nova beseda iz Slovenije

lukež (165)


šolnik Gašper ROKAVEC, stolnični vikar      Lukež      CVEKELJ, ljubljanski meščan Janez VARAŽDIN  A
žival. Npr. sedem gavranov in sin jež in sveti      Lukež      vol. In tudi Valvasor, po svojem trgu in spomeniku  A
svoj nos!“ ga je oprasnil tik za hrbtom kozavi      Lukež.      ”Tukajle!“ se je okrenil Andrejaz ter je  A
šepavega Lukeža za svojega namestnika: ali bi bil      Lukež      prvi med velikaši?“ ”Bil bi Lukež prvi med  A
ali bi bil Lukež prvi med velikaši?“ ”Bil bi      Lukež      prvi med velikaši!“ Takemu odgovoru se je  A
- ”Bil bi      Lukež      prvi med velikaši!“ Župan ga je ošvignil  A
ali tisti, ki je prvi v fari, ali morda šepavi      Lukež?     “ ”Tisti, ki je prvi v fari, menda!“ je odgovoril  A
in tiščal sekirico v svoji desnici. Hlapec      Lukež,      o katerem se je govorilo, da je bil z očetom  A
plug vprežena živina! »Polikarp,« je ukazal      Lukež      ostro, »deni jo iz rok!Bog nama grehe odpusti  A
in stoku. »Položi jo iz rok,« je ponavljal      Lukež,      »sicer se ti s silo uprem in naj si desetkrat  A
mi je pomagalo tudi mazilo, ki ga je prinesel      Lukež      iz nemških vojsk.Drugim ga je prodajal za drag  A
dosti izpridenih ljudi se je klatilo po njih ‒      Lukež      pa je opasal sabljo, kakor so jo nosili koledniki  A
»Kam pa vidva?« je vprašal.      Lukež,      ki si je bil klobuk ošemaril s svetlim kinčem  A
župnišča, a sreča je hotela, da me je hlapec      Lukež      s svojim gostobesednim klepetanjem malo razvedril  A
je vila med gostim in lepo raslim bukovjem.      Lukež      je bil mnenja, da se mora v takem bukovju skrivati  A
se je obnašati, kot bi naju ne bil opazil.      Lukež,      ki je poznal ves svet, je spoznal tudi tega  A
godrnjal in meni se je čulo, kakor bi mrmral, da mu      Lukež      lahko piše v uho ali pa kam drugam.Vstal je  A
namreč ukradejo vse, kar jim pride pod roko.      Lukež      pa se je odrezal: »Le pridi, rjavi hudič, če  A
v dolu vas s prav čednimi belimi hišicami.      Lukež      je trdil, da se imenuje ta vas Zali log.In res  A
stalo pri ognju. Prišla sva torej k južini in      Lukež      si je že mel roke, ker mu je iz loncev prav  A
mrtva. »Ta ženska mi ni neznana,« je šepetal      Lukež.     »Skakalka je; Špela Ocepkova.  A
komaj leze!« »Ali tistega mazila,« je vprašal      Lukež,      »boš pa še vendar kaj imela v košu?« Zatogotila  A
‒ Bog se nas usmili!« Hlapec      Lukež      ni odnehal.»Nekaj že še nosiš s sabo.«   A
malopridna in božji službi nevarna. Hlapec      Lukež      se je iznova oglasil: »Nekdaj si s platnom kupčevala  A
ljudje.« . / . / stran 38 . / Tu jo je hlapec      Lukež      nekoliko podražil: »Ko so ti prodali moža benečanski  A
imaš všitih še nekaj cekinov!« Pozneje mi je      Lukež      razložil, da je bil Špele Ocepkove mož obsojen  A
odsekajo roko in odrežejo tvoj hudičevi jezik!«      Lukež      je prebledel pri vpitju stare čarovnice.Nekako  A
Kaj sem tudi hotel storiti?      Lukež      je sicer grdo gledal, ker se tudi sam ni ogibal  A
vtopil v njej; tudi kri žensk in otrok je vmes.«      Lukež      se je odrezal: »Kaj čenčaš?V naši dolini ve  A
je priletelo tja, kjer sva midva ležala, in      Lukež      je pograbil dve ali tri, ker ga je gnala radovednost  A
/ nikovo repo?« Na odprti dlani mi je molil      Lukež      tri šiške, katere je bil prej odnesel ciganu  A
kolesa, kadar s težavo teče po ostrem kamenju.      Lukež,      ki je bil bolj vešč tega okornega jezika, mi  A
moj Bog, kje je že to?« »Sin je,« je zatulil      Lukež      vmes, »Polikarpa in njegove žene Barbare.«   A
voda od žleba, če se suši studenec v poletju.      Lukež      je pokazal name ter kričal: »Vaše Barbare sin  A
modrih oči. Na mizo pred njega je bil razložil      Lukež      kolače z Visokega: dve gnjati in dve rumeni  A
kakor je bila njegova dolžnost, je vpeljal      Lukež,      ki je prišel z mano in ki si je bil obvil svoj  A
nevesto. Vendar pa je moral blekniti hlapec      Lukež      nepotrebne besede: »Nekaj starov žita bo že  A
Tudi Marks bi bil ravno isto rad vedel in      Lukež      je nekaj godrnjal o tem, da vsega skupaj ne  A
Govorica je postajala vedno bolj trpka.      Lukež      je že odložil svojo bisago, slekel suknjo ter  A
dolgo po ušesih in tudi po tem, ko mi je bil      Lukež      razložil, da Tajčarji po Sorškem polju ravno  A
dolga metla. »A si ga videl?« se je začudil      Lukež.     »Da sem imel pri sebi svojo mušketo, izstrelil  A
njegove jelene!« »Ti visoki gospodje,« je tožil      Lukež,      »pridržijo vse zase, kar je količkaj dobrega  A
sva se bila vrnila iz Davč in ko je ob priliki      Lukež      pripovedoval o ciganu, ki se je zanimal za železni  A
hudič nam ponuja rdečega petelina!« je sikal      Lukež      izmed zob.»Švedi so tudi imeli tako grdo navado  A
zvijal na tleh, tu pri oknu pa se je zgrudil      Lukež.     Ravno nad srcem mu je tičala globoko v prsih  A
je izginil z glave. Ti pa si zavpil: ‚Glej,      Lukež,      kako veliko in težko zlato verigo ima okrog  A
je razgrel oče in hodil po sobi gor in dol.      Lukež      je za nekaj časa utihnil, nato pa je zopet pričel  A
kraljestva, pa se prav hitro pride po njih!’«      Lukež      je poizkušal, da bi se zasmejal, pa se mu je  A
Gotovo še živi ‒ čemu naj bi ne živel?«      Lukež      je obmolknil in nekaj je premišljeval.Oglasil  A
nekaj je premišljeval. Oglasil se je gospodar: »     Lukež,      da mi ne zameriš!Veš, zaradi tiste kase, ki  A
raztegnil, ker je prejkone pričakoval, da bo      Lukež      svoj delež volil njemu, a ne meni. Bolnik je  A
kmalu spral z njega. Šele dva dni je ležal      Lukež      v zemlji Sv. Martina, ko se je na Visokem smrt  A
res lepe. Pri mojem oddelku je služil tudi      Lukež.     Kako je prišel k nam, kod se je vlačil poprej  A
konji in še celo vojaška oprava z orožjem.      Lukež      je še vedno ležal v lazaretu.Izročil sem mu  A
Začudim se: ‚Na pol? Ali naj      Lukež      nič ne dobi?’𠆫ogve če ne pogine v lazaretu  A
da se je klatil po svetu. Bil je moj kamerad      Lukež.     Ostal je pri meni; pa tudi ni povprašal, ali  A
obraz in ko sem se pri tem vsak dan zavedal, da      Lukež      ve, da sva s Schwarzkoblerjem skupaj odjahala  A
zlata miza, za zlato mizo sam sveti      Lukež      sedi in besedi: O, pridi Marija Devica  A
utegne biti usodna, meniha kar pokliči, pater      Lukež      ti je umen in dober mož.« »Hm, jutri pošljem  A
dna, tako strt je bil in potrt. »Veš, pater      Lukež      pride zdaj zdaj, deseti brat sam je tekel ponj  A
pognal navkreber. . / . / stran 168 . / »Pater      Lukež      je,« se je obveselil in mu šel nekoliko naproti  A
nasmehnil, Janez je zardel in pobesil oči, pater      Lukež      pa je poprijel uzdo in že gredoč rekel: »Molita  A
Ančki ‒ » ‒ ki bo kmalu zdrava, če Bog dá; pater      Lukež      mi je povedal, ko se je prejle vračal domov  A
da si vstala?« sta se ustrašila oba. »Pater      Lukež      je bil pri nekem bolniku, pa se je zglasil še  A
Drnulje in nepopasenega vrta Andraža Slamorezca.      Lukež      Drnulja, višnjanski meščan, ni sicer svojega  A
kravjih repov v Višnji gori ko današnji dan;      Lukež      Drnulja ni za nemške kandidate glasoval, ker  A
ni bilo za nobenega treba, vendar je imel ta      Lukež      Drnulja svojo lastno hišo sredi mesta.Res ni  A
v Drnuljevo vežo hodili odpravljat. In naš      Lukež,      postaren, suh in kljukonos mož, ki je od pomnenja  A
šemežni mladi babjaki škileli za Slamorezelo.      Lukež      Drnulja je bil tako nesrečen, da je nekdaj ponoči  A
žive in na mrtve, da ni bil ob hipu sam samcat      Lukež      Drnulja, ki je Lisca s strahom in skrbjo iskal  A
brado; drugič njegov gospodar in advokat, sam      Lukež      Drnulja.In mnogo, premnogo množice Višnjanov  A
In vse ljudstvo zagrmi: »Obesimo ga!« »     Lukež      Drnulja,« govori višji sodnik dalje, »ni nič  A
boljše ko zdaj. Pa kaj sem hotel reči? ‒ da,      Lukež      Drnulja ni nič boljši ko njegov kozel. Le ubijmo  A
predlogom sta bili obe stranki zadovoljni in      Lukež      Drnulja je z mestnjani Kašopiharjem, Lasačem  A
zloščina prišla v ljubo višnjansko mesto; celo      Lukež      Drnulja se je obveselil, ker je z drugimi meščani  A
pasel?« »Konje bo Brkovčev Tomaž; črednik bo      Lukež      Komar, tretjineka pa še nimajo; lani je bil  A
stran 94 . \/ Zadnja sta bila vedno črednik      Lukež      in tretjinek Tevž, ker sta morala čakati, da  A
zverine. Okrog krav je kakor brez glave tekal      Lukež      in klical: »Ježeš, Kristeš, Tevž, kam si šel  A
pa je drugega mogel storiti? Jok ga je videl,      Lukež      tudi in Tevž, ta ta!»Saj bosta psa pomagala  A
Tevž, ta ta! »Saj bosta psa pomagala in Jok in      Lukež      tudi.Križ božji...«   A
lotiti njegovih psov. Pritekel mu je pomagat      Lukež,      ki je zamahnil s palico po juncu.Marko pa se  A
»Nisem več za tek. Sapa, sapa mi nagaja -      Lukež,      ti bi jo pa lahko več imel.Če si videl, kako  A
kakor vidva. Da si mogel tako glavo izgubiti,      Lukež!     Čigava pa je krava?«   A
opravili.« »Pa kar hitro,« ga je nagnal še      Lukež.      Tevž ni rekel ne bev ne mev; odšel je, kakor  A
Kaj naj naredim sedaj?« je žalosten vzkliknil      Lukež.      Pa ga je kompostelski romar potolažil: »Žena  A
pinje in škafe in posteljnino. Na Voglu pa sta      Lukež      in Tevž pognala na pot čez Vrh krave.Pred njimi  A
Podrobarju in Honu pa je. . /\ .. stran 122 . \/      Lukež      je prav naredil.Zakaj bi si po nepotrebnem nakopal  A
oblastne ljudi vsaka smet boli.« Pa je res      Lukež      znal.Zastavil je tretjineka naprej in se je  A
»Lenka, sedaj boš šla nazaj.« »     Lukež,      naj grem na Jezerca s tabo.Še postlala bi ti  A
»Zakaj pa so noči. In jaz, kakor fant.« »     Lukež.     « Pobožal jo je po licu.   A
že sama od sebe prišla odpirat in posvetit: »     Lukež!     Odloži in kar pojdiva.«   A
takrat, ko je črednik gnal čez Vrh, Lenka in      Lukež      pri Križu na vrhu poti po slovila.In natančno  A
zakričal, Marko ni razločil kdo, ali Jok ali      Lukež      ali Joža: »Marko!Preveč ga nikar!«   A
»In dobra, dobra.« Spregovoril je črednik      Lukež:      »Bolje je za kravo, če ima na Zelenici od prsti  A
Ni. Na nezarasli planji paseta      Lukež      in Tevž krave.« Človeka ni prav nobenega razločil  A
s Podjavora je prišel pred kravami črednik      Lukež;      tretjinek Tevž je poganjal zadaj. Prvi je bil  A
prihajal: »Kaj tretjineka trebuh boli, da cvili?«      Lukež      se ji je pa smejal: »Vesel je, ker sva zadnjič  A
jarce iz staj spušča.« . /\ .. stran 287 . \/      Lukež      je za hip zardel: »Mica!Letos si pa prav posebno  A
že posekano. Volar Žorga Boštjan, črednik      Lukež      Komar in Rotijin Tevž niso več gonili tropov  A
namreč koze za Koračkom Tevž, ker ga ni maral      Lukež      več za tretjineka, da ne bo delal zdražb v planini  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA