lovro (2.040)

je zadovoljno živel na majhni domačiji kmet	Lovro	Jović. Imel je ‒ oproščena bodi beseda! ‒ ženo	A
njegovo hišo počival blagor nebes. Bil je	Lovro	Jović pobožen človek.Ne, kakor so pobožni v	A
prilike. Molitvice ‒ da povemo resnico ‒ ni znal	Lovro	Jović niti ene. Ali čemu molitvic, ko se je	A
kamokoli da odgovore na tako pitanje! Ali	Lovro	Jović zna brojiti pa se je tudi naučil: »Maliherlepetirgevera	A
iherlepetirgevera sedem delov, he?« Pa je vedel moj	Lovro	Jović tudi temu vprašanju odgovor: »Zato, ako	A
si pravega, kar vseh ne moreš zapreti! I moj	Lovro	Jović bi se bil rad žuril in živel, ako Bog	A
božje. Pri tej cerkvi je stal na straži moj	Lovro	Jović in je bilo vroče kakor v peči. Pa so ga	A
o meri sile in o meri pomoči. Pa se je moj	Lovro	Jović poklonil čudodelni podobi v sijaju zlata	A
je bil ogorčen vojaški sodnik, ko mu je moj	Lovro	Jović razlagal stvar.»Znaš, gospodine poglaviti	A
General je ukazal, da se džerdan vrne cerkvi in	Lovro	Jović s prvim transportom pošlje na fronto:	A
Uspeh našega rojaka v tujini. - Naš rojak, g.	Lovro	Gradnik iz Zalesja, je nedavno z odličnim uspehom	A
če bi jim kdo razodel, da sedi med njimi sam	Lovro	Gradnik, ki se mu kar nič ne pozna, da je slaven	A
Idej ni, idej, gospod pisatelj! Kje je	Lovro	Toman, kdo ga še pozna?Ta je imel toliko idej	A
puščavi, stara slivovka s polhovgraških hribov,	Lovro	Toman, gospod Matevž sam in njegova genljiva	A
pa preudarite, če bi sedel zdajle pred vami	Lovro	Toman in bi vas vprašal, kako sodite o njegovih	A
imeli jako obilen zbor. Obiskal nas je dr.	Lovro	Toman, tedaj še zgolj odvetnik v Radovljici	A
slučaji. Zdravnik iz bližnjega mesta, g. dr.	Lovro	Kociper, jo je že držal nekoč v sobi okoli pasa	A
A treba bode iti. Vlak pride ob štirih in	Lovro	bi se mi lahko izgubil, ako bi me ne našel na	A
smehljajočim se obrazom in razprostrtima rokama doktor	Lovro	Kodrân. »Menil sem že, da nisi dobil	A
nama prilika, da se pobliže seznaniva z njim.	Lovro	Kodrân je bil lep in - kar je glavno - neoženjen	A
njegovi zunanjosti mogel soditi, da je bil doktor	Lovro	Kodrân trdih kmetskih roditeljev sin.	A
pa se je šolal v Ljubljani. Ko sta stopila	Lovro	in Pavel v drugo, »gosposko« sobo, sedeli sta	A
ljubeznivi vili,« nadaljeval je smehljaje se.	Lovro	se je ozrl k sosedni mizi. Mlajši hči	A
drugo stvar. »Prišel, ravnokar,« odgovoril je	Lovro.	»Prišel sem se nekoliko odpočit k ljubeznivemu	A
avemarijo. »Čuden človek ta lekarnik,« opomnil je	Lovro,	ko sta prišla iz trga in korakala po cesti ob	A
Kotu in raznih nam že znanih stvareh. Ker je	Lovro	pritrdil oskrbničinemu vprašanju, da je truden	A
Droben prah je mrgolel v žarkih njegovih.	Lovro	se je zagledal v nasprotno steno, kjer sta v	A
izrezani obleki, prepasani visoko pod nedrjem.	Lovro	je gledal ti sliki in v glavi se mu je predla	A
prijateljem sobo. Stoprav danes je mogel opazovati	Lovro	notranjost starega gradu. Velikanski	A
Paziti morate, da si jih ne pokvarite,« svaril je	Lovro.	»Škoda bi bilo res tako čarobnih očesc!«	A
pravim, izvrstno umete zbadati!« vzkliknil je	Lovro.	Jezilo ga je, da ga mlada deklica spravlja v	A
in prijateljem v grad. Po južini sta odšla	Lovro	in Pavel peš v Lesnice. Prej pa je še Pavel	A
Drugi dan je bila nedelja in dež je lil.	Lovro	je prebil vse dopoldne v arhivu. Včasih	A
je izza ogla koleselj in obstal pred žago.	Lovro	je pozdravil na lahko in hotel dalje.	A
»Moj papá! - Gospod doktor	Lovro	Kodrân!« predstavljala je Olga. Kodrân	A
sam posmehoval, občutki bolni, sentimentalni.	Lovro	se je bil že davno iznebil one mrvice sentimentalnosti	A
izprehajališče tako blizu!« »Srečen?« - in	Lovro	jo je pogledal z ironičnim nasmehom.	A
Da, gospodična, tudi žalost,« nadaljeval je	Lovro.	»Zavisni so pač vsi zunanji vtisi na nas od	A
desnico. »Kaj vam je, gospodična?« vprašal je	Lovro	preplašen. »Kako sem se prestrašila	A
Nikakor ne,« opomnil sem to kar mimogrede.	Lovro	je nekoliko zardel. »O, jaz pa vérujem	A
morejo imenovati sreča.« »Sreča«, govoril je	Lovro,	»je relativen pojem, ki se mi zdi popolnoma	A
Treba se nama bode vrniti,« opomnila je Olga.	Lovro	je krenil z njo proti mlinu, ne odgovorivši	A
vrnem,« in odpršela je lahno kakor lastovica.	Lovro	je gledal za njo. »Pajkov se ne boji	A
Odbila je že deseta ura, ko se je vračal	Lovro	domov.Gredoč skozi vežo, je čul hripavi glas	A
verjamem, Olga?« vprašal je z drhtečim glasom. »	Lovro!	« karala ga je Olga ljubeznivo in solze so ji	A
Prepričana pa je bila, da nje in koncipienta	Lovro	in sestra njena nista videla. Naglo	A
ne sebično, kakršna je res bila. Dasi se je	Lovro	smehljal, čutil je vendar v svoji notranjosti	A
jeziti. Od svojih dijaških let že ni imel	Lovro	kvart v roki, in ako bi mu bil kdo pozneje prerokoval	A
tem dražila Kodrána, ali varala se je ljuto.	Lovro	je bil vesel, da se ga je ogibala.Sedel je na	A
die sanften Engelsfrätzchen. Heine	Lovro	ni bil baš one nravi, da bi takoj vzplamtel	A
strani, zakaj zvedeti jo je naposled moral? -	Lovro	si je moral priznati, da bi mnogo bolje vplivalo	A
duri Kodránove sobe. »Noter!« je zaklical	Lovro	in poravnavši se vstal z zofe. Počasi	A
briga več zanjo. »Tako je bilo!« končal je	Lovro	svoje pripovedovanje. »In baš, ko ste prišli	A
in kako hladnokrvno jih izreka,« mrmral je	Lovro,	ko so se zaprla vrata za plemenitim vojakom	A
Zrak pa je bil še bolj otohel nego prej. Ko je	Lovro	dvignil glavo, jelo se je že mračiti. Tesno	A
približali dve osebi kraju, kjer se je skrival.	Lovro	je prepoznal Pavla in Jelico. »Ti ne	A
tiho, da je Kodrân ni mogel razumeti. Sumil je	Lovro	že davno, da se njegov prijatelj in županova	A
videl ni ničesar, zakaj v sobi je bila tema.	Lovro	ni prižgal luči.Prišedši v sobo, zagnal se je	A
Calderon. Minila je sedma ura, ko je stopal	Lovro	po širokih stopnicah v pritlično jedilnico,	A
opravkih. »In kje je pl. Hager?« vprašal je	Lovro.	Besede, ki jih je čul včeraj iz častnikovih	A
najboljša premagovalca ženskih src,« govoril je	Lovro,	poredno se nasmihajoč. »To je govorica	A
Kdor najbolj graja, kupi.’«	Lovro	se je ozrl dekletu v temne oči, da bi videl	A
krvave dogodke in opolzke prizore. Ko je stopil	Lovro	v sobo, prestrašil se ga je tako, da mu je padla	A
namene. Široko je odpiral oči, ko mu je začel	Lovro	pripovedovati o vsej spletki, in blažen mir	A
da je odpuščanje najplemenitejše maščevanje.	Lovro	se je, spoznavajoč lekarnikove namene, smehljal	A
svet opazuje njihovo ravnanje. Stoprav, ko je	Lovro	izginil za grmovjem, podvizal je lekarnik svoj	A
Pavel je naglo skril spominsko knjigo, toda	Lovro	ga je opazil. »Oprosti, da ti hodim	A
mislil si je. »Toda pustiva to!« nadaljeval je	Lovro,	videč, da njegovemu prijatelju pogovor o tem	A
opominje Kodrânove o njej. Rad bi zvedel, kje je	Lovro	čul o njegovi tajnosti. »Zjutraj si	A
mi dni življenja.« O pravem času je sklenil	Lovro	povest svoje ljubezni, zakaj voz je ravno obstal	A
župnih dvorcih, prikazala se je na pragu.	Lovro	jo je vprašal po kaplanu, ali na žalost svojo	A
izreči tega ni hotel, ker je vedel, da bi ga	Lovro	zbadal.Kodrânu ni bilo nič do Lesnic.	A
posetila starega mlinarja?« dejal je naposled	Lovro.	»Njega bi veselilo, midva pa tudi ne izgubiva	A
dela žagar in kako se mu godi,« odgovoril je	Lovro.	»E, gospod, vam se godi dobro, ki ste	A
dekleta tako rada izprehajajo z nami?« vprašal je	Lovro	smehljaje se in sedel na skladalnico desak.	A
kako veste, da ima ona že svojega?« vprašal je	Lovro.	»Kaj bi ne vedel, ko ju skoro vsak dan	A
istotako dolgočasili, kakor sta se dolgočasila	Lovro	in Pavel, poslušajoč Urha. Mlinar še	A
pozneje Kodrânu. »Videl sem,« odgovoril je	Lovro.	»In njen pogled!	A
drevoredu in pušila. Pavel ni hotel začeti pogovora,	Lovro	je imel misliti dovolj, zato sta molčala.	A
veselice, ko mu razjasnim, kako in kaj je z njo.«	Lovro	je molčal tudi zdaj. Prišli so do gradu	A
morda čitali ta poklon danes v našem arhivu?«	Lovro	se je ugriznil v ustne.Čutil je, kako je neokreten	A
nagovorila ga je in glas se ji je tresel.	Lovro	ji je pogledal v oči in zdelo se mu je, da se	A
Takoj drugi dan po onem kazinskem plesu je hotel	Lovro	čuti odgovor Aničin in izmislil si je za to	A
že odprle duri in Anica je stala pred njim.	Lovro	je vstal in se ji približal.Prevzet od ljubezni	A
pride v slovo. Kakor prvi dan, ko je prišel	Lovro	v Lesnice, sedeli sta tudi danes Olga in Gabrijela	A
začudeno in vstala. »Klanjam se!« pozdravil je	Lovro.	»Stavim, da ste se prišli poslovit!	A
»Uganili ste, gospod Zgaga!« odgovoril je	Lovro.	»Čuli smo že, da odidete danes, gospod	A
pogovorih in poklonih, ob slovesu navadnih, odšel je	Lovro	in lahko mu je bilo pri srcu, ko je korakal	A
Ozrl se je. »	Lovro!	« in ihteč se je ovijala okrog njegovega vratu	A
ljubice. Nato sta sedla s Pavlom v kočijo in	Lovro	se je s težkim srcem odpeljal iz Kota.A tolažila	A
so nam v prijaznem prijateljskem pogovoru.	Lovro	mi je pripovedoval o svojem življenju, o svojih	A
desno, za bukovim deblom, pa se je postavil	Lovro.	Sonce je zašlo; še je pel drozg in drugi ptiči	A
rekla Štritof in Osterc. Ali kot danes pravi	Lovro	Matič: Iz Pekinga se vrača Tit./ Za pogovore	B
--	LOVRO:	Maščujmo se sedaj!Zadosti nas je.	B
ga je osnoval Bleiweis. Leta 1849 je izdal	Lovro	Toman svoje ”Glase domorodne“ in imel z njimi	B
O Janku ne vemo nič. Godelmanov	Lovro	je zdrav nekje, ne piše nič.Grašičev doktor	B
sedemnajsterico imenovani: Janez Brodar, dr.	Lovro	Pogačnik, Josip Gostinčar, Janez Štrcin, dr	C
v: Zgodovinski časopis 44 (1990), 73-90 -	Lovro	Bogataj, Uprava v Sloveniji od prevrata do izvršitve	C
Madžarski naskok na Prekmurje. Narodni janičar	Lovro	Horvath je v Čikagu v Ameriki ustanovil posebno	C
narodnobuditeljskih kulturnih prireditvah, imenovanih besede (	Lovro	Toman, 1827-70), kasneje na političnih prireditvah	C

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani