linhart (367)

Anton Tomaž	Linhart:	Ta veseli dan ali Matiček se ženi Virtualna	A
Anton Tomaž	Linhart:	Županova Micka / Komedija v dveh aktih Virtualna	A
slovenske literature ob njenem nevarnem rojstvu,	Linhart,	Čop, Smole, Levstik, Jurčič, Trdina in makár	A
Petelin‐Gallus, zgodovinar in dramatik Anton	Linhart	in učenjak Martin Kuralt.« »A naš pater	A
meščani se mu klanjajo - tako mi je pravil Anton	Linhart.	« »Torej obiskujete tega našega uskoka	A
Torej obiskujete tega našega uskoka?« »Tudi	Linhart	je učen mož, ki dosti piše.Lehko in lepo se	A
družite z uskokoma našega samostana.« »Kuralt in	Linhart	sta res slekla kuto, a zaslovela sta v učenem	A
bila. Kuralt je bil uporen, nemiren človek,	Linhart	pa tudi ne dosti boljši.« »O, Linhart	A
človek, Linhart pa tudi ne dosti boljši.« »O,	Linhart	je nežna, pesniška duša; prav zato, bi dejal	A
papirjev, so naposled z njim še sedeli Anton	Linhart,	Martin Kuralt in stiški prior Ignacij Fabiani	A
vrnil še bolj nemiren. »Kako je ženi?« se je	Linhart	zanimal. »Pa ne, da bi že bilo?	A
ne skočiš v ozke ojnice svetega zakona?« »O,	Linhart	menda še ne bo svatoval tako kmalu,« se je tudi	A
več ne.« »Delo res nekaj zanemarjam,« se je	Linhart	branil. »Plazim se - drugi letajo, a sem srečen	A
Pa le pustite mi zbeganost in ljubezen,« je	Linhart	nadaljeval, »saj me prav to oboje kuje in kali	A
poganjajo ondod, koder se raztresa gnoj,« je	Linhart	tiho dejal in se smehljal. Zunaj se	A
bobnelo. »Kako pa v Stični, pater prior?« je	Linhart	glasno vprašal, da bi drugam zaredal pogovor	A
čakajte no,« se je Kuralt smejal, »prijatelj	Linhart	se bržkone skuja nevesti in spet zleze v kuto	A
»Tistega, da bi se vračal, ne mislim,« je	Linhart	v zadregi odgovarjal prijateljevi bodici, »res	A
Pretesno mi je bilo, svoboda me je mikala,« je	Linhart	preprosto povedal. »Kaj sem zdaj svoboden?	A
sama!« »Krivica se godi temu samostanu,« je	Linhart	zmajeval z glavo. »Stična je v vseh časih zvesto	A
svetega pisma res ne osrečuje človeka,« se je	Linhart	vteknil. »Le Stična je gledala prav	A
Kuralt pretrgal molk. »Dobro, prav dobro,« se je	Linhart	smehljal, »saj na ves glas hvali nove cesarske	A
prevzame vsega, spozna njeno moč in lepoto,« je	Linhart	pritegoval. »Včasih misliš, da se ti	A
Take homatije nastajajo iz same prevzetije,« je	Linhart	kimal, »in človeka podpihujejo, naj ne priznava	A
odnehajmo, pa zmagamo!« »Tale naš Kumerdej,« mu je	Linhart	kimal, »je spisal veliko slovnico slovenskega	A
slovenske zemlje in ker so lačni blaga in slave,« je	Linhart	otožno pritegoval. »Zmerom ni tako,	A
udarijo pečat tej dobi.« »Nikar, Martine,« se je	Linhart	skromno pobranil, »več ko meni je Bog dal daru	A
spet naravnost povedal svojo misel. »Da,« je	Linhart	kimal, »čeprav je pobožen.« »A za župnika	A
je Kumerdej menil. »In vendar ga mrzim,« je	Linhart	povedal. »Rajnki cesarici je tudi prav on tako	A
Ljubljane proti Novemu mestu odpeljala Anton	Linhart	in Martin Kuralt.Graščak na Grmu in graščak	A
tja do Šmarja. »Prvi del stare Stične ...« je	Linhart	dvignil pogled in z očmi mrknil po sivem zidovju	A
si pridobili domovinsko pravico na njej ...«	Linhart	je molčal, oči so mu obiskovale doline in gričevje	A
godrnjavsnil in premolknil. Molčal je tudi	Linhart	in se na levo tiho pozdravljal s lepo cerkvijo	A
kakor gleda svetna suhovščina.« »Čudno,« se je	Linhart	nasmehnil: »Svetna duhovščina je puhla, nevedna	A
veja na zelenem drevesu življenja.« »E,« je	Linhart	odmahnil, »midva, mislim, nisva zadosti dolgo	A
preganjali ljudi, ki dosti in pošteno delajo?«	Linhart	je molče privzdignil ramo, češ, tako je, in	A
samoto.« »Pa vendar ne spet v samostan?« ga je	Linhart	debelo pogledal. »Nak.	A
na voz, hvaležen ti bo.« »Oče Trlep!« se je	Linhart	nasmehnil. »Kaj si res ti?	A
XXV. Do Velikega Gabra sta	Linhart	in Kuralt po velikem že zvedela, kaj Slabeta	A
se ti pravica precej ne odmeri,« ga je tudi	Linhart	ščuval. »Da, glavar naj sprevidi, da	A
se je napenjala v klanec pod Medvedjekom.	Linhart	je pokimal na levo, tja so se obrnile oči vseh	A
je udelal Primskovo, postavil cerkvico,« je	Linhart	pravil. »Primskovo je lep in večen spomenik	A
postavi ne bo dal jemati božje poti!« »Res,« je	Linhart	pomagal. »Ljudje smo otroci, ki se bojimo Boga	A
črednik birič le poči z bičem?« »No, no,« se je	Linhart	smejal in tolažil Slabeta, ki je debelo gledal	A
je Kuralt togotil. »Nikar no!« je dobrodušni	Linhart	spet popravljal. »Saj vidiš, studiosus viaticus	A
niste zajemali tudi drugod.« »Da,« se je tudi	Linhart	vtikal, »učiti bi se bili morali ex Sacra scriptura	A
molče pobesil oči. »Kdo pa ste pravzaprav?« je	Linhart	prijazno vprašal. »In kam ste se namenili?«	A
poiščite!« »Aha, kar v Ljubljano pojdite,« je	Linhart	svetoval, »do Blaža Kumerdeja se obrnite, za	A
daleč; svet je velik ...!« »Voznik, poženi!« je	Linhart	ukazal in se nejevoljen ozrl po prevzetnem mladem	A
drsel pred Ljubljanska vrata Novega mesta.	Linhart,	Kuralt in Slabè so se kakor potnik, ki se naposled	A
in daleč prijazno gledal. »Trška gora,« je	Linhart	mignil na levo, »star del Stične.«	A
slabo, če je oboje stiško še danes ta dan.«	Linhart	se je poredno smehljal premolklemu Kurentu,	A
menihi so na Trški gori napravili božjo pot,« je	Linhart	povedal. »Menili so dobro, a božjepotniki so	A
zatrl morda le zaradi takih razuzdancev,« je	Linhart	strogo rekel. Kural je molčal in se	A
vrišč. »Kaj je sejèm, da tako hrumijo?« se je	Linhart	vedečno nagibal iz voza. »Novomeščani	A
»Da ga le sram ni, sram!«	Linhart,	Kuralt in Slabè so stali ob strani in se po	A
rizadeli in vendar zmagali.« »Mladina se budi,« je	Linhart	sam vase mrmral, »ljudstvo podira oltarje starih	A
dramatik, po čigar delu »Figarova svatba« je naš	Linhart	napisal prvo slovensko komedijo, je kot mladenič	A
prepričan, da mi tega ne bo zameril. To je	Linhart	sam.Škofijski arhivar, protokolist pri okrožnem	B
prevajalec, tudi tajnik pri deželnem glavarstvu - tak	Linhart	prav gotovo ni bil oseba za slavnostne govore	B
prihajajo iz preteklosti in sedanjosti. Govorijo jih	Linhart	in njegovi.Ali Zois in njegovi.	B
Ali Japelj in njegovi. Ne samo zato, ker	Linhart	poleg nelahke službe ustvari igrive, ironične	B
Kdor ve, kaj je bil janzenizem in kje je stal	Linhart,	ve, kakšen, danes bi rekli ideološki prepad	B
ki so delali in razumeli. Takšni, kot so bili	Linhart	in njegovi, ali če hočete: Zois in njegovi.	B
kar je za naše prednike napisal Anton Tomaž	Linhart,	da je namreč zanje značilna nespravljiva maščevalnost	B
nespravljiva maščevalnost. Zakaj, kot pravi	Linhart,	neiskrenost, zvijačnost in prepirljivost so	B
z besedami: Bog te sprimi. Ta navada, pravi	Linhart,	mora biti zelo stara, ker ima, kot se zdi, odtod	B
unterländischen Deutschtums“. Napisal jo je Karl	Linhart	, tisti človek, ki ga je bila slovenska socialna	B
sem brošuro do konca prebral. V nji govori	Linhart	o nemškem mostu do Adrije.Vse kaže, da nameravajo	B
vsa tista ovaduška natolcevanja, ki jih je bil	Linhart	nakopičil v svoji umazani brošuri; bodimo veseli	B
Kristan! Ne vem, če Ti je znano, da je ptujski	Linhart	izdal brošuro ”Der Abwehrkrieg des unterländischen	B
Dnevnik“. Nato se je	Linhart	razkoračil v ”Štajercu“; med drugim je tudi	B
ukreneš. Poglej tudi tisto notico, ki jo je	Linhart	v ”Štajercu“ posvetil meni. - - - Tukaj živim	B
inšpektor Pirker, okrožna šolska inšpektorja Sima in	Linhart,	člani šolskega deželnega odbora, ki jih je delegirala	C
pl. Feyrer, profesor na učiteljišču Wilhelm	Linhart	in profesor na višji realki Josef Julius Binder	C
oblikovanju katere je dejavno sodeloval prof.	Linhart.	Prof. Binder da je svojo aktivno udeležbo izkazal	C
ohranjenih zapisnikov o zaslišanju je razvidno, da	Linhart	in Binder na večino vprašanj nista odgovorila	C
pomemben inovator, čeprav je imel talent za genija.	Linhart,	ki si je habsburško monarhijo prvi predstavljal	C
1775), izmed katerih je dve leta 1780 objavil	Linhart	v svobodnem nemškem prevodu.Vpetost v evropski	C
pologa). V tem času so se ustvarjalci (npr.	Linhart)	zanimali tudi za celoten družbenozgodovinski	C
KRANJEC (1780), M. Pohlin, Z. Zois, A. T.	Linhart.	Valentin Vodnik, Izbrano delo, Ljubljana 1976	C
poskrbel dramatik in historiograf Anton Tomaž	Linhart	s Poskusom zgodovine Kranjske in ostalih (dežel	C
Goldoni: Sluga dveh gospodarjev; Molière: Skopuh;	Linhart:	Ta veseli dan ali Matiček se ženi) ter štiri	D
Karnak, pregib, kad, gnojilo, stas, Lasso, Livek,	Linhart,	Ule, Goethe, Aztek, adar, Ondina, deska, Isaac	D
je niso mogli slutiti Trubar in Svetokriški,	Linhart	in Zois, Vodnik in Čop, Miklošič in Bleiweis	D
programu je sodelovalo pevsko društvo Anton Tomaž	Linhart	iz Radovljice, ki že dalj časa razvija stike	D
dopolnilnega pouka, Mešani pevski zbor Anton Tomaž	Linhart	Radovljica, recitatorki Alenka Bole Vrabec in	D
Zupančič: Vladimir (SNG Mala drama); Anton Tomaž	Linhart:	Ta veseli dan ... (SNG Drama); Mojca Kranjc, Milan	D
ljubljanskim gradom, ki jo je zgradil sam Anton Tomaž	Linhart,	ne da bi kdaj tudi živel v njej.Zgradil jo je	D
največjih slovenskih umov v zgodovini, Anton Tomaž	Linhart,	spomni Slovence na nekaj, kar je bilo skoraj	D
konceptu pravzaprav nismo nič spremenili. Že	Linhart	gleda na celoten narod kot na družbeno tvorbo	D
gledališka uprizoritev Anton Tomaž	Linhart:	Ta veseli dan ali	D
zgodovine (Bohorič, Krelj, Pohlin, Kumerdej,	Linhart,	Vodnik, Slomšek, Levec, Gangl), politike (Bleiweis	D
Hajrulahovič, predstavi svoje delo. OŠ A. T.	Linhart	v okviru evropske mreže zdravih šol namenja	D
gledališka uprizoritev Anton Tomaž	Linhart:	Županova Micka	D
zemlje in podzemlja), ki ga omenja tudi Anton T.	Linhart	in je zgodovinsko izpričano še leta 1128 pri	D
podalpski svet. Trubar je poenostavil Lutra,	Linhart	je napravil Beaumarchaisa skromnejšega, Prešeren	D
Bergerac, Dušan Jovanović, MGL; Anton Tomaž	Linhart:	Ta veseli dan ali Matiček se bo uoženu, Vito	D
aumarchaisove Figarove svatbe. Njen avtor Anton Tomaž	Linhart,	ki naj bi bil z Novakom v osebnem stiku, je	D
dati na najmanjši denar, se strinjam. Trubar,	Linhart	in Prešeren so zame trije najpomembnejši trmoglavci	D

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani