mena (238)

hitro rečeno, ali težko in mučno storjeno. Ta	mena	dela raku preglavice dovolj; dnevi, v katerih	A
občevati po »slovenje«. Tako se je res začela	mena.	Še za svojih otroških let se spominjam nemškega	A
Glejte, imel je Bedanec v svoji koči deklico.	Mena	ji je ime.Našel jo je Bedanec onstran gorá na	A
Koroškem; na cesti jo je našel. Culico je nesla	Mena	v rokah.Jokala je bridko, ker je sirota.	A
je bridko, ker je sirota. Mati ji je umrla in	Mena	je bila sama na svetu in ni vedela, kam bi se	A
57 . / Oče ji je umrl, še preden je prišla	Mena	na svet.Zato pa je bila sirotica, ker ni imela	A
jokala, ker ni vedela, kam jo vodi širna cesta.	Mena	šteje komaj devet let in zato je vsa obupana	A
prijel za roko in jo povedel v svoje domovanje.	Mena	mu je prišla prav, ker je pridna in se zna lotiti	A
Zares se je morala smiliti Kosobrinu mala	Mena,	da je premagal strašno nevarnost, se je priplazil	A
hudobnosti in neusmiljenosti. Zato pa je odšla	Mena	rada z njim in je zdaj vesela in zadovoljna	A
pa tudi nikdar ne bom. Da bi morala sirota	Mena	trpeti pri vas zaradi moje malopridnosti, o	A
samega sebe ni mogel slišati. Pa tudi mala	Mena	je zaklicala z one strani.Prav razločno je slišal	A
ne bojim ‒ še celo smrti se ne bojim ... Sirota	Mena	nima nikogar na svetu.Pa da bi jo mučil in pretepava	A
pač ne premamiš nikdar, nikdar!« Kosobrin in	Mena	sta odšla s skale.Škrlatna svetloba je hipoma	A
stran 70 . / 5 Tisti dan se je jokala sirota	Mena.	Ves dan se je jokala na Kosobrinovem domovanju	A
vedela je, da je to hudo, tako hudo! Zato pa je	Mena	sklepala ves dan ročice.Hodila je venomer za	A
gledal na sirotico Meno in je govoril: »Seveda,	Mena,	seveda ...Rad bi ga rešil.	A
Toda kako? O, to je težko,	Mena,	ker je Bedanec velikan, a jaz samo majhen možiček	A
Ali si slišala, Menica, ali si slišala?«	Mena	si je obrisala žalostni obrazek in si je popravila	A
zdihovati. A nočilo se je že in zato je odšla	Mena	počasi, počasi in žalostno proti koči, kjer	A
Kosobrin in je kuhal v trinožni ponvici večerjo. ‒	Mena	je sedla na klop kraj ognjišča.Z roko si je	A
veliki zadovoljnosti. Po večerji je prižgala	Mena	ob ognju lojevko. Voščila je Kosobrinu lahko	A
tako prijetno in lepo dehtelo po vsej izbici.	Mena	se je razpravila in je šla spat. Zgodaj se je	A
grel v kuhinji mleko in po zajtrku je odšla	Mena	v hlevček, ki je stal onkraj koče.Tam notri	A
meketali dve kozi in sta beketali dve beli ovci.	Mena	je prijela tanko šibico in je pognala živinico	A
šumel med razmetanim skalovjem in belim prodom.	Mena	je razločno videla njegovo modro vodo, ki se	A
drobne ptičke, tam ni strahote in zapuščenosti.	Mena	se je ozrla na samotno bukev onstran soteske	A
Kekca s šibo. »Hej, hej!« je izpregovorila	Mena	in se je prijela za glavo.Z rokami si je zakrila	A
zelo bolelo. ‒ »Kekec, Kekec!« je govorila mala	Mena.	»Da bi ti mogla pomagati!	A
« Naposled pa je	Mena	vendarle pogledala še enkrat na goličavo.	A
stal ob drevesu ravno tako kot včeraj. Ko pa	Mena	ni videla Bedanca nikjer, jo je minil strah	A
kliče, hej, kdo me kliče?« »Jaz sem, jaz ‒	Mena,	« je zavpila deklica.»Tu na skali stojim.	A
srcu, ker ti ne morem priti na pomoč.« A mala	Mena	se je začudila in je ostrmela.Zakaj zaslišala	A
goličevju, na vse grlo se je zasmejal, da se je	Mena	kar zavzela. ‒ »Kaj praviš, Menara? Hej, kaj	A
da je odmevalo vseokrog med mrtvim skalovjem.	Mena	se je čudila vedno bolj in je kar roke sklepala	A
ravnokar priganjala živinico domov: »Ali ga slišiš,	Mena?	Ali slišiš, kako vpije nepridiprav?	A
pesem si je izmislil o meni! Saj si jo slišala,	Mena.	Grdo se norčuje iz mene, strašno grdo ... Kekec	A
svojo sivkasto brado. »Stric Kosobrin,« je rekla	Mena.	»Nikar se ne jezite!	A
vreščal neprestano in se niti pokazal ni.	Mena	je zaklicala še enkrat ‒ tedaj pa se je že prikazal	A
stran 105 . / Pa saj se mi posmehuje celó mala	Mena,	ker sem tako boječ kot nihče na svetu.A kaj	A
Bedanec in jo suva ... Tako mi je pravila mala	Mena	in je jokala na ves glas. Smilila se mi je v	A
odvedel na svoj dom. Vsa srečna je zdaj mala	Mena.	Kako tudi ne?	A
skrita, da je ne najde živa stvar. Še celó	Mena	ne ve zanjo, ker sem ji bil zavezal oči, ko	A
Bedancu, ko se je hvalisal, kako dobro se je imela	Mena	pri njem. O, mislil je, da sem navaden vaški	A
možička tam na skali; a kraj možička je stala	Mena	in mu migala z rokami.»Kekec, hoj, Kekec!« je	A
drugega kot same dobrote ... Ali ni res, Menara?«	Mena	se je zavzela, da je kar roke sklenila.Hotela	A
pospešil korake, da pride še pred nočjo domov.	Mena	in Kosobrin sta gledala za njim, dokler ni izginil	A
se bomo imeli in bomo veseli, samo veseli ... «	Mena	ga je poslušala in v mali dušici ji je kar skakala	A
čez sedem dni pride ‒ veliko veselje pride, in	Mena	ne bo nič več sama na samotnem Kosobrinovem	A
Kosobrinovem domku ... Pa se je res radostila mala	Mena.	V svoji radosti je še celo na posteljici zapela	A
med grmovjem se je prikazala sem in tja mala	Mena.	Zamahnila je z roko in je zaklicala veselo preko	A
zadržati. Bedanec je umoril Kosobrina, a sirota	Mena	je ostala sama onkraj soteske.Strah jo je in	A
pojdem tja na ono stran. Saj moram, moram, ker je	Mena	sirota in jo je zdaj strah, ker je sama.A kako	A
tam doli v jarku. ‒ »Kaj bo počela zdaj sirota	Mena?	« je mislil Kekec in kar strah ga je bilo.»Sama	A
In kdo jo bo branil? Nihče; saj	Mena	nima nikogar na svetu.Kaj?« je vzrojil Kekec	A
vzrojil Kekec sredi svojih misli. »Nikogar nima	Mena?	Pa zakaj je Kekec na svetu?	A
Hoj, hoj! Le ne boj se, sirotica	Mena!	Še danes bo Kekec pri tebi in te bo varoval vsega	A
bal ubogi Kosobrin ... Le ne boj se, sirotica	Mena!	Še je Kekec na svetu, še ‒ in ni ga ugonobil	A
prinesem na planotico? Hej, tudi to bo šlo, ako je	Mena	samo malo pogumna in se ne ustraši zaradi mene	A
tedaj je videl malo Meno. Tam na skali je sedela	Mena	in je gledala semkaj na Kekca. »Menara, oj,	A
prinesi tisto vrv ... Ali si slišala, Menara?«	Mena	je zajokala onkraj soteske in je odgovorila	A
Ali si slišala, Menara?« »Sem,« je odgovorila	Mena	z visočine in potem je bilo tiho vseokrog.Kekec	A
domislil Bedanca. Nestrpno je čakal, kdaj spusti	Mena	vrv do njega.Zato pa je klical neprestano:	A
Zato pa je klical neprestano: »Hitro, hitro,	Mena!	Ali slišiš?	A
radost, ko je zaslišal nad sabo Menin glas. In	Mena	je strahoma zaklicala tam gori: »Kekec, oj,	A
tako visoko. Zakaj tisti trenutek je zajokala	Mena	nad njim. »Beži, beži, Kekec!« je vzkriknila	A
vrv in je vlekel, vlekel, da je kar pokalo.	Mena	ga je gledala nekaj časa vsa osupla.Potem pa	A
več trgat zdravilnih rož na Bedančevo stran.«	Mena	je pokleknila kraj trupla.Z rokami si je zakrila	A
glas. »Striček, oj, striček!« je tarnala mala	Mena.	»Dajte, poglejte me še enkrat!	A
srce kar stisnilo. Goste, rumene lase je imela	Mena;	temne oči so ji gledale žalostno v Kosobrinov	A
se boš ti še veselo smejala pri nas doma.«	Mena	je vzdihnila globoko iz srca in se je dvignila	A
samotni koči, ki je stala kraj strmih pečin. Mala	Mena	je stopala za njim.Oči si je brisala in je vzdihnila	A
rdečega ravšja, ki ga je bila natrgala mala	Mena	tam gori na skalovju. Vsa izba je bila polna	A
obronku, kjer cvete ravšje in dehti, dehti ...	Mena	je sedela na klopi kraj peči.Roke je bila prekrižala	A
oder lep?« je izpregovoril potihoma. »Poglej,	Mena,	kako lepo gore vse sveče!« Deklica je prikimala	A
pri stricu Kosobrinu, vso noč bom čuval!« A	Mena	je ugovarjala in nikakor ni hotela poslušati	A
odvrnil Kekec in je pogledal od strani deklico.	Mena	pa je pričela pripovedovati o Bedancu, ki jo	A
dobrega. O svojem trpljenju je pripovedovala	Mena;	o Bedančevem trpinčenju in njegovi neusmiljenosti	A
dobroti. Kekec jo je poslušal molče; a ko je	Mena	nehala pripovedovati, jo je pogladil po laseh	A
pripovedoval o svojih nezgodah in o Bedancu.	Mena	ga je poslušala vsa zavzeta.Toda ker je pripovedovan	A
hipoma na prsi. Oči so se ji zaprle nehote in	Mena	je zaspala.Kekec je utihnil, ko je videl, da	A
trikrat z očmi, je trdno zaspal ... Prebudila ga je	Mena.	Kekec je skočil pokonci in si je pomel oči.	A
čudno ... « »Pojdi v kuhinjo, Kekec!« je rekla	Mena	in se mu je nasmehnila.»Zavrela sem mleko.	A
Naglo je vzel pokrov in ga je poveznil na rakev.	Mena	je še huje zajokala.Tudi Kekca je bolelo v srcu	A
smrt. . / . / stran 152 . / Ihtela je mala	Mena	in solze so ji vrele iz oči in so padale na	A
ji vrele iz oči in so padale na belo rakev. A	Mena	je vedela, da so te solze zaman in da ne prikličejo	A
spoznal. Le naj poizkusi, ti rečem, Menara!«	Mena	se je čudila na vso moč in je sklenila roke	A
Kekec je vstal in se je napotil proti koči.	Mena	je ravno prignala iz hlevčka svojo živinico	A
pa pridem za tabo, da se malo pogovoriva.«	Mena	je odšla za živinico; Kekec pa je stopil v kočo	A
ovbé! Ali si ga slišal, Kekec?« je zajokala	Mena	in se je prijela v strahu za glavo.»Jutri pride	A
pregovarjal in jo je naposled tudi potolažil.	Mena	si je obrisala solzni obrazek in se je nekoliko	A
v kočo. Stopil je v kuhinjo, kjer je kuhala	Mena	borno večerjo.‒ »Zopet sem ga prav pošteno nasukal	A
Kekec, lepo te prosim, ne draži ga!« je rekla	Mena.	»O, ti ga še ne poznaš, kako strašno je hudoben	A
kako se bo še vse dobro izteklo.« No, mala	Mena	mu je morala verjeti, ker je govoril tako samozavestno	A
dokler ni pričel Meni lesti zaspanec v oči. In	Mena	se je napotila v svojo izbico. Kekec pa se je	A
Ves vesel jo je nesel v kuhinjo, kjer je	Mena	že zavrela mleko. Poiskal je debelo lojevko	A
»No, le kar najdi jo, Kekec!« je odgovorila	Mena.	»Veš, da bova brez skrbi in se ne bova bala	A
Odšla sta v hlevček.	Mena	je odgnala živinico; Kekec pa je pospravil po	A
že orel, da se je slišalo njegovo frfotanje.	Mena	je strmela nanj in v svojem strahu si ni vedela	A
Kekec je pokimal z glavo in se je zasmejal.	Mena	ga je debelo gledala in je strmela, samo strmela	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani