nova beseda iz Slovenije
deževje skoz danes, dan potem, v gospodov dan | meden, | v falzetno belo pročelje. 77 PREZBITERIJ | A |
stran 125 . \/ Zlato obrobljene naočnike ima in | meden | glas. Zelo lepo je vse urejeno v njegovi sobi | A |
oči in ustnic. . / . / stran 145 . / Ves | meden | je bil tudi glas njegov, ko jim je govoril o | A |
se ji je zdela plehka; sad, še bolj sočen in | meden, | ji je bil voden.Njej prvi je poslala gospa mati | A |
ustni zaničljivo raztegnil. »Vam je li graščak | Meden | znan?« vpraša potem naglo. »Tudi, tudi! | A |
v običajnem slogu nemški naznanjala, da se » | Meden | in njegova soproga čestita z vabilom k soirée | A |
bile že znane. Tako je poštar vedel, da je | Meden | naročil vojaško godbo in dve imenitni kuharici | A |
Seveda, pri dragoncih!« zavrne oni samosvestno. » | Meden | vendar ni tako ‒ umazan in skop, kakor pripovedujejo | A |
vendar ne bom že prej od veselja, ako me kakov | Meden | povabi na obed?« Poštar je umolknil, kajti bil | A |
nadstropju na mostovžu je pričakoval graščak | Meden | svoje goste, opravljen v frak in na rokah rumene | A |
»Prosim, prosim, gospod sodnik,« hitel je | Meden | in tiral ogovorjenega k vratom; adjunktu in | A |
tu vsi ‒ ščinkavci, vrabci ‒ ali kar hočete ‒ | Meden | in tisti oholi baron grobeljski ‒ ta dva pa | A |
Baron jima je prihajal naproti, spremljal ga je | Meden, | kateri se je držal, kakor bi bil zrastel za | A |
»Kdo, kdo je to?« klical je ves krog. » | Meden, | graščak Meden!« Učinek teh besed je bil skoraj | A |
je to?« klical je ves krog. »Meden, graščak | Meden! | « Učinek teh besed je bil skoraj dramatičen. | A |
kakor bi mu ta kaplanova misel ne bila nova. » | Meden! | Si li z uma ‒ kaj-li?« vpil je Koren. | A |
bomo volili nemškutarjev!« »A jaz trdim, da je | Meden | naroden!« »Ako se je nocoj prelevil! | A |
»Jaz govorim resno, gospodje. | Meden | bo pristopil narodnemu klubu in ‒ duhovščina | A |
posmehuje se Anton. . / . / stran 51 . / »Meni je | Meden | ‒ kakor kakšen drugi,« deje sodnik, »a pravilno | A |
narodnost, nego da prodre njegova stranka! In | Meden? | V štirinajstih dneh bo mož tako proslavljen, | A |
kakor gospod Anton, tudi narodni in da hoče | Meden | postati narodnjak?« »Ti gospodje imajo druge | A |
ogibal Korena. K onim je časih prišel celo | Meden. | In kakor ti, tako so se ločili tudi drugi tržani | A |
in pristaši njegovi so mu burno ploskali. | Meden, | ki se je drugi predstavil, ni bil tako srečen | A |
ga je osramotiti, ker si je bil v svesti, da | Meden | ni zmožen odgovoriti.Kaplan je nemirno gledal | A |
61 . / To sta bila predmeta, s katerima se | Meden | v svojem življenju nikdar pečal ni, in jecljaje | A |
zjutraj odpotoval zaradi nujnih opravkov in | Meden | in Hrast, katera sta s svojima ženama prihajala | A |
bomo v zbor volili take ljudi, kakor je naš | Meden? | Tu bo še Elza zvonec nosila!« | A |
sedaj pravična ‒ kakor tudi vi trdite ‒ bil je | Meden | tudi po volji!« »In nemškutarjem tudi!« vpil | A |
svoje kolo, sprejmo najrajši takega ‒ kakor je | Meden. | Ta jim ne bo vode kalil, niti bistril ‒ vse to | A |
Pa maščevati se hočemo, naj velja, kar hoče! | Meden | mora pasti.« »Oh, pustite to! | A |
ne kandidira, dal svojega glasu njemu, bi bil | Meden | enoglasno izvoljen. Pa navdušenja je bilo malo | A |
predstavi ter reče imenujoč njega: »gospod Anton | Meden, | graščak tu v Borju!« Ko je zinil zadnje besede | A |
kmalu odpraviti.« »E, kaj beseda!« ugovarja | Meden | s čudnim, visokim, ne ravno prijetno donečim | A |
reče Bolè. »E, kaj lojalno, lojalno ‒« ponavlja | Meden | ter pije svoje pivo.»Kaj je meni do tiste vaše | A |
Bolè omenil onih nekaj sto tisoč, pogladil je | Meden | zopet svojo brado ter ozrl se nekako ostentativno | A |
pogled zopet vrnila. »Jaz nisem nič!« poudarja | Meden. | »Politika me ne briga.« | A |
smeje se, »vi ste Borjan!« »Tudi to!« odgovarja | Meden. | Doktorjeve ironije ni čutil. | A |
vendar je on prvi zopet pričel razgovor: »Gospod | Meden, | vi imate že mlade zajce v gozdu!Ali verjamete | A |
dogodki, in kadar je malo umolknil, povedal je | Meden | s kričečim glasom kaj enakega.Razloček je bil | A |
sodnik pripovedoval, kar je bil sam doživel, | Meden | pa je kopiral druge. Pozno je bilo, ko se je | A |
potem pa poiskal zopet dvorano. Hrast in | Meden | sta ostala sama, kajti tudi drugi gostje so | A |
vil novo cigareto ter molčal. Ko je pa jel | Meden | čez nekoliko trenutkov govoriti o svojih pravdah | A |
ljudeh, plačal je doktor svoj račun ter odšel. | Meden | pa je prisedel v drugo sobo k mizi, kjer sta | A |
od daleč Boletovo guvernanto z otroki vred. | Meden | jih je pa spremljeval.Onadva sta hodila počasi | A |
Vse sem pozvedel na Drenovem!« »Da, gospod | Meden | je bil tako ljubezniv, da nam je razkazal svoje | A |
obraze svojih dveh znancev, a videl je le, da je | Meden | jako dobre volje, Nemka pa taka, kakršna je | A |
dolgo v snegu, zato se je naglo poslovil. Tudi | Meden | se je vrnil; saj guvernanta ni imela več daleč | A |
ostajal poleg njega. »Fino dekle to,« reče zopet | Meden | ter si mane roki, »jaz ne poznam tu blizu nobene | A |
ujele!« »O Elzi tega ne morete trditi, gospod | Meden! | « oporeka Hrast skoro nejevoljno. »Ko bi vas | A |
v nižavi; med temi sta se odlikovala zlasti | Meden | in Megla.Doktor je bil bolj pogumen in ognjen | A |
plašni lovci tudi bolj pogumni in neutrudljivi. | Meden | je vpil, da treba še v ta in oni kotel.Megla | A |
ustavi ga Nemka z začudenim obrazom; »gospod | Meden | mi o tem ni vedel ničesar povedati.« »A, on | A |
me tudi še nista dovolj poučila; edini gospod | Meden | se je lotil tega predmeta.« »In kako vam je | A |
to se pravi, vsaj tako visoko kakor ta gospod | Meden, | oni prihaja le, da se mu čestita ali pa morda | A |
Videl je tudi pri taki priliki, da je prinesel | Meden | hipoma dva velika šopa krasnih cvetic v sobo | A |
« Tega pa ni hotel v poštev jemati, da ima | Meden | kot bližnji sosed in star znanec posebne svoboščine | A |
mogoče,« oporeka lekar, »to guvernanto bo vzel | Meden! | Ves trg je poln tega.« | A |
Pa pri zadnji je imel dva huda konkurenta. | Meden, | kateri je nocoj izjemno že pol ure pred začetkom | A |
daleč od njiju Boletova gospa in njen plesalec | Meden. | Pozornost vsega občinstva je bila obrnjena v | A |
njega sta sedela Boletova gospa in njen plesalec | Meden. | Njun razgovor ni bil posebno živahen, kajti Meden | A |
Njun razgovor ni bil posebno živahen, kajti | Meden | vobče ni bil spreten družbenik, Boleška pa je | A |
malomarno šaliti: »Vaše rožice rade romajo, gospod | Meden! | « Le-ta se je ozrl naglo na njen šopek, kajti | A |
druge, druge so silo premakljive.« Zdaj se je | Meden | seveda obrnil proti Elzi in ugledal je res vijolico | A |
kaj bi odgovoril. »Pazite, pazite, gospod | Meden! | « deje zopet Boletova gospa ter poskuša svojemu | A |
drugi ne. »He, he, he!« smejal se je zopet | Meden, | a potem je dejal vendar samosvestno: »Kaj to | A |
sedežu, odgovora bi vendar ne bila prejela, ker | Meden | je popolnoma umolknil.Še zasmejal se ni. | A |
svoje plesalke, menjala sta svoji dami Hrast in | Meden | kakor po dogovoru. Oba sta skušala pogovor med | A |
dogovoru. Oba sta skušala pogovor med plesom, pa | Meden | ni bil nič bolj duhovit nego Hrast, ki se je | A |
Boleška po tihem, »à propos, doktor, gospod | Meden | vam bo jutri vse pravde odpovedal, katere koli | A |
dolžnosti kot društveni predsednik. Medtem je | Meden | premišljeval, kako bi najbolj spretno ogovoril | A |
bilo težko z enim pogledom spoznati, kam meri | Meden; | in čeravno so bile besede njegove razžaljive | A |
Samo eno vijolico ‒ kaj pa je to!« | Meden | je bil udarjen s svojim orožjem.Toda še nekaj | A |
reče s smehom in glasno, da jo je moral čuti | Meden, | ter potegne majhno cvetko iz šopa in jo poda | A |
toda odšel je vendar ponosno s svojo cvetko. | Meden | pa je bil tako zadovoljen, ugledavši tudi na | A |
Drenovska gospoda se je odpravila domov. Tudi | Meden | je imel nocoj svoje konje v trgu ter je ukazal | A |
»Lepa veselica, lep ples je bil to!« reče | Meden. | »Kolikor zmoremo!« pravi Hrast. | A |
danes. Čez dobro uro stoprav, ravno ko je bil | Meden | zgubil veliko igro ter je z nejevoljnim obrazom | A |
Vidva pač ostane ta tu?« | Meden | je pritrdil, a doktor se je hotel izgovarjati | A |
seval mesec skozi sprednjo stekleno steno. | Meden | je bil odhajajoč tako utopljen v omenjene hraste | A |
prikriti; ugodno je le bilo, da sta se Bolè in | Meden, | katera sta malo trenutkov pozneje stopila v | A |
drugih to ima vsaka ženska. Tem veselejši je bil | Meden, | ki je vsled previdnosti hišne gospodinje sedel | A |
obiskovali Borje. . / . / stran 88 . / Tudi | Meden | je rad oddajal stanovanja v svojem gradiču ali | A |
Gorici v Medenovi hiši saj veste, da ima tam | Meden | hišo ‒ in zdaj, ko jima je tamkaj prevroče postalo | A |
nadaljuje nadzornik svoje pripovedovanje. » | Meden | je tudi nekaj pravil, da gospa ni posebno srečna | A |
gospa ni posebno srečna videti.« »Oh, seveda, | Meden! | Ta se pa razume na take diagnoze!« posmehuje | A |
»I no! | Meden, | Boletovi, potem oni iz Preddvora, zaloška gospoda | A |
Tudi glavarjeva sta prišla in sodnikovi. | Meden | je hotel sesti k Elzi, pa Megla mu jo odpelje | A |
nadejal, da bo kaj somišljenikov. Pa prijatelj | Meden | se ne gane in doktor, oh ‒ ti doktor, ti jezični | A |
okrajnim glavarjem in pri tem pozabil tujko. | Meden | pa je bil pozoren in nakrat je stal poleg Elze | A |
Vodil jo je do Boletovih in vsi, ž njimi tudi | Meden | kot spremljevalec guvernante, krenili so navzdol | A |
enkrat! Danes vi kar glavo povešate, gospod | Meden | pa je izborne volje.« Hrast se je nekoliko izgovarja | A |
izgovarjal. »Glejte te krasne rožice, gospod | Meden | jih je nabral po gozdu.Škoda, da jih v temi | A |
šepetaje, tako da drugi, pri katerih se je ravno | Meden | poslavljal, niso besedice čuli.Potem pa je naglo | A |
vozu. Malo pozneje je izginil voz v temi; tudi | Meden | se je bil onim pridružil, Hrast pa je ostal | A |
Pri Boletovih ni bilo izpremembe, nego da je | Meden | sedaj skoro sleherni dan prihajal k njim, in | A |
premagala se je. Nekega popoldne se pripelje | Meden | v svojem najlepšem vozu pred drenovski grad | A |
Zadel si jo, kakor vedno, ljubi prijatelj,« deje | Meden | ter gleda okoli, kam bi odložil cilinder; malo | A |
bist du alt ‒’« »Nikar se ne šali,« vzdihne | Meden | ter si z rdečim svilenim robcem obriše pot s | A |
zategnjeno Bolè, kateri je jel spoznavati, kam meri | Meden. | »Moraš, če si mi prijazen!« | A |
se je radoval ob zadregi, v kateri je tičal | Meden. | »Povej, prijatelj, ali si tudi tedaj, ko si | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
1 101 201 301 401 501 601 701 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |