oblak (4.731)

omahnili v praprot, ko se je polna luna skrila za	oblak	... Kako naj bi tedaj ta mračna hosta ne	A
konca, en sam trenotek - blisk plane iz oblaka v	oblak,	preteklost v prihodnost ...Ali si še tukaj, brat	A
časi so minili, zbežali ko potok dereč, kot	oblak	nad ravninami gnani in, ljubica lepa, nikoli	A
valčkov bistrih gnan od kraja preč. Ona je	oblak,	nad domovanji našimi na topli jug hiteč. Ali	A
divjam, prijatlji prašajo me, Prašájte raj′	oblak	nebá, prašájte raji val morjá, kadar mogočni	A
mogočni gospodar drvi jih semtertje vihar.	Oblak	ne ve, in val ne kam, ‒ kam nese me obup, ne	A
visoko čelo, vsak, ak bil bi nekakóvi zapustil ga	oblak;	bile lepé bi usta, lep bil obraz bi bled, ak	A
zmanjka, noč na zémljo pade, nobena luč se skoz	oblak	ne ukrade, po mesci hrepeneč se uleže v travo	A
h drugim se preséli, ko luno spet bežeč	oblak	zakríje. Ko sreča mi srcá še ne zacéli	A
In ko solnce in ko luno črn zagrnil je	oblak	pa sem vetrecu govoril: Ti letíš takó	A
hití mim� in v obràz, v okó dviga se prahú	oblak.	Glej jih té ljudí: polmrtvé očí, potno	A
Salomon opira trudno glavo, na čelu mu leží	oblak,	okó strmí v daljavo. Ne mehki udje mladih	A
Salomon opira trudno glavo, na čelu mu leží	oblak,	okó strmí v daljavo ... In mehko, plašno	A
Salomon opira trudno glavo, na čelu mu leží	oblak,	okó strmí v daljavo. Ne mehki udje mladih	A
Salomon opira trudno glavo, na čelu mu leží	oblak,	okó strmí v daljavo ... In láhno, láhno	A
Primož Trubar, da v družbi veseli molčiš?	Oblak	ti je splaval na čelo, ko v čašo zamišljen	A
zadnji na tleh ... Ta dušeča megla se vali kot	oblak,	kot skrivnostno kadilo v sneženi zrak ... Motna	A
planine ‒ kak kot rosa bi zlil se čez dol, kot	oblak	čez vršine? Kar ljubo mi, to v srcu blešči in	A
Bogzna, kaj v duši tvoji takrat se godi,	oblak	več čela ti ne potemnjuje; tako zamraženo menda	A
Postrančica 62 Tan 63 Zlata vrata 64 Tarča 65	Oblak	zate 66 Dva, nato trije 67 Jutro 69 Živa noč	A
Zveza zvokov in vokalov. . / . / stran 66 . /	Oblak	zate Prah je brez domovine ‒ letališče, na	A
preletalnica duš, se kaplje svetlobe sprimejo v rožnati	oblak.	Tvoje telo postane prosojna koprena molekul	A
Kjé ste ljubezni ve nebesa! Ti luna! za	oblak	se skríj, Da mokrega ne zreš očesa! Ne! sveti	A
Ko prej nam siješ spet rumeno; Pregnalo si	oblak	teman, O svitli svet, o beli dán! 2. penica	A
mi bo, kam naj oko Obračam vérno, ko mi čern	oblak	Zakriva svitlo materno imé? O da bi ga ne bila	A
Čez belo nebo zdrsne jadralna ptica. Gazimo	oblak?	Stol Hrib se izmika občutku	A
9 . / MAVRICA Biserna lestva se vzpenja v	oblak,	spušča se onkraj na zemeljski tlak, mavrica	A
strn grmé prihruje, ledeno zrnje v setve usuje	oblak	temán ‒ končan je cvet in sad obran ‒ gorjé	A
legák, ki sam si pot voli; begoten smo neba	oblak,	ki veter ga podi! Lepo žari meglica se, pod	A
hladila čakajoč. . / . / stran 96 . / A črn	oblak	bo neki dan, iz njega blisk in tresk! In točo	A
nas lep obraz gredoče mimo tod. Koj bomo pa	oblak	strašán ob uri hudi mi; sovražni roj bo pač	A
sveti dim se k nebu dviga, in glej, preteči prej	oblak	na polja ulije dež krotak. O, da bi ti, mladika	A
se temno po cvetni planjavi, stoji in preti	oblak	temán, ki točo bo vsul na širno ravan; stoji	A
dan že poroke. A sneg le silnejši usiplje	oblak	nasiplje zamete snežene, kdo padati videl je	A
in nje pada čaka. . / . / stran 67 . / Siv	oblak	po nebu z vetrom dalje plava, plava v lepe kraje	A
polju je za roko vodil.« Tako reče luna, za	oblak	se skrije, da solzíc ne vidi, ki jih dekle lije	A
lije. . / . / stran 85 . / Po slovesu Teman	oblak	izza goré privlekel se je nad poljé, nad póljem	A
sredi je obstal, nebo je čezinčez obdal. To ni	oblak	izza goré, to tudi ni ravno poljé; to misel	A
izpolnjen, edinorojeni je izdan. Nevihtni	oblak	je moje telo, s štirimi dlanmi. Igra bogov se	A
Odpirala se bodo vrata, na oknih bo spal	oblak.	Čarobnjaki se čudijo, odhajajo na pot.	A
sonca napila in obdala se s pastmi. Nevihtni	oblak	je moje telo, s štirimi dlanmi. XIII.	A
XIII. Nevihtni	oblak	je moje telo, s štirimi dlanmi. Jezdec vihti	A
V vodi jo bodo okopali, v jantarni vodi se	oblak	blešči. Spreminja se oaza v hišo, v grad.	A
vendar moramo biti pripravljeni na pot v nevihtni	oblak.	Pot tja ni enostavna, bliski in grmenje se rojevajo	A
Žareči vlak. Nad srebrnim mesecem črn	oblak.	O, to so njene svetle oči, ki na temna polja	A
vesoljno tem�. . / . / stran 134 . / Jaz sem kot	oblak,	oblak, ki je nosil večerno zlató od tam. Sredi	A
. / . / stran 134 . / Jaz sem kot oblak,	oblak,	ki je nosil večerno zlató od tam. Sredi polja	A
poje Smrt, v dno duše zaprt sem brat oblaku.	Oblak	je siv in v puščo razseva se, v dušo odmeva	A
je izrulo. Pa nenadoma je prišlo kakor črni	oblak.	In Torkar reče sinu: „Vsadi oreh, o, mogoče še	A
zeleno planino in belo goro; le enkrat bi videl	oblak	nad seboj, bi vprašal ga glasno: »Se jočeš z	A
Predrti balon. Kožji	oblak.	Nasedla teža in mokra stvar.	A
Nasedla teža in mokra stvar. Niti ne kot	oblak.	NOTRI sem drugače mokra kakor zunaj.	A
Korak za korakom, počasi stopam v tvoj svet.	Oblak	za oblakom, prašnih preteklih let, dviguje,	A
prenesla meč skomin skoz vetrnice in prostran	oblak.	Prepolna prepojin in lučevin razsekala bo stari	A
/ . / stran 44 . / Vrtoglavo razpiranje	Oblak,	ki se prepušča snubljenju dreves, ne ve, da	A
izgine voz na odprti cesti, kjer se samo še	oblak	prahu počasi vlega... Zdajci zahrešči	A
in dečki na srečnem obrežju, da ni prišel črn	oblak,	velika krivica, ki je zasenčila lesket morja	A
njihovega hrbta in ko je pod njimi, jih ovije v	oblak	bele pare. »Pozimi je lepo,« je rekel Aldo.	A
A zdaj je vpitje odveč, ker je beli in gorki	oblak	neudržana vaba za begajoče sence, ki jih je	A
teraso, s katere se je potem vzdigoval rahel	oblak	in se počasi razpredal nad katraniziranimi strehami	A
da se ti bo s tem posrečilo ukaniti pogubni	oblak	strupenega plina.A dolgo ni mogoče trzati z	A
nji in da je srep pohlep punčic, ki prežijo na	oblak	bele pare nad kotlom.Tačas pa telo oži ramena	A
iz nevidnega dna se mi je približal megleni	oblak,	ki se pojavi vsakokrat, ko sem pred dejanjem	A
zdaj je vpitje docela odveč, ker je beli topli	oblak	neudržna vaba za begajoče sence, ki jih je pregnala	A
po mokroti. Srep pohlep mišic, ki prežijo na	oblak	bele pare nad kotlom, telo, ki oži ramena, da	A
in po šumotu, ki se onstran vlakov móta kakor	oblak	prihuljene megle. A dan je bil sončen, čeprav	A
plima svetlobe se počasi bliža skozi sitast	oblak,	skrlí po tleh pa so zmeraj bolj nabrekle kakor	A
temni odprtini; oddaljevali so se kakor zvočen	oblak,	ki bi ga sapa hitro odnašala skozi noč.In on	A
trobenta in na sinjem nebu je mirno plaval bel	oblak.	A šele kasneje.	A
zimskem soncu še rahlo pozibaval lep in bel	oblak	njegovega življenja.V jekleno modrih Temnikarjevih	A
niti oblačka ni!... Temnikar pa je imel svoj	oblak.	Ko je odhajal z doma, ga je videl nad Vranjekom	A
je obležal v Robeh, ga je videl nad Brezmi.	Oblak	je izginil hkrati z njegovim poslednjim dihom	A
Temnikar se počasi zlekne na hrbet in poišče	oblak	na nebu, posluša utrip zemlje, ki odmeva v njegovem	A
mirno in gleda v nebo, ki po njem plava bel	oblak.	- Kam plava?...	A
umirila in na zelenkasti gladini je vztrepetal bel	oblak.	Peter Majcen se je tako razveselil,	A
se je tako razveselil, da se je ozrl v nebo.	Oblak	je bil prav nad njim.Ležal je na sinjini, podolgovat	A
In ne hodi mi danes več z neba!«	Oblak	se je rahlo zazibal, kakor da bi hotel zmigniti	A
race, ki pa so bile čiste in snežno bele kakor	oblak	na nebu. »Ve ste pa res tice!« je rekel	A
Ozrl se je na nebo in spet zagledal svoj beli	oblak.	Razveselil se je kakor otrok in malo je manjkalo	A
vsem tem je bil kos modrega neba in na nebu bel	oblak.	»Oblak!« je zašepetal Peter Majcen in	A
bil kos modrega neba in na nebu bel oblak. »	Oblak!	« je zašepetal Peter Majcen in se razveselil	A
Peter Majcen in se razveselil kakor otrok. »	Oblak!	Popolnoma sem že pozabil nanj.	A
zamaknil v kos modrega neba. »Toda to je samo moj	oblak!	« ga je prešinilo. »To je moje upanje, da bom	A
napisal zgodbo o Temnikarju. In to je tudi njegov	oblak.	Saj Temnikar je še živ.	A
razpetimi krili tišine je po nebu mirno plaval bel	oblak.		A
Nato jo je prižgal in samozavestno puhnil	oblak	slabega dima v pismonošo, ki si je že pritisnil	A
mimo,« je rekel kovač, ker je prav takrat teman	oblak	zakril mesec. Ko je šla tema mimo, je	A
spet prišlo z gore hudo neurje. Utrgal se je	oblak,	voda je porušila zid. Pologar je zid	A
... Ded je popokljal z ustnicami in izpuhnil	oblak	dima, črhnil pa ni nobene. Testen si	A
Pritisnila je trda zima. 127 . / . / prekrije teman	oblak.	Toplota še ostane, a luči ni več.	A
sebe, kakor bi hotel v zunanjem svetu odkriti	oblak,	ki je zastrl sonce na mojem notranjem nebu	A
leta. Tedaj pa je vlak zažvižgal in puhnil	oblak	belega dima in Martin Jakončič je pograbil svojo	A
diha. Na mrtvem nebu je poševno ležal samo en	oblak,	dolg in tenak kakor ledena sveča.In vedel sem	A
tenak kakor ledena sveča. In vedel sem, da to ni	oblak,	temveč zadnji zategli človeški krik, ki je zledenel	A
trikrat udari s košatim repom po tleh, da dvigne	oblak	prahu. »Taka je, taka, dragi moj!« vzklik	A
kljub temu ostalo isto, čisto ista stvar, rezki	oblak	po razpadanju, nehanju, isti zadah, kot prihaja	A
prostor, sončni žarki se poigravajo na njej.	Oblak	na oni strani mize utihne, besed mu zmanjka	A
/ ljudi. Takšnim se gnusi njegov vonjhavi	oblak	in filozof to dobro čuti na površini kože.Mraz	A
prostor in sune v preprogo in ko se z nje zakadi	oblak	prahu, gre Pavlu Vatovicu v tej tihoti kot elektrika	A
bosta ječala, ko bojo vztrajne živalce odprle	oblak.	Vajeni smo te golazni, poznamo jo, vsako zverinico	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani