o'brien (299)

njegovi bližini. Drugi je bil moški z imenom	O'Brien,	član Ožje partije, ki je imel tako važen in	A
približuje črni kombinezon člana Ožje partije.	O'Brien	je bil velik, močan moški s krepkim vratom in	A
prizadeval, da bi to storil. Ta trenutek je	O'Brien	pogledal na svojo ročno uro, videl, da je že	A
Za hip je ujel O'Brienov pogled.	O'Brien	je bil vstal.Snel si je bil očala in si jih	A
je Winston vedel - da, vedel je - da misli	O'Brien	prav tako kot on.Nezmotljivo sporočilo je bilo	A
oči. »S teboj sem,« se je zdelo, da mu pravi	O'Brien.	»Natanko vem, kaj čutiš.«	A
Vsekakor pa sta bila glasova ista.	O'Brien	je bil tisti, ki ga je nagovoril iz teme.	A
bilo še vedno nemogoče biti prepričan - ali je	O'Brien	prijatelj ali sovražnik.Niti se mu to ni zdelo	A
Winston bo izhlapel.	O'Brien	bo izhlapel.Parsons pa, nasprotno, ne bo nikdar	A
Z večjo gotovostjo kot prej je vedel, da je	O'Brien	na njegovi strani.Svoj dnevnik je pisal za O	A
bova na kraju, kjer ni teme,« mu je bil rekel	O'Brien.	Vedel je, kaj to pomeni, vsaj mislil je, da ve	A
se je sunkoma ustavil in se obrnil. Bil je	O'Brien.	Slednjič sta si stala nasproti in zdelo	A
Ne bi mogel govoriti.	O'Brien	pa je seveda šel mirno dalje ter za trenutek	A
»A napisali ste ga zelo izbrano,« je rekel	O'Brien.	»To ni samo moja sodba.«	A
sta počasni sprehod po hodniku, tedaj pa je	O'Brien	obstal.S čudno prijateljskim izrazom, ki te	A
sta pod telekranom. Nekoliko raztreseno se je	O'Brien	potipal po dveh žepih in nato izvlekel majhen	A
videti, tu me lahko najdete,« mu je bil rekel	O'Brien.	Morda bo nekje v slovarju skrito sporočilo.	A
je za mizo pod zeleno osenčeno svetilko sedel	O'Brien,	s kupom papirjev na vsaki strani.Ni se dal motiti	A
po stenah umazan od dotikov človeških teles.	O'Brien	je imel v rokah kos papirja in zdelo se je,	A
Kajti kje je imel resničen dokaz za to, da je	O'Brien	neke vrste političen zarotnik?Nobenega, razen	A
nemogoče pojasniti Julijino navzočnost. Ko je	O'Brien	šel mimo telekrana, je bilo videti, da ga je	A
ga lahko ugasnete!« je rekel. »Da,« je rekel	O'Brien,	»mi ga lahko ugasnemo.« »Imamo ta privilegij	A
začetek nasmeha. S svojo značilno kretnjo si je	O'Brien	popravil očala na nosu. »Naj jaz povem	A
»Martin je eden naših,« je ravnodušno rekel	O'Brien.	»Prinesi pijačo sem, Martin.«	A
tudi za trenutek odvreči privzeto osebnost.	O'Brien	je prijel buteljko za grlo in napolnil kozarce	A
se pravi vino,« je z rahlim nasmeškom rekel	O'Brien.	»Brez dvoma sta o njem čitala v knjigah.«	A
Vse, kar je v najini moči,« je rekel Winston.	O'Brien	se je na stolu nekoliko premaknil, tako da je	A
napravila, da sta nam to povedala,« je rekel	O'Brien.	»Potrebno nam je, da vemo vse.«	A
za cigarete. S precej odsotnim izrazom jo je	O'Brien	potisnil proti drugim, si sam eno vzel, potem	A
debele in polne, z nenavadno svilnatim papirjem.	O'Brien	je spet pogledal na uro. »Bolje bo,	A
Martin odšel in tiho zaprl vrata za seboj.	O'Brien	se je sprehajal gor in dol, z eno roko v žepu	A
cigareta ugasnila in je pazljivo poslušala.	O'Brien	je nadaljeval: »Slišala sta govorice	A
Preteklost je pomembnejša,« je resno soglašal	O'Brien.	Izpraznili so kozarce in trenutek zatem	A
trenutek zatem je Julija vstala, da bi odšla.	O'Brien	je vzel z vrha omare majhno škatlico, ji izročil	A
Medtem vama bom poslal izvod knjige -« celo	O'Brien,	je opazil Winston, izgovarja besedo, kot bi	A
ostalo do takrat, ko boste morali iti,« je rekel	O'Brien.	»Srečala se bova spet - če se bova še srečala	A
je obotavljaje rekel.	O'Brien	je prikimal, ne da bi bil videti presenečen	A
Oranže in limone, poje zvon pri Sv. Klementinu?«	O'Brien	je spet prikimal.Z nekakšno resno vljudnostjo	A
dam eno teh tablet.« Ko je Winston vstal, je	O'Brien	iztegnil roko. Njegov močni stisk je drobil	A
je Winston ozrl, a videti je bilo, da si ga	O'Brien	že briše iz misli.Čakal je z roko na stikalu	A
tridesetih sekundah, mu je prišlo na misel, bo	O'Brien	spet pri svojem pomembnem delu v korist Partije	A
je mislil pogosteje, z migljajočim upanjem.	O'Brien	mora vedeti, da so ga zaprli.Bratovščina, je	A
je razumel, zakaj je bilo videti, kot da je	O'Brien	spoznal aluzijo.V Ministrstvu ljubezni ni bilo	A
Bolečina v trebuhu; kos kruha; kri in kričanje;	O'Brien;	Julija; britev.Ponoven krč v drobovju; težki	A
Vrata so se odprla. Vstopil je	O'Brien.	Winston je planil na noge.	A
vzkliknil. »Dobili so me že zdavnaj,« je rekel	O'Brien	z blago, skoraj obžalujočo ironijo.Stopil je	A
pendrekom v roki. »Vedel si to, Winston,« je rekel	O'Brien.	»Ne goljufaj se.«	A
mu je padala na obraz. Ob strani je stal	O'Brien	in pozorno gledal dol proti njemu.Na drugi strani	A
drugi zasliševalci, možje v belih plaščih,	O'Brien,	Julija, gospod Charrington in vsi skupaj so	A
imel občutek, čeprav ga ni nikoli videl, da je	O'Brien	ob njegovem komolcu, ravno izven njegovega zornega	A
komolcu, ravno izven njegovega zornega kota.	O'Brien	je bil tisti, ki je vse uravnaval.On je bil	A
zadnja stran glave je bila nekako pritrjena.	O'Brien	ga je gledal od zgoraj navzdol resno in skoraj	A
sprednjo stran. »Povedal sem ti,« je rekel	O'Brien,	»da se bova tukaj srečala, če kdaj.«	A
dolgo tiho. »Bojiš se, Winston,« je rekel	O'Brien,	opazujoč njegov obraz, »da se bo v naslednjem	A
Winston ni odgovoril.	O'Brien	je potegnil vzvod nazaj na številčnico.Val bolečine	A
je prišel. »To je bilo štirideset,« je rekel	O'Brien.	»Vidiš lahko, da se številke dvigajo do sto.	A
»Pred tem -«	O'Brien	ga je ustavil z gibom roke. »Drug primer	A
»Obstaja!« je vzkliknil. »Ne,« je rekel	O'Brien.	Stopil je čez sobo.	A
Spominska odprtina je bila na nasprotni steni.	O'Brien	je dvignil rešetko.Neviden se je slabotni košček	A
toplega zraka in izginil v ognjenem plamenu.	O'Brien	se je obrnil od stene. »Pepel,« je rekel	A
spomnite.« »Jaz se je ne spomnim,« je rekel	O'Brien.	Winstonu je srce upadlo.	A
smrtne nemoči. Ko bi bil lahko prepričan, da	O'Brien	laže, bi ne bilo važno.Bilo pa je popolnoma	A
bilo važno. Bilo pa je popolnoma mogoče, da je	O'Brien	res pozabil na fotografijo.In če je bilo tako	A
premik: to je bila misel, ki ga je porazila.	O'Brien	ga je zamišljeno gledal od zgoraj navzdol.	A
obvladuje sedanjost, obvladuje preteklost,« je rekel	O'Brien,	kimajoč v počasnem pritrjevanju.»Ali ima po	A
vedel, za kateri odgovor misli, da je pravi.	O'Brien	se je rahlo nasmejal.»Ti nisi metafizik, Winston	A
»Da,« je rekel Winston.	O'Brien	je iztegnil kvišku levico, s hrbtom proti Winstonu	A
jih tudi s stiskanjem zob ni mogel ustaviti.	O'Brien	ga je opazoval, še vedno z iztegnjenimi štirimi	A
težke roke okrog ramen. Imel je občutek, da je	O'Brien	njegov zaščitnik, da je bila bolečina nekaj	A
prišlo od zunaj, iz nekega drugega vira, in da je	O'Brien	tisti, ki ga bo rešil pred njo. »Počasen	A
njo. »Počasen učenec si, Winston,« je rekel	O'Brien	blago. »Kako naj si pomagam?«	A
ponehalo ter ga pustilo le šibkega in prezeblega.	O'Brien	je z glavo pomignil možu v belem plašču, ki	A
potem je pokimal O'Brienu. »Znova,« je rekel	O'Brien.	Bolečina je spet pritekla v Winstonovo	A
Odprl je oči.	O'Brien	je potegnil vzvod nazaj. »Koliko prstov	A
»Zares videti.« »Znova,« je rekel	O'Brien.	Morda je bila igla pri osemdeset - devetdes	A
pet, šest - res ne vem.« »Bolje,« je rekel	O'Brien.	Igla je zdrsnila v Winstonovo roko.	A
Stari občutek, da navsezadnje ni važno, ali je	O'Brien	prijatelj ali sovražnik, se je povrnil.O'Brien	A
Brien prijatelj ali sovražnik, se je povrnil.	O'Brien	je bil zanj človek, s katerim je mogoče govoriti	A
ne želi biti toliko ljubljen kot razumljen.	O'Brien	ga je mučil do roba blaznosti in prav kmalu	A
kraj, kjer bi se lahko srečala in govorila.	O'Brien	ga je gledal navzdol z izrazom, ki je vzbujal	A
»Da jih kaznujete.« »Ne!« je vzkliknil	O'Brien.	Njegov glas se je nenavadno spremenil in obraz	A
globlje v posteljo. Bil je prepričan, da bo	O'Brien	iz čiste objestnosti zavrtel številčnico.A tisti	A
objestnosti zavrtel številčnico. A tisti hip se je	O'Brien	odvrnil.Naredil je korak ali dva gor in dol	A
je pomislil Winston s hipno grenkobo.	O'Brien	je zadržal korak, kot bi Winston misel glasno	A
»Da,« je rekel Winston.	O'Brien	se je lahno nasmehnil.»Ti si napaka v vzorcu	A
njegovo zorno polje in zunaj njegovega dosega.	O'Brien	je bil v vseh pogledih večji človek kot on sam	A
on kdaj domislil ali lahko pomislil, ki bi je	O'Brien	že dolgo ne bil poznal, precenil in zavrgel	A
Toda kako naj bi bilo potemtakem res, da je	O'Brien	blazen?Pač pa je gotovo blazen on, Winston.	A
Pač pa je gotovo blazen on, Winston.	O'Brien	se je ustavil in se ozrl k Winstonu. Njegov	A
da mu potiskajo neki težak aparat za glavo.	O'Brien	se je usedel poleg postelje, tako da je bil	A
Bolečina, nove vrste bolečina prihaja.	O'Brien	je pomirljivo, skoraj prijazno položil svojo	A
možganov. »Ne bo dolgo trajalo,« je rekel	O'Brien.	»Glej mi v oči.«	A
»Da.«	O'Brien	je iztegnil prste na svoji levici, s skritim	A
potrebno. Ta trenutek je zbledel, še preden je	O'Brien	spustil roko, toda čeprav ga ni mogel znova	A
še drugačen človek. »Zdaj vidiš,« je rekel	O'Brien,	»da je to vsekakor mogoče.« »Da,« je	A
»Da,« je rekel Winston.	O'Brien	je z zadovoljnim izrazom vstal.Onstran njega	A
ampulo in potegnil nazaj bat na brizgalki.	O'Brien	se je z nasmehom obrnil k Winstonu.Na skoraj	A
je rekel Winston.	O'Brien	se je spet nasmehnil.»Izdala te je.«	A
»Mučili ste jo.«	O'Brien	na to ni odgovoril.»Naslednje vprašanje,« je	A
način kot jaz ?« »Ti ne obstajaš,« je rekel	O'Brien.	Še enkrat ga je prevzel občutek nebogljenos	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani