nova beseda iz Slovenije

lovre (146)


Zaprl je duri in je odšel mrmraje po stopnicah,      Lovre      Piškur, nekdaj ‚nadebuden mladenič‘, pozneje  A
In stradam?      Lovre,      ti veš, da stradam.Jaz in otroci!  A
se je vse uklanjalo, kakor dračje v pišu? No,      Lovre      Sodar ni zadnji!« In iz žepa je izvlekel debelo  A
razgovor v zapuščeni obednici. »Pij še enkrat,      Lovre!     « čuje se hripavi glas domačega gospodarja,   A
pil nekaj čez mero. »Le pijva ga!« oglasi se      Lovre      Sodar.Začuje se kup žvenket.   A
da se bodo res usedali na limanice?« vpraša      Lovre      tleskaje z ustnami. »Boš videl!  A
Zopet sta pila. »A da ostaneš mož beseda,      Lovre!     « ‒ in čulo se je, kako sta vstala tedaj ter  A
tisočaki so tvoji, kakor rečem in basta!« bleketa      Lovre.     »A kar si obljubil, moraš tudi izpolniti, saj  A
je še otrok in zate ni. Ali vzel bi te stari,      Lovre      Sodar. Dobra duša je in, kar je še bolje, polne  A
sta ostala samo hišni gospodar in stari ženin      Lovre      Sodar.Le-ta se je nekoliko časa trudil, da bi  A
‒ Ko je      Lovre      Sodar videl, da ne more ženice svoje ogreti  A
zahvaliti in da bi marsikdo ‒ beračil, če bi      Lovre      Sodar ne živel.Hišnemu očetu se je ohladilo  A
lahko, zakaj se je le počasi nadalje pomikal.      Lovre      Kvas je bil dovršil vse učenje na ljubljanskem  A
za njim, ker po svoji zunanji postavi je bil      Lovre      kaj čeden mladenič.Ne veliko čez dvajset let  A
fant bister um in dobro glavo. Dalje ni bil      Lovre      Kvas veliko vajen, vesti se po navadni etiketi  A
razum in čut. V tej razmišljenosti je bil      Lovre      Kvas pozabil paziti, kje je stranska cesta,  A
res!« in odide počasi svojo pot. Če ni hotel      Lovre      s svojo kleko na sredi ceste ostati, moral je  A
ga sreča. »Dober večer, Micka!« ogovori jo      Lovre      ter ji zastavi že tolikokrat ponovljeno vprašanje  A
Ravno prav bode; tako me vsaj ne bo strah.«      Lovre      obrne konja in počasi sta potovala z deklico  A
»Ali ste vi znani z gospodo?« vpraša dalje      Lovre.      Njegov drug se grozovito zasmeje, potem pa reče  A
Slemenicah!« »Kako pa veš, kdo sem?« vpraša      Lovre      čudé se. »Saj si me vprašal, če sem kaj znan  A
povedali, da bo tak in tak človek prišel,« reče      Lovre,      »moram misliti, da si star znanec v gradu.   A
česar um ne vé vselej razložiti. Zatorej je      Lovre,      ko se je luna medtem zopet izza oblaka prikazala  A
bi le še vse drugo dobro bilo,« mislil si je      Lovre.      »Sitno je ponoči priti; ali ne bi mogel tod  A
bi mogel tod v kaki krčmi prenočiti?« vpraša      Lovre.      Ko odgovora ne dobi, obrne se nazaj in pogleda  A
Nikjer ga ni bilo.      Lovre      si ni mogel razložiti, ni kam ni zakaj ni kdaj  A
drug.« Po stopnicah so se zdaj čuli koraki in      Lovre      Kvas je stopil z graščakom v sobo. »Le otresite  A
Lahko noč!« Rekši, odide Marijan.      Lovre      je iz vsega predomačega obnašanja mladeničevega  A
zanj pripravila, razšla se je družina spat in      Lovre      je dobil prijazno sobo z razgledom na vrt.Svoje  A
Izbica in pohištvo je bilo preprosto, ali      Lovre      še v svojem življenju ni imel tako prijaznega  A
se te misli v čudne, sladke sanje. Ko se je      Lovre      drugo jutro zbudil, bil je velik dan.Sonce je  A
spal in druge čisto navadne reči, na katere je      Lovre      rajši odgovarjal ko dostikrat na še tako važne  A
še potlej kaj pečali se s knjigami?« vpraša      Lovre.      »O, kaj še!« odgovori Dolef.  A
bom pomladil in se še marsičesa domislil.«      Lovre      je še precej časa gledal za starim, kako je  A
vselej z mentorskim obrazom, rekši: Upanje,      Lovre,      upanje živí človeka, če ga že vse drugo zapusti  A
podajam ti roko čez hribe in doline. Tvoj      Lovre.      Pripis: Ravno sem zgibal to kroniko svojih  A
prijatelj imel poznati, da bi vedel, da ne bo      Lovre      Kvas nikdar ravnal samo tako, kakor mu bode  A
Nikar me napačno ne sodite, prijatelj!« pravi      Lovre      in malo barvo spremeni, ker je bil primoran  A
hudiču, na novo preoblečene. Počasno je koračil      Lovre      od vasi po obrobju proti Slemenicam. Veliko  A
ko ne bi bila njega nikdar poznala, vendar se      Lovre      ni mogel nikoli popolnoma utolažiti.Vselej,  A
zadnjem seznanstvu z Lovretom gotovo storila.      Lovre      je Manico in njen značaj predobro poznal, da  A
gorkejše prijateljstvo do njega, kakor ga je mogel      Lovre      povračevati.Da je torej tega človeka spodrinil  A
Narodna pesem Med takim premišljevanjem je prišel      Lovre      blizu grada. Namesto naravnost domov, ubere  A
vem, da ti to prav dobro pristoji,« odgovori      Lovre,      usede se zraven nje in jo prime za roko. »Čudna  A
menoj je gor prišel in doli po rebri leta.«      Lovre      pogleda za dečkom in vidi, da daleč doli v dolini  A
tolikanj ‒« »Nikar me ne žali, Manica ‒« prosi      Lovre.      »Daj mi besedo izgovoriti!  A
da tvojega srca jaz še vreden nisem,« reče      Lovre      in živeje stisne njeno roko. »V svoji lastni  A
kraju. Če me res tako rad poslušaš, preljubi moj      Lovre,      naj se te pa tudi moja beseda toliko prime,  A
podpre na kolena in zjoka se na glas. Ko bi ga      Lovre      tu videl tako sedečega, kako je solza za solzo  A
osipala tam pa tam z vej bela cvetna peresca.      Lovre      Kvas se je šetal po ozeleneli travi prek vrta  A
nanj vezali. S precej hitrimi koraki jo krene      Lovre      tjakaj, misleč, da bode zopet imel priliko,  A
vedoč, da jih je ona v rokah imela, poprime jih      Lovre      z nekim prijetnim čutom. Ko knjigo odpira, pade  A
dan je danes, prijatelj!« Po tem ogovoru se      Lovre      ozre in vidi Martinka za seboj. »Kaj tako žalosten  A
Kako veš, od kod imam to pismo?« vpraša čudé se      Lovre.      »Oj, ti ljuba učenost in dobrota ti!« odgovori  A
kaj veš, povedi, kaj je tu v pismu?« vpraša      Lovre.      »Martinek Spak, deseti brat, ve nekatero, ki  A
Le meni zaupaj pa brez skrbi bodi.«      Lovre      se zasmeje. »Ti, varuj se, da se mi ne zameriš  A
verjamem. Vidim pa, da si poseben človek,« pravi      Lovre.      »Ne verjameš, da sem deseti brat?  A
moram verovati, da si se nekdaj učil,« pravi      Lovre.      »Kaj sem se učil in še marsikaj, tebi nič mar  A
pečaj veliko z menoj.« »Kako to veš?« vpraša      Lovre      in se še bolj čudi. »Jaz sem deseti brat, hudir  A
stezi naprej. »Počakaj malo, greva vkup!« kliče      Lovre      za njim. »Le sam hodi, sam, vesel bodi, muhe  A
katero drugo bolezen v grlu, vse to bo minilo.«      Lovre      se napoti domov.Medpotoma sreča strica Dolfa  A
starim dosluženim vojakom gospodom Grašičem in      Lovre      z zdravnikovo hčerjo.Za vso družbo pak je repil  A
raste že deseto leto. Marijan in Manica ter      Lovre      z Maričko, kateri je bila Kvasova družba nekaj  A
je Marijan nalašč tako oprezoval, da sta šla      Lovre      in njegova tovarišica precej naprej.To je menda  A
njegova tovarišica precej naprej. To je menda      Lovre      tudi opazil, zakaj postal je naenkrat nekako  A
Rekši, utrga divjo rožo z grma in mu jo da.      Lovre      bi bil lahko opazil, da se nežna ročica za majhno  A
prosi, česar mladenič neče obljubiti. Dasi je      Lovre      slišal le nekatere besede Marijanovega govora  A
ves drugačen kakor v njeni prejšnji govorici.      Lovre      je molčé koračil tik nje po poti navzdol. Tudi  A
Kaj meniš, kako sem jaz zvedela?« »Ali ti je      Lovre      sam povedal?« »O ne, on ne pové nič.  A
rečeh. Zdaj pa vem, da bo moral, če zvedó,      Lovre      našo hišo zapustiti. Jaz bi ga pa ne mogla pozabiti  A
visoko smreko. Pol streljaja daleč je stal      Lovre      na stališču, katero so mu bili lovci odločili  A
Drugi lovci so čuli strel in kmalu je slišal      Lovre      od več strani klicaje, ki so se mu bližali.  A
Marijan. »Samo kragulja sem ubil,« odgovori      Lovre,      ki je zdaj šele sprevidel, da ni prav storil  A
tiho: »Drevi, ko sonce zajde, pridi vrh Skal.«      Lovre      pomigne.Vsi odidejo.  A
Sonce je bilo že precej nizko.      Lovre      je tedaj začel misliti medpotoma, da pač ni  A
se prepirov!« zašepeta Vencelj in zamežika.      Lovre      ga debelo pogleda.Ali kaj vé ali sluti?   A
kotanjami rasla starikava resa. Tik roba se uleže      Lovre      na tla, prislonivši svojo nenabito puško ob  A
Bolj sentimentalen zaljubljenec, kakor je bil      Lovre      Kvas, bil bi gotovo glasen monolog nanj govoril  A
Vsak čas je moral Marijan priti. Zato je      Lovre      mislil, kako bi Martina z lepo odpravil. »Lahko  A
glavo, in ko bi ne vem kaj bilo.« Dasi je imel      Lovre      na take besede vzroka dovolj, bet s cepom odbijati  A
pobral.« »Pretepavat se nisem prišel,« pravi      Lovre,      »pa mislim tudi, da bi se vam ne dal vsak kar  A
vam bo koga drugega najeti, ne mene.« Rekši,      Lovre      odide. Svojo puško je bil na mestu, ob kamen  A
praviti, kaj je danes to noč skusil in videl.      Lovre      je bil zarana vstal in je po svoji navadi sedel  A
Jaz sem tisti, ki ga v mislih imate,« odgovori      Lovre      in se zasmeje.To pak Krjavlju ni bilo pogodu  A
pravi Krjavelj. »Kaj bi mi pa rad?« vpraša      Lovre.      »Veste, kaj bo najbrž?  A
je desetemu bratu, kakovo bolezen ima?« pravi      Lovre.      »Nič, zdaj je to govoriti, koliko mi boste v  A
te vprašal, kako bolezen ima Martinek,« pravi      Lovre.      »Čakajte no, saj ne gori voda in obesil se ni  A
prav Martinek res bolan, kakor praviš,« pravi      Lovre.      To je Krjavlju upanje malo potrlo.  A
njegova hiša tako na zapadno stran svetá, da je      Lovre,      stopivši skozi duri, malo mislil, ali si je  A
vsako gibanje veliko težave in bolečine dela.      Lovre      je obstrmel, ko je videl, kako zelo se je Martinek  A
tisti panj, naj se usede,« pravi deseti brat.      Lovre      je zapazil, da se Martinku ni samo način govorjenja  A
sem pravil, da bo testament!« »Martin,« reče      Lovre,      »jaz vidim, da si zelo bolan; pošlji po zdravnika  A
Na Slemenicah je zdaj, koj bo tukaj,« pravi      Lovre.      »Če povem, da imam svinec v sebi, mislim, da  A
vem, zakaj te tičem.« »Svinec?« vprašal je      Lovre.      »Cel strel!  A
‒ Posezi tu v zglavje!«      Lovre      poseže v zglavje in dobi nekaj v ruto zavitih  A
do sina!« Pri teh besedah desetega brata je      Lovre      videl, da se mu je solza utrnila z očesa. »Ali  A
mati še živi?« vpraša Martinek. »Še,« odgovori      Lovre.      »Kaj pa oče?«   A
s tem, da si enake reči domišljaš,« dejal je      Lovre.      »Domišljaš?  A
Tudi sam je ne smeš pogledati.«      Lovre      je mislil že šop spraviti, ko se je Martinek  A
v revščini in nadlogi živela.« Vse, kar je      Lovre      danes slišal in videl, vse to se mu je tako  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA