pob (259)

sedemdesetletni starec in ne štirinajstleten	pob.	In nič ni podvomil, da ne bi mogel več plezati	A
oče spat. »Na kozolcu je ležal,« je povedal	pob.	»Mhm,« je zamrmrala in prikimala.	A
vinkel do vrat, baše pipo in pravi: »To ti povem,	pob,	da se boš še pokesal, pa bo že prepozno.Poznam	A
nekoč iz njega postal dober »gospod«. Pa se je	pob	izmaličil.Postal je tiste male sorte veliki	A
Življenje svetnikov ter odrezavo zagodrnjal: »	Pob,	zdaj pa sedi in beri!«Sedel sem, otipal vsako	A
šele dvanajst let, a držal se je kakor mož. ‘	Pob	bo molčal,’ je govoril Obrekar.‘Dobro sem ga	A
me je že tako, da sem mu moral verjeti ...’ In	pob	je res zdržal, vse je zdržal.Pa bom že povedala	A
grablje, Boris pa je spal na peči, kajti takle	pob	se hitro uleti.Vsi smo bili nekam molčeči.	A
‘Boris, prišli so,’ je rekel.	Pob	je takoj svetlo pogledal in stisnil čeljusti	A
kakor razjarjen bik ter ga plosknil po licu.	Pob	se je opotekel, toda ujel se je ter se zravnal	A
je ter se zravnal. Bichi ga je spet udaril;	pob	je padel, pa se je sam pobral, ne da bi mu kaj	A
enkrat mahnil z vso silo svoje težke roke - in	pob	je udaril z glavo ob pod.Toda obležal je samo	A
OREL 155 . / . \/ zobe, toda udaril ni več.	Pob	ga je ugnal.Premagal ga je.	A
je povedal, ko se je vrnil po osvoboditvi.	Pob	seveda ni vedel vsega, toda kar je vedel povedati	A
Odnehal je zaradi Borisa.	Pob	je izginil, da niti opazili nismo kdaj.Toda	A
je zagrabil, pritisnil k tlom in rekel: ‘Joj,	pob,	če ne bi bilo tebe!’To je rekel zaradi tega	A
hudo lajal. Kmalu je prišel štirinajstleten	pob	v uniformi in poklical psa. »Ali je	A
je zmajala z glavo in vzdihnila: »Oh, ti moj	pob!	Posluša in nič ne sliši, gleda in nič ne vidi	A
včasih sklenila roke in rekla očetu: ‘Oh, ta	pob	se je ves vrgel po tebi!Samo poglej ga!	A
tem zboru. »Tako je pač naneslo, dragi moj	pob,	«poreče.	A
Pri oknu je zdaj slonel tisti sedemnajstletni	pob,	ki se je pred dvajsetimi leti v tej čumnati	A
priplaval k njemu obrazek v objemu pšeničnih las.	Pob	je nagnil glavo in vzdihnil, toda takoj se je	A
Izidor ni človek slabega srca, pa vendar ga	pob	ponoči nič kaj rad ne srečuje, zakaj njegovo	A
pšenično klasje, Idrijca se oglasi za jelševjem.	Pob	si s kretnjo glave vrže mehke lase s čela in	A
dolgem premolku vzdihnila: - O ti nesrečni	pob!	...Le kje si se vzel? ...	A
In lezi ... In zaspi, moj	pob!	Zaspi, in nikar ne razmišljaj!	A
prihodnosti. III . / O ti nesrečni	pob!	Tri leta je bil v nižji trgovski šoli, potem	A
- To bo delavec, delavček!	Pob,	ki Modrijana ni maral prav zaradi njegovega	A
Vrgla je kiti na hrbet in stekla v hišo.	Pob	je zaslišal stopinje njenih bosih nog, ki so	A
Saj se ne skrivam! - je mračno zagodrnjal	pob,	ki mu je bilo nerodno, ker ga je zalotila pri	A
Ti ne verjameš? - Verjamem, - je zagodrnjal	pob.	- Zdaj pa molči!	A
župnik -« - Bodi že tiho! - je ostro zašepetal	pob	in se malce odmaknil.Prostor je bil ozek, zato	A
Nič! - se je sitno otresel	pob	in skomignil z rameni, čeprav je prav ob njenih	A
- Pusti me pri miru! - je zagodrnjal	pob	in naglo šel iz hiše.Zatekel se je h košatemu	A
kaj razmišljal o svoji prihodnosti. In ker je	pob	samo trznil znosom, povesil glavo in se pomaknil	A
Tako ne boš ne za kmeta ne za gospoda.	Pob	je samo spet skomignil z rameni, kakor bi hotel	A
vzdrgetala, pa jo je poribal z dlanjo in vstal.	Pob	se je obrnil in šel iz sobe.Oče je stopil za	A
Oče je stopil za njim.	Pob	je začutil, da mu namerava še nekaj reči, zato	A
prekrižala roke na hrbtu in ga vprašujoče pogledala.	Pob	je brez besede zavil proti svojemu grmu zelenike	A
je položil roko na rame in ga obrnil k sebi.	Pob	je vzdignil glavo in mu pogledal v oči.	A
orati, sejati, žeti, kositi - delati! Čeprav je	pob	še pravkar mislil, da bo oče nekaj povedal,	A
obrnila in začela teči nazaj proti Idriji! ...	Pob	je vzdignil glavo in se ozrl v reko, ki je	A
Zamaknil se je vanjo z obupom in sovraštvom.	Pob	je trznil z nosom, nato pa je skoraj z očitkom	A
- Kaj pa je? - se je	pob	preplašeno zazrl vanj. Oče ni takoj	A
- Zaradi mene! - je zahropel	pob	in se začel tresti. - Zaradi vas vseh	A
kaj pa imajo teleta pri tem ? - se je zgrozil	pob.	- Tudi sam sem ji tako rekel.	A
še tako ne vem, kako jih boš preživljal’ ...	Pob	si je z rokami pokril obraz in majal z glavo	A
Uči se iz trme, če ne gre drugače!	Pob	je zmajal z glavo. - Saj vem, da še	A
posebno kadar se je obračal k očetu. Ko mu je	pob	povedal, kaj bi rad, je zmajal z glavo in nekajkrat	A
precej časa, nato pa je prikimal in rekel, da je	pob	videti bister in da je tudi dovolj star, da	A
da bo šlo. - Nemara bo šlo, - je zamrmral	pob	in zmignil z rameni. - Kaj se to pravi	A
- Saj se bom zagrizel, - je glasno obljubil	pob.	In res je bil prepričan, da se bo zagrizel.	A
nerodno, zato je stopil k njim v kuhinjo.	Pob	je šel v izbo, odložil nahrbtnik in sedel k	A
- Nič. Jezijo se, - je žalostno povedal	pob	in s kretnjo glave pokazal proti kuhinji.	A
- Pokaži.	Pob	je prinesel knjige, ki si jih je mama ogledala	A
- Saj res, kje ? - je ponovil	pob	in se tudi zamislil. - V čumnati, -	A
še ni mraza. Pozimi bom pa v izbi, - je rekel	pob.	In tako je tudi bilo.	A
posteljo, poiskala staro mizo in stol. Nato je	pob	iz surovih desk zbil knjižno polico in zložil	A
ga zaverovano gledala. - Mhm ... - je zamrmral	pob,	ne da bi se ozrl.Vzel je drugo knjigo in začel	A
- Ne, ne boš se! - je mrko rekel	pob.	- Zdaj me boš pustila pri miru, ker se bom učil	A
Tako se je začelo učenje.	Pob	se je zagrizel z vso trmo, čeprav ne z veseljem	A
pomešala s starinskim vonjem, ki je plaval po hiši.	Pob	se je zdramil in vstal.Vtaknil je v žepe »Divino	A
Tomaž, nikar ga ne moti, - se je oglasil oče. -	Pob	se mora učiti.Drugi teden pojde k izpitom.	A
Oče je zarezal za njim.	Pob	se je vstopil zadnji.Enakomerno je mahal s koso	A
bila pri mami župnik in zdravnik. Takrat je	pob	odložil knjige in izgubljen taval okrog hiše	A
Mama bo umrla, - je s pobešeno glavo odvrnil	pob,	češ kdo le more misliti na učenje v takšnih	A
neizprosno teče svojo pot ... kakor Idrijca.	Pob	je zdaj gledal v to živo reko, ki se je z neugnano	A
Bichi je nekam drvel s svojimi skvadristi.	Pob	se je spomnil, da bo drugo nedeljo na Banjški	A
ga je zdramil stricev bobneči glas.	Pob	je vzdignil glavo in se ozrl.Po kolniku je z	A
na vrhu ni kaj prida, toda je vsaj svetlo ...’	Pob	je naglo kosil za očetom, da bi se čimprej odmaknil	A
hodila z materjo, ki je bila tudi branjevka.	Pob	se je prav dobro spominjal, kako je od utrujenosti	A
mlado, polno telo je bilo napeto kakor struna.	Pob	jo je gledal nepremično.Prišla je do grma, vzdignila	A
Bi zobal češnje?	Pob	je vedel, da te besede veljajo njemu, zato je	A
Brika in v slovo zakrilila z belima rokama.	Pob	je naglo kosil za očetom.Dolgi, plavi, gladki	A
plesal z obrazom kakor stari Mohorajtnik.	Pob	se je spomnil starega Mohorajtnika, ki je venomer	A
kliknila s svojim svetlim otroškim glasom.	Pob	se je zamaknil v to dekletce, ki se je v rdečem	A
in sesula v tiho jutro svoj srebrni smeh.	Pob	je bil tako zamišljen, da sploh ni odgovoril	A
plavima kitama, ki sta zaplavali po zraku.	Pob	se je ozrl in brez besede spustil pogled po	A
- Mama bere ... - Res? ... - se je razveselil	pob.	- Res ...	A
obrisal počrnelo železno žlico pod pazduho.	Pob	je odsotno zajel in gledal za Kadetko, ki je	A
bili morali posekati, - je zamišljeno rekel	pob.	- Ne rečem, da ne, - je prikimal oče	A
taka drevesa navadno požagajo, - je vztrajal	pob.	- Na Ilovici so požagali tepko.	A
55 . / . /	Pob	se je ozrl v strmine pod Vranjekom, kjer je	A
Kadetko bi vzel s sabo, - je zadovoljno pomislil	pob.	A še tisti hip se je namršil, ker se je spomnil	A
Vojnačevi brez posluha. - Mhm, - je prikimal	pob	in se spet ozrl proti bregu. Kadetka se je nedolžno	A
petintridesetletni človek. Sedemnajstletni	pob	in oče sta izginila, toda pred mojimi očmi je	A
Pa sploh vsi tako govorijo. ‘Kaj pa naj	pob	še išče doma?’pravijo.	A
Kje je tisti svet! ... In kje je tisti	pob!	... Kje sta pravzaprav oba: tisti šestnajstletni	A
nizkim glasom, ki je v njem zvenelo sočutje: -	Pob,	pokliči mater. Nisem se zganil, dokler	A
rokami, ded pa je potem nam vse razložil. -	Pob	je pameten ... in plemenitega rodu.Skoraj grof	A
pipo iz ust in resno rekel: - Le poslušaj,	pob,	da boš vedel, kako dobro ti je doma! ...	A
zrasel ded in rezko zvišal glas. - Smrkavi	pob,	ne vtikaj prstov v božjo previdnost! -Zavihal	A
sem se začudil. - Ne,	pob.	Iz cinka je, - je povedal tesar in v dokaz resnice	A
Zraven mene je stal. Tak	pob,	pa so ga ustrelili.Kadar se spomnim... «	A
Torej, bil je Lah. Lep in vesel	pob	-!« »In dobrega srca,«	A
roke na hrbet, Gino pa, ki je mislil, da se	pob	sramuje vzeti, mu stisne hlebec za pas šolske	A
Venčevim besedam, kajti ta presneti počasni	pob	zna res dobro oponašati župnika.»Najlepša čednost	A
Trdna je kakor skala.	Pob	se je ozrl v Dominov rob, v visoko sivo steno	A
zapovrstjo, kar pomeni, da je smrt v bližini.	Pob	se je zdrznil in zamižal.Pri srcu ga je stisnilo	A
»Sva. Na Samotežniku,« je ponovil	pob	in se ozrl v čokato hišo, ki je s svojimi črnimi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani