lovre (146)

Zaprl je duri in je odšel mrmraje po stopnicah,	Lovre	Piškur, nekdaj ‚nadebuden mladenič‘, pozneje	A
In stradam?	Lovre,	ti veš, da stradam.Jaz in otroci!	A
se je vse uklanjalo, kakor dračje v pišu? No,	Lovre	Sodar ni zadnji!« In iz žepa je izvlekel debelo	A
razgovor v zapuščeni obednici. »Pij še enkrat,	Lovre!	« čuje se hripavi glas domačega gospodarja,	A
pil nekaj čez mero. »Le pijva ga!« oglasi se	Lovre	Sodar.Začuje se kup žvenket.	A
da se bodo res usedali na limanice?« vpraša	Lovre	tleskaje z ustnami. »Boš videl!	A
Zopet sta pila. »A da ostaneš mož beseda,	Lovre!	« ‒ in čulo se je, kako sta vstala tedaj ter	A
tisočaki so tvoji, kakor rečem in basta!« bleketa	Lovre.	»A kar si obljubil, moraš tudi izpolniti, saj	A
je še otrok in zate ni. Ali vzel bi te stari,	Lovre	Sodar. Dobra duša je in, kar je še bolje, polne	A
sta ostala samo hišni gospodar in stari ženin	Lovre	Sodar.Le-ta se je nekoliko časa trudil, da bi	A
‒ Ko je	Lovre	Sodar videl, da ne more ženice svoje ogreti	A
zahvaliti in da bi marsikdo ‒ beračil, če bi	Lovre	Sodar ne živel.Hišnemu očetu se je ohladilo	A
lahko, zakaj se je le počasi nadalje pomikal.	Lovre	Kvas je bil dovršil vse učenje na ljubljanskem	A
za njim, ker po svoji zunanji postavi je bil	Lovre	kaj čeden mladenič.Ne veliko čez dvajset let	A
fant bister um in dobro glavo. Dalje ni bil	Lovre	Kvas veliko vajen, vesti se po navadni etiketi	A
razum in čut. V tej razmišljenosti je bil	Lovre	Kvas pozabil paziti, kje je stranska cesta,	A
res!« in odide počasi svojo pot. Če ni hotel	Lovre	s svojo kleko na sredi ceste ostati, moral je	A
ga sreča. »Dober večer, Micka!« ogovori jo	Lovre	ter ji zastavi že tolikokrat ponovljeno vprašanje	A
Ravno prav bode; tako me vsaj ne bo strah.«	Lovre	obrne konja in počasi sta potovala z deklico	A
»Ali ste vi znani z gospodo?« vpraša dalje	Lovre.	Njegov drug se grozovito zasmeje, potem pa reče	A
Slemenicah!« »Kako pa veš, kdo sem?« vpraša	Lovre	čudé se. »Saj si me vprašal, če sem kaj znan	A
povedali, da bo tak in tak človek prišel,« reče	Lovre,	»moram misliti, da si star znanec v gradu.	A
česar um ne vé vselej razložiti. Zatorej je	Lovre,	ko se je luna medtem zopet izza oblaka prikazala	A
bi le še vse drugo dobro bilo,« mislil si je	Lovre.	»Sitno je ponoči priti; ali ne bi mogel tod	A
bi mogel tod v kaki krčmi prenočiti?« vpraša	Lovre.	Ko odgovora ne dobi, obrne se nazaj in pogleda	A
Nikjer ga ni bilo.	Lovre	si ni mogel razložiti, ni kam ni zakaj ni kdaj	A
drug.« Po stopnicah so se zdaj čuli koraki in	Lovre	Kvas je stopil z graščakom v sobo. »Le otresite	A
Lahko noč!« Rekši, odide Marijan.	Lovre	je iz vsega predomačega obnašanja mladeničevega	A
zanj pripravila, razšla se je družina spat in	Lovre	je dobil prijazno sobo z razgledom na vrt.Svoje	A
Izbica in pohištvo je bilo preprosto, ali	Lovre	še v svojem življenju ni imel tako prijaznega	A
se te misli v čudne, sladke sanje. Ko se je	Lovre	drugo jutro zbudil, bil je velik dan.Sonce je	A
spal in druge čisto navadne reči, na katere je	Lovre	rajši odgovarjal ko dostikrat na še tako važne	A
še potlej kaj pečali se s knjigami?« vpraša	Lovre.	»O, kaj še!« odgovori Dolef.	A
bom pomladil in se še marsičesa domislil.«	Lovre	je še precej časa gledal za starim, kako je	A
vselej z mentorskim obrazom, rekši: Upanje,	Lovre,	upanje živí človeka, če ga že vse drugo zapusti	A
podajam ti roko čez hribe in doline. Tvoj	Lovre.	Pripis: Ravno sem zgibal to kroniko svojih	A
prijatelj imel poznati, da bi vedel, da ne bo	Lovre	Kvas nikdar ravnal samo tako, kakor mu bode	A
Nikar me napačno ne sodite, prijatelj!« pravi	Lovre	in malo barvo spremeni, ker je bil primoran	A
hudiču, na novo preoblečene. Počasno je koračil	Lovre	od vasi po obrobju proti Slemenicam. Veliko	A
ko ne bi bila njega nikdar poznala, vendar se	Lovre	ni mogel nikoli popolnoma utolažiti.Vselej,	A
zadnjem seznanstvu z Lovretom gotovo storila.	Lovre	je Manico in njen značaj predobro poznal, da	A
gorkejše prijateljstvo do njega, kakor ga je mogel	Lovre	povračevati.Da je torej tega človeka spodrinil	A
Narodna pesem Med takim premišljevanjem je prišel	Lovre	blizu grada. Namesto naravnost domov, ubere	A
vem, da ti to prav dobro pristoji,« odgovori	Lovre,	usede se zraven nje in jo prime za roko. »Čudna	A
menoj je gor prišel in doli po rebri leta.«	Lovre	pogleda za dečkom in vidi, da daleč doli v dolini	A
tolikanj ‒« »Nikar me ne žali, Manica ‒« prosi	Lovre.	»Daj mi besedo izgovoriti!	A
da tvojega srca jaz še vreden nisem,« reče	Lovre	in živeje stisne njeno roko. »V svoji lastni	A
kraju. Če me res tako rad poslušaš, preljubi moj	Lovre,	naj se te pa tudi moja beseda toliko prime,	A
podpre na kolena in zjoka se na glas. Ko bi ga	Lovre	tu videl tako sedečega, kako je solza za solzo	A
osipala tam pa tam z vej bela cvetna peresca.	Lovre	Kvas se je šetal po ozeleneli travi prek vrta	A
nanj vezali. S precej hitrimi koraki jo krene	Lovre	tjakaj, misleč, da bode zopet imel priliko,	A
vedoč, da jih je ona v rokah imela, poprime jih	Lovre	z nekim prijetnim čutom. Ko knjigo odpira, pade	A
dan je danes, prijatelj!« Po tem ogovoru se	Lovre	ozre in vidi Martinka za seboj. »Kaj tako žalosten	A
Kako veš, od kod imam to pismo?« vpraša čudé se	Lovre.	»Oj, ti ljuba učenost in dobrota ti!« odgovori	A
kaj veš, povedi, kaj je tu v pismu?« vpraša	Lovre.	»Martinek Spak, deseti brat, ve nekatero, ki	A
Le meni zaupaj pa brez skrbi bodi.«	Lovre	se zasmeje. »Ti, varuj se, da se mi ne zameriš	A
verjamem. Vidim pa, da si poseben človek,« pravi	Lovre.	»Ne verjameš, da sem deseti brat?	A
moram verovati, da si se nekdaj učil,« pravi	Lovre.	»Kaj sem se učil in še marsikaj, tebi nič mar	A
pečaj veliko z menoj.« »Kako to veš?« vpraša	Lovre	in se še bolj čudi. »Jaz sem deseti brat, hudir	A
stezi naprej. »Počakaj malo, greva vkup!« kliče	Lovre	za njim. »Le sam hodi, sam, vesel bodi, muhe	A
katero drugo bolezen v grlu, vse to bo minilo.«	Lovre	se napoti domov.Medpotoma sreča strica Dolfa	A
starim dosluženim vojakom gospodom Grašičem in	Lovre	z zdravnikovo hčerjo.Za vso družbo pak je repil	A
raste že deseto leto. Marijan in Manica ter	Lovre	z Maričko, kateri je bila Kvasova družba nekaj	A
je Marijan nalašč tako oprezoval, da sta šla	Lovre	in njegova tovarišica precej naprej.To je menda	A
njegova tovarišica precej naprej. To je menda	Lovre	tudi opazil, zakaj postal je naenkrat nekako	A
Rekši, utrga divjo rožo z grma in mu jo da.	Lovre	bi bil lahko opazil, da se nežna ročica za majhno	A
prosi, česar mladenič neče obljubiti. Dasi je	Lovre	slišal le nekatere besede Marijanovega govora	A
ves drugačen kakor v njeni prejšnji govorici.	Lovre	je molčé koračil tik nje po poti navzdol. Tudi	A
Kaj meniš, kako sem jaz zvedela?« »Ali ti je	Lovre	sam povedal?« »O ne, on ne pové nič.	A
rečeh. Zdaj pa vem, da bo moral, če zvedó,	Lovre	našo hišo zapustiti. Jaz bi ga pa ne mogla pozabiti	A
visoko smreko. Pol streljaja daleč je stal	Lovre	na stališču, katero so mu bili lovci odločili	A
Drugi lovci so čuli strel in kmalu je slišal	Lovre	od več strani klicaje, ki so se mu bližali.	A
Marijan. »Samo kragulja sem ubil,« odgovori	Lovre,	ki je zdaj šele sprevidel, da ni prav storil	A
tiho: »Drevi, ko sonce zajde, pridi vrh Skal.«	Lovre	pomigne.Vsi odidejo.	A
Sonce je bilo že precej nizko.	Lovre	je tedaj začel misliti medpotoma, da pač ni	A
se prepirov!« zašepeta Vencelj in zamežika.	Lovre	ga debelo pogleda.Ali kaj vé ali sluti?	A
kotanjami rasla starikava resa. Tik roba se uleže	Lovre	na tla, prislonivši svojo nenabito puško ob	A
Bolj sentimentalen zaljubljenec, kakor je bil	Lovre	Kvas, bil bi gotovo glasen monolog nanj govoril	A
Vsak čas je moral Marijan priti. Zato je	Lovre	mislil, kako bi Martina z lepo odpravil. »Lahko	A
glavo, in ko bi ne vem kaj bilo.« Dasi je imel	Lovre	na take besede vzroka dovolj, bet s cepom odbijati	A
pobral.« »Pretepavat se nisem prišel,« pravi	Lovre,	»pa mislim tudi, da bi se vam ne dal vsak kar	A
vam bo koga drugega najeti, ne mene.« Rekši,	Lovre	odide. Svojo puško je bil na mestu, ob kamen	A
praviti, kaj je danes to noč skusil in videl.	Lovre	je bil zarana vstal in je po svoji navadi sedel	A
Jaz sem tisti, ki ga v mislih imate,« odgovori	Lovre	in se zasmeje.To pak Krjavlju ni bilo pogodu	A
pravi Krjavelj. »Kaj bi mi pa rad?« vpraša	Lovre.	»Veste, kaj bo najbrž?	A
je desetemu bratu, kakovo bolezen ima?« pravi	Lovre.	»Nič, zdaj je to govoriti, koliko mi boste v	A
te vprašal, kako bolezen ima Martinek,« pravi	Lovre.	»Čakajte no, saj ne gori voda in obesil se ni	A
prav Martinek res bolan, kakor praviš,« pravi	Lovre.	To je Krjavlju upanje malo potrlo.	A
njegova hiša tako na zapadno stran svetá, da je	Lovre,	stopivši skozi duri, malo mislil, ali si je	A
vsako gibanje veliko težave in bolečine dela.	Lovre	je obstrmel, ko je videl, kako zelo se je Martinek	A
tisti panj, naj se usede,« pravi deseti brat.	Lovre	je zapazil, da se Martinku ni samo način govorjenja	A
sem pravil, da bo testament!« »Martin,« reče	Lovre,	»jaz vidim, da si zelo bolan; pošlji po zdravnika	A
Na Slemenicah je zdaj, koj bo tukaj,« pravi	Lovre.	»Če povem, da imam svinec v sebi, mislim, da	A
vem, zakaj te tičem.« »Svinec?« vprašal je	Lovre.	»Cel strel!	A
‒ Posezi tu v zglavje!«	Lovre	poseže v zglavje in dobi nekaj v ruto zavitih	A
do sina!« Pri teh besedah desetega brata je	Lovre	videl, da se mu je solza utrnila z očesa. »Ali	A
mati še živi?« vpraša Martinek. »Še,« odgovori	Lovre.	»Kaj pa oče?«	A
s tem, da si enake reči domišljaš,« dejal je	Lovre.	»Domišljaš?	A
Tudi sam je ne smeš pogledati.«	Lovre	je mislil že šop spraviti, ko se je Martinek	A
v revščini in nadlogi živela.« Vse, kar je	Lovre	danes slišal in videl, vse to se mu je tako	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani