oton (702)

je bila ustanovljena Avstrijska Marka, cesar	Oton	III. pa je leta 996 freisinškemu samostanu izročil	A
letnice zapisovati s štirimi številkami, je kralj	Oton	I.Veliki ustanovil veliko vojvodino Karantanijo	A
teh težkih dneh, o domovina... (	Oton	Zupančič) *	A
in žalosti ji niso prizanašale. Njena sinova	Oton	in Henrik sta se sprla...« Tako je brala sestra	A
grofa Otona! »Rakovnik je lepo imetje! Grof	Oton	in naša Moli! Kaj?«	A
vesti mi prinašate o dobri gospe materi, grof	Oton?	« Na ta milostni ogovor se je grof Barbo priklonil	A
počivalo škofovo oko na mladem plemiču. Ta grof	Oton	Barbo je bil prav orjaška postava in nikakor	A
bi premočno zapihala od Vesele gore sèm. Grof	Oton	je bil visok kot cerkven stolp, a rodbinski	A
privilegije kranjskih mest. V koliko je bil grof	Oton	bistroumen, ne vemo, da pa je bil predrzen in	A
aristokratov. V tej vrsti je stal ‒ seve ‒ tudi grof	Oton	Barbo in je bil eden najglasnejših.Iz cerkve	A
razburjenosti je dal najživahnejšega duška grof	Oton:	ko je stopal ponosni krojač mimo njega, je dvig	A
posebej poudarjati. Od tiste nedelje je bil	Oton	Barbo ljubljanska imenitnost.Nekaj dni se je	A
deželnih pravic in škof ljubljanski, je grof	Oton	Barbo molče slonel ob steni, a vsako besedo	A
Opazil je to baron Kruft. »Kaj ti je,	Oton?	« ga vpraša z očetovsko skrbnostjo. »Nič, nič	A
prej poslovili. Na koncu je ostal samo grof	Oton	Barbo, ki se je bil v Thurnovi hiši prav kmalu	A
V malem salonu, prav v kotu, sta sedela grof	Oton	in kontesa Eva Luiza.Mati grofica se je bila	A
je izpregovorila srepo: »Vi vzdihujete, grof	Oton?	In v moji družbi?	A
razvita. Prav dobro je vedela, čemu zahaja grof	Oton	v hišo; vedela je tudi, da bi ga nikdar, nikdar	A
ji je vendar dobro delo, da je zagazil grof	Oton	v njeno mrežico: niti koraka ni storila, da	A
glasno ter viknila veselo: »Čemu zdihujete, grof	Oton,	ko je sedaj tako krasno v Ljubljani!« Prej,	A
Škoda! Vam, grof	Oton,	v resnici ni bila namenjena!« Zveneče se je	A
nikdar ne postane star! To bi morali vedeti, grof	Oton!	« Kaj ti čem odgovarjati, otroče? si je mislil	A
kontesa od sreče kar koprnela in drhtela. Grof	Oton	pa je izgubil svojo igro tisto jutro! 11. poglavje	A
honerje delati. Tisti večer je bil povabljen grof	Oton	Barbo. Okrog desetih je bila zbrana vsa družba	A
Napoleona spodil iz Evrope! Tik nje je sedel grof	Oton.	Ta zaljubljeni mladenič je istotako vedel, kak	A
knez Metternich kaj pripomoči, da dobi grof	Oton	svojo golobico, bode v to gotovo pripomogel	A
katerim je hotela izliti žolč svoje duše. In grof	Oton	Barbo se ji je zdel v to kakor nalašč ustvarjen	A
tatvine, kaj jaz vem! Če pa vas gledam, grof	Oton,	si pa prav živo predočujem, kak obraz je napravljal	A
odprla vrata in sta pred žarečim Urhom vstopila	Oton	grof Ostrovrhar in njegova hči Zofija. »Oh,	A
Gleda jo kakor bi ji hotel umeriti obleko!«	Oton	grof Ostrovrhar, že prileten, nekoliko nadušljiv	A
vzdihnila, ker je vedela, kako tenkovesten je grof	Oton	in kako dobro si bo ogledal bodočega zeta.»In	A
Šumbreški jim je podaril dve kmetiji v Beču, grof	Oton	Ostrovrhar s Svibnega pet kmetij pri Litiji	A
je nad ranjencem in zdaj spoznal ta obraz. »	Oton	Vidal,« je zaklical Juri, »ali me čuješ?«Umirajoč	A
trudil, da pretrga vse šive, s katerimi je bil	Oton	Vidal zašit v volčjo kožo.Siromak se mu je smilil	A
Siromak se mu je smilil nad vse.	Oton	Vidal je bil znamenit pevec, ki so ga radi sprejemali	A
sporazumela. Med tem je bil nesrečni pevec	Oton	Vidal prišel k zavesti. Priplazil se je do Jute	A
spomini. Pred njenimi nogami je ječal umirajoči	Oton	Vidal, blizu nje v senci samotnega drevesa se	A
prijezdil je mejni grof istrski in prijezdil tudi	Oton	Vipavski. Zbrana množica je visoko gospodo pozdravlj	A
stran 123 . / Posebno burno je bil pozdravljen	Oton	Vipavski, kajti takega bogastva, kakor ta velikaš	A
izmed tekmovalcev. Kraljem je bil izvoljen	Oton	Vipavski, nakar se je vršila volitev »semanjskega	A
Vipavskega na nujen pogovor. Ko sta se Majnhard in	Oton	odstranila od obeda, je vladala med udeleženiki	A
izdajalca.« . / . / stran 127 . / Majnhard in	Oton	sta se pri Jurjevih besedah zganila. Oton je	A
Oton sta se pri Jurjevih besedah zganila.	Oton	je povesil oči, pa tudi Majnhard ni mogel vzdržati	A
Ali sta zadovoljna s tem?« »Ne,« je odgovoril	Oton	Vipavski.»Sploh pa od vas ne potrebujem pojasnila	A
Potem so se vsi trije razšli.	Oton	Vipavski je prišedši domov, dal poklicati meniha	A
osebno zaklenil vrata. »Častiti oče,« je dejal	Oton	Vipavski, »velike moje žrtve v blagor sv. cerkve	A
da mu nisem pomagal pobegniti,« je zaklical	Oton	Vipavski, »in vsi moji ljudje lahko potrde,	A
se niste ravnali po patrijarhovih ukazih.«	Oton	Vipavski je jezno udaril ob mizo. »Kaj pa hočete	A
rivoverstva, na Tržič, na Červinjan in na Devin.« In	Oton	je obširno pojasnil svoj načrt ter razložil	A
njegovim izvajanjem. »A sedaj,« je končal	Oton,	»je ves moj načrt v nevarnosti. Juri Devinski	A
velikim ponosom in vprav vladarsko oblastnostjo: »	Oton	Vipavski ‒ slušaj mojo zadnjo besedo.Razvil	A
ti ni treba bati razkritij Jurja Devinskega.«	Oton	se je prestrašil fanatizma, ki je žarel v temnih	A
Vaše besede so hudo žaljenje sv. cerkve, vitez	Oton	Vipavski.« »Oprostite,« je rekel Oton.»Kaj torej	A
vitez Oton Vipavski.« »Oprostite,« je rekel	Oton.	»Kaj torej želite?«	A
in z Jurjevimi graščinami?« »Vse dobite vi,	Oton	Vipavski.« Izraz zmagonosnega zadovoljstva se	A
Vipavskega. Nastal je kratek molk, potem je	Oton	podal menihu roko, kakor bi hotel s tem potrditi	A
treba to vedeti,« je z nekako žalostjo rekel	Oton	Vipavski.»Saj je dovolj, če vam morilca pokažem	A
Komoljevih rokah in gotovo ve tudi že našo tajnost.«	Oton	Vipavski je, kakor bi ga bila čustva premagala	A
kako slabo sem pač izpolnil svojo obljubo.«	Oton	Vipavski bi bil menihu Dominiku lahko povedal	A
lokavosti ni posrečilo, spraviti še kaj iz njega.	Oton	se je delal, kakor bi niti ne slišal menihovih	A
Dolgo časa je vladal v sobi molk.	Oton	je zatopljen v svoje misli sedel pri mizi, menih	A
menih obrnil in s svojim mogočnim glasom rekel: »	Oton	Vipavski, odposlanec oglejskega patrijarha je	A
vam jaz obljubljam, da izpolnim svoje obete?	Oton	Vipavski, pomisli še to, da ti je pričakovati	A
kazni po smrti, v življenju pa cerkvene kazni.«	Oton	se ni zbal menihovih groženj, a je vendar rekel	A
spoštljivem slovesu odšel. Po njegovem odhodu je dal	Oton	poklicati moža, čigar sveta si je najiskreneje	A
bilo jako skrivnostno. »Kaj dela?« je vprašal	Oton	Vipavski. »Obtožbo pripravlja,« je odgovoril	A
Rajmondo. »Ah, ta Komolja, ta je moja nesreča.«	Oton	je globoko zavzdihnil, kakor da je v Komoljevih	A
ste razbojnike poslali nad Jurja,« se je čudil	Oton.	»In gospa Juta?«	A
slučajno naletela na Jurja in na razbojnike.«	Oton	se je zganil.Ozrl se je po sobi, kakor bi se	A
tega divjega izbruha neskončnega sovraštva je	Oton	umolknil in z nekim strahom zrl na Rajmonda	A
združi. »Odkritost za odkritost,« je dejal	Oton.	»Tudi meni je na tem, da se Jurja uniči.	A
Moža sta se zlohotno in škodoželjno zasmejala.	Oton	je naročil vina, in pri rujni kapljici sta potem	A
in se je dolgo in živahno ž njim posvetoval.	Oton	Vipavski je bil ves dan na ulicah in je z ljubeznivimi	A
različni velikaši, med njimi tudi grof Majnhard in	Oton	Vipavski in hitro se je vnel med njimi precej	A
ost proti vam, grof Majnhard, ali proti vam,	Oton	Vipavski, ni to moja krivda.Kar preti meni,	A
prišlo še pred zborovanjem do prepira, saj je	Oton	Vipavski že začel stegovati svoje roke, kakor	A
možje, ki so prodali ključ do vrat sovražniku.	Oton	Vipavski je eden tistih, ki se je prodal oglejskemu	A
postanejo vsi podložniki oglejskega patrijarha. Tudi	Oton	Vipavski ne bo nič drugega, kakor ovenčan tlačan	A
dvomili o mojih besedah, evo vam dokaza, da nas je	Oton	Vipavski izdal in prodal oglejskemu patrijarhu	A
da je vse plemstvo potegnil na svojo stran.	Oton	Vipavski je sedel bled in prepadel na svojem	A
običaj. Potem se je obrnil tja, kjer je sedel	Oton	Vipavski, pogledal ga ostro in potem začel govoriti	A
potem začel govoriti s slovesnim glasom. »	Oton	Vipavski ‒ slušaj glas papeževega notarja in	A
naročje svete matere edino zveličevalne cerkve.«	Oton	Vipavski se je trepetaje zgrudil na kolena in	A
govor in je z močnim glasom zaklical: »Vstani,	Oton	Vipavski, vstani takoj.Na svojo čast in na svojo	A
ponižaj se.« Ko bi bil v tem trenotku vstal	Oton	Vipavski, ko bi bil pokazal voljo, bojevati	A
da se bo ž njim vred bojeval do smrti. Toda	Oton	Vipavski je obležal na kolenih.Zakrival si je	A
obrnil proti Otonu Vipavskemu. »Govori ti,	Oton	Vipavski.Je-li resnica, kar sem povedal?«	A
začudenje našel tam pismo, s katerim ga vabi	Oton	Vipavski na skriven pogovor v samotni hiši,	A
pri vratih. Spoznal je pač, da stoji pred njim	Oton	Vipavski, toda premenjen je bil tako, da Juri	A
tako, da Juri ni hotel verovati svojim očem.	Oton	je bil ves upadel, bled in bolehen.Iz krepkega	A
in bolehen. Iz krepkega zdravega moža je bil	Oton	postal v dveh mesecih oslabel starček. »Ti si	A
nimajo uspeha, slabi pa jih imajo.« Tako je	Oton	Vipavski ogovoril Jurja Devinskega in ga povabil	A
Juri je bil pripravljen na oster ugovor, ali	Oton	Vipavski je samo zmajal z glavo in vzkliknil	A
obšlo ga je čuvstvo zadoščenja, da je sedaj tudi	Oton	Vipavski pritrdil sodbi, ki jo je bil s toliko	A
Juri, uvidevam, da si imel prav.« »Veruj mi,	Oton,	« je nadaljeval Juri, »da nisem kar nič ponosen	A
dokazal nad vse sovražne naklepe, ki jih je	Oton	gojil proti njemu iz dobičkaželjnosti, ali premagoval	A
odločilno borbo,« je po kratkem molku povzel	Oton	Vipavski.»Skrbno si utrdil najvažnejše postojanke	A
nikakor ni umel, kaj da pravzaprav namerava	Oton.	»Ne zameri, Juri ...,« je odgovoril Oton, »ali	A
namerava Oton. »Ne zameri, Juri ...,« je odgovoril	Oton,	»ali znano mi je, da ti primanjkuje denarja	A
Denarja imam, kolikor ga rabim, več kakor ti,	Oton	Vipavski, in, kar je važno, pridobljen je poštenim	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani