trlep (799)

prikazala Stojana, žena Ljubinova. »Bog te sprejmi,	Trlep!	« je pozdravila.»Kaj pa je tebe prineslo?«	A
»Kaj pa je tebe prineslo?«	Trlep,	svoboden kmet in župan iz Gabra, dobrih štirideset	A
Vitogojeva, in se nasmehnila sitnemu Trlepu. Pa	Trlep	se je že udobrovoljil. »Kje ti je sin?« jo je	A
letošnje jarčke, ne bo pomagalo prav nič,« je	Trlep	malo zamižal in se zasmejal. »Rajši povej, ali	A
Kumu!« se je Mala nejevoljno obrnila. Tudi	Trlep	se je počasi obrnil in nameril po strmi poti	A
Témenici; zato se rajši potuhnejo pred Trlepom.«	Trlep	je sopihal navkreber, se oddihoval in robantil	A
Mar bi bili dali Gaber, ki ni kaj prida, in	Trlep	je tam, samoglavi svobodnjak, in uporni tlačani	A
se je vrnil z medico, brž povedal Majnhalmu: »	Trlep	iz Gabra je prišel in želi govoriti z vami,	A
široko odprla, v sobo je mogočno stopil silni	Trlep.	Bratje so kar vstali in molče zastrmeli vanj	A
Bratje so kar vstali in molče zastrmeli vanj.	Trlep	je trdo zaprl vrata; odkril se ni, le z očmi	A
Božja pomoč vam, gospodje!« »Bog te sprejmi,	Trlep!	« je Majnhalm odzdravil.»Kakove vesti si nam	A
ne, sicer ne bi lovili čez zoreče polje.« »	Trlep,	dobro precedi besede, ki jih govoriš!« »Sem	A
ovsa bi jim popustili ob davščini.« »Glej,	Trlep,	govoriš tako, da se ti prav lahko utegne še	A
kaj pripetiti danes!« je Majnhalm zagrozil.	Trlep	je zardel in rezn� odgovoril: »Kajne, pozabili	A
dobra!« se je Ditrik zasmejal. »Všeč si mi,	Trlep,	obiskal te bom.« »In lepo vas bom sprejel, kakor	A
začutila bodico in se spogledala. »Moj oče,« je	Trlep	trdo nadaljeval, »iz rodu res ni bil svobodnjak	A
izpred čekanov divjega merjasca.« »Res je, o	Trlep!	« je Ditrik stopil predenj in mu segel v roko	A
In ljubila sta se, kakor bi bila brata.« A	Trlep	se je obrnil v Majnhalma in ga ostro pogledal	A
umaknil srepega pogleda. »Takole ti bom rekel,	Trlep!	« je dejal.»Sam veš, da je naša stara pravda	A
kakor hočemo.« »Pa ne, ko zôri polje!« mu je	Trlep	presekal besedo. »In kadar hočemo!« je Majnhalm	A
napravil včeranji lov.« . / . / stran 18 . /	Trlep	je komaj za spoznanje pokimal, rekel pa ni nobene	A
podal, široko posmehnil: »In še eno ti povem,	Trlep:	Po naši volji se bo v Stični zidal samostan	A
boli s samostanci ti in gabrovski tlačani.«	Trlep	se je vidoma ustrašil.Tri sto kosmatih peklenikov	A
je rekel, ne da bi Trlepa se kaj pogledal.	Trlep	je nekaj zamrmral v zahvalo, spravil denar in	A
vratom. . / . / stran 19 . / »Bog te obvaruj,	Trlep!	« je Ditrik dejal, Majnhalm in Henrik pa sta	A
Prvi je spregovoril Ditrik. »Prekanjeni	Trlep,	na pravem koncu ima jezik prirasel!« se je nasmehnil	A
niso bali kakor tlačani. »Kaj si slep?« je	Trlep	zavpil in postal. »Umakni se gradu!« je Hartvik	A
in kakor ponevedoma s stremenom sunil Trlepa.	Trlep	je škrtnil z zobmi, in ga z urno kretnjo potegnil	A
ne za Živko ne zase. Spominjal se je, kako je	Trlep	znal Hartviku plačati žalitev, in je bil še	A
je še dalje zaupal in povedal, kak možak zna	Trlep	biti. »Ker je svobodnjak!« je oče vedel.	A
»Pojdi, kar pojdi!	Trlep	je ubrisane glave.« Pod klancem pred vasjo sta	A
bližal Gabru, večja mu je bila skrb, kaj bo rekel	Trlep.	Kjer se danes sonči prijazna vasica Mali Gaber	A
Gaber, je bila tačas še tiha samija, le ponosni	Trlep	je živel tam in vladal širni svoji lastniji	A
zunaj konj zapeketal in prhnil na dvorišče.	Trlep	se je vrnil. Hotimir je silnemu gospodarju strahóma	A
razodel, kaj ga tišči. »In kaj bi rad zdaj?« je	Trlep	vprašal, ko je slišal njegove skrbi in težave	A
Prelahka se ti zdi taka stvar,« se je smehljal	Trlep,	ki mu je sicer bilo všeč, da ga Hotimir tako	A
bi bil mir za zmerom.« »Beži, beži!« se je	Trlep	skoraj ustrašil hudega mladeniča. »Ubijal bi	A
že kakor voda in bi ubijal kakor Oger!« ga je	Trlep	tresel za ramo.»Potrpi, počakaj, nič se ne ve	A
počakaj, nič se ne ve, kako se bo še obrnilo!«	Trlep	se je bal, da se vroči mladenič ne bi kako zaletel	A
Zdaj se je Hotimir še bolj bal župnika; a	Trlep	ga je miril in učil: »Pomni, da gre za tvojo	A
In je vse lepo povedal, kakor mu je naročil	Trlep.	»Pomagajte, pregovorite jih, da si izgovorijo	A
Hm, ubijati ‒ res, greh je.	Trlep	sam, tak mogočnik, pa je bil hud že zgolj ob	A
gradišče. »Vsaj oglasiti se moramo, sicer bi	Trlep	utegnil zameriti in se mojemu očetu pritožiti	A
No, zdaj mi pa povedi zvedke in novice!« je	Trlep	velel Hotimiru, ko sta čez čas Ljubi pustila	A
grajske!« mu je stara misel ušla kar tako.	Trlep	ga je molče poslušal in strmo gledal zdaj v	A
Dobro gnojim in skrbim za mêno semena,« se je	Trlep	hvalil. »Vsaj ajdova sev naj bi plenjala dobro	A
uljnjaku. »Stoj, nekaj mi še nisi povedal!« se je	Trlep	domislil. »Z menihi, praviš, da si govoril.	A
Trebnjemu. Po njih odhodu se je zamislil tudi	Trlep.	Menihi so mu vreli po glavi in prav nič všeč	A
jih je bilo v senci na Trlepovem sadovnjaku.	Trlep	je stopil na star štor in kar vesel je bil,	A
Da, udari! K vam bom prišel tudi jaz!« jih je	Trlep	hvalil.»Taki bodite zmerom!	A
nalogah in tudi o drugih skrbeh širne soseske.	Trlep	je vrhovatil besede in objedel gospodo, češ	A
previdni in boječi skrbeli in se plaho ozirali. A	Trlep	je dalje v svoj tir speljeval besede. »Gospoščin	A
. / . / stran 151 . / »Kakor grajski!« je	Trlep	vedel.»Tlačani jim bodo morali tlačaniti in	A
in še gradu, če ti bo kaj ostalo.« »I, ti,	Trlep,	če bo samostan tudi gosposka, potlej vendar	A
To je pa drugim zaprlo sapo. »	Trlep	že vidi samogoltnost in samopridnost samostana	A
ne trša od grajske.« »Da, da, tako je!« je	Trlep	podsmešno rekel.»Belin Grbec je pod streho vzel	A
oni njega pa že pod kuto!« »Zakaj govoriš,	Trlep,	česar ne misliš?« »In zdaj samo jezik kaže izpod	A
izpod nje, pa še ta mu je pristrižen!« se je	Trlep	še dalje norčeval. Grbec je molčal, a Svetin	A
. / stran 153 . / »Pa doženimo!« je dejal	Trlep	in mu dal dolgo leskovo palico. Repnik je z	A
rovašu kmalu prav velika večina. »Hlapci!« je	Trlep	revsknil in skočil s štora.»Ko se vam bo godila	A
kakršen sem jaz!« je odmajeval z glavo. »Ampak	Trlep,	uporni in drzni svobodnjak, se bo od togote	A
najlepše zate, drugo pa lepo mirno še počakaj!«	Trlep	je bil osat, odkar je zvedel, da so Višenjski	A
! Hud, prav hud je bil	Trlep;	tudi s Hotimirom, ki mu je sicer bil prav všeč	A
grajski osir!« »Ali poznaš tiste junake?« se je	Trlep	zresnil.»In meniš, da bi tiho pritekli, ti lepo	A
tako, jaz vendarle pravim in ti rečem, da bi se	Trlep	precej postavil za nas, če bi vsi obenem poskočili	A
Saj imate, kar ste hoteli!« »Nikar no, o	Trlep!	« »Kdo bo pa delal vašim menihom?«	A
ujedalo, a da je ves osat prišel do opata. »	Trlep	sem, gabrovski župan!« se je razkoračil.»Jaz	A
drugače pomagati, če ni hotel, da se mu upro vsi.	Trlep,	ki je bil spoznaven mož, je pobesil pogled,	A
poslali svojega človeka.« Zdaj se je ustrašil	Trlep,	ki je vedel, da v Višnji gori ne bo pela samo	A
povedal opat. »Tlačani jedó, kar jeste sami?« je	Trlep	strmel.»Torej niso ob svojem?«	A
In to že ves čas vsi vedó!«	Trlep	je postal rdeč ko rak. »Pojdiva!« je prosil	A
pa tudi drugi so pritekli vsi veseli, češ,	Trlep	je tu, domov jih bo vzel vse vkup.A ko so se	A
Vsi drugi so molčali. »Hlapci ‒!« je	Trlep	mrmral in grdo gledal. Hud na vse in tudi sam	A
Trlepa. Čeprav mu je bilo precej od rok, je	Trlep	po grívah med meniškim poljem jezdil do velike	A
Zmerom ti le ženitev blodi po glavi!« se je	Trlep	nejevoljno otresal. »Ne morem pomagati.«	A
vsem zemljo in se še v sanjah meni z njo!« je	Trlep	našel pravo svojo misel. »Kako pa, da so se	A
in veselja se spomniš, ki si ga imel z njo.«	Trlep	je še dolgo pel hvalnice zemlji in ljubezni	A
padale na njivo. »In da ne pozabim!« se je	Trlep	domislil in obrnil, da je gledal ob Témenici	A
začuden gledal starega meniškega nasprotnika. A	Trlep	se je smehljal in pravil: »Glej, po pravici	A
z njimi!« »Samo na njivi, za brazdo!« se je	Trlep	uprl.»Sicer so gosposka, jaz pa gosposke ne	A
nobene!« Hotimir je res storil, kakor mu je	Trlep	naročil, in opat ga je le lepo pohvalil za toliko	A
pripravljeni, kakor zmerom,« je pravil. »Zakaj ni	Trlep	prišel s teboj, kakor sem velel?« je Henrika	A
važnega ... ! A škrat vedi, kaj pleteničita opat in	Trlep.	»In kaj opat hoče Trlepu?« je vprašal skoraj	A
velikan zarenčal. . / . / stran 274 . / »Ali je	Trlep	doma?« »Je; leži, bolan je.«	A
tlačanom ‒ kaj se jim mara! ‒ ne bo prave sile.« »	Trlep,	glejte, tačas na veči vendarle ni prave vedel	A
jo odrežite!« »Do palca natanko orjem; tudi	Trlep	ne sili semkaj!« je tlačan dokazoval. »Stori	A
plaho obstal pri vratih. Mož je nerodno pravil,	Trlep	pa je že nase vlekel hlače in čevlje. »Tako	A
»Lézi, molči, za nič se ne meni!« Pa	Trlep	je slišal le zemljo, ki je klicala na pomagaj	A
Stopi, stopi do Repnika!« Repnik je pritekel in	Trlep	ga je vprašal: »Ali veš, kaj mi je tisti višenjski	A
razpovedal vse, kaj je Hartvik počel v Gabru. »	Trlep	je bolan, leži, ne more sam do vas; tako vas	A
zamahnil z roko. . / . / stran 285 . / »Že spet	Trlep!	« se je vznejevoljil.»Zmerom ti vrta nekaj!«	A
brazdami, ne morem reči še nič; vem samo, da je	Trlep	zmerom lačen zemlje.Najbrž je že vsa leta po	A
Tako sta prišla vkup tudi s Trlepom v Gabru.	Trlep	si je vselej, kakor je sicer vil in kopitljal	A
veselje in ob kruh.« »Le ob ljubezen ne!« se je	Trlep	ogreval.»Priroda se ga spet usmili, rane se	A
ostane, je večna in ima svojo ceno.« Zdaj pa je	Trlep	postajal in občudoval patra, ki tako pozna in	A
zvedeli, da jo je zavrgel in da kupčuje z njo.«	Trlep	je umno pokimal in molčal. Kakor je pater Konrad	A
mora včasih napraviti sam! Kakor svobodnjak	Trlep.	« »Trlep ‒?Kako ‒« In Hotimir mu je povedal,	A
včasih napraviti sam! Kakor svobodnjak Trlep.« »	Trlep	‒?Kako ‒« In Hotimir mu je povedal, kako je	A
? Kako ‒« In Hotimir mu je povedal, kako je	Trlep	tačas na grajski poti strahoval Hartvika in	A
ljubeznivo očital. »Moški, junaški ‒ kakor	Trlep!	A ti ga vendarle nisi maral.«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani