veter (10.723)

ponoči okoli krivorititi. Huš, huš, kaj za en	veter	od Kamnika dol piše! TULPENHEIM Sram te bodi	A
se petelin obrača po vetru. Če pihne očetov	veter	sem ‒ če pihne tja.Pokaže s palcem čez ramo	A
Drobni nočni šumi iz bližnjega parka, rahel	veter.	Tihi koraki nekje spodaj, v bližini.	A
hribi in gozdovi? Kje je zelenje, hlad od vode,	veter	z juga? (Zajame sape in se tiho zasmeji predse	A
glej, s temi očmi! Beseda plane iz ust, kakor	veter	skozi okno - ti pa omedlevaš! Za mašo bi dal	A
Bog sam vedi. Kakor da je bil	veter	perče z dlani odpihnil - bilo je, ni ga več	A
Kakor v sanjah.	Veter	je bil list odtrgal ter ga zalučil v reko; list	A
prišla žalit; saj veš, da so moje besede kakor	veter	- človek se prime za klobuk in gre dalje in	A
Kaj prepeva zunaj? MRVA:	Veter	je; spomladnji pozdrav od onkraj morja. ŠTUDENT	A
nikogar ni bilo v cerkvi, nihče ni zvonil. TONE:	Veter	je bil zavzdihnil skozi lino. FRANCKA: Ni	A
misli pod pepel in prah, zlohotne sumnje v bežni	veter!	Poklonimo se jima, nevesti in ženinu!	A
prozornejših snovi ko zrak in ki se menja urneje ko	veter,	ki mrzlim grudim severa se laska in brž nasičen	A
okrene čelo k jugu rosnemu. BENVOLIO Ta	veter	pač odnese tudi nas: prepozni smo, večerjali	A
tako majhnem je zdaj vse hkrati: morje, čoln in	veter:	v očéh je tvojih plima in oseka solzá - ko morje	A
teló, ki plava po tej slani vodi; vzdihi so	veter,	ki divjá s solzami, kakor solzé z njim in ki	A
Jutri bodo tisti ljudje spet pri meni, če zapiha	veter	le nekoliko na mojo stran.Prišli so k vam, ker	A
Tako poseben je naš kraj! Kadar gre	veter	po gozdovih ali kadar pada megla v podvečer	A
angeljci zlati okróg letajoč S perútmi delajo	veter	... Pri vratih brez sape, osúplo zróč, Ko v tléh	A
in Šentpeter, Tód, onód in vsékod, koder piha	veter.	Prideta po poti v naš kraj slovénski; Bilà je	A
ogenj se blesti, trepeče kvišku živ, vesel ... A	veter	dahne ‒ žar ugasne, okrog se razprši pepel.	A
/ . / stran 103 . / Večer jesenski. ‒ Mrzel	veter	toži v skrivnostni govorici po vrteh, zvenele	A
Ničeve so tudi tvoje sanje, kakor dim, ki	veter	ga razžene. Kalijat, še ti razlij pred mano	A
zasajena kdaj in komu, ne pove napis noben.	Veter	duje in otresa ivje biserno na njej: Kdo pod	A
III. Čas beži ko silen	veter	za seboj podira vse. Tudi tvoje zorno lice,	A
mladosti z mano življenja nevero deliš ‒ vrzi na	veter	skrbi in bridkosti, z mrzlim nasmehom zadeni	A
žalost zagrnila je. . /\ .. stran 94 . \/ Šumi,	veter	od zahodne stráni, vest mojà, ne kliči me, daj	A
nesrečno našim ga pogledom skrije... O, da bi ti	veter	bila, ki prežene megle črne, o, da bi moj čoln	A
vetrček vel nasproti z lahkotnim šušljanjem. In	veter	odnesel mi ljubico to, kot lahno peresce odpihal	A
pa h krotkim ticam vleče, buzakljunski kos!	Veter	dal boš dvajseticam, pricapljal nazaj boš bos	A
sreče, komur sovražna je, zastonj obrača, kak	veter	nje nasproti tému vleče, kogar v zibéli vid	A
zginil, kar nad tvojo jamo pozabljeno od vnukov	veter	brije. Oblóžile očetov razprtije s Pipínovim	A
kjer bistra vanjga pribobni Savica; ker srečen	veter	nji roké podpéra, čolnič leti, ko v zraki urna	A
mislila, al bo ljubezen naji prešla, ko val, ki	veter	ga zažene, al hrepenečih src željé narslaji	A
name spustila? A če pastirček ni, mar	veter	z juga po meni drsi, drugam se obrne	A
morjem se strne? . / . / stran 41 . / Ne, tudi	veter	ni, le nagelj temni, ki v senci diši,	A
hladni vodi gola sem brodila, poletni	veter	sem z neba cedila skozi trepalnice,	A
družíce s pokloni častíjo me. In hláden	veter	píha prijetno mi v obràz -- vže pozno	A
ZVEČER Noč je hladna,	veter	píha, v lepih sanjah toga vsíha. Sveča	A
prisveti nad temno goró! Da k dragi mladenki kot	veter	lehák povêde me v zori korak. Oj solnce	A
ljubezen, potópi se globoko v temno morjé; oj	veter,	odnesi jo daleč v svet, da več je ne najde	A
srcé je ni zgrešilo. Kje si, jesenski	veter	ti? Razpni peróti svoji, kar vzdihi moji	A
gleda smehljajoč luna z jasnega nebá.	Veter	zapihljá, drevje zašumí, v prsih zadrhtí	A
. / stran 33 . / Zdaj naj sneží, naj brije	veter,	naj zgrne se nad nama noč - kaj meniva	A
. / stran 47 . / Zdaj naj sneží, naj brije	veter,	naj zgrne se nad nama noč, -- kaj méniva	A
na poljani, smreka raste na poljani. Brezi	veter	veje je potresel: kdo je tebe, smreka, tja zanesel	A
mehke, ki so me razvedrile, tak daleč so, kot	veter	gre, ki se nad morjem mi razbije, tak daljna	A
Dolga, dolga je zimska noč, zunaj brije pa,	veter	mi ruje; jaz ne spim, ni zaspati mi moč, bdim	A
temna noč, kara vest me, srce ne umeje; tako	veter	tam zunaj naraščajoč neobčuten krog hiše mi	A
naraščajoč neobčuten krog hiše mi veje. Enaka sva,	veter!	Kot tebe, tako življenje drvi me brez meje ‒	A
dekle, dekle moje, pojdi, pojdi za menoj, kakor	veter	z drobno travo jaz igral bi se s teboj! PESEM	A
pisan z gore ‒ Prepelica, hej, čez polje, hitri	veter,	zavej čez gore! POJENEC (Narodni motiv) Cel	A
vrbe 34 Zvečer 35 Otožnost 36 Od Save mrzel	veter	37 Zopet, glej, stojim pod tabo 38 Dolga, dolga	A
dekle, dekle moje, pojdi, pojdi za menoj, kakor	veter	z drobno travo jaz igral bi se s teboj! Vitki	A
zamere! . / . / stran 37 . / Od Save mrzel	veter	Od Save mrzel veter že zavel je, poslovil sem	A
37 . / Od Save mrzel veter Od Save mrzel	veter	že zavel je, poslovil sem se in odšel, predobro	A
slabost, bremen odpadlo breme, hej, vriskal bi, ko	veter	vel; tako pozabi, glej, tako dviguje v prostost	A
Dolga, dolga je zimska noč, zunaj brije pa,	veter	mi ruje; jaz ne spim, ni zaspati mi moč, bdim	A
temna noč, kara vest me, srce ne umeje; tako	veter	tam zunaj naraščajoč neobčuten krog hiše mi	A
naraščajoč neobčuten krog hiše mi veje. Enaka sva,	veter!	Kot tebe, tako življenje drvi me brze meje ‒	A
pisan z gore ‒ Prepelica, hej, čez polje, hitri	veter,	zavej čez gore! Sv. Ambrož Visoko v gorah	A
PREPISANA MISEL 8 ... SE ZLEKNEM 9 MALA DELA 11	VETER	NA VEKAH 13 ZAPITE SOBOTE IN NEDELJE 14 DRŽA	A
sanje do dna, do dne. . / . / stran 13 . /	VETER	NA VEKAH Neslišno zdrsne čez obrvi in poboža	A
cele dneve vpet v čas. Postmoderna dikcija;	veter	drugačnosti prepiha del utečene poti.Odmik od	A
bitja na žive in mrtve. Od vode hlad, s hribov	veter,	iz srca strah. Nemoč premikanja, nemoč spontanih	A
. / stran 6 . / Sejalec Sejem plaho ime v	veter	‒ nekje vzkalijo novi prijatelji ... Dotaknemo	A
miru! . / . / stran 14 . / Na drugem bregu	Veter	je že novembrski. Ni več prave svetlobe, ali	A
drugemu sva dvojnika pred obličjem Svetlobe.	Veter	se besno zaganja v plahto. Čista sila.	A
ljudje. . / . / stran 48 . / Voz poln očesc Ko	veter	odpihne hribe, se voz poln očesc napoti v daljne	A
vztrajnik ‒ mehanika je svetla neskončnost.	Veter	pometa sanje, nevidne roke božajo princeske	A
zlivajo, zaljubljeni ... Pod vejami ležijo trije,	Veter,	Kamen in Dih. Vsak zase ječijo	A
petja sladki dar podari! Le pihaj, le pihaj,	veter	hladán! Le pihaj, ter hladi mi čelo vroče, Saj	A
stran 4 . / List za listom z drevja pada,	Veter	ž njim si igra; In takó za nado nada Gine meni	A
so zamrle, v naših so srcih se rane odprle ...	Veter	je veje oskubel po lipah. Polnoč že danes je	A
Težka noč je legla na vojake, strahotno piha	veter	čez mrtvake, čez njih krvavi, bledi obraz.	A
. / stran 32 . / 1 | V mestu Suh poletni	veter	piha, veter piha, ko da vzdiha, pesem tujo preko	A
32 . / 1 | V mestu Suh poletni veter piha,	veter	piha, ko da vzdiha, pesem tujo preko cest odnaša	A
... «	Veter	veje in počasi iz aleje nosi lačne dece jok	A
Partizanovo slovo Večer je. V breze	veter	se zaganja, tovariši so že odšli naprej, sama	A
mrak pregrne, vsak večer med razvaline črne	veter	iz svobodnih gor zapiha in med razvalinami takole	A
Vrnil se bo! Zdaj	veter	raznaša besede njegove, prisluhni natanko, da	A
Le hitro, otroci, le hitro na vlak! ‒ kot	veter	poteče v lesovje; tu v mestu zatohlem, tu večen	A
poti, sonce z žarki me obda. Z mano pojde tudi	veter,	tihi vetrček z ravni; če mi vroče bo od žarkov	A
kot ptička obstreljena... . /\ .. stran 7 . \/	Veter	- kipar Veter kot kipar ustvarja kipe krasne	A
obstreljena... . /\ .. stran 7 . \/ Veter - kipar	Veter	kot kipar ustvarja kipe krasne iz oblakov -	A
dvorane razprostre oblake, skupaj spet jih zgane.	Veter,	ti kipar, naredi kip še meni: kaj v bodočnosti	A
bodočnosti me čaka razodeni! . /\ .. stran 8 . \/	Veter	zlat izkleše križ in belo krsto razvrsti za	A
v grobu mehka trava ga prerašča - z njo se	veter	poigrava. Nikdar še med travo roža ni vzcvetela	A
Šumljajočega studenca spev utihne med vrhovi drevja	veter	glasno vzdihne. Po obrazu bijejo me dolge veje	A
Pomlad že prišla bo! Zavel je	veter	tiho čez vrhove, potopil v morje virček je valove	A
nikoli vrnil se ne bo nazaj! O, še pihljal bo	veter	čez gorice, v vrtove vsipal zlati maj cvetlice	A
me in sestra tukaj čaka... Joj - nad grobovi	veter	tiho plaka. Enako smrt kosila bo kot lani!	A
bistri potoki; bratci so moji oblaki visoki	veter	se z njimi in z mano igra. Dom moj je sredi	A
Mordá pa bom še ure buljil v mrak in, ker bo	veter	dober, slišal vlak, ki ob tej uri vozi nočne	A
zdaj prihajam, sva že dolgo sama in mariborski	veter	je strupen. V njem je spomin, prihuljen in leden	A
listje se suklja po ozkih cestah in iz pekarn	veter	nosi vonj po prestah in na Studencih čas po	A
mladih tis v zrak pisal čuden iglast črkopis,	veter	pa sproti brisal je, kar sem napravil. Teta	A
zraven škripa kakor stara plata, junijski nočni	veter	moj rolo. Na ulici tišina za bogove.	A
fantek, zaspi. Megla nad hišo kodeljo vali, a	veter,	kmetič skrben, hiti in prevaža nasteljo z brega	A
vežo lanska gnezda os so ležala po tleh se je	veter	ves čas z mano igral, mi vesil suhe liste na	A
ljubo njegovo kot v žitu plavica. Da bi me	veter	kot vonj češmina na krila vzel in na okna boječa	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani