Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ha (7.314) 
Vse o besedi ha si lahko ogledate tudi v novejšem SSKJ in drugih slovarjih na portalu Fran.
- há in hà medm. (ȃ; ȁ) 1. posnema glas pri smejanju: ha, smešno; ha, ha, ha, se je smejal 2. izraža posmeh: ha, ti da bi kaj naredil 3. izraža opozorilo, presenečenje: ha, tu je prepad; ha, kje tičiš? ♪
- haaški -a -o [háš-] prid. (ȃ) nanašajoč se na Haag: haaška industrija ♦ jur. haaške konvencije meddržavni dogovori, zlasti o vojnem in nevtralnostnem pravu iz leta 1899 in 1907; haaško razsodišče stalno meddržavno razsodišče v Haagu, ki poravnava spore med državami; haaško sodišče glavni sodni organ Organizacije združenih narodov v Haagu, ki sodi o sporih med državami ♪
- hába -e ž (á) nar. koroško perut, krilo: ptica je zafrfotala s habami ♪
- habanêra -e ž (ȇ) tangu podoben kubanski ljudski ples: zaplesati habanero // skladba za ta ples ♪
- habát -a m (ȃ) bot. neprijetno dišeča trajnica z belimi cveti v velikih, ploščatih socvetjih, Sambucus ebulus: živo mejo so preraščale koprive in habat ♪
- habilitácija -e ž (á) 1. pridobitev pravice predavati na visoki šoli: doseči habilitacijo; uvesti postopek za habilitacijo / priznati habilitacijo // pog. habilitacijsko delo: ta razprava je njegova habilitacija 2. ped. usposabljanje duševno ali telesno prizadetih, zlasti mladine: zavod za habilitacijo invalidov; habilitacija prizadetih otrok ♪
- habilitacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na habilitacijo: habilitacijski postopek / že več let pripravlja svoje habilitacijsko delo; habilitacijsko predavanje / habilitacijski pouk, zavod ♪
- habilitíranec -nca m (ȋ) ped. kdor je habilitiran: habilitiranec je zapustil vzgojni zavod ♪
- habilitírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. priznati komu pravico predavati na visoki šoli: habilitirali so ga za docenta filozofije 2. ped. usposobiti duševno ali telesno prizadete, zlasti mladino: habilitirati invalidnega otroka habilitírati se pridobiti pravico predavati na visoki šoli: habilitiral se je za izrednega profesorja habilitíran -a -o: habilitiran predavatelj ♪
- habína -e ž (ȋ) nar. debela šiba: Mati, ki je bila pri brani, je imela v rokah dolgo habino (Prežihov) ♪
- hábit -a m (ȃ) redovniško vrhnje oblačilo: frančiškanski habit; nuna v habitu // slavnostno ali uradno stanovsko vrhnje oblačilo: magistrski habit ♪
- hábiti -im nedov. (á ȃ) redko pohabljati, kvariti: pri mučenju so jim habili telesa / takšno delo habi človekove umske moči ♪
- habituálen -lna -o prid. (ȃ) med. stalen, ponavljajoč se: habitualna bolezen, poškodba // jur. ki opravlja kaj iz navade: habitualen zločinec ♪
- hábitus -a m (ȃ) knjiž. telesne in duševne lastnosti, značilnosti: s počitnic se je vrnil s popolnoma novim habitusom; telesni in duševni habitus mladih; pren. habitus naše gledališke kulture ◊ agr. celotna zunanja oblika rastline, živali; med. zunanjost in drža telesa ♪
- habníti in hábniti -em dov. (ȋ á ā) nar. zahodno suniti, dregniti: s komolcem je habnila moža pod rebra ♪
- hábsburški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na dinastijo Habsburžanov: habsburška monarhija / habsburška politika ♪
- hacálo -a s (á) ekspr. kdor okorno, težko hodi: hacalo pijano, pravi medved! ♪
- hacáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. okorno, težko hoditi: otrok haca in raca / nervozno je hacal po sobi ♪
- haciénda -e ž (ẹ̑) v latinskoameriškem okolju veliko posestvo: lastnik haciende / prenočili smo v gostoljubni haciendi ♪
- ha-čì medm. (ȉ) posnema glas pri kihanju: krepko kihne: ha-či ♪
- hád -a m (ȃ) v grški mitologiji kraj pod zemljo, kjer prebivajo mrtvi, podzemlje ♪
- hádra -e ž (ȃ) nar. severovzhodno (velika) ruta, pled: ljudje so se zavijali v hadre in suknje ♪
- hádrica -e ž (ȃ) nar. ruta, rutica: zavezala si je hadrico na glavo ♪
- hádži -ja m (ȃ) v muslimanskem okolju kdor je romal v Meko: hadži z zelenim turbanom / neskl., kot pristavek k imenu tega človeka hadži Mustafa ♪
- háfnij -a m (á) kem. težko taljiva kovina bele barve, element Hf ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226 
