zofo (253)

Nočem nič več slišati. GOSPA se vrže na	zofo	in z ruto oči zakrije: Oh, ven je, ven je z	A
NASTOP Gospa, Nežka GOSPA se usede na	zofo:	Kaj bo s tvojim ženinom? NEŽKA O, jaz se	A
ONA (razmišlja, zase): Danes se bom kar na	zofo	vrgla.Ko bi le imela kaj mehkejšega za pod sebe	A
sami je ob zidu na levi siromašna zofa; pred	zofo	miza brez stola.Večja miza in par stolov stoji	A
svečo, zapre vrata, postavi svečo na mizo pred	zofo;	sklonjen je, njegov obraz je objokan; tiho,	A
objokan; tiho, jokaje; Kam zdaj, Bog? Leže na	zofo.	NINA med durmi na desni: Novljanče?	A
Kako je? Dene klobuk na	zofo.	MAKS: Dobro.	A
DIONIZ se vrne: Ne kliči smrti, sova! Sede na	zofo.	Povej zgodbo do konca!	A
Odeni se in lepo zasanjaj! Dioniz leže na	zofo	napol oblečen, Poljance ga odene s suknjo.	A
jokajva, kramljajva pametno! Postavi prevrnjeno	zofo	v kot.Sédi, jokavost!	A
POPOTNIK postavi kozarec na tla in omahne na	zofo:	Truden sem!Jacinta mu položi blazinico pod	A
na levo v pisarno. Na desni velika miza z	zofo	in fotelji; na mizi steklenice in kozarci.Spredaj	A
levi okno, spredaj poleg okna mala mizica z	zofo	in dvema stoloma; miza s stoli spredaj proti	A
spredaj pisalna miza; majhna, okrogla mizica z	zofo	in stoli, ogledalo, v desnem kotu cvetice itd	A
S spremenjenim glasom, nasloni se globoko na	zofo.	Oprostite, da vas dolgočasim; govoriva o prijetnejši	A
mraku se je pridolgočasil k meni, legel je na	zofo	ter zaspal.Prej ga nisem videl nikoli.	A
sem ji kupil ruto volneno, letos pa hoče imet	zofo	zeleno. Jav ...	A
Edinost in sédel na staro, nizko, oguljeno	zofo,	ki je kakor obubožana čipkasta grofica čepela	A
je tedaj planil pokonci in zalučal pisanko na	zofo.	»Kaj potopil!	A
lahkotni ritem za koketnost in jo skuša zvrniti na	zofo	kakor zadnjič odvetnik.Ali učitelj plesa v podstrešj	A
pogleduje, potem me prime za roko, me posadi na	zofo,	nekoliko pomisli in nazadnje začne: »Znano vam	A
vazo, če ti bo slučajno prinesel rože. Tamle za	zofo	v dnevni sobi pa knjigo o barvah, če te bo morebiti	A
vina, kruha, sira in klobas ter prisedla na	zofo.	»Najprvo kruha in soli, gospod inženir ‒ po	A
izmotala jo iz haljine, jo objela in posadila na	zofo	za mizo.Ni vedela, čemu bi se bolj čudila, ali	A
povabila čevljarico v sobo in jo posadila na	zofo.	Pričela je brati pismo.	A
pol vedel, pol nesel v sobo. Posadil jo je na	zofo.	»Ali hočeš vode?	A
mama in hitela nositi na mizo. Sedla sem na	zofo	v kotu in čakala, kaj se bo izcimilo.	A
malo na balkonu." Spustila sem se na dolgo	zofo	ob vsej širini stene, na kateri so v sili lahko	A
Peter, kadar boš imel kaj časa, sedi domá na	zofo	in sedi ves dan.Ti počasi misliš, zató je zate	A
da si samó omrežen ... Kakor sem rekel: sedi na	zofo	in nekoliko premisli ... ne nekoliko, natančno	A
Peter ...“ ”Prijatelj, ni mi treba sedati na	zofo	... nocoj sem bil zadnjikrat pri Tarmanovih ...	A
”Končano?“ Sedel je na	zofo,	ali takoj je vstal in je hodil po izbi z dolgimi	A
kocinasta, ter dolge, povešene brke. Sedel je na	zofo,	sključil in sklonil mogočna pleča, uprl težke	A
štirih, da bi našel kaj ostankov pod mizo, pod	zofo,	pod skrinjo, pa ni bilo nobenega.Išči še ti	A
naravnost v izbo; zaklenila sem duri in sem legla na	zofo	in sem jokala ves večer ... Vzdramila sem se	A
prevročem objemu. Ozrla sem še po sobi, na	zofo,	na mizo in srce se mi je razširilo v veliki	A
prijazne, živopisane stene so se ozrle name; nad	zofo	je tiktakala zamolklo starinska ura; na podobi	A
bila nocoj?“ Slekel je suknjo in je sedel na	zofo;	rdeč je bil v lica in gledal je motno.Morda	A
Omahoval je preko izbe in se je zgrudil na	zofo.	”Kako si lepa, Judit!	A
na kolena in glava se je naslonila globoko na	zofo.	Zaspal je s polodprtimi očmi in z odprtimi, hropečimi	A
mu ne sijala v obraz. Nato sem mu položila na	zofo	tudi noge, naslonila sem mu glavo na mehko blazino	A
reči, da sem j a z ženialna ...“ Sedel sem na	zofo.	Na mizi leže trije elegantno vezani letniki	A
in smejala se je na glas. Lojzka je legla na	zofo	in se je odela preko glave, da bi ne videla	A
gledale plašno, šla je z njim, sedla je k njemu na	zofo.	Odmašil je steklenico, točil je vina.	A
polastil druge... smejal se je in jo je vrgel na	zofo...	Vse ima, omožene ženske in vlačuge in otroke	A
bolan. Zaklenil se je v izbo in je legel na	zofo	in je jokal od čudne, divje želje -- kakor otrok	A
vznemirjaj se; hotel sem samo... sedi!“ Sedla je na	zofo	in položila roke v naročje; videlo se je, da	A
stola; držal je suknjo v roki in je sedel na	zofo.	”Lepa reč!	A
moje oko ali njen obraz?“ Naslonil se je na	zofo,	držal suknjo v rokah in je gledal v strop.	A
od podbradkov na črni telovnik. Sedel je na	zofo,	zakril si obraz ter bridko zajokal.	A
natanko, kakor da so ga bili izkopali tu pred	zofo,	pred mojimi nogami.Zakaj pa ne pijete, gospod	A
”Vedela sem, da prideš.“ Sedel je na	zofo	in je uprl dlani na kolena. ”Ni bilo tako	A
razumeš!“ Okrenila se je tiho, legla je na	zofo	in je skrila obraz. Poljanec je govoril dalje	A
Mate, zdaj bo pa najbolje, da kar ležeš na	zofo	in malo zaspiš.Prinesem ti blazino, da boš imel	A
spustil je Bergarico z naročja ter jo posadil na	zofo.	In potem je pomeril z dolgim in žejnim pogledom	A
Stožer s čudnim nasmehom in se je oprl z roko ob	zofo,	da bi se vzdignil. ”Ne storite tega!“ je	A
ampak kadar pije, je pijan!“ Položil ga je na	zofo,	nato je šel, Marta je zaprla duri za njim.	A
stran 15 . / se zaklenil. Legel je z obrazom na	zofo	in je ležal dolgo, brez misli, kakor mrtev.	A
domače; saj sva brat in sestra!“ Sedel je na	zofo;	glava mu je bila težka od prečute noči, gledal	A
beseda v mojem srcu!“ Prisedla je k njemu na	zofo	in se ga je oklenila z levico krog vratu.	A
Milena je prišla v drugo izbo in je sedla na	zofo,	ogledalu nasproti. Zdelo se ji je, da sedi tam	A
med pesti ter se ihté in trepetaje vrgla na	zofo.	Čutila je, da sega po nji sam razgaljeni greh	A
kakor pekèl!“ . / . / stran 156 . / Sedel je na	zofo.	Iz sosednje izbe so se glasili počasni, težki	A
kretnji, celo obleki. Prisedla je k njemu na	zofo.	Govorila je s kramljajočim, lahkotnim, veselim	A
se penile še ustnice same. Planila je bila na	zofo;	tam je drgetalo, vilo se ter se metalo vse drobno	A
ter jo počasi odrinil od sebe, da je sedla na	zofo,	na tisto, na kateri sta se bila tolikokrat goreče	A
odejo s postelje ter se ogrnila. Sedla je na	zofo,	vsa sključena, obraz do kolen, lica v dlaneh	A
Šel je naravnost v svojo izbo, legel je na	zofo	in je skril obraz v roke.Ne žalosti, ne bolečine	A
vlekel me je v prvo izbo ter me posadil na	zofo.	Izba je bila opravljena zelo preprosto in po	A
Ugledal je ”Breze“, opotekel se je, zgrudil se na	zofo,	položil roke na kolena, nagnil glavo globoko	A
brzousti in brzonogi Bennati ter me je posadil na	zofo,	da sam nisem vedel kako.Posadil pa me je zelo	A
kako, je izginil skozi duri. Legel sem na	zofo	ves truden.Žena mi je prinesla zajtrk; pogledal	A
razburjenosti sem ga zgrabil ter sem ga trdo posadil na	zofo.	”Zdaj govori!“	A
po žepih, nato je pokleknil in je iskal pod	zofo;	našel je ostanek cigarete in ga je poskušal	A
časa brez misli sredi izbe, nato se je vrnil na	zofo.	”Da bi vedela to moja mati!“ ga je spreletelo	A
je prelistal tudi knjige. Nato je iskal pod	zofo,	pod omaro, v omari med starimi cunjami in umazanim	A
slabo!“ * Zagrnil sem obé okni, legel na	zofo	in zamižal; ali ni se mi dalo zaspati. Neznosna	A
nisva ločila ...“ Naslonil sem se globoko na	zofo	in čutil sem, kako sem prebledel v obraz.	A
svetloba je lila na mehke žametne stole, na široko	zofo,	na mizo, kjer so bile rože in na preproge.Nato	A
je k njej in jo poljubil in nato sta sedla na	zofo,	čisto blizu drug k drugemu in pritiskal jo je	A
za obedve roki in jo je posadil poleg sebe na	zofo.	”Čuj, potrpi ... veselo zgodbo ti bom povedal	A
tvoj tenorist in jaz!“ Sedla je k njemu na	zofo.	”Če ti ni prav, pa ostaniva doma!	A
Prijel jo je za roko. ”Sedi k meni ... sem na	zofo	sedi!“ ”Utrujena sem!“	A
pravil nikomur. Ko je bil sam, je legel na	zofo;	noge so ga ščemele, v glavi mu je kljuvalo.	A
srce z ledenimi rokami. In vendar sem legal na	zofo	in čakal, -- iz same čiste radovednosti.Obšla	A
Sedi!“ Sedla je na	zofo.	Vznemirjen, skoraj prestrašen sem bil tako hudo	A
”Vse povej!“ Sedla je na	zofo,	ni me pogledala in je govorila hitro, sunkoma	A
Ona se je nasmehnila ter pokazala z roko na	zofo.	”Sedi!“	A
se spomnim, da sem jih pisal. Sedla sva na	zofo,	in tisto uro, ko sva sedela drug poleg drugega	A
ko sta se poslovila onadva in sem legel na	zofo.	Ali srce mi je bílo in roke so se mi tresle,	A
vsem telesu, ne vem zakaj, in sem moral leči na	zofo,	tako mi je bilo slabo ... Pred Božičem sem se	A
”Saj se tukaj lahko pomeniva!“ Sedel je na	zofo,	ni odložil mokre suknje, klobuk je držal v roki	A
okrašeno, zanj pripravljeno; zdaj je pač sedla na	zofo,	ogrnjena v ruto, kakor je bila ... Obraz se mu	A
poglej ter zamiži z enim očesom!“ Sedel je na	zofo	ter je položil desno koleno čez levo.Takoj je	A
domov, slekel se je samo napol, legel je na	zofo	in je spal dolgo čez poldne. Ko se je predramil	A
njim skozi salon v domačo izbo. Sedel je na	zofo,	ona njemu nasproti na stol.Vdrugič mu je pogledala	A
polpozabljene preteklosti. Pogledal je na	zofo	z dolgim, prestrašenim pogledom; slonela je	A
Ali ko je nehal, je bil truden in je legel na	zofo.	Zdaj je bilo v izbi tiho in mirno; in tudi v	A
ves potrt in žalosten k Severinu. Sedel je na	zofo	in je gledal v tla. ”Tovariš Severin -- zadnjič	A
omahnila, zalučil je bodalce v kot in je legel na	zofo.	”Konec!	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani