svetlo (4.263)

vaši sinovi ... Okrog najstarejšega je vse	svetlo,	nobene nevarnosti ni.Vidim ga, kako dvigne obraz	A
neomadeževano dušo; le malo je čistega zlata, ki ostane	svetlo	v mlaki poželjive posvetnosti.Lepa je vaša prihodnos	A
ki se jih strup in žalost držita ... zgradil bi	svetlo	hišo ... in nazadnje ... Obmolči. POLJANEC	A
se bodo pozdravile najine sanje - za tisto	svetlo	noč! SLUŽKINJA od leve: Voz je pod verando	A
dajte mi roko, da vstanem, da pojdem na to	svetlo	pot ...Dajte mi svatovsko oblačilo!	A
hodil! Grem ob potoku, pridem do hiše, okno je	svetlo...	ŽUPANJA: Kaj je bilo v oknu?	A
mimo okna, ljudjé krščanski, in okno je bilo	svetlo,	pa ne zagrnjeno.In sva pogledala, hm!	A
zelo slovesno oblečen. Jacinta je oblečena v	svetlo	prozorno haljo, prepasana je s srebrnim pasom	A
opolzlem in gnusnem, - nad teboj pa sonce in	svetlo	nebó? IVANKA: Kadar sem brala v romanih o	A
Ah, kakšno razkošje je v mojem srcu ... vse je	svetlo	in sončno tukaj ... in hladí me po licih in boža	A
na prvi pogled v lepi svet že zagledalo svoje	svetlo	sonce, naj ne moči grenkost samote in trpljenja	A
Cvetičku, ki se je bil od starca odstranil, kaže	svetlo	igračo: Dečko, to ti dam, pojdi k meni. CVETIČEK	A
prihaja od leve. Mlad je, idealen, oblečen v	svetlo	letno obleko.Kaj pa je, ljudje, prijatelji	A
»Ko sodnji dan grom bo grmél In zmaj bo na	svetlo	hrumél; Pomágala več ne bo maša, Ne prôšnja	A
dóli, Gleda z neba tôplo in prijázno, Gleda	svetlo	v Sávine valove ... »Káj je tó?‒ Ne vidite li	A
zemeljski še hodim, od hrepenenja silno gnan za	svetlo	veščo sreče blodim. In kadar menim, da pred	A
gomila ko je obup do vrha prekipel, meglà ji	svetlo	zoro je odkrila. Misleči duh, glej, tebe sem	A
Moje čustvo je kot silen val. ki vzkipi in	svetlo	se zapeni, ki bi splaval rad v neskončno dalj	A
demon zanikavanja, čemu, čemu mi jemlješ dneva	svetlo	luč, da tava duh po temi brez miru? Spoznanje	A
‒ “Pot gladko, luno lej	svetlo!	Mrlič′ in mi ko blisk letmo, domú še danes zvést	A
“Te strah ni? ‒ Luno lej	svetlo!	Mrliči jézdjo jadrno!	A
“Te strah ni? ‒ Luno lej	svetlo!	Mrliči jézdjo jadrno!	A
četrtníco. Po Bogomili prašat′ mu ukaže: al gleda	svetlo	sonce, je še živa, al so obvárvale jo mokre	A
4	Svetlo	kresníco dobím o poletnem večeru in h luči	A
svôji? Luna bléda, káj obràz hladíš mi,	svetlo	solnce, káj ljubó žaríš mi? Zemlja lepa,	A
trpíte! Luna bléda, náme več ne sévaj,	svetlo	solnce, več me ne ogrévaj! Zemlja lepa, vrzi	A
rožni venec, ki budí Vam prenebeške misli,	svetlo	rísa v Vašo modro glavo pot najblížjo v večni	A
sem poslàl. Solncu sem tedàj naročil:	Svetlo	solnce, njó mi glej, če je težko njeno srce	A
Ko odmoli Omar, pa se dvigne, damaščanko	svetlo	si pripaše in odjezdi na konjiču iskrem.	A
mladi Omar in hinavec Ali. In ko pade v morje	svetlo	solnce, pade Ali na zemljíco hladno -	A
MI VINA Deklica, nalíj mi vina, v čašo	svetlo	ga nalíj, in potém prisédi k meni, da	A
zemlja takrat ko je bog na jasnem nebu	svetlo	solnčno luč ustvaril in krog solnca svetle	A
z rokó zatiskam si oči. Nad mano sije	svetlo	sonce, veselo, jasno je nebó; takó lepó	A
čisto mladost, gleda naprej v neko daljno,	svetlo	prihodnost, ki hodi pred mano in se mi umika	A
. / stran 34 . / 5 Ali je zaspalo	svetlo	sonce? Kakor v sànjah nad goró stojí.	A
nebu še jih ní? Vzdrami se, oj vzdrami,	svetlo	sonce, brž potopi v morje se hladnó!	A
z rokó zatiskam si očí. Nad mano sije	svetlo	sonce, veselo, jasno je nebó; takó lepó	A
mogočni v prah je strt. Spet dal si meni	svetlo	čast, spet dal si meni vso oblast. Oj	A
tvoje, ti pa si otožen! ”Kaj mi hoče moje	svetlo	žezlo, kaj mi hoče moja krasna zemlja?	A
goró, kot stalo sonce bi nad njó! Nikdár to	svetlo	sonce ní: na gôri kralj Matjáž stojí s	A
/ . / stran 104 . / votlič ‒ luknjičasta	svetlo	siva predornina, ki plava na vodi; plovec grobovje	A
se poslavlja od mračne zemlje‒ ko demant tak	svetlo	poljane blešče. In noč se poslavlja, beži iz	A
Kdaj po šumnih valovih se srce pomiri, kdaj	svetlo	se in čisto, mirno izzveni? Ah, da more strpeti	A
postala si mi smrtni angel moj, vse, kar mi	svetlo	bilo, drago, ljubo, vse zgubil nizko sem to	A
šumenja, brez glasu k morju je hitela. Sonce	svetlo	ni nikdar osvetlilo dna ji, molk in božji duh	A
šumenja, brez glasu k morju je hitela. Sonce	svetlo	ni nikdar osvetlilo dna ji, molk in božji duh	A
je dal na voljo, volil to bi si ognjišče! Ni	svetlo	še zimsko sonce, v koritu voda spet šumlja,	A
. / O, poj Finesa sredine med rumeno in	svetlo	zeleno. Kričeči brsti ‒ kot laski novorojenca	A
In ti, zastavo dvigni nam trobojno, orožje	svetlo	suče naj desnica; dom kliče nas, svoboda	A
imata? Vedno lepšo, slajšo pesem žvrgolita v	svetlo	nebesno modrino se vtopita. Zlate sreče v kljunčka	A
Ne! - Studenček pač na	svetlo	mora vreti in srce, dokler si živo, moraš peti	A
valove človeška oskrunila kri Nad našo dolino je	svetlo	in jasno nebo; pod njim spreletava nešteto pojočih	A
\/ Po gričih vseh, po vseh dolinah kresovi	svetlo	zagoré iz mladih grl po vseh planinah vesele	A
svetlobe, kot ona ‒ mrtev in hladán! Po glavah	svetlo	je in jasno, a v srcih zimski je mraz in mrak	A
pozabiš. V dvoje se vdava, v črni skrinji je	svetlo.	Iskala sva vrata, ključe za ladjo brez dna	A
Zaplenjeno. Zunaj sije	svetlo	sonce. Detektiv ne razume moje pesmi, ki hiti	A
tišine. Tako, tako bi zaprl oči v to tiho in	svetlo	molčanje, da bi pozabil vse tiste osti, ki ranile	A
kakor svetli pomladni oblaki, bel plašč, ki se	svetlo	blešči kakor labodi ‒ pomladni oblaki. Tja grem	A
Pa da bi znal Pa da bi znal, bi vam zapel o	svetlo	šumečih topolih, o kraškem soncu v hladnem septembru	A
da razlega se. Odpret mu ljubica hiti, ga v	svetlo	kamrico spusti, pritiska ga na srčece, poljublja	A
tralala ... Konjiča je dala v štalico, mene pa v	svetlo	kamrico, ti tralala ... Konj′ču je dala šop sena	A
drugač′. Jaz sem zmeraj mislil, da bom oficir,	svetlo	sabljo nosil in pa svetel gvir. Zdaj sem pa	A
spančkala, tidreja ... . / . / stran 372 . /	Svetlo	sonce se je skrilo Svetlo sonce se je skrilo	A
stran 372 . / Svetlo sonce se je skrilo	Svetlo	sonce se je skrilo, vse na svetu potihnilo,	A
vipavskih gor se je dvignil ščip; bilo je dobršno	svetlo.	Gospod vikar je bil kakor zbegan in je željno	A
Kakor da so komaj utrgana, so prihajala na	svetlo	iz žepa, ki je imel omaščen rob. »Da mi sadje	A
krog. In takó je bil pod oknom, ki je bilo	svetlo	v noči, krog mladih ljudi trdnjavica src, ki	A
je bila nato droben val, ki pobeli za hip s	svetlo	peno modrikasto jezero.A koj nato je njeno jezero	A
počiva in kuje nove nakane. Pod njima je morje	svetlo	in belo, ko da je njegova površina pokrita z	A
Hkrati je igriv. Tudi	svetlo	zrno razposajenosti je v njem.Tudi svetel prašek	A
senca prekotnico in ga razdelila na temno in	svetlo	polje. Pet nadstropij, v četrtem sloni zdaj	A
rojstvo sveta. Jezero je bilo prazniško mirno in	svetlo.	In z Enricom sta se srečala prav na temle pomolu	A
prisotni, kakor da so vsi hkrati prodrli na	svetlo	ter se postavili v bran. Ni je gledal, a vedel	A
barva. Nekaj, kar je sivo in resno, a vendar	svetlo.	« »Pepel.	A
ceste. Za nama je prepad, je pomislil, prepad s	svetlo	vodo na dnu, midva pa nenavadna ponočna popotnika	A
potem odpahnil na stežaj oknice, da je videl	svetlo	pot, ki jo pošilja mesec čez jezero. Romantika	A
da sveti skozi plahto, a potem je bilo tako	svetlo,	kakor da sploh in več ne rjuhe ne plahte na	A
Tam zunaj potrkavajo, pojo zvonovi, vse je	svetlo.	Njemu pa se sive stene reže:	A
In vse okrog njega je bilo tako lepo, tako	svetlo	in slovesno, kakor je bilo samo enkrat v njegovem	A
sklep, je bil svet že spremenjen. Vse je bilo	svetlo	in čisto, drugačno, nenavadno pomembno: tepka	A
lepem tolmunu. Voda je bila globoka, čista,	svetlo	zelena.In vsa v senci, ker je pri tolmunu rasel	A
Mesečina je razsvetljevala izbo. Bilo je	svetlo	kakor podnevi.Ob steni je bila velika zakonska	A
tržaškega tiska, Trst, 1984) . / Bilo je	svetlo	jesensko popoldne.Sonce se je bližalo goram	A
otroških letih je bila tam široka lisa goste,	svetlo	zelene trave, po kateri sem rad tacal z bosimi	A
ter naglo krenil v hlev. V hlevu je bila samo	svetlo	siva hlevarica z odlomljenim rogom in navzgor	A
‘Boris, prišli so,’ je rekel. Pob je takoj	svetlo	pogledal in stisnil čeljusti, kakor bi se pripravil	A
uro zašlo sonce. Nebo nad sedlom je bilo še	svetlo.	Teta si je otrla čelo, ki je bilo najbrž	A
starcem, ki se je oprijemal debelega kola in	svetlo	gledal okrog sebe. ‘Ric!	A
klobuk. Umil si je roke in si previdno zmočil	svetlo	plešo.Potem je vrgel tri kamenčke po vodi, si	A
dolina je bila do vrha zalita z mesečino. Bilo je	svetlo	in tiho, in po tisti svetli tišini je šumela	A
je zdrznil in začel celo z rokami odganjati	svetlo	podobo.Presunila ga je skeleča bolečina in bridko	A
ne rečem, na vrhu ni kaj prida, toda je vsaj	svetlo	...’ Pob je naglo kosil za očetom, da	A
na sivi vrbi. Pritisnil sem čelo k mreži in	svetlo	pogledal v noč, da bi našel tisto vrbo, ki	A
potem pa vstanem in pojdem. Jutro je bilo	svetlo,	toda zelo tiho.Samo pes Smukač je večkrat zalajal	A
Hodila sva molče. Dopoldne je bilo zelo	svetlo	in tiho, samo samokolnica je rezko cvilila.	A
večernem soncu. V naših srcih je bilo praznično in	svetlo,	in meni se je celo zdelo, da v zraku pojejo	A
zime nenadoma posije v mračno globel pravo,	svetlo	in toplo poletno sonce - nato pa gaprekrije	A
Ozrli smo se v mamo. Kako	svetlo	so nam zasijale oči, ko je vzela Boženo z mize	A
A bilo je vse zaman! Sijalo je	svetlo	sonce in zato nisva mogla videti luči ljubezni	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani