zazeblo (170)

je ”Marija“ tako čudovito, strašno, da me je	zazeblo	v kri in mozeg ...Potem pa ni bilo na skali ničesar	A
zavezal čevelj na levi nogi, - takrat me je	zazeblo,	in zdaj me zebe ...Kaj sem mu storil?	A
Od Sončnice je zavela mrzla sapica, da je	zazeblo	tudi na soncu.Oče se je dvignil in na lopato	A
nadihom in je bil mrzel in mrtev. Temnikarja je	zazeblo,	in zazeblo ga je v duši, čeprav tega ni hotel	A
mrzel in mrtev. Temnikarja je zazeblo, in	zazeblo	ga je v duši, čeprav tega ni hotel verjeti.	A
’ je spet bziknil slino in zamahnil z roko.	Zazeblo	me je do kosti, toda prišla sem do sape.‘Pa	A
pomislil z olajšanjem. A še tisti hip ga je	zazeblo	pri duši, češ kakšna brezdušna zverina je; z	A
Moja ura se bliža, - je dodal slovesno.	Zazeblo	me je pri duši, ker sem šele zdajrazumel pomen	A
Ni padel v Dominovem robu.« Kar	zazeblo	me je pri srcu. »Aaa?...«	A
se nato plašno ozrl okrog sebe. Tedaj ga je	zazeblo	tudi pri srcu.Domača dolina je bila tako tuja	A
Bila je Sreča.	Zazeblo	me je do dna srca, zlecnil sem se ter se umaknil	A
regljala, ker sva oba brez duše. - Okrogličarja je	zazeblo.	Saj nima trdega srca, samo skorjo ima trdo, zato	A
temá. Čuden votel zrak je dihal iz kleti in	zazeblo	ga je.Krčevito je zagrabil ječarje.	A
čutil poleg sebe, ne pod sabo. Šele ko ga je	zazeblo	v noge in mu je blato sililo za čevlje, se je	A
dvignil kozarec. Ko se je dotaknil ustnic, ga je	zazeblo.	Nagnil je.	A
pogovarja z njo... ni taka kakor ti. Katarino je	zazeblo	okrog srca. -	A
rebra, da je votlo topotnilo. Zatulil je, kar	zazeblo	me je od njegovega tuljenja, in se najprej postrani	A
naredi z rok znamenje, da to ni za nič. Čerina je	zazeblo	pri srcu, vendar izmota iz papirja še drugo	A
odmevalo po okolici. Kdor ga je slišal, ga je	zazeblo	pri srcu.Tako tuli pes, ko čuti smrt v bližini	A
strani mu je sijala nasproti tema. Štefana je	zazeblo.	Ni vedel, kam naj bi se obrnil.	A
Nad seboj je zagledal mrak.	Zazeblo	ga je.Z roko se je oprl, da bi se dvignil.	A
na hitro uredijo. Debelega Babiča bo recimo	zazeblo,	ali pa ga bo preplašila kaka nočna žival.Prikradel	A
zatipala drug v drugega. Čeravno naju je že pošteno	zazeblo,	sva potem zopet nekako zavila v ulico, ki ni	A
Bronjinega priznanja, me je zdaj tudi zaradi tega	zazeblo.	Napotil sem se za njim, a ko sem stopil na plano	A
ni dobro došel. Stisnil je podano desnico, a	zazeblo	ga je, ko je gozdar ob nasmehu pokazal svoje	A
je premeril od nog do glave. Prvi hip ga je	zazeblo	na duši ob človeku, o katerem gre tak slab glas	A
takale mlečna nastava«. Po vseh udih jo je	zazeblo,	popustila je priprto okno in šla h gospodinji	A
nerodno s kozarcem, da se je polilo. Miho je	zazeblo	do srca, postavil je na mizo in ni pil. »Janez	A
Misel na Matica jo je pretresla in čudno jo je	zazeblo.	Izbila si jo je takoj iz glave in spet je bila	A
Premočeno telo se je streslo, okrog srca jo je	zazeblo.	Trepetajoče ustnice so šepetale velike obete	A
udov topa izmučenost. Tedaj jo je neprijetno	zazeblo	po vratu, ob sencéh, kjer so viseli v težkih	A
obličjem. Hipoma se je domislil Ljubinice in	zazeblo	ga je v srcu.»Če ni utekla, če je Alanka lagala	A
čevlje, ki so prepuščali, tako da me je grozno	zazeblo	v noge.Od doma smo ponavadi šli že okrog enajstih	A
in bo na vrsti pozneje in drugače. Martino je	zazeblo.	Zaradi Miloša!	A
poslednjega dejanja belodvorske žaloigre, je nehote	zazeblo,	ko je trgovec zmagoslavno vstal, da podpiše	A
strogih čuvarjev globin ... Lovreka je od groze	zazeblo.	Niti za korak si ni upal sam prodirati dalje	A
pokvari vse življenje ... Ob tej misli je trgovca	zazeblo:	za vsako ceno ga mora obvarovati pred podobnimi	A
bi se drugače razvadili!“ Hano je nekoliko	zazeblo,	njeno verno zaupanje se je narahlo omajalo.	A
veži ne v izbah; izumrl je grad in Travna je	zazeblo	kakor ob razvalinah. ”Helena!“ je zaklical	A
tilnik in zdrknila počasi po hrbtu, da me je	zazeblo	po vsem telesu.Bilo je čisto tema, a snežilo	A
In je šla.	Zazeblo	ga je od nog do srca.Takrat mu ni bilo več do	A
Lenart, ko je stal žalosten na pokopališču.	Zazeblo	ga je grdo in zoprno po vsem životu, čeprav	A
vstajal je omotni jesenski hlad in po udih me je	zazeblo.	Zavil sem se tesno v svojo suknjo in potisnil	A
Tina, kakšna je bila tvoja mladost?	Zazeblo	jo je, lica so se ji zgrbila in zdelo se ji	A
ter jo pomerila od glave do nog, da je Anko	zazeblo.	”Ti si pa mlada začela, - kaj že imaš štirinajst	A
letih!“ se je zasmejala ona in Anko je spet	zazeblo.	”Čemú so me bili spravili v to sobo?“ si	A
sem ji storil žalega?“ mislil si je Danijel in	zazeblo	je tudi njega ... Ponoči sta sedela z Vranom	A
Spomin je bil.“ Damjana je	zazeblo	v srce -- tudi on je občutil spomin ... ”Strah	A
ga je strah, sam je čutil, kako ga je v lice	zazeblo.	Noga je stopila proti durim, brez zapovedi,	A
Dolga mrzla senca je planila od hriba do hriba,	zazeblo	je do samih nebes, hladen veter je zapihal.	A
osojniške fare.“ Komaj je tako odgovoril, ga je	zazeblo	v srce; kajti ozrl se je ter je videl, da so	A
izpolnilo, da bi se ne bilo tako!“ Mano je	zazeblo	do duše; ali na vrtu ni bilo mraz in tudi vetra	A
predno je poklical, je slišal Elijevo besedo in	zazeblo	ga je do nog.Odrinil je steklenico tako urno	A
nočuješ v našem hlevu!“ je rekel najmlajši in	zazeblo	ga je po vsem životu. ”Zato pa sem rekel	A
Sulfurij je slišal to prešerno trkanje in	zazeblo	ga je po vsem telesu, šele ob enajstih dopoldne	A
in Hanca je vedela, da je bilo vse resnica.	Zazeblo	jo je, ni se mu upala pogledati v obraz in on	A
bolj resen; sočutje je bilo v njem. ”Res,	zazeblo	me je kakor bolezen ...Doslej sem živel -- Bog	A
mrzel, silen strah je bil v njenem glasu ...	Zazeblo	jo je, pomela si je oči in se je vrnila v posteljo	A
bledi obraz korenjaka, slonečega ob stolu.	Zazeblo	ga je, ali od mraza, ali od tihe žalosti.	A
motiš?« Tuj in neprijazen je bil njegov pogled,	zazeblo	jo je na obrazu in umaknila se je za korak.	A
hrepenenja in iz sanj sem se vzdramil o mraku.	Zazeblo	me je in neprijazna misel mi je potrkala na	A
me je mahnila po glavi tako močno, da me je	zazeblo.	Koliko bolesti je bilo v njej; koliko sramežljivo	A
se je ter ga je poljubil na čelo; Milana je	zazeblo.	Ni vedel, kdo da je ta mrzli, mrki človek; rekel	A
je bil krstil svojo ljubezen. V samoti ga je	zazeblo	ob tej luči; svetila se je kakor mirna, mrzla	A
Milan se je začudil.	Zazeblo	ga je v srce; prevalilo, prelomilo se je v njem	A
pač ne more skozi tiste duri!“ je pomislil.	Zazeblo	ga je v srce in čudno potrt se je napotil v	A
Temá je in mraz.“ In resnično je	zazeblo	Kačurja po životu.Pogledal je v njen obraz in	A
je otiral svoja mokra lice ob mojih. Mene je	zazeblo	od studa.Ali objemal sem ga tudi sam - kako	A
Ali komaj sem zagledal hišo od daleč, me je	zazeblo;	ker sam nisem verjel svoji bojazni, sem se zavil	A
Samoten je ta kraj!“ Tuj glas naju je vzdramil;	zazeblo	me je, ti si vztrepetala v mojih rokah.	A
prišlo k postelji; Lojze si ni upal dihati,	zazeblo	ga je od strahu. ”Ali boš tiho, ti?	A
in nerazločno skrita misel, polna grenkobe.	Zazeblo	jo je v prsa.Tiste misli ni poznala; nikoli	A
rokama ob posteljo, in ko je stopila, jo je	zazeblo	in noge so omahovale.Sedla je na posteljo, ni	A
vzdramil, pa se mi je nenadoma vse razodelo in	zazeblo	me je od strahu.Okrenil sem se k zidu in sem	A
daljnim glasom, kakor da bi ječalo iz gozda ...	Zazeblo	ga je ob spominu.”Kaj nisem bil takrat, natanko	A
vrtu, ob jasnih večerih mu je bilo pusto in	zazeblo	ga je ob spominu ... Grivar je sedel na klop	A
temnih las. In ko je prestopil prag, ga je	zazeblo	-- za hip, komaj da je občutil, mu je šinilo	A
in ljubeznivo je izpregovorila, njega pa je	zazeblo	do srca. Odgovoril bi -- ni vedel kaj.	A
se je začudil, ko se je ozrl. Takrat ga je	zazeblo	in misli so se zaobrnile, kakor da bi jih bil	A
obrazu kontrolorjevem, in občinskega slugo je	zazeblo	v dno srca, ko je videl na njem resni, očitajoči	A
”Mólči in zaspi!“	Zazeblo	jo je po vsem životu, da je vztrepetala ter	A
mizarju, da zabijajo v rakev živega človeka, in	zazeblo	ga je. ”Zakaj takisto, o gospod?“ je zaklical	A
pobesnelosti, ne v materi in v njenem trpljenju;	zazeblo	me je in šel sem hitro po stopnicah, noge trudne	A
hipoma mu je stopil pred oči obraz Dionizov; in	zazeblo	ga je po vsem telesu. ”Moje srce je trdo	A
nosila to umazano bridkost ... Nenadoma me je včasi	zazeblo	v lica, ko sem jo pogledal; od srda se mi je	A
vztrepetalo, zapihal je hladen veter, do srca me je	zazeblo.	”Ozrite se na levo stran!“	A
navrh plota, se prevrne na ono stran v humor.“	Zazeblo	me je; počasi, tiho, se mi je zdelo, da se odpirajo	A
živel v tistih časih. In ker me je zaradi tega	zazeblo	po vsem telesu do dnà srcá, sem spoznal, da	A
pisal svojo prošnjo. In ob tem spominu me je	zazeblo	od temena do nog. Šel sem sam, moja žena	A
nisva govorila. Poljubil si me na uho, da me je	zazeblo,	nato pa si rekel, da naj pojdem s teboj ...Kam	A
polegali skoro zmirom po peči, toda precej me je	zazeblo	v noge, če sem jih odmaknil le za ped, dasi	A
Popolnoma se mu je znočilo pred motnimi očmi.	Zazeblo	ga je; mraz mu je lezel počasi od razgaljenih	A
je bila hipoma zdramila, izpregledala je in	zazeblo	jo je od groze.Ko ga je bila vprašala, če je	A
ko bi ugledal smrt pred sabo. Slivarja je	zazeblo	od tega miru, - bal se ga je in zoprn mu je	A
tako prepaden, poln strahu in žalosti, da me je	zazeblo	do nohtov. Nisem ga videl odtlej nikoli več	A
nikogar ne vidi in v tla strmi ...“ Pavleta je	zazeblo	po vsem telesu, do srca mu je segel mraz.	A
čakala besede iz Šimnovih ust; dočakala vista.	Zazeblo	ju je od vrha do tal, napol zaradi hladne noči	A
nazadnje si me le spoznal za prisojniškega!“	Zazeblo	je župana tako močno, da so mu zašklepetali	A
ti si pa lepa,« je vzkliknila nenadoma, da je	zazeblo	Anico do srca. »Saj to je narobe!	A
grb nad vrati, češ, to smo pa mi. Tako me je	zazeblo	v srce, da se nisem ogrel vse do jutra.Ponoči	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani