vrbanoj (77)

»No, le čitajte! Novi naš sodnik je Andrej	Vrbanoj.	V zadnjem telegramu se bere tako.«	A
V zadnjem telegramu se bere tako.« »	Vrbanoj?	Ej - ej!« zakličeta sodni adjunkt in notar zaeno	A
« zakličeta sodni adjunkt in notar zaeno. »	Vrbanoj?	Kdo je to, kaj je, kje je?« vikajo davkar in	A
kratkem molku pristavil: »Oj, fin mož je ta	Vrbanoj!	Dobro ga poznam, pa ti tudi, Pavel?« - ozrla	A
je novim sodnikom v Groblje imenovan Andrej	Vrbanoj!	II	A
čimdalje slabši!« »Nič se ne bojte, gospod	Vrbanoj,	« odgovori deklica, »jaz ga že vem krotiti.«	A
se smeje in kriči zaostala družba za njima.	Vrbanoj,	kakor ga je nazvala Maruša, prime uhanca za	A
Maruša. Potem korakata molče drug za drugim,	Vrbanoj	bolj skrbeč za žival. nego je očito treba, Maruša	A
Maruša: »Zakaj pa ne hodite z Julko, gospod	Vrbanoj?	« »Zakaj?« ponovi oni, ne da bi se obrnil	A
Sedaj zopet vprašam, zakaj?« nasmehne se tudi	Vrbanoj	in na pol obrne k mladi deklici svoje lice,	A
veste, kaj mi je storila!« »Ne, res ne!« deje	Vrbanoj	na pol začuden, na pol radoveden, kaj ima pač	A
kako grdo!« »Pa zakaj ste bili zaprti?« vpraša	Vrbanoj	obradoščen. »Prav po nedolžnem!	A
počakajte, še nekaj vam povem!« »Kaj pa še?« reče	Vrbanoj	z glasnim smehom. »Nič več se ne bodete	A
da Julki vse verjamete -« »Hvala lepa!« zine	Vrbanoj	in zopet zardi. »Da, da, vse verujete	A
halo, ho!« kriče zadaj. »Hej, halo!« odgovori	Vrbanoj,	ne da bi ustavil Sivčka. »Naj le vpijejo	A
»Čakajte, da vam vse povem!«	Vrbanoj	je bil resnično radoveden in zato je gonil osla	A
drug poleg drugega, ker je bil pot širok, in	Vrbanoj	se ni mogel obrniti tako, da bi ne bilo videti	A
Vašega pa ni nikjer!« »Kam ga je dela?« vpraša	Vrbanoj	skoro nehote. »Kam?	A
to, da vsak večer duha tisti beli nagelj.«	Vrbanoj	stopa tako hitro, da ga Sivček in Maruša komaj	A
je in trgala kraj pota šopek rdečih korčkov.	Vrbanoj	pa je, kakor bi ne znal drugače dati duška nekemu	A
Pavel!« zavrne ga Maruša jezično. »Nate, gospod	Vrbanoj!	« Rekši, mu ponudi nabrane cvetice.	A
Andrej!« zasmeje se Pavel. »Da, da,« pohiti	Vrbanoj	in vtakne šopek za klobuk. »Jako hvaležno delo	A
čudno - Julka in -« deje prvi adjunkt. »-	Vrbanoj!	« pristavi z glasnim smehom lahkoživi notar.	A
pozneje sta se razšla, vsi ste se razšli: ti in	Vrbanoj	in Julka in vidva!Kako je vendar to, kako se	A
nekaj. A bilo ji ni več mogoče, zakaj - Andrej	Vrbanoj	je stal poleg naju. ‚Haha!‘ zasmejal	A
strmi stezi vkreber. Obrnil sem se za njo, ali	Vrbanoj	me je siloma potegnil nazaj.Govoril ni ničesar	A
drug ne reče ničesar. »Ej, nocoj pride sodnik	Vrbanoj,	« odgovori adjunkt Pavel, »in vi kot župan in	A
zgodovinsko znameniti Grobljem in okraju. »	Vrbanoj	bode mislil, da je slavolok zanj!« zasmeje se	A
kovček, katerega je prinesel z voza. Sodnik	Vrbanoj	pa je bil tudi že med vrati, ko so vstajali	A
niti tu niti v Babinem polju?« vrne takisto	Vrbanoj	in glasen smeh posvetne gospode, ki zazveni	A
navada pri nas - ti mlaji!« »In lepa!« pritrdi	Vrbanoj	in s tem tudi izgine iz družbe bojeviti duh	A
pregovorjeni drugo za drugim. Prvič je vprašal sodnik	Vrbanoj,	drugič adjunkt Pavel.Drugo vprašanje je bilo	A
Potem je prišlo prvo stalno imenovanje.	Vrbanoj	je prišel za adjunkta k majhnemu sodišču južne	A
pa nobene take družbe, da bi se smelo reči:	Vrbanoj	se je učil v nji; ne, sam je oddajal od svojega	A
katera je vedno rada sprejemala sosedno gospodo;	Vrbanoj	je bil ondi samo enkrat, ali potem se mu je	A
bil menda glavar, okrajni glavar tukaj!« reče	Vrbanoj.	»Uradni dan je bil!« meni Pavel.	A
takisto plemič -« »Saj si ti tudi!« zasmeje se	Vrbanoj,	kakor bi hotel odmakniti razgovor drugam.	A
drugače,« meni Pavel resno. »Hoho!« zasmeje se	Vrbanoj,	in to tako zaničljivo, da onadva kar osupneta	A
spomina. »Ančka, ali zopet spite?« zakliče	Vrbanoj	v prvo sobo, zakaj onadva sta umolknila po njega	A
in hoče vzeti steklenico, da jo novič natoči.	Vrbanoj	jo prime za roko, z desnico pa okoli pasa in	A
Taka deklica, to bi bilo še nekaj!« nadaljuje	Vrbanoj	po Ančkinem odhodu. »Videti je nepokvarjena	A
Oh, kje pa najdeš sveže cvetove?« zavrne ga	Vrbanoj	cinično. »Toda pustimo to!«	A
To je izustil skoro glasno. »In sedaj ta	Vrbanoj!	« pristavil je nehote.Obrnil se je od okna in	A
taka žena ne more osrečiti moža, kakršen je	Vrbanoj?	« Pavel je dejal to nekam lahkomiselno	A
hiti Pavel. »Sicer bi jo bil ti prej vzel nego	Vrbanoj!	« konča razburjeni Valentin. Njegov tovariš	A
adovoljno. »In zato pritrdiš tudi ti, da je ukrenil	Vrbanoj	nekaj prav neumnega, nekaj, kar je odločilno	A
»Zakaj bi ne bil?« »Pomisli,	Vrbanoj	ne bode vedno sodnik tu pri nas in njega Ančka	A
Tako je šumelo po Kračevi sobi.	Vrbanoj,	ki je bil nocoj izjemoma posetil družbo - zakaj	A
»Kaj bodete ugibali, gospodje?« oglasi se	Vrbanoj.	»Tukaj nimate izbirati - k notarjevi gospe pojdite	A
sta se tiho sporazumljena dregala s koleni.	Vrbanoj	se je na pol protivil; toda videti je bilo vendar	A
bilo, da bi ga odnesel proti sredini. Ko se je	Vrbanoj	oženil, udarila je Pavlu misel v glavo, da bi	A
posebej pisal.« »Dobro, dobro!« razveseli se	Vrbanoj.	Pavel je storil, kakor da je preslišal	A
Skoro so bili vsi skupaj.	Vrbanoj	je držal učiteljico Julko za roko, učitelj je	A
»Kaj ti je? Ali ti ni dobro?« vpraša	Vrbanoj	svojo soprogo, zapazivši jo prav tedaj, ko je	A
naglas v teh besedah je povzročil, da se je	Vrbanoj	zopet naglo obrnil. »Jaz?	A
ujeti!« »Ančka, ne bodi nespametna!« zavrne jo	Vrbanoj	na pol smehoma, na pol nejevoljno.Akotudi si	A
prvič. »Zakaj tako pozno?« vpraša za njim	Vrbanoj,	sileč skozi gledalce.Prišel je iz sosedne sobe	A
toda izza pahljače je žarelo nje oko v Pavla.	Vrbanoj	tega ni zapazil. »Kdaj začnemo pušiti	A
brez prepira - kakor ga imamo vedno!« dejal je	Vrbanoj,	poslovivši se od ostalih gostov, ki so krenili	A
Tako se je vršilo skoro vsak dan opoldne.	Vrbanoj	je prihajal pozneje domov, šele okoli ene ure	A
do sedaj je bil še vedno slep za to - Andrej	Vrbanoj.	Časih se je celo zgodilo, da ni slušal	A
toliko meseci - dve leti je bilo skoro - je li	Vrbanoj	pameten ali neumen, da jemlje ono Kračevo punco	A
»Prav tako!« sikne Pavel. »Le glej, da te	Vrbanoj	kdaj ne nabije!« zavrne razsrjeni notar še enkrat	A
bi se anonimnim potom obvestil slepi in gluhi	Vrbanoj	o tem, kar govore ljudje.Redakcijo je prevzel	A
bode dobro!« - Krasnega jutra je bilo, ko je	Vrbanoj,	prišedši v pisarno, odpiral pisma, katera mu	A
kakršno rabijo tehniki na svojih načrtih.	Vrbanoj	pogleda najprej v časopis, kaj poročajo zadnji	A
hočete vode?« hiti sluga. Zdajci se vzdrami	Vrbanoj	kakor iz spanja. »Nič, nič - le pojdite	A
sporazumno namežiknejo. V svoji sobi pa je	Vrbanoj	zopet strmel na list, katerega je držal v tresoči	A
Kje je adjunkt? Kje je Pavel?« vzkliknil je	Vrbanoj,	ko je sluga odšel, in skočil kvišku.Potem pa	A
drugega nego - resnico. Pismo, katero je vrgel	Vrbanoj	iz rok, padlo je pod razpelo med svečnika in	A
je?« vpraša osupel. »Beri to - pravim!« veli	Vrbanoj	z glasom, kateremu skoro ni moči ugovarjati	A
mizo. »Kaj je?« ponovi - potem pa pristavi, ko	Vrbanoj	le srepo gleda vanj: »Kaj hočeš od mene?	A
laž!« - ali da je dejal vsaj kaj podobnega -	Vrbanoj	bi ga bil objel v svoji prostodušnosti in pritisnil	A
prepadli obraz. »Torej je vendarle res!« šepne	Vrbanoj.	»Ako tem veruješ« - hiti Pavel.	A
psovka je padla kakor skala skozi strop med oba.	Vrbanoj	jo je izbruhnil potihoma, da je ni bilo slišati	A
je pobotal le z divjim sovražnim pogledom.	Vrbanoj	stopi k pisalni mizi in vzame spise, katere	A
kadar je bilo katerega ime v uradnem listu.	Vrbanoj	je sedaj svetovalec pri majhnem okrožnem sodišču	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani