lukež (165)

šolnik Gašper ROKAVEC, stolnični vikar	Lukež	CVEKELJ, ljubljanski meščan Janez VARAŽDIN	A
žival. Npr. sedem gavranov in sin jež in sveti	Lukež	vol. In tudi Valvasor, po svojem trgu in spomeniku	A
svoj nos!“ ga je oprasnil tik za hrbtom kozavi	Lukež.	”Tukajle!“ se je okrenil Andrejaz ter je	A
šepavega Lukeža za svojega namestnika: ali bi bil	Lukež	prvi med velikaši?“ ”Bil bi Lukež prvi med	A
ali bi bil Lukež prvi med velikaši?“ ”Bil bi	Lukež	prvi med velikaši!“ Takemu odgovoru se je	A
- ”Bil bi	Lukež	prvi med velikaši!“ Župan ga je ošvignil	A
ali tisti, ki je prvi v fari, ali morda šepavi	Lukež?	“ ”Tisti, ki je prvi v fari, menda!“ je odgovoril	A
in tiščal sekirico v svoji desnici. Hlapec	Lukež,	o katerem se je govorilo, da je bil z očetom	A
plug vprežena živina! »Polikarp,« je ukazal	Lukež	ostro, »deni jo iz rok!Bog nama grehe odpusti	A
in stoku. »Položi jo iz rok,« je ponavljal	Lukež,	»sicer se ti s silo uprem in naj si desetkrat	A
mi je pomagalo tudi mazilo, ki ga je prinesel	Lukež	iz nemških vojsk.Drugim ga je prodajal za drag	A
dosti izpridenih ljudi se je klatilo po njih ‒	Lukež	pa je opasal sabljo, kakor so jo nosili koledniki	A
»Kam pa vidva?« je vprašal.	Lukež,	ki si je bil klobuk ošemaril s svetlim kinčem	A
župnišča, a sreča je hotela, da me je hlapec	Lukež	s svojim gostobesednim klepetanjem malo razvedril	A
je vila med gostim in lepo raslim bukovjem.	Lukež	je bil mnenja, da se mora v takem bukovju skrivati	A
se je obnašati, kot bi naju ne bil opazil.	Lukež,	ki je poznal ves svet, je spoznal tudi tega	A
godrnjal in meni se je čulo, kakor bi mrmral, da mu	Lukež	lahko piše v uho ali pa kam drugam.Vstal je	A
namreč ukradejo vse, kar jim pride pod roko.	Lukež	pa se je odrezal: »Le pridi, rjavi hudič, če	A
v dolu vas s prav čednimi belimi hišicami.	Lukež	je trdil, da se imenuje ta vas Zali log.In res	A
stalo pri ognju. Prišla sva torej k južini in	Lukež	si je že mel roke, ker mu je iz loncev prav	A
mrtva. »Ta ženska mi ni neznana,« je šepetal	Lukež.	»Skakalka je; Špela Ocepkova.	A
komaj leze!« »Ali tistega mazila,« je vprašal	Lukež,	»boš pa še vendar kaj imela v košu?« Zatogotila	A
‒ Bog se nas usmili!« Hlapec	Lukež	ni odnehal.»Nekaj že še nosiš s sabo.«	A
malopridna in božji službi nevarna. Hlapec	Lukež	se je iznova oglasil: »Nekdaj si s platnom kupčevala	A
ljudje.« . / . / stran 38 . / Tu jo je hlapec	Lukež	nekoliko podražil: »Ko so ti prodali moža benečanski	A
imaš všitih še nekaj cekinov!« Pozneje mi je	Lukež	razložil, da je bil Špele Ocepkove mož obsojen	A
odsekajo roko in odrežejo tvoj hudičevi jezik!«	Lukež	je prebledel pri vpitju stare čarovnice.Nekako	A
Kaj sem tudi hotel storiti?	Lukež	je sicer grdo gledal, ker se tudi sam ni ogibal	A
vtopil v njej; tudi kri žensk in otrok je vmes.«	Lukež	se je odrezal: »Kaj čenčaš?V naši dolini ve	A
je priletelo tja, kjer sva midva ležala, in	Lukež	je pograbil dve ali tri, ker ga je gnala radovednost	A
/ nikovo repo?« Na odprti dlani mi je molil	Lukež	tri šiške, katere je bil prej odnesel ciganu	A
kolesa, kadar s težavo teče po ostrem kamenju.	Lukež,	ki je bil bolj vešč tega okornega jezika, mi	A
moj Bog, kje je že to?« »Sin je,« je zatulil	Lukež	vmes, »Polikarpa in njegove žene Barbare.«	A
voda od žleba, če se suši studenec v poletju.	Lukež	je pokazal name ter kričal: »Vaše Barbare sin	A
modrih oči. Na mizo pred njega je bil razložil	Lukež	kolače z Visokega: dve gnjati in dve rumeni	A
kakor je bila njegova dolžnost, je vpeljal	Lukež,	ki je prišel z mano in ki si je bil obvil svoj	A
nevesto. Vendar pa je moral blekniti hlapec	Lukež	nepotrebne besede: »Nekaj starov žita bo že	A
Tudi Marks bi bil ravno isto rad vedel in	Lukež	je nekaj godrnjal o tem, da vsega skupaj ne	A
Govorica je postajala vedno bolj trpka.	Lukež	je že odložil svojo bisago, slekel suknjo ter	A
dolgo po ušesih in tudi po tem, ko mi je bil	Lukež	razložil, da Tajčarji po Sorškem polju ravno	A
dolga metla. »A si ga videl?« se je začudil	Lukež.	»Da sem imel pri sebi svojo mušketo, izstrelil	A
njegove jelene!« »Ti visoki gospodje,« je tožil	Lukež,	»pridržijo vse zase, kar je količkaj dobrega	A
sva se bila vrnila iz Davč in ko je ob priliki	Lukež	pripovedoval o ciganu, ki se je zanimal za železni	A
hudič nam ponuja rdečega petelina!« je sikal	Lukež	izmed zob.»Švedi so tudi imeli tako grdo navado	A
zvijal na tleh, tu pri oknu pa se je zgrudil	Lukež.	Ravno nad srcem mu je tičala globoko v prsih	A
je izginil z glave. Ti pa si zavpil: ‚Glej,	Lukež,	kako veliko in težko zlato verigo ima okrog	A
je razgrel oče in hodil po sobi gor in dol.	Lukež	je za nekaj časa utihnil, nato pa je zopet pričel	A
kraljestva, pa se prav hitro pride po njih!’«	Lukež	je poizkušal, da bi se zasmejal, pa se mu je	A
Gotovo še živi ‒ čemu naj bi ne živel?«	Lukež	je obmolknil in nekaj je premišljeval.Oglasil	A
nekaj je premišljeval. Oglasil se je gospodar: »	Lukež,	da mi ne zameriš!Veš, zaradi tiste kase, ki	A
raztegnil, ker je prejkone pričakoval, da bo	Lukež	svoj delež volil njemu, a ne meni. Bolnik je	A
kmalu spral z njega. Šele dva dni je ležal	Lukež	v zemlji Sv. Martina, ko se je na Visokem smrt	A
res lepe. Pri mojem oddelku je služil tudi	Lukež.	Kako je prišel k nam, kod se je vlačil poprej	A
konji in še celo vojaška oprava z orožjem.	Lukež	je še vedno ležal v lazaretu.Izročil sem mu	A
Začudim se: ‚Na pol? Ali naj	Lukež	nič ne dobi?’𠆫ogve če ne pogine v lazaretu	A
da se je klatil po svetu. Bil je moj kamerad	Lukež.	Ostal je pri meni; pa tudi ni povprašal, ali	A
obraz in ko sem se pri tem vsak dan zavedal, da	Lukež	ve, da sva s Schwarzkoblerjem skupaj odjahala	A
zlata miza, za zlato mizo sam sveti	Lukež	sedi in besedi: O, pridi Marija Devica	A
utegne biti usodna, meniha kar pokliči, pater	Lukež	ti je umen in dober mož.« »Hm, jutri pošljem	A
dna, tako strt je bil in potrt. »Veš, pater	Lukež	pride zdaj zdaj, deseti brat sam je tekel ponj	A
pognal navkreber. . / . / stran 168 . / »Pater	Lukež	je,« se je obveselil in mu šel nekoliko naproti	A
nasmehnil, Janez je zardel in pobesil oči, pater	Lukež	pa je poprijel uzdo in že gredoč rekel: »Molita	A
Ančki ‒ » ‒ ki bo kmalu zdrava, če Bog dá; pater	Lukež	mi je povedal, ko se je prejle vračal domov	A
da si vstala?« sta se ustrašila oba. »Pater	Lukež	je bil pri nekem bolniku, pa se je zglasil še	A
Drnulje in nepopasenega vrta Andraža Slamorezca.	Lukež	Drnulja, višnjanski meščan, ni sicer svojega	A
kravjih repov v Višnji gori ko današnji dan;	Lukež	Drnulja ni za nemške kandidate glasoval, ker	A
ni bilo za nobenega treba, vendar je imel ta	Lukež	Drnulja svojo lastno hišo sredi mesta.Res ni	A
v Drnuljevo vežo hodili odpravljat. In naš	Lukež,	postaren, suh in kljukonos mož, ki je od pomnenja	A
šemežni mladi babjaki škileli za Slamorezelo.	Lukež	Drnulja je bil tako nesrečen, da je nekdaj ponoči	A
žive in na mrtve, da ni bil ob hipu sam samcat	Lukež	Drnulja, ki je Lisca s strahom in skrbjo iskal	A
brado; drugič njegov gospodar in advokat, sam	Lukež	Drnulja.In mnogo, premnogo množice Višnjanov	A
In vse ljudstvo zagrmi: »Obesimo ga!« »	Lukež	Drnulja,« govori višji sodnik dalje, »ni nič	A
boljše ko zdaj. Pa kaj sem hotel reči? ‒ da,	Lukež	Drnulja ni nič boljši ko njegov kozel. Le ubijmo	A
predlogom sta bili obe stranki zadovoljni in	Lukež	Drnulja je z mestnjani Kašopiharjem, Lasačem	A
zloščina prišla v ljubo višnjansko mesto; celo	Lukež	Drnulja se je obveselil, ker je z drugimi meščani	A
pasel?« »Konje bo Brkovčev Tomaž; črednik bo	Lukež	Komar, tretjineka pa še nimajo; lani je bil	A
stran 94 . \/ Zadnja sta bila vedno črednik	Lukež	in tretjinek Tevž, ker sta morala čakati, da	A
zverine. Okrog krav je kakor brez glave tekal	Lukež	in klical: »Ježeš, Kristeš, Tevž, kam si šel	A
pa je drugega mogel storiti? Jok ga je videl,	Lukež	tudi in Tevž, ta ta!»Saj bosta psa pomagala	A
Tevž, ta ta! »Saj bosta psa pomagala in Jok in	Lukež	tudi.Križ božji...«	A
lotiti njegovih psov. Pritekel mu je pomagat	Lukež,	ki je zamahnil s palico po juncu.Marko pa se	A
»Nisem več za tek. Sapa, sapa mi nagaja -	Lukež,	ti bi jo pa lahko več imel.Če si videl, kako	A
kakor vidva. Da si mogel tako glavo izgubiti,	Lukež!	Čigava pa je krava?«	A
opravili.« »Pa kar hitro,« ga je nagnal še	Lukež.	Tevž ni rekel ne bev ne mev; odšel je, kakor	A
Kaj naj naredim sedaj?« je žalosten vzkliknil	Lukež.	Pa ga je kompostelski romar potolažil: »Žena	A
pinje in škafe in posteljnino. Na Voglu pa sta	Lukež	in Tevž pognala na pot čez Vrh krave.Pred njimi	A
Podrobarju in Honu pa je. . /\ .. stran 122 . \/	Lukež	je prav naredil.Zakaj bi si po nepotrebnem nakopal	A
oblastne ljudi vsaka smet boli.« Pa je res	Lukež	znal.Zastavil je tretjineka naprej in se je	A
»Lenka, sedaj boš šla nazaj.« »	Lukež,	naj grem na Jezerca s tabo.Še postlala bi ti	A
»Zakaj pa so noči. In jaz, kakor fant.« »	Lukež.	« Pobožal jo je po licu.	A
že sama od sebe prišla odpirat in posvetit: »	Lukež!	Odloži in kar pojdiva.«	A
takrat, ko je črednik gnal čez Vrh, Lenka in	Lukež	pri Križu na vrhu poti po slovila.In natančno	A
zakričal, Marko ni razločil kdo, ali Jok ali	Lukež	ali Joža: »Marko!Preveč ga nikar!«	A
»In dobra, dobra.« Spregovoril je črednik	Lukež:	»Bolje je za kravo, če ima na Zelenici od prsti	A
Ni. Na nezarasli planji paseta	Lukež	in Tevž krave.« Človeka ni prav nobenega razločil	A
s Podjavora je prišel pred kravami črednik	Lukež;	tretjinek Tevž je poganjal zadaj. Prvi je bil	A
prihajal: »Kaj tretjineka trebuh boli, da cvili?«	Lukež	se ji je pa smejal: »Vesel je, ker sva zadnjič	A
jarce iz staj spušča.« . /\ .. stran 287 . \/	Lukež	je za hip zardel: »Mica!Letos si pa prav posebno	A
že posekano. Volar Žorga Boštjan, črednik	Lukež	Komar in Rotijin Tevž niso več gonili tropov	A
namreč koze za Koračkom Tevž, ker ga ni maral	Lukež	več za tretjineka, da ne bo delal zdražb v planini	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani