nova beseda iz Slovenije

meden (774)


deževje skoz danes, dan potem, v gospodov dan      meden,      v falzetno belo pročelje. 77 PREZBITERIJ  A
stran 125 . \/ Zlato obrobljene naočnike ima in      meden      glas. Zelo lepo je vse urejeno v njegovi sobi  A
oči in ustnic. . / . / stran 145 . / Ves      meden      je bil tudi glas njegov, ko jim je govoril o  A
se ji je zdela plehka; sad, še bolj sočen in      meden,      ji je bil voden.Njej prvi je poslala gospa mati  A
ustni zaničljivo raztegnil. »Vam je li graščak      Meden      znan?« vpraša potem naglo. »Tudi, tudi!  A
v običajnem slogu nemški naznanjala, da se »     Meden      in njegova soproga čestita z vabilom k soirée  A
bile že znane. Tako je poštar vedel, da je      Meden      naročil vojaško godbo in dve imenitni kuharici  A
Seveda, pri dragoncih!« zavrne oni samosvestno. »     Meden      vendar ni tako ‒ umazan in skop, kakor pripovedujejo  A
vendar ne bom že prej od veselja, ako me kakov      Meden      povabi na obed?« Poštar je umolknil, kajti bil  A
nadstropju na mostovžu je pričakoval graščak      Meden      svoje goste, opravljen v frak in na rokah rumene  A
»Prosim, prosim, gospod sodnik,« hitel je      Meden      in tiral ogovorjenega k vratom; adjunktu in  A
tu vsi ‒ ščinkavci, vrabci ‒ ali kar hočete ‒      Meden      in tisti oholi baron grobeljski ‒ ta dva pa  A
Baron jima je prihajal naproti, spremljal ga je      Meden,      kateri se je držal, kakor bi bil zrastel za  A
»Kdo, kdo je to?« klical je ves krog. »     Meden,      graščak Meden!« Učinek teh besed je bil skoraj  A
je to?« klical je ves krog. »Meden, graščak      Meden!     « Učinek teh besed je bil skoraj dramatičen.  A
kakor bi mu ta kaplanova misel ne bila nova. »     Meden!     Si li z uma ‒ kaj-li?« vpil je Koren.  A
bomo volili nemškutarjev!« »A jaz trdim, da je      Meden      naroden!« »Ako se je nocoj prelevil!  A
»Jaz govorim resno, gospodje.      Meden      bo pristopil narodnemu klubu in ‒ duhovščina  A
posmehuje se Anton. . / . / stran 51 . / »Meni je      Meden      ‒ kakor kakšen drugi,« deje sodnik, »a pravilno  A
narodnost, nego da prodre njegova stranka! In      Meden?     V štirinajstih dneh bo mož tako proslavljen,  A
kakor gospod Anton, tudi narodni in da hoče      Meden      postati narodnjak?« »Ti gospodje imajo druge  A
ogibal Korena. K onim je časih prišel celo      Meden.     In kakor ti, tako so se ločili tudi drugi tržani  A
in pristaši njegovi so mu burno ploskali.      Meden,      ki se je drugi predstavil, ni bil tako srečen  A
ga je osramotiti, ker si je bil v svesti, da      Meden      ni zmožen odgovoriti.Kaplan je nemirno gledal  A
61 . / To sta bila predmeta, s katerima se      Meden      v svojem življenju nikdar pečal ni, in jecljaje  A
zjutraj odpotoval zaradi nujnih opravkov in      Meden      in Hrast, katera sta s svojima ženama prihajala  A
bomo v zbor volili take ljudi, kakor je naš      Meden?     Tu bo še Elza zvonec nosila!«   A
sedaj pravična ‒ kakor tudi vi trdite ‒ bil je      Meden      tudi po volji!« »In nemškutarjem tudi!« vpil  A
svoje kolo, sprejmo najrajši takega ‒ kakor je      Meden.     Ta jim ne bo vode kalil, niti bistril ‒ vse to  A
Pa maščevati se hočemo, naj velja, kar hoče!      Meden      mora pasti.« »Oh, pustite to!  A
ne kandidira, dal svojega glasu njemu, bi bil      Meden      enoglasno izvoljen. Pa navdušenja je bilo malo  A
predstavi ter reče imenujoč njega: »gospod Anton      Meden,      graščak tu v Borju!« Ko je zinil zadnje besede  A
kmalu odpraviti.« »E, kaj beseda!« ugovarja      Meden      s čudnim, visokim, ne ravno prijetno donečim  A
reče Bolè. »E, kaj lojalno, lojalno ‒« ponavlja      Meden      ter pije svoje pivo.»Kaj je meni do tiste vaše  A
Bolè omenil onih nekaj sto tisoč, pogladil je      Meden      zopet svojo brado ter ozrl se nekako ostentativno  A
pogled zopet vrnila. »Jaz nisem nič!« poudarja      Meden.     »Politika me ne briga.«   A
smeje se, »vi ste Borjan!« »Tudi to!« odgovarja      Meden.      Doktorjeve ironije ni čutil.   A
vendar je on prvi zopet pričel razgovor: »Gospod      Meden,      vi imate že mlade zajce v gozdu!Ali verjamete  A
dogodki, in kadar je malo umolknil, povedal je      Meden      s kričečim glasom kaj enakega.Razloček je bil  A
sodnik pripovedoval, kar je bil sam doživel,      Meden      pa je kopiral druge. Pozno je bilo, ko se je  A
potem pa poiskal zopet dvorano. Hrast in      Meden      sta ostala sama, kajti tudi drugi gostje so  A
vil novo cigareto ter molčal. Ko je pa jel      Meden      čez nekoliko trenutkov govoriti o svojih pravdah  A
ljudeh, plačal je doktor svoj račun ter odšel.      Meden      pa je prisedel v drugo sobo k mizi, kjer sta  A
od daleč Boletovo guvernanto z otroki vred.      Meden      jih je pa spremljeval.Onadva sta hodila počasi  A
Vse sem pozvedel na Drenovem!« »Da, gospod      Meden      je bil tako ljubezniv, da nam je razkazal svoje  A
obraze svojih dveh znancev, a videl je le, da je      Meden      jako dobre volje, Nemka pa taka, kakršna je  A
dolgo v snegu, zato se je naglo poslovil. Tudi      Meden      se je vrnil; saj guvernanta ni imela več daleč  A
ostajal poleg njega. »Fino dekle to,« reče zopet      Meden      ter si mane roki, »jaz ne poznam tu blizu nobene  A
ujele!« »O Elzi tega ne morete trditi, gospod      Meden!     « oporeka Hrast skoro nejevoljno. »Ko bi vas  A
v nižavi; med temi sta se odlikovala zlasti      Meden      in Megla.Doktor je bil bolj pogumen in ognjen  A
plašni lovci tudi bolj pogumni in neutrudljivi.      Meden      je vpil, da treba še v ta in oni kotel.Megla  A
ustavi ga Nemka z začudenim obrazom; »gospod      Meden      mi o tem ni vedel ničesar povedati.« »A, on  A
me tudi še nista dovolj poučila; edini gospod      Meden      se je lotil tega predmeta.« »In kako vam je  A
to se pravi, vsaj tako visoko kakor ta gospod      Meden,      oni prihaja le, da se mu čestita ali pa morda  A
Videl je tudi pri taki priliki, da je prinesel      Meden      hipoma dva velika šopa krasnih cvetic v sobo  A
« Tega pa ni hotel v poštev jemati, da ima      Meden      kot bližnji sosed in star znanec posebne svoboščine  A
mogoče,« oporeka lekar, »to guvernanto bo vzel      Meden!      Ves trg je poln tega.«   A
Pa pri zadnji je imel dva huda konkurenta.      Meden,      kateri je nocoj izjemno že pol ure pred začetkom  A
daleč od njiju Boletova gospa in njen plesalec      Meden.     Pozornost vsega občinstva je bila obrnjena v  A
njega sta sedela Boletova gospa in njen plesalec      Meden.     Njun razgovor ni bil posebno živahen, kajti Meden  A
Njun razgovor ni bil posebno živahen, kajti      Meden      vobče ni bil spreten družbenik, Boleška pa je  A
malomarno šaliti: »Vaše rožice rade romajo, gospod      Meden!     « Le-ta se je ozrl naglo na njen šopek, kajti  A
druge, druge so silo premakljive.« Zdaj se je      Meden      seveda obrnil proti Elzi in ugledal je res vijolico  A
kaj bi odgovoril. »Pazite, pazite, gospod      Meden!     « deje zopet Boletova gospa ter poskuša svojemu  A
drugi ne. »He, he, he!« smejal se je zopet      Meden,      a potem je dejal vendar samosvestno: »Kaj to  A
sedežu, odgovora bi vendar ne bila prejela, ker      Meden      je popolnoma umolknil.Še zasmejal se ni.   A
svoje plesalke, menjala sta svoji dami Hrast in      Meden      kakor po dogovoru. Oba sta skušala pogovor med  A
dogovoru. Oba sta skušala pogovor med plesom, pa      Meden      ni bil nič bolj duhovit nego Hrast, ki se je  A
Boleška po tihem, »à propos, doktor, gospod      Meden      vam bo jutri vse pravde odpovedal, katere koli  A
dolžnosti kot društveni predsednik. Medtem je      Meden      premišljeval, kako bi najbolj spretno ogovoril  A
bilo težko z enim pogledom spoznati, kam meri      Meden;      in čeravno so bile besede njegove razžaljive  A
Samo eno vijolico ‒ kaj pa je to!«      Meden      je bil udarjen s svojim orožjem.Toda še nekaj  A
reče s smehom in glasno, da jo je moral čuti      Meden,      ter potegne majhno cvetko iz šopa in jo poda  A
toda odšel je vendar ponosno s svojo cvetko.      Meden      pa je bil tako zadovoljen, ugledavši tudi na  A
Drenovska gospoda se je odpravila domov. Tudi      Meden      je imel nocoj svoje konje v trgu ter je ukazal  A
»Lepa veselica, lep ples je bil to!« reče      Meden.      »Kolikor zmoremo!« pravi Hrast.   A
danes. Čez dobro uro stoprav, ravno ko je bil      Meden      zgubil veliko igro ter je z nejevoljnim obrazom  A
Vidva pač ostane ta tu?«      Meden      je pritrdil, a doktor se je hotel izgovarjati  A
seval mesec skozi sprednjo stekleno steno.      Meden      je bil odhajajoč tako utopljen v omenjene hraste  A
prikriti; ugodno je le bilo, da sta se Bolè in      Meden,      katera sta malo trenutkov pozneje stopila v  A
drugih to ima vsaka ženska. Tem veselejši je bil      Meden,      ki je vsled previdnosti hišne gospodinje sedel  A
obiskovali Borje. . / . / stran 88 . / Tudi      Meden      je rad oddajal stanovanja v svojem gradiču ali  A
Gorici v Medenovi hiši saj veste, da ima tam      Meden      hišo ‒ in zdaj, ko jima je tamkaj prevroče postalo  A
nadaljuje nadzornik svoje pripovedovanje. »     Meden      je tudi nekaj pravil, da gospa ni posebno srečna  A
gospa ni posebno srečna videti.« »Oh, seveda,      Meden!     Ta se pa razume na take diagnoze!« posmehuje  A
»I no!      Meden,      Boletovi, potem oni iz Preddvora, zaloška gospoda  A
Tudi glavarjeva sta prišla in sodnikovi.      Meden      je hotel sesti k Elzi, pa Megla mu jo odpelje  A
nadejal, da bo kaj somišljenikov. Pa prijatelj      Meden      se ne gane in doktor, oh ‒ ti doktor, ti jezični  A
okrajnim glavarjem in pri tem pozabil tujko.      Meden      pa je bil pozoren in nakrat je stal poleg Elze  A
Vodil jo je do Boletovih in vsi, ž njimi tudi      Meden      kot spremljevalec guvernante, krenili so navzdol  A
enkrat! Danes vi kar glavo povešate, gospod      Meden      pa je izborne volje.« Hrast se je nekoliko izgovarja  A
izgovarjal. »Glejte te krasne rožice, gospod      Meden      jih je nabral po gozdu.Škoda, da jih v temi  A
šepetaje, tako da drugi, pri katerih se je ravno      Meden      poslavljal, niso besedice čuli.Potem pa je naglo  A
vozu. Malo pozneje je izginil voz v temi; tudi      Meden      se je bil onim pridružil, Hrast pa je ostal  A
Pri Boletovih ni bilo izpremembe, nego da je      Meden      sedaj skoro sleherni dan prihajal k njim, in  A
premagala se je. Nekega popoldne se pripelje      Meden      v svojem najlepšem vozu pred drenovski grad  A
Zadel si jo, kakor vedno, ljubi prijatelj,« deje      Meden      ter gleda okoli, kam bi odložil cilinder; malo  A
bist du alt ‒’« »Nikar se ne šali,« vzdihne      Meden      ter si z rdečim svilenim robcem obriše pot s  A
zategnjeno Bolè, kateri je jel spoznavati, kam meri      Meden.     »Moraš, če si mi prijazen!«   A
se je radoval ob zadregi, v kateri je tičal      Meden.      »Povej, prijatelj, ali si tudi tedaj, ko si  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA