orel (2.573)

dobráv, Od Taga pa do Evfrata in Nila ‒ Tod	orel	rimski razprostira krila. Vse naše ‒ vse!	A
gorami je v tretje dan rodil, nad Velegrad je	orel	priplaval temnokril. V svetnikovo domovje plašan	A
dvigniti se nečejo. . / . / stran 39 . /	OREL	Med bregovi skalnimi reka je temnela, brez	A
samo tiho je krmila. In usodna ura je prišla,	orel	zrastel, odletel je; vedno više brez miru, nad	A
besedami 44 Hej, v kot s tem ne bi šel 45 Urok 46	Orel	47 Hrepenenje 48 Kmečka pesem 50 Usoda 51 Po	A
prej ni moj obraz ‒ le zbudil ponos v njem se,	orel	stari, in sram me je za prošli čas ... Prešla	A
esreča nekšna gre z meno! . / . / stran 47 . /	Orel	Med bregovi skalnimi reka je temnela, brez	A
samo tiho je krmila. In usodna ura je prišla,	orel	zrastel, odletel je; vedno više brez miru, nad	A
skrivnostnih, kakor zarja lepih sanj, kakor gorski	orel	smelih, tisoč želj sem vpletla vanj. Pesem moja	A
obložena spet domov priroma. Gnezdo svoje stavi	orel	na višine, svet s perutjo meri čez vrhé, globine	A
naglodane brvi kot zmagoslavni in monštrančni	orel.	V izpovedi tamutastih ljudi z govejimi, kobiljimi	A
zdrobljena breča, iz smirka planem kakor ranjen	orel.	Razveja jablana se, raj slaveča.	A
grebenih, v vseh skalnatih gubah nad globelmi! »	Orel?	« je rekel Srečko. Nato se je premaknil, kakor	A
na mesto; vse je dognano in zrelo v njem. »	Orel,	praviš?« je vprašal Srečko.»Ali ni orel, kdor	A
»Orel, praviš?« je vprašal Srečko. »Ali ni	orel,	kdor je zvrtal gori predor v trebuh? speljal	A
rekel: »Ampak kakšen smisel ima, da si samoten	orel?	Prevrtali smo gore, jim vzeli jeklo in aluminij	A
vzdignil na komolec. »Človek v letalu pa je zares	orel!	« je rekel.Na komolcu je slonel, izzival ga je	A
Da.« »Ali ni mogoče komaj tedaj človek pravi	orel,	ko leti nad prepadi?« Ampak ni to! ni to!	A
pomladnega dne sta priletela na vrh gore bel	orel	in bela orlica.Takrat, pred davnimi časi, so	A
višin, kakršnih ni pred njima dosegel še nobeden	orel,	in ker sta v svoji sreči tudi bila lahka in	A
Dva oblaka nista, ker nista tako lahka.«	Orel	in orlica sta se prestopala po kamnu in se spogledovala	A
Hm, ta kamen ni preveč stanoviten,« je rekel	orel.	»Ali se ti ne zdi, da se je malce zamajal?«	A
»Kaj pa sta?« »Mlad	orel	in mlada orlica,« je povedala orlica.	A
orel in mlada orlica,« je povedala orlica. »	Orel,	orlica?Kaj pa je to?« je vprašal kamen.	A
zmajati z glavo. »Daj no, pusti ga pri miru!« je	orel	rekel orlici.»In nikar se tako ne prestopaj	A
je kri?« »Kri je... kri!« je nestrpno rekel	orel.	»To je vendar popolnoma jasno.	A
»Srce je... srce!« je nestrpno spet rekel	orel.	»Pa si res trd kot kamen.«	A
Pusti ga že pri miru!« jo je naveličano prekinil	orel.	»Tečen je kot triletni otrok, ki ničesar ne razume	A
mu rada povedala, kaj je ljubezen.« »Eh!« je	orel	zamahnil s krilom.»Ti bi rada vsem povedala	A
res ni treba kar naprej govoriti o tem!« je	orel	spet zamahnil s krilom. »Ljubezen je	A
orlica. »Greva!« je skoraj ukazovalno rekel	orel	in razprl krila. »Kam gresta?« je vprašal	A
»Pridita še kdaj!« je zaklical kamen.	Orel	in orlica ga nista več slišala, ker sta se že	A
Kamen je ostal sam. Beli	orel	in bela orlica se nista nikdar več vrnila.V	A
vsem prostranim obokom je krožil samo velik	orel.	Tudi teta je pogledala kvišku, si s koščeno roko	A
»Ta pa večkrat pride.«	Orel	je dolgo krožil nad dolino.Počasi in mirno se	A
Še ime. Rekli so mu očka	Orel.	Zadnje čase ga večkrat gledam in zdi se mi, da	A
in da ti povem naprej. Dali so mu ime očka	Orel	prav zaradi njegovih oči.In zaradi teh oči je	A
... To, hočem reči to, da so mu dali ime očka	Orel	zaradi oči, mu spočetka ni bilo prav.Sam je	A
nosom in očali, zacvililo v Obrekarja: ‘Očka	Orel,	kje imate stvari?’‘Kakšne stvari?’ je mirno	A
pšenice na upognjeni hrbet in rekli: ‘No, očka	Orel,	tovariš odbornik, član okrajne gospodarske komisije	A
»Toda to še ni konec. Očka	Orel	je še mnogo pretrpel.V vasi so jih prignali	A
oddal tri strele in salutiral: ‘Zdravo, očka	Orel!	’« »Kje pa je zdaj?« sem vprašal.	A
po stezi ob Idrijci, po kateri je hodil očka	Orel,	in potem mimo lazov, mimo strmih lazov, kamor	A
mimo lazov, mimo strmih lazov, kamor je očka	Orel	sedemdeset let nosil gnoj na svojem upognjenem	A
pomladnega neba se je počasi in mirno prevažal velik	orel.	Krožil je v velikem loku ter se spuščal niže	A
čela na tilnik in gledali za orlom. Ko se je	orel	vzdignil in odjadral v ravni črti proti Oblakovemu	A
prejasnega neba. A po nebu, glej, že krožita	orel	in orlica.Zapustila sta svoj varni, skriti pristan	A
sunil s pestmi v nebo, nato pa je zakrilil kakor	orel	s perutmi.V njegovi levici se je belila palica	A
nikoder ni bilo glasu živega bitja, samo samotni	orel,	ki se je v velikem loku poganjal od Vranjeka	A
sedemdesetletni bajtar Obrekar, s partizanskim imenom očka	Orel.	Starec visoke, a že upognjene postave, jasnega	A
lesenem žlebu voda v kamnitno korito. Očka	Orel,	s praznim oprtnikom na hrbtu, stoji sredi klanca	A
začudenjem in veselim presenečenjem. Samo očka	Orel	z zaskrbljenim in karajočim pogledom išče njegove	A
zavpije Dragarica in mu pomoli figo pod nos. Očka	Orel	trdo zgrabi Dragiča za rokav. »Pojdi	A
stojijo: Smodin, Lokar, Okrogličar, Obrekarica,	Orel,	Travnikarica, Nančika, Angelca, Tildica, Drejc	A
fotografijo vaščanom, ki rahlo dvignejo glave. Očka	Orel	stisne roko ženi in Angelci, vrže pogled na	A
drug za drugim odkimajo. Obrekarica in očka	Orel	jo pozorno pogledata in nato mirno zmajeta z	A
koščenih rokah ter jo bodrilno treplja. Očka	Orel	sedi za mizo, se globoko sklanja in z okorno	A
zelo glasno in v zelo redkih presledkih. Očka	Orel	se spet skloni k pisanju, Boris pa stegne roko	A
Obrekarica se zdramita ter se zamakneta vanj. Očka	Orel	počasi odloži pero in potegne očala z nosa ter	A
in vendar ga nikoli ne uniči! ...« Očka	Orel	si za hip pokrije obraz z rokami.Nato hitro	A
predenj ter ga motri z vprašujočimi očmi. Očka	Orel	ga premeri, nato prikima, si neha zapenjati	A
»Sam?« Očka	Orel	jo globoko pogleda ter ljubeznivo, a odločno	A
zaslišijo nagli, poskakujoči otroški koraki. Očka	Orel	karajoče pogleda ženo in si položi prst na usta	A
Videti je v zadregi. Očka	Orel	ga premeri: »Kakšen pa si?«	A
Žepi se mu napno. Očka	Orel	stopi bliže in pokaže na žepe: »Kaj	A
nebesa! Kje si pa to dobil?« se začudi očka	Orel.	»Karabinjerjem sem jih smuknil, ko so	A
kasarno ribat pod,« ponosno odgovori Boris. Očka	Orel	vzame bombi: »In jih imaš še?«	A
Obrekarica se pokriža. Očka	Orel	zmaje z glavo in položi bombi v košaro na oknu	A
kurirji oboroženi!« »Ne vsi!« mirno odvrne očka	Orel	in mu pomaga zadeti nahrbtnik.»Na javki reci	A
Abesiniji, tretjega so nama ugonobili v ječi ...« Očka	Orel	ji položi roko, na ramo, a Obrekarica nadaljuje	A
In zdaj že tega pošiljaš v vojsko! ...« Očka	Orel	jo globoko pogleda in dvigne prst; reče toplo	A
Oba se ozreta. Očka	Orel	stopi čez prag. »No, sta že obrnila	A
odvrne Boris in naglo smukne s skednja. Očka	Orel	in Tildica pograbita cepce in začneta mlatiti	A
»Mislim, da bi se spet zbrali,« reče očka	Orel.	»Kdaj?« vpraša Tildica.	A
Senca spet pade po skednju. Tildica in očka	Orel	dvigneta glave, ne da bi nehala vihteti cepce	A
Tudi!« reče mrko in trdo udari s cepcem. Očka	Orel	takoj neha mlatiti in prijazno odgovori Drejcu	A
po nepotrebnem potiska snope od sebe. Očka	Orel	jo nekaj trenutkov motri, nato ji položi roko	A
glavo in si v zadregi popravlja ruto. Očka	Orel	obesi cepec na klin in prime vile.	A
belogardistom začne vzpenjati v krčmo. Očka	Orel	se prikaže v vratih skednja.Nasloni se na režanec	A
970811132333 .. . / na_svoji.039 . \/ . / Očka	Orel	zmaje z glavo in sam zase reče: »Spet	A
Vaščani gredo za njima. Očka	Orel,	Obrekarica in Nančika se od korita bližajo bajti	A
plane naproti. »Glej ga!« se razveseli očka	Orel.	»Kar pomladil si se.«	A
Takoj ga pokličem!« Očka	Orel	stegne roke, da bi ga zadržal, toda Sova se	A
roke. »Da si le prišel!« ginjeno reče očka	Orel.	»Sem,« prikima Stane.	A
ozre v Orla. »Je ne poznaš?« se nasmehne očka	Orel.	»Nančika.«	A
Stane rahlo zmaje z glavo. Očka	Orel	ji bodrilno položi roko na rame, toda Nančika	A
vaščanih, nato se vprašujoče ozre v očka Orla.	Orel	se nasmehne, prikima in se takoj umakne k množici	A
vseprek nudijo roke. Prvi mu jo stisne očka	Orel,	nato Travnikarica, starejša ženska, drobni Lokar	A
še kozarček in nato zleze na tovornjak. Očka	Orel,	Obrekarica, Angelca, Boris spremljajo k tovornjaku	A
solze in gleda za njo. »No, no, Ana!« jo očka	Orel	bodrilno treplja in jo vleče proti osebnemu	A
»Ne greste?« Očka	Orel	zmaje z glavo: »Tam bom samo v napoto	A
skoraj proseče. »Ne skrbi,« mirno odgovori očka	Orel.	Stane se okrene k materi, ki se je približa	A
»... in mrtve so obesili na most ... Očka	Orel	mi je povedal ... da je vaša sama stopila naprej	A
pa naj si bo do zob oborožen,« se oglasi očka	Orel	in stopi k mizi.Obriše ob rokav zavitek	A
te grape?« »Vsak nekaj,« skromno odvrne očka	Orel.	»Da vas ne bo kdo izdal?«	A
je nihče več ne posluša,« mirno odgovori očka	Orel.	Nato stopi bliže in jo začne priganjati:	A
oblekel domobranske uniforme?« »Ne,« odkima očka	Orel.	»In mislim, da je tudi ne bo.	A
umazanih rok, je zmeraj čas,« počasi odgovori očka	Orel	in po premolku tiše doda: »Govoril bi z njim	A
koraki spet zaškripljejo in se oddaljujejo. Očka	Orel	odvije stenj. Tildica sili izza mize	A
predpasnikom v oko. »Ana! ...« karajoče reče očka	Orel	in jo ljubeznivo potreplja. »Saj mi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani