subjekt (2.536)

bivajočega zapopade mislec in čisto navadni vsakdanji	subjekt.	Pesništvo v tem primeru ni le prikazovanje sveta	A
prebujena jutra roso snedla«. Prvoosebni lirski	subjekt	se nenadoma postavi v pasiviteto, v trpnost	A
te rada dež ... ) Lirski, krhki, v slasti ujet	subjekt	doživlja elementarno polnost združitve: Zavri	A
drzna in spet drugič plaho zadržana. Lirski	subjekt	v njeni poeziji se ni bistveno spremenil, če	A
Dialogi, Primorska srečanja in številne druge.	Subjekt,	ki je prepleten z naravo in katerega pesnica	A
boleč pritisk njenih nedosegljivih dimenzij, ki	subjekt	privede do sizifovske drže: »Nočem biti ujeta	A
ljudmi, ki se počasi skušajo razviti iz objekta v	subjekt	zgodovine. Sedim poleg pripravljenega ležišča	A
brez pokrova za božič zabrusil v obraz, da je	subjekt,	ki ni vreden, da tlači travo.Naposled naju je	A
Aaa! Neznosen	subjekt	je to!«Prijel je za čeladni greben, dvignil	A
pisateljev, nego poznajo samo avtorje. Avtor je	subjekt	avtorskih pravic in najbolj zoprna oseba v vsem	A
straži, da bi si tega privilegija ne lastil kak	subjekt	iz ponižnega meščanskega pokolenja.V očeh grofa	A
premisleku manjkala osnova. Premislek potrebuje	subjekt,	čuteče bitje, ne more nam dati velikih temeljnih	A
delal, da razume. »Torej je absolutno hkrati	subjekt	in objekt, enotnost, v kateri se združujejo	A
tem pogledu vsestranski in kompleten, formiran	subjekt,	človeški format; taki so mi pri srcu, take potrebujemo	B
evropskem prvenstvu v Španiji; kot da so bili zavrti	subjekt	malega narodiča, ki ne premore niti enega talenta	B
najteže dopovedati, da je vsak človek avtonomen	subjekt,	oseba s svojo zgodovino in življenjem, svet	B
Njegova lirika je dialoška: pesnik (lirski	subjekt)	neprenehoma sprašuje svet in samega sebe, da	B
spopadata v dramatičnih konfliktih. Lirski	subjekt	ni harmonični del sveta, v katerem živi (kot	B
na raven abstraktne ljudske modrosti. Lirski	subjekt	je Ahmatova sama, vendar postavljena na stojišče	B
položaj Pasternaka realističen. Pasternak ni več	subjekt	lirike, temveč njen predmet; skozenj govori	B
njen dvojnik, alter ego, bolj njen objekt kot	subjekt,	bolj zbir popredmetenih naravnih stanj kot živo	B
pesništvu. Mandelštamova pesem, v kateri ima lirski	subjekt	položaj kozmičnega spomina, je po ustroju podobna	B
vanj posegal in ga spreminjal. Harmsov "lirski	subjekt"	je zmeraj nekakšen otrok ali čudak s svojim	B
starodavna antična Usoda. Implicitni avtor je	subjekt	prozne konstrukcije: modelira umetniško stvarnost	B
podtalnim človekom Dostojevskega, ki hoče biti	subjekt,	"živa duša", ne pa "nekakšna tipka na klavirju	B
dedu, prek katerih se uresničuje kot avtonomni	subjekt,	še več o stricu Dickensu, ki igra v romanu vlogo	B
okvira Zlobčeve poezije ni težko določiti. Med	subjekt	in zgodovino je razpet ta svet, v njegovih robovih	B
jaz kot nekakšen v dva milijona celic pomnožen	subjekt,	ki mu v teh sanjah, oziroma prebujanju, pravijo	B
subjekte. Ljudje podzavestno čutimo ljubezen kot	subjekt,	zaradi duhovnosti pa tega nismo sposobni jasno	B
samo besedo „Bog” (Alah, Buda, ...). Človek je	subjekt	snovnega dogajanja kot tudi delovanja vsebinskih	B
več vseprežemajoča ljubezen, temveč selektivni	subjekt.	S tem je nevede izražal le duha in tradicijo	B
voljna sprejeti. Kamen zanj ni gradivo, temveč	subjekt.	In tudi njegov nadaljnji kiparski postopek je	B
stran 137 . \/ V tem smislu je poosebljeni	subjekt	partizanstva in revolucije, poosebljeni subjekt	B
subjekt partizanstva in revolucije, poosebljeni	subjekt	zgodovine. In zato njegov dnevniški obračun	B
večdimenzionalna, pluralistična, kompleksna družba, katere	subjekt	je v smislu evropske tradicije civilni državljan	B
telesom, saj je prisoten tudi v snu kot čisti	subjekt	sanj, ne glede na resničnost njihove intencionalne	B
zgodovino, na ”substanco“, v kateri je povnanjen ”	subjekt“	(Hegel bi pripomnil, da ga mladi Danec ni dobro	B
v teku časa, sam ali sama sebe doživlja kot	subjekt	vseh svojih spominov in volje, je odgovorna	B
filozofiji razumemo predvsem kot ”čisti“ spoznavni	subjekt.	Drugače rečeno: identiteta oziroma istost jaza	B
prihodnji, kajti po zakonu neprotislovnosti logični	subjekt	(v tem primeru dogodek) ne more imeti medsebojno	B
ogenj in strast; razum je ljubeč, razum je	subjekt	<subjectum>, ki ga prižge narava in razsvetli	B
teoretična filozofija, ki se sprašuje, kako	subjekt	spoznava objekt, 2. praktična filozofija,	B
praktična filozofija, ki se sprašuje, kako	subjekt	deluje na objekt, in 3. teleološka filozofija	B
substance“ in mu postavljal nasproti svobodni	subjekt,	ki nasploh v nemški klasični filozofiji nastopa	B
češ da se Deus sive natura ne spoznava kot	subjekt,	kot duh.V Sistemu [1804] nekje celo pravi	B
, v kateri sta nasprotji (mišljenje in bit,	subjekt	in objekt, duh in narava), vselej isti in obenem	B
vselej isti in obenem različni. Pri Schellingu	subjekt	nikoli ne doseže absolutne identitete z objektom	B
kot ”ponotranjena“ v duhu, ostaja ”nezavedni	subjekt“	, kajti - ”Nisem jaz tisti, ki vem, temveč je	B
zastavil s filozofskega stališča nerešljivo nalogo:	subjekt,	ki govori, naj bi izrekel svoj lastni neizrekljivi	B
mejo v pratemelju biti, v pravolji, ki ni več	subjekt,	saj je ”volja, ki ničesar noče“, obenem pa je	B
Fichteju ostaja slej ko prej človeški jaz, človeški	subjekt,	ampak je iskal izvor svobode v sami naravi	B
sámo sebe kot večno zaželeno (sámo sebe, kot	subjekt	in objekt, kot pravo bistvo); toda ker ima,	B
aktivno, tisto, kar biva iz sebe in za sebe kot	subjekt,	medtem ko je ”bit“ ono pasivno, ki šele prihaja	B
katero se ujame domnevno brezpogojno svobodni	subjekt?	...In ob tem se je treba spomniti, da se v to past	B
trdi, da si človek opazovalec (cogito kot	subjekt)	z neko misteriozno causa finalis ustvarja	B
je tudi odvisno, koliko tak ukaz velja. Če je	subjekt	takega ukaza dežurni policist, potem se je mogoče	B
blažena trojica, ki sestavlja svet. Objekt,	subjekt	in kvaliteta.Kvaliteta ni stvar.	B
ni stvar. Kvaliteta je dogodek, v katerem se	subjekt	zave objekta.Sonce kvalitete se ne suče okoli	B
se mora sprijazniti z dejstvom, da je isti	subjekt	ali problem mogoče interpretirati z različnih	B
dejstva, da Slovenija novembra 1918 ni bila	subjekt	mednarodnega prava, obstaja še en pomemben razlog	C
izhajajo iz narave, na platno pa jih prenaša	subjekt	- slikar. Omenjeni akvarel, trdi Kojeve, ne	C
prepričanju, da je sila, ki poganja proces, sam	subjekt;	proces poteka od zavesti proti subjektu, ki	C
substanco; dokler substanca naposled ne postane res	subjekt.	Žižek išče odgovor na zastavljeno vprašanje	C
vednost o svetu; kot tako je substanca, ki je	subjekt.	Ontologija in epistemologija sta v zadnji instanci	C
epistemologija sta v zadnji instanci eno in isto;	subjekt	in objekt vednosti sta eno in isto, ker prvi	C
mogoče povedati nič drugega kot le to, da je.	Subjekt	je od vsega začetka del te celote in jo od prvega	C
in isto. To mu je omogočil absolutni duh kot	subjekt	in hkrati objekt vednosti, kot tisti, ki "proizvaja	C
tega", da je resnično celota in da je substanca	subjekt	(kar je v končni instanci isto).Čeprav se totaliteta	C
učinkovito realiziran samo zato, ker je živeči	subjekt	(kakorkoli izmišljen in odvisen od okoliščin	C
človeštvo, ne zgolj nekega posameznika. Seveda, ko	subjekt	prevzame aktivno in dominantno vlogo, je ep	C
Nasprotno, v Zgodovini in razredni zavesti je	subjekt	sam ustvarjalec zgodovine kot svojega lastnega	C
zgodovine kot svojega lastnega objekta. Ta	subjekt	pa ni niti transcendentalen niti ahistoričen	C
to vlogo lahko prevzame šele novi univerzalni	subjekt:	proletariat. Vidimo torej, da Lukácsa pravzaprav	C
je v središču njegove pozornosti kolektivni	subjekt,	ki teži k temu, da bi postal univerzalni subjekt	C
subjekt, ki teži k temu, da bi postal univerzalni	subjekt.	Lukács se pri tem opira na že omenjeno Vicovo	C
Šele tedaj, ko obstaja kolektivni zgodovinski	subjekt,	ki se prepozna v svojih objektivizacijah (factum	C
je torej pri takem spoznanju ta razred hkrati	subjekt	in objekt spoznanja in če na tak način teorija	C
Zgodovini in razredni zavesti sta zgodovinski	subjekt	in objekt identična: proletariat je za Lukácsa	C
torej trdi, da je težko razumeti, kako bi se	subjekt	v postmodernosti (oziroma v tretji fazi kapitalizma	C
nemožnega. Maksimalno realizirati, česar je	subjekt	zmožen, ne pomeni izčrpati vse obstoječe možnosti	C
še drugače povedano, prav kot končno bitje je	subjekt	poklican, da zanika, anulira svojo končnost	C
namenjeni itn. Prava mera se opira na postulat, da	subjekt	izvirno ne ve oziroma ne more vedeti, kaj mu	C
enigmatičnost zakona. Na neki način je moderni	subjekt	na področju etike, kantovske etike, v isti situaciji	C
kot moralni zakon, nekaj zahteva od subjekta,	subjekt	pa mora ugotoviti, kaj to je.Strukturna nedoločnost	C
zahteva zakon. Ni zakon tisti, ki odloča, pač pa	subjekt.	Toda ta odločitev ne sme biti katera koli.	C
odgovor pravilen ali nepravilen, pač pa za to, da	subjekt	vedno plača, če smemo tako reči, za svoj odgovor	C
drugačen pa je položaj subjekta klasične etike. Ta	subjekt	ne ve.Izvorno ne ve, kaj mu je storiti, zato	C
je hkrati tak, da se predpostavlja, da mora	subjekt	vedno vedeti, kaj je prav in kaj ne.Narobe pa	C
vedeti, kaj je prav in kaj ne. Narobe pa ima	subjekt	klasične etike na tisoče predpisov.Za vsako	C
Za vsako situacijo je drug predpis. A vseeno	subjekt	ne ve, kaj mu je v dani situaciji storiti.Naj	C
situacije, ki je ne bi "pokrival" neki predpis,	subjekt	vseeno ne ve, kaj mu je storiti.Ko je subjekt	C
subjekt vseeno ne ve, kaj mu je storiti. Ko je	subjekt	pred problemom, ko je soočen z neko dilemo,	C
Za moderno etiko je povsem nepojmljivo, da	subjekt	ne bi poznal zakona.Zakon je vedno dojet kot	C
instanca oziroma nekaj takih instanc, kjer je	subjekt	šel po odgovor na svoj problem.Ni subjekt tisti	C
je subjekt šel po odgovor na svoj problem. Ni	subjekt	tisti, ki dá odgovor na svoj problem, pač pa	C
subjektu. V nekem smislu bi lahko rekli, da sam	subjekt	ni kriv za to, kar ga doleti, ker je bilo že	C
"po svoji glavi", ne glede na to, kaj stori	subjekt.	V tej luči bi se morali vprašati, ali je sploh	C
tragičnosti v modernem univerzumu, v katerem naj bi	subjekt	vedno vedel, kaj mu je storiti, tako da tragične	C
se pojavi zapoved, veljavna za vse. Ker je	subjekt	izvirno neveden, bi lahko etiko "prave mere	C
zapisane v samih rečeh, v objektih. Tudi če	subjekt	ne ve, pa je realno samo tisto, ki ve, ki ima	C

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani