voz (2.792)

Pred Forestovo hišo in v njej. Pred hišo	voz	s kosi pohištva, knjigami, lonci, vrečami, zavoji	A
dvigneta truplo, ki leži na tleh in ga vržeta na	voz.	Trubar sede in piše.	A
hriba Gavžnik. Majhna karavana, nekaj jezdecev,	voz	s kakšnim kosom pohištva, knjigami, na vozu	A
Tomaž jezdi z njimi.	Voz	odpelje.Trubar stoji sam na dvorišču.	A
ven in jih vrže na ulico. Na ulici pred hišo	voz,	nekaj biričev, nalagajo na voz pohištvo, knjige	A
ulici pred hišo voz, nekaj biričev, nalagajo na	voz	pohištvo, knjige, ki ležijo naokrog po cesti	A
Pobere knjigo, lista po njej. Vrže knjigo na	voz.	Odpadniku se zapleni vse njegovo imetje	A
ne da nič narediti. Lahko postaviš glavo pod	voz,	na katerem sedi.Jaz ne, ker ta norec je tiste	A
ker ta norec je tiste vrste, ki gladko spusti	voz	čeznjo, ne samo čez nogo. 2.	A
MARTIN Ali sem kaj rekel? Ko sem pa odpeljal	voz	stelje proti domu, se je razlegal tvoj smeh	A
PAZI!!	VOZ!	! TEREZA (njen veliko mlajši glas): Kaj	A
Jaz na smučeh že ne grem več sèm! TEREZA:	Voz,	poln drv, pa tista dva gromozanska vola!	A
na njej razleže peket konj in klopot praznih	voz,	ki se bodo popoldne vračali tako obloženi, da	A
zapre, vselej se zapre ... Odnesli so jo na	voz,	v katerega sta bila vprežena dva krepka, sijoča	A
prebivale tudi še druge ciganske družine, a prav ta	voz	je bil po svoje živ sestavni del tamkajšnjih	A
življenje - tukaj hrepenenje. Tam ječa, tukaj	voz	v daljavo. TILA: Strah me je.	A
ZDRAVNIK: In vendar si jo še tisto noč posadil v	voz,	svojo špansko kraljično, našemljeno kakor je	A
. / . / stran 96 . / SLUŽKINJA od leve:	Voz	je pod verando!Odide.	A
Kadar se nagne dan, stopi v to izbo; že slišim	voz	na klancu in voznikov bič.Pride, ker sem koprnela	A
pogledala? Ali nisi počakala, da bi se prikazal	voz,	če je bil morda skrit za gozdičem? FRANCKA	A
se je razjokalo. MATI: Zdi se mi, da slišim	voz	na klancu.Skozi zid in hrib ga vidim.	A
pohištva, kakor da se je bil zvrnil vanjo tovoren	voz;	velik divan, mehki stoli, ogledala, preproge	A
PETER ogrne Jacinto: Na	voz,	Jacinta!Po široki rávni čez hribe in doline	A
se čuje bič voznikov in prhanje konj;	voz	oddrdra SEDEMNAJSTI PRIZOR	A
takó bi ne bilo veliko težav, da bi se spravil	voz	na pravo pot. MLAKAR: Dovolj, dovolj!	A
luč zlati oblake. Že bliža Titanov se svetli	voz,	iskre bleščeče krešejo mu konji, pred njim beží	A
temotnih holmov noč podé. Zató pač vozijo ljubezni	voz	golobi lahkokrili in zató imá peroti Kupido	A
JULIJA Le hitro v stanovanje Phoebovo ti	voz	živožareči!Phaëton, voznik predrzni, bi te pač	A
(Zapira okno.) (Na dvorišče pridrdra	voz.	Koj nato prihrume v izbico Andrej, Rado, Francelj	A
vajina osla. RADO Ko bi bil ti vprežen v moj	voz,	pa še en tak v Andrejevega, bi lahko menjavala	A
Zunaj se vidi na cesti v polutemi lojtrski	voz.	Burja rjove besno, dež lije, oknice žvenketajo	A
poklic, da vse vidim v črni noči? Rad bi sreče	voz	potegnil iz globokih kolesnic v gladek tir	A
zanje! Glej, skoz okna luči sto, čuj, mestnih	voz	drdranje... Kaj vozovi, luči mi, ah, kaj se menim	A
vroče je nebó, mirni vzduh žarèč, težák;	voz	hití mim� in v obràz, v okó dviga se prahú	A
nad ravnijo, nad vetrnim prostorom samotni	voz	beži. Kam?	A
Tavarija 44 Prepih 45 Deseti april 46 Prizidek 47	Voz	poln očesc 48 Suhe rože 49 Donosi 50 Oh 51	A
ščurki in mali ljudje. . / . / stran 48 . /	Voz	poln očesc Ko veter odpihne hribe, se voz poln	A
Voz poln očesc Ko veter odpihne hribe, se	voz	poln očesc napoti v daljne kraje. Razgledne	A
tesnobe, je le zrnast videz pomladnih gredic.	Voz	pa pelje in pelje. Suhe rože Vsul se je star	A
zarija dan naznanja; Po ulicah zgodnji ropoče	voz,	Izbuja se mesto iz kratkega spanja.” „Oj tiho	A
les, ga v butaro veže, ravna si ga vmes, na	voz	ga naklada, živinca pelja, a njemu pa srček	A
izhojena je že ta pot iz sanj, samo še nate čaka	voz,	da zopet sedeš nanj! Dotakni se, da v dlani	A
kuta. Kamniti velb molčečega neba osipa se na	voz	in polni gare. Se pod tovorom zašibi steza,	A
sredi noči smo naložili mladega Žoka na oglarski	voz,	ga zadelali v seno in stari njegov oče je pognal	A
spotoma stekleničico konjaka in najel zaprt	voz.	Takrat še ni bilo niti v tako velikem vseučiliškem	A
»Nikar ne tako po otročje, Čeček naš! Glej,	voz	te spodaj že čaka, v bolnici je vse dogovorjeno	A
Oddahnil sem se, ko sva posadila bolnika v	voz.	Slonel je v kotu, jaz sem ga podpiral od strani	A
krvaveče odprtine in povezal glavo. Poslal sem po	voz,	da prepeljem ranjenca v bolnico. Takrat se je	A
roke. Pokadil sem cigareto, preden je prišel	voz.	Ranjenca ni bilo treba prenašati, krepko sva	A
glej spaka, pred hišo se je ustavil kmetski	voz	na lojtrnice, z njih je skočil zavaljen možak	A
posla; poklical sem voznika, da ga je spravil na	voz;	sin je šel sam in očeta opiral na vozu. Drugi	A
bolnico, in sicer čim prej; v mestu naj najame	voz	in v dobri uri mu bo žena v varnem zatočišču	A
cesto, jaz vam pa pošljem iz mesta do križišča	voz,	ki popelje porodnico v bolnico.« Ni bilo odgovora	A
konjička še vlekla s hitrostjo nekdanjih poštnih	voz,	potem pa sta stopicala v korak, da bi ju dober	A
spremembe in da me je neprijetno dirnilo, ko se je	voz	sredi vasi ustavil in mi je voznik pokazal hišico	A
vasi; snočnji voznik mu je dal na posodo samo	voz,	konja si je izprosil pri županu. Zorilo se je	A
drugimi vrhovi Trnovskega gozda, ko je odškripal	voz	skozi vas, Spredaj je čepel županov hlapček	A
glavo v odeje in plahte omotano porodnico.	Voz	je hitro drčal proti mestu, konj je bil spočit	A
je somrak umikal dnevu. Zlezel sem nazaj na	voz	in si zadelal obraz, da bi me ne spoznale ženice	A
cesti, zvrtinči travne bilke, padle s senenih	voz,	in zašumlja med listjem murv. Peter	A
nedeljah je življenja, da je kaj. - Zadnji	voz	priškriplje na dvorišče, kakor gora naložen	A
že pokošenega in suhega. Seno nakladajo na	voz.	Vroče je, soparen vzduh megli pogled na hribe	A
drdranje koles od hiše do hiše, dokler ne izgine	voz	na odprti cesti, kjer se samo še oblak prahu	A
vrnil s konji, da odpelje pred kosilom še en	voz.	»V senco jih priveži, Martin, in priskoči	A
Saj menda nismo otroci? Kar nabaši jo na	voz!	Adijo!	A
klobuk potisnjen na oči. Kolo zadene ob kamen,	voz	se strese...Drozeg vzdihne, se popravi trudoma	A
zabili strica v zaboj in ga je odpeljal črn	voz	s črnimi konji, je spala Evka večkrat pri Mici	A
povešeno glavo, z obema rokama vleče naloženi	voz,	majhna kolesa se topoglavo lové po razdrapanem	A
.. stran 122 . \/ Prenašala sta zaboje na	voz,	Štefan pa je ponavljal ko Branko poštevanko	A
križišču na Goldonijevem trgu. In obloženi	voz	se je trudno opotekal po vegastih skrléh. Zdirjal	A
Zdirjal bom, je rekel. A ko je	voz	nazadnje pristal ob banku na trgu ob Kanalu	A
pristal ob banku na trgu ob Kanalu, je obkolila	voz	in bank gruča kupovalk.Kakor ob avtomobilski	A
Celó glasbo smo imeli za spremljavo. Vsaj naš	voz.	Pa obojna vrata so bila odsunjena, da so se v	A
napad prenesel drugam, spet izstopili in šli v	voz,	kjer so bili že drugi bolničarji.In tako smo	A
vendar znesli tudi vse cule z obvezami v svoj	voz.	Kakor zmeraj v življenju, je tudi takrat človek	A
prerivanju in pehanju smo si le izbrali zaprt	voz.	Pomagaj mi, je rekel Janoš, ker pred vozom je	A
esesovci, je bilo zavoljo tega, ker so iz naših	voz	suhci stekli k vozu, ki je sameval na sosednjem	A
njega, sem si mislil, ko sva vzdignila malega v	voz,	Janoš pa se je drl na reveže, ki so ležali na	A
plahto, in ko so ga potem vanjo zavitega nesli v	voz	ob lokomotivi, je bil konec plahte še uklenjen	A
vseh postajah privzdignjen zavoljo tovornih	voz,	je kljub brezupnosti položaja misel za trenutek	A
zbranost in so bile množica razpršenih ciganov brez	voz	in brez ognja, ki kakor psi vohajo bližino človeškega	A
ko bi bil vedel, da leži na dnu enega izmed	voz,	mimo katerih sem tolikokrat šel, ko smo obvezovali	A
morebiti tudi meni posrečilo spraviti Darka v naš	voz	in bi bil vsaj v miru in v zaprtem prostoru	A
vsesal vame že prvo jutro, ko smo iz kravjih	voz	stopili v dachausko prostorno kopalnico.Pa to	A
ko smo zagrebli sto petdeset okostij iz dveh	voz,	bilo je po Janoševem koncu.Voza ob lokomotivi	A
vere v rešitev. . /\ .. stran 246 . \/ Vrata	voz	so bila odpahnjena in na robu odprtin so sedele	A
položil posodo z rivanolom in papirnati omot na	voz,	namesto na tla, na ozko gaz med tračnicami.	A
nesrečo tistega voza in vse nepregledne vrste	voz;	kakor da sem hotel potajiti resnico takega ponižanja	A
papirnatim ovojem. Potem sem odnesel svoje reči v	voz,	ker so bili drugi že končali s prevezovanjem	A
šotorom.’« Nekje med hišami se je začel premikati	voz	in kolesa so topo udarjala v okrogle kamne.	A
je dolgo molčal in pustil, da se je počasen	voz	bližal. »Usekanih ljudi sevé ne rabijo,« je	A
zate,« je rekel Maks. . /\ .. stran 148 . \/	Voz	je šel mimo in jajčasti, gladki kamni so izpodnašali	A
posodo z rivanolom in nož in papirnato obvezo na	voz,	namesto na tla, na ozko gaz med tračnicami in	A
papirnatim ovojem. Potem je prenesel svoje reči v	voz,	ker so bili vsi že končali s prevezovanjem in	A
in rahlo vzvalovan katran. Zgoraj pa Veliki	voz,	ki ima zvezde za kolesa in potuje nad pristanom	A
gibčno dohiti delavec drdrajoči in poskakujoči	voz,	položi v teku dlani na pód, se zavrtí, zmeraj	A
ovehnila, se hitro ujela z dlanmi na plohu, ker je	voz	stekel. »Hi ho!« je vzkliknil Carleto.	A
nami ne boste šli!« je rekla Evka. Zdaj je	voz	drčal ritenski navzdol proti vrsti stebričev	A
Z mamo bom šla,« je rekla in se namuznila.	Voz	je treščil v stebriče in potniki so se zamajali	A
ne jahajo več takó divje ojesa. Porinili so	voz	spet ob zid. »A mi bomo šli v kopališče!« je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani