zemlja (5.539)

par sto kepecev tlačanov. Vse je to neznatna	zemlja	in tudi njena lega bolj pritiče severu kot jugu	A
vina? Grom. HERMAN Čuj, toži te nebo in	zemlja.	Priznaj, Veronika, priznaj!	A
VERONIKA Priznati, kaj priznati? Nebo in	zemlja	vesta, da ga ljubim. HERMAN Pozdravljena,	A
najstarejši med njimi, ni mogel za kup zglihati.	Zemlja	je tedaj gruntni gosposki nazaj padla in je	A
BARON Tega bi jaz moral povrniti. Zakaj	zemlja	je meni nazaj padla, jaz sem jo Zatilniku prodal	A
nazaj zasuče: Ta je bila tvoja sreča, da je	zemlja	tako mehka bila. MATIČEK To se ve, sicer	A
Kaj, profesor Habilis? Kako si rekel: sfukana	zemlja,	ki nosi halštatske kosti?Tako?	A
kam gre ta svet? Kam se vrti ta kurbirska	zemlja?	. . .	A
Premor. Dokler se vrti ta kurbirska	zemlja.	Istočasno v usta kruh, naglo premikanje	A
stiskah, kot mi jih je pustil oče, mislil, da je	zemlja	vse, danes vem, da mi ni in da si mi ti več	A
FERJAN Za to besedo pa je naprodaj moja	zemlja,	vama pa ne. MARTIN Ferjanu: Ven!	A
kupčijah, da bo ob vse. Zato mora biti Ferjanova	zemlja	nate prepisana. LENČKA Je ne maram in vem	A
- vse je gorelo in sijalo, nebo in zrak in	zemlja	- DOLINAR omamljen, skoraj jecljaje: Otrok	A
PETER: Fiat! Po tvoji volji se ravnajta nebó in	zemlja!	-	A
záčne, kmalu dovrší. Vse druge upe mi je vzela	zemlja,	up moj edini zdaj je ta otrok.A le snubíte,	A
Kako bi stran, ko je srcé mi tukaj? Zamrzla	zemlja,	solnca si poišči! Prepleza zid in skoči	A
strupenih, zélišč blagodejnih. Nature mati,	zemlja,	je njen grob, in grob je bil studenec ji življenja	A
in rastline. Od vseh stvari, kar jih je mati	zemlja	rodila, ni nobena tako zlá, da zemlji bi koristiti	A
uslišala, in ko bi bil grd kakor zmaj, star kakor	zemlja,	zločest kakor kača.Iz ljubezni do mene!	A
Takšna, da so vsi enaki. Bogata in svobodna	zemlja	je tam, vsakemu da kruha.Človeka naredi iz tebe	A
Kaj bom delal na teh skalah, kjer ni kruha.	Zemlja	ne rodi, a drugačnega zaslužka ni. Ančka.	A
In kaj je to, Amerika... Kaj je to	zemlja,	kakor je pri nas?!...Kaj so tam ljudje, kakor	A
slovenski, naš zêmeljski raj! Še dražji, ko	zemlja	pa tvoj mi je ród, Moj národ, moj národ, ki	A
‒ Kjé cérkev? ... Glej,	zemlja	zijá! Iz brêzdna štrlé podrtíne ...	A
Kraljica ji samo je ženska!« In Atila reče, in	zemlja	bobní, Vsa trese se plan plodovita; To niso	A
tiranov se grad.« . / . / stran 119 . / »Čija	zemlja	tá?Čegávi mí smo?	A
« Národna Kaj bliska se tam in grmí? Kaj	zemlja	se trese, bobní? V višavi se krešejo strele	A
potres pod menój?« . / . / stran 138 . / Je li	zemlja	vrgla ga iz sebe? Na stol mu se nékdo popél	A
Manj in manj se čimdalje loči stvar od stvari,	zemlja	od nočne halje črna enako se zdi. Kadar se bliža	A
tiho vlada, na liste hladna rosa pada. Počije	zemlja,	da vzbudi se čila, vzbudi se tičev zbor. Komu	A
tiha žal, naj zopet bolna duša mi okreva! O	zemlja	lepa!Nekoč bodem pal brezčuten, mrtev v mehko	A
on je občutil tudi črt. In duša ni li kakor	zemlja?	Zdaj vir srebrn iz nje šumlja, zdaj iz globokega	A
kolni usode neizpolnjenih želja! Popolne sreče	zemlja	ti ne da, naj tudi vsako željo ti izpolni.	A
in otel. Ta ogenj drži površje narazen, da	zemlja	se kakor il ne sesede. In to je pripravno, da	A
bi v prostem zraku visel, a še ljubša mi je	zemlja.	Glasna misel mi je v čisli, ki jo duh oznanja	A
sem pred leti videl tvoj obraz, obhajala je	zemlja	zlati čas, na tvojih ustnicah so cvele rože	A
zavedala? Bo li trobenta sodni dan grmela, in	zemlja	se v pepel sesedala? O bratje, kaj uče nas knjige	A
»In domovina?« »Vsa	zemlja	brezkrajna.« »Pojdi!	A
vstvaril v tej uri zemljico; ljubim, je vzdihnila	zemlja	in dala naturi cvetico; ljubim, dé ona, kraseča	A
razkropljena; od sonca, ljub′ga svoj′ga, zapušena jih	zemlja	celo noč z veseljam gleda: ko se zlatí oblakov	A
truma bleda, nazaj pripelje zarja ga rumena, tak	zemlja	je v ljubezni vsa zgubljena, de vanje ne obrne	A
ljubezni, de ljubi vse ljudi, svoje otroke, de	zemlja,	kjer vijó viharji jezni, je skušnje kraj, de	A
I 1. V rósi krepilnej se	zemlja	napája; v svítu jutránjem nebó se žarí	A
LEPA NARAVA	Zemlja,	v líce ti strmím! V novi smejaš se lepoti	A
hladíš mi, svetlo solnce, káj ljubó žaríš mi?	Zemlja	lepa, čudom zrèm na têbe ker še nísi vrgla	A
sévaj, svetlo solnce, več me ne ogrévaj!	Zemlja	lepa, vrzi me raz sêbe, ker nezvéstnik nísem	A
ter izdálo srce, ki me ljúbi ... Oj zató me,	zemlja	ti, pogúbi. 8	A
moji tihi dnévi, mojih míslij blédi žár,	zemlja	lepa, tvoja révi ne pomórejo nikdár.	A
Sihem tolpe vse drvíjo. ”Naj se vidi, ni li	zemlja	naša, naj se vidi, kdo naj gospoduje.“	A
Kadar solnce za goró se skrije v tožno haljo	zemlja	se ovije. Kadar luno, zvezdice srebrne	A
zagrne grozo širi víhra naokóli pa otrpne	zemlja	v težki boli. Kadar v mrzlih dnevih svoje	A
Kadar v mrzlih dnevih svoje smrti joče	zemlja	se v mrtvaškem prti, obmolčijo v gozdu pevke	A
je tó. . / . / stran 209 . / Ali ni pokojna	zemlja	kadar bliža se vihar? Ali ni poslanec	A
odsodil človeku da vžival na zemlji bi ràj.	ZEMLJA	OD TOGE NESKONČNE Zemlja od toge neskončne	A
ZEMLJA OD TOGE NESKONČNE	Zemlja	od toge neskončne v vetru jesenskem ječí	A
ljubil bi krasote kakoršne je nima širna	zemlja.	Kadar v prah sem pred tebój pokleknil	A
tvoj harem, sultan, lepše nima je vsa širna	zemlja	- jaz poklanjam devo ti najlepšo, ti pa	A
POZNI URI Kadar v nočni, pozni uri sanja	zemlja	mračne sanje zatopí se moje srce v čudolepe	A
polje, sámi gozdi neizmerni - to je bila	zemlja	takrat ko je bog na jasnem nebu svetlo	A
napósled sam kesàl vladár nebeški. Oj ti	zemlja,	zemlja tožna, kdo bi pač sedaj te gledal	A
sam kesàl vladár nebeški. Oj ti zemlja,	zemlja	tožna, kdo bi pač sedaj te gledal? Človek	A
zemljo tiho in mrtvaško. In zasmíli se mu	zemlja	in z visocega prestola pošlje nánjo svoje	A
je meni solnce, pómlad, kaj mi je nebó in	zemlja,	če osreči me, Helena, ah le jeden tvoj	A
obzorje, na nebu razpaljenem sonce gorí, vsa	zemlja	potaplja se v démantno morje, v polspanju	A
obzorje, na nebu razpaljenem sonce gorí, vsa	zemlja	potaplja se v démantno morje, v polspanju	A
KONGFUTSE Majka	zemlja,	da si še starejša, pa rodila né bi učenjaka	A
moje svetlo žezlo, kaj mi hoče moja krasna	zemlja?	Da imel bi jo pod žezlom svojim vso državo	A
umirajo. Nazaj jaz pojdem v one tihe kraje, kjer	zemlja	moč, življenje daje, ki domovina moja prava	A
plugom, z veselim korakom. »Dobro jutro, sveža	zemlja,	sonce še za mano ‒ a prišel sem že jaz s plugom	A
plugom, z veselim korakom. »Dobro jutro, sveža	zemlja,	sonce še za mano ‒ a prišel sem že jaz s plugom	A
kramlja. Dolgo, dolgo ne pride še dan, spi	zemlja,	čuj, spi svet prostran. Dva ne spita le; temna	A
Ta vrt je dobro zalit. Prijatelji so mrtvi,	Zemlja	v razmerju do sonca ostaja varljiv dom. PESEM	A
Lesk nočne svetlobe ga vodi po skrivnih poteh,	zemlja,	to polje resnobe, mu krade nasmeh. Sam preletava	A
Kot njiva.	Zemlja	zorana, pleveli zatrti, kalčki napeti. Sedim	A
Nova formula se glasi: stik in spoj.	Zemlja	pod oknom se razmakne: nove kamenine, novi prti	A
pada, Po nebu vnéma zvezd se žar; Ljubezen diha	zemlja	mlada, Ljubezen diha vsaka stvar. Molčé ozrè	A
Hinavstvo, laž in serd povsod! V gorjé vsa	zemlja	je zakleta, Zdihuje ves človeški rod. Da smo	A
drevo mu daje hrano. To drevo iz zemlje rase,	zemlja	pa je vir življenja, in življenje vir človeštva	A
Zapojte nam!	Zemlja	slovenska je divje zapela in našo besedo s krvjo	A
sobici temačni, tam star mornar umira: »Vsa širna	zemlja	moja znanka in vsaka bela cesta, prejadral sem	A
vojsko je šel. Ali se vrne, ali zagrne ruska ga	zemlja,	čezenj poraste plevel? Vrata zaprta, okna zastrta	A
je zdravje, veselje in sreča! Tam zunaj je	zemlja,	ki svobodno diha, tam pesmi pastirjev doné čez	A
grobovi z mislijo nemirno, ki ji je premajhna	zemlja	in vesoljstvo širno Kot molitev vroča, ki v	A
njih sem zrla in nehanje. Ljubili so te -	zemlja	dragocena! In vnuki - moj ponos in moje sanje	A
Zvonovi pojo... V zavzetju posluša jih	zemlja,	nebo utihnejo šumni lesovi, v potokih drhtijo	A
jasnih slik živi mi v duši: moja mati in domača	zemlja!	V Širokem potoku Pojdem čez zeleno polje tja	A
h grudi, ki grenko diši naj skoz moja pljuča	zemlja	zadiha! Z dlanjo čutim seme, ki žene kali naj	A
ŽIVLJENJA Pod tabo pekèl in nebo nad teboj, a	zemlja	visi med obema in gori in doli zajema ti v kupo	A
. / stran 59 . / UJETEGA PTIČA TOŽBA Oj,	zemlja	širna, zemlja lepa, ti vsa si bila moja last	A
/ UJETEGA PTIČA TOŽBA Oj, zemlja širna,	zemlja	lepa, ti vsa si bila moja last; zdaj ozka kletka	A
sirota osamela ti, nesrečno si srce; záte nima	zemlja	cela brata ne in ne sestré. Saj tvoj dom ni	A
Glej, zelen je znova gaj, sončno je nebo,	zemlja	cvete kot nekdaj žívo in lepó. Le skoz jasni	A
sonca je bleščeča, a živo sonce to več ni! Vsa	zemlja	v mrzli tej bleščobi pobeljena gomila je, in	A
daješ sladke sanje. Naj se grom razlega, naj se	zemlja	stresa; jaz pa vendar imam le na nji nebesa	A
zemljo vrne, petje slavcev se zbudi, v cvetje	zemlja	se zagrne; zame pa pomladi ni! Zemlja se zagrne	A
zame pa pomladi ni! . / . / stran 33 . /	Zemlja	se zagrne v tmine, glava težka mi zaspí, duh	A
polasti se mi možgan, ko mislim si svečani dan, ko	zemlja	prosta, prost bo rod in Bog le sam bo naš gospod	A
/ . / stran 113 . / Pobratimija Naj čuje	zemlja	in nebó, kar dans pobratimi pojó! Naj se od	A
enkràt? . / . / stran 115 . / Samo Kje nek′	zemlja	grobe krije, kjer junaki domačije mirno smrtno	A
grob borega očaka. In ko ura nam odbije, črna	zemlja	nas pokrije; kdo bo še po nas poprašal? Kdo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani