
za izražanje časa a) po katerem se kaj godi: čez nekaj časa ga boš spet videl; vrnem se čez deset minut / ura je dve čez polnoč b) v katerem se kaj godi: sova se čez dan skriva; prihaja samo ob nedeljah, čez teden ga ni / jabolk bo dovolj za čez vso zimo 3. za izražanje presežene mere: meri čez dva metra; nekaj čez sto dinarjev; delo čez uro / čez mero vesel; voda mu sega čez pas; ne piši čez rob; čez vse drag // star. za izražanje nadrejenosti: imeti oblast čez deželo; postavljen čez vse druge 4. za izražanje nejevolje, nasprotovanja: pritoževati se čez draginjo; zabavljati čez vino / ali si mu rekel kaj čez čast; pog. vsi so čezme proti meni ● ekspr. drug čez drugega vpijejo vsevprek; eden bolj kot drug; pog. fant je očetu čez glavo zrasel se ga ne boji več, se ne zmeni za njegove opomine; ekspr. ima dela čez glavo zelo veliko; pog. dobiti jih čez hrbet biti tepen; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim;
pog. dati otroka čez koleno natepsti; pog., ekspr. biti čez les čudaški, neumen; star. čez leto in dan približno čez eno leto; pog. čez mejo jo je popihal odšel je ilegalno v tujino; pog. imeti koga čez noč prenočiti; ekspr. čez noč je zaslovel naenkrat, nepričakovano; publ. drama je šla čez oder je bila uprizorjena; čez ramo gledati z nazaj obrnjeno glavo; žarg., šol. izprašati čez vso snov iz vse snovi, vso snov; vino se toči čez ulico za pitje zunaj lokala; pog., ekspr. čez to vino ga ni ni boljšega vina; star. čez zobe vleči opravljati, obrekovati; zastar. usmilite se čezme usmilite se me; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje ◊ šport. tek čez drn in strn ♪
- imenováti -újem dov. (á ȗ) 1. dati, določiti ime: kako ga boš imenoval; otroka je imenoval Janez / imenoval ga je po očetu / ladjo so imenovali po njem / imenoval ga je lažnivec, lažnivca rekel mu je // redko našteti (z navedbo imena): imenovati črke abecede; imenoval mu je vse rastline, ki jih je imel na vrtu 2. reči, povedati ime koga: ni ga hotel imenovati; vse je imenoval, samo njega ne / ekspr. lahko ga kar imenuješ / pravih imen ne bom imenoval 3. izbrati, nameniti za kaj: kolektiv je imenoval novega zastopnika; imenoval ga je za svojega dediča; imenovati izvedenca za sodišče; za člana komisije se imenuje tudi on / predsednik se imenuje samo za dve leti 4. nedov., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost, označenost predmeta: kritika ga imenuje največjega sodobnega misleca; še vedno ga je imenoval prijatelja; po pravici ga imenuje začetnika / smejali so se ji in jo imenovali otročjo imeli za otročjo ● ekspr. niti imenoval ga ni nihče omenil; ekspr. imenovati stvari s pravim imenom opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja imenováti se nedov. 1. imeti ime: hrib pred nami se imenuje Golovec; otrok se imenuje Tomaž / ulica se imenuje po narodnem heroju 2. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža istost, identičnost: ta ptič se imenuje vrabec; gibanje zračnih plasti se imenuje veter; komedija, ki jo imenujemo življenje imenován -a -o: noče biti imenovan; v komisijo je bil imenovan še en kandidat; publ. iz imenovanega kraja je prišlo veliko ljudi tega, tistega; novo imenovani načelnik novoimenovani / pri omejitvi, negotovosti v izjavi obdobje tako imenovane [t.i.] strateške omejitve ♦ mat. imenovano število količina, ki se izrazi z mersko enoto; sam.: imenovani je hitro vstal ♪
- iniciátor -ja m (ȃ) 1. kdor da, daje pobudo za kaj, vpliva na kaj; pobudnik, začetnik: on je bil prvi in glavni iniciator za ustanovitev društva; iniciator novega stila v oblikovanju pohištva 2. kem. inicialno razstrelivo: iniciatorji so zelo občutljivi za udarce ♪
- klêrofašíst -a m (ȇ-ȋ) slabš. pristaš klerofašizma: zbrani so bili četniki, ustaši in klerofašisti ♪
- komít -a m (ȋ) zgod., pred balkanskimi vojnami pripadnik prostovoljne bolgarske, grške, makedonske ali albanske vojaške organizacije, ki se bojuje proti okupacijskim oblastem: napadi komitov / srbski komiti četaši, četniki // po prvi svetovni vojni pripadnik ilegalne bolgarske, grške, makedonske ali albanske politično-vojaške organizacije, ki pomaga tujim silam in se bojuje proti domačim oblastem ♪
- majévtika -e ž (ẹ́) filoz. metoda postavljanja vprašanj, da bi sogovornik prišel do spoznanja, znanja, ki je že v njem: Sokrat kot začetnik majevtike ♪
- méntor -ja m (ẹ̄) kdor z nasveti, pojasnili usmerja, vodi mladega, neizkušenega človeka; vodja, svetovalec: vprašati za nasvet svojega mentorja; mentor začetnikov / ta revija je mentor mladih pisateljev in pesnikov ◊ agr. rastlina, s katero se vpliva na lastnosti novih križancev ♪
- mihájlovičevec -vca m (ȃ) ekspr., med narodnoosvobodilnim bojem pripadnik protipartizanskih oboroženih enot Draže Mihajlovića; četnik: spopad z mihajlovičevci ♪
- nadaljevátelj -a m (ȃ) star. nadaljevalec: on ni začetnik, ampak nadaljevatelj / nadaljevatelj tradicije ♪
- naváden -dna -o prid., navádnejši (ȃ) 1. ki se zaradi pogostnosti pojavljanja ne razlikuje od stvari svoje vrste: na cesti je to navaden pojav, prizor; to je bilo njegovo navadno opravilo / premakniti kaj iz navadne lege / ekspr. otroku so dali zelo navadno ime / ekspr. to so najbolj navadne misli; pogovarjali so se o navadnih stvareh / ekspr. bil je čisto navaden dan; naučil se je samo najnavadnejših besed nemškega jezika osnovnih / gostobesednost je navadna napaka pisateljev začetnikov pogosta / nosil je navadno lovsko obleko preprosto, enostavno // star. vsakdanji, pogost: učitelj je bil v njihovi hiši navaden gost / taka noša je bila navadna v mestih 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, splošne lastnosti, značilnosti: kupiti si navadne čevlje in gojzarje; navadni in patentni kozarci; knjiga je tiskana na
navadnem papirju; avtomobil z navadno karoserijo; zamenjati navadno ključavnico s cilindrično; jesti navadno salamo; piti navadno vodo / ob navadnih dneh je srečeval malo ljudi ob delavnikih / vojsko je služil kot navadni vojak; podjetje zaposli več navadnih delavcev nekvalificiranih / navadni kruh industrijsko pečen pekovski kruh; navadne in vezane hranilne vloge; navadno leto leto, ki ima 365 dni 3. nav. ekspr. ki je komu v navadi: to se ne sklada z njegovo navadno točnostjo / knjigo je položil na navadno mesto 4. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: tega navaden človek ne more razumeti; navadno medenino mu je hotel prodati za zlato / to zahteva že najnavadnejša vljudnost // izraža podkrepitev trditve: čisto navaden blebetač je; to so navadne čenče; to je navadna goljufija ◊ bot. navadni bljušč, dežen, volčin; navadna črnoglavka, krhlika, melisa; navadna zvezdica njivski plevel s poleglimi stebelci in drobnimi
belimi cveti, Stellaria media; ekon. navadna reprodukcija; fiz. navadni tlak tlak pri navadnih okoliščinah, približno en kilopond na kvadratni centimeter; navadna temperatura temperatura približno od 18° do 20° C; mat. navadni ali Briggsov logaritem logaritem z osnovo 10; navadni odvod odvod funkcije ene neodvisne spremenljivke; navadne obresti obresti, ki se ne pripisujejo h glavnici; ptt navadni telefonski pogovor telefonski pogovor, ki nima nobene označbe glede nujnosti ali vrste pogovora; navadna pošiljka pošiljka, ki nima nobene posebne označbe; navadno pismo; zool. navadni brizgač, prašiček; navadna čigra, koralnica navádno prisl.: navadno gre za praznike domov; to obleko nosi navadno v službo; ob tem času otroci navadno spijo; učenec je navadno točen; to je huda bolezen, navadno dolgotrajna; ta ruda se nahaja navadno v majhnih količinah; kakor navadno so se zbrali pri sosedu; sam.: to je nekaj navadnega ♪
- nèizúrjenost -i ž (ȅ-ȗ) lastnost, značilnost neizurjenega človeka: neizurjenost plezalcev začetnikov ♪
- nervóza -e ž (ọ̑) velika živčna napetost, ki se izraža kot nemir, strah, zlasti pred pomembnejšimi dogodki, živčnost: med piloti začetniki je bila nervoza; igralcev se je lotevala nervoza / nakupovalna nervoza nakupovalna mrzlica / z nervozo kaj napraviti ♪
- nèsmél -a -o [el in eu̯] prid. (ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́) knjiž., redko nesamozavesten, neodločen: nesmeli začetniki / napisal je nekaj nesmelih besed v svoj zagovor nèsmélo prisl.: nesmelo odgovoriti, vprašati ♪
- novák -a m (á) 1. nekdaj moški, določen, namenjen za vojaško službo: biriči so iskali, lovili, nabirali novake / vojaški novaki 2. knjiž. novinec: stari jetniki so molče opazovali novake / boja so se udeležili tudi novaki / on ni več novak v slovenskem slovstvu začetnik ◊ zgod. novak v fevdalizmu kdor se naseli na neobdelani, neizkrčeni zemlji, zlasti hribovski ♪
- novínec -nca m (ȋ) kdor je bil nedavno, pred kratkim vključen v kako skupnost, organizacijo: v pevski zbor so sprejeli več novincev; vpis novincev v šole / boja so se udeležili novinci in izkušeni borci / ekspr. on je novinec v tem kraju / uriti novince rekrute ♦ rel. redovniški pripravnik pred zaobljubo // ekspr. kdor je šele nedavno začel delovati na kakem področju; začetnik: pri tem delu je še popoln novinec; novinec na literarnem področju, v parlamentarnem življenju ♪
1 26 
