kopič (151)

po dolini. V hišo je stopil domači tlačan	Kopič,	še za dober komolec večji od Trlepa, hrust,	A
Trlep obrnil in ga pogledal. »Nič ne maraj,	Kopič,	« mu je dejal, »pojdi in semkaj prenesi, kar	A
to! Da se le greda ni kaj premaknila!« se je	Kopič	opravičeval in nerodno mašil skozi vrata. Družinčad	A
»O, že vem,« se je Trlep miril. »	Kopič	pojde z vami! Tako se nihče ne bo upal blizu	A
‒ Ali si me razumel?«	Kopič	je umikal oči in strahoma obetal, da bo pokoren	A
prigoda, ki jo bo imel z Lizo, ga je šegetala. »	Kopič,	« je od žeje ves hripav poklical velikana. »Osedlaj	A
gospod Ambrož razjahal, a h konju je že stopil	Kopič.	»Kaj si me res dohajal?« se je plemič čudil	A
Kaj si me res dohajal?« se je plemič čudil.	Kopič	se je molče smehljal; še upehal se ni, konj	A
mrcina, je iz brloga, le dobro ga zagrabi!«	Kopič	je ves drhtel, meniha se je bal kakor živega	A
XII. Gospod Ambrož in	Kopič	sta prišla že blizu Zagorice, kar ti je Kopič	A
Kopič sta prišla že blizu Zagorice, kar ti je	Kopič	postal ob groblji kamenja. »Tu me je lani skoraj	A
kamenja. »Tu me je lani skoraj pičila kača,« je	Kopič	momljal. »Najrajši bi razmetal to kamenje.«	A
drugo pa na Primskovem, kadar v Témenici pere.«	Kopič	je molčal, le debelo ga je gledal. »Kajne, s	A
hriba na hrib.« »Tačas bi bil rad živel,« je	Kopič	vzdihoval: »nemara bi bil tudi jaz zrasel kaj	A
zim je mlajša od tebe, težko jo boš krotil.«	Kopič	je bil ves pokonci; najrajši bi se bil obrnil	A
in stiškega opata, da ti dovoli to ženitev.«	Kopič	se je ustrašil.Nak, rajši sam, kakor menihu	A
ker jo je móral na tlako.« »O-o-o!« se je	Kopič	čudil, velikanka mu je bila všeč. »Ne boji se	A
je mogel. Pa sta pridirjala gospod Ambrož in	Kopič.	»Preženi jih!« je gospod Ambrož ukazal.	A
»Dekle pa brž predme posadi na konja!«	Kopič	je zarjul in z dvignjeno soro planil naprej	A
povedal nič razločnega. Gospod Ambrož je mignil,	Kopič	jo je popál in kakor otročička narahlo posadil	A
Lizo, ki še vsa trepeče in se strahoma ozira.	Kopič	hodi spred, da se konj ne plaši.»Kaj je pičilo	A
nemara boli. Trlep je blizu doma oral za oves,	Kopič	mu je vodil voli.Žival je bila od truda vsa	A
peli ptički, sonce je sijalo, lep dan je bil.	Kopič	je mencal in iskal, kako bi rekel, naposled	A
»No, le stoj, po praznikih bova stopila.«	Kopič	je bil ves živ.Vedel je, kje je tista, ki mu	A
»Tudi on mora dovoliti.« »Ju!« je	Kopič	zatulil od strahu.»Do opata si pa ne upam.«	A
brazdo komaj še lovil drevo, tako spešno ga je	Kopič	vlekel. »Nehaj, grdo je, da bi s človekom oral	A
je, da bi s človekom oral!« »E, kaj!« se je	Kopič	prikupoval.»Saj ni težko, kar dajva!«	A
Trlep je molčal.	Kopič	je tiho renčal.Novica ga je presenetila.	A
Kopiču, »Kako se boš otepal muh, ko repa nimaš?«	Kopič	ga ni poslušal.Trlep je gledal v tla.	A
Orala sta dalje in molčala.	Kopič	si je v mislih slikal nevesto velikanko in ženitev	A
ga otresala, ga praskala in brcala. Trlep in	Kopič	sta zaslišala krik in na ves splav pritekla	A
toporišče, ki se je sušilo ob drvarnici: tudi	Kopič	je že pobral težak kol in se nameril, da bi	A
obotavljali, Kopiča so se bali in hudega Trlepa. »	Kopič,	pokaži jim pot!« je tudi Trlep ukazal. Velikan	A
se ne bojim,« je odmajeval in pravil, kako je	Kopič	napodil valpta in biriče. »Dokler boš Kopiča	A
imel pri hiši, se ti res in treba bati nikogar.	Kopič	ti je strahoten galijot!« Trlep je molčal, nekoliko	A
»Stojte!« je gospod Ambrož zavpil.	Kopič	pa dvignil soro in preteče zarenčal.»Vsi nazaj	A
A kam jo vleče, kaj ji hoče?	Kopič	je gledal zdaj suličarje, zdaj gospoda Ambroža	A
so nastavili sulice in se pognali za njo, a	Kopič	jim je z dvignjeno soro zaskočil pot: »Nazaj	A
Jahala sta na cesto in oba molčala.	Kopič	je v strahu imel suličarje in režal vanje, če	A
dobro. Oba hlapca sta gnoj vozila na njive,	Kopič	ga je silovito trosil. »Da bi le prazniki že	A
silovito trosil. »Da bi le prazniki že minili!« je	Kopič	neučakljivo mislil na ženitev z velikanko.»Precej	A
Trlep je drugi dan sejal jaro pšenico, hlapca in	Kopič	so vlačili.Sonce je sijalo, vrana na topoli	A
Trlep ga je molče poslušal. »	Kopič	vas strašno pogreša,« je naposled povedal.»Najprej	A
S poljskim orodjem je vsak imel tudi čekan,	Kopič	pa spet kar tisto soro.Trlep si je opasal meč	A
Trlep je zajahal malo naprej, z njim je bil	Kopič.	»Kaj pomeni to?« je presenečeni Šumbrežan zavpil	A
Trlepa, »mi pa zvežite in na grad odženite!«	Kopič	je zarenčal in pogledal Trlepa. Trlep je molčal	A
»Kdor se le pritakne tlačana, ga potolci!«	Kopič	je že ves čas grdo gledal in preteče renčal	A
kakor zid, je že planil, biriči pa za njim.	Kopič	je, kakor da teče, na mestu teptal in se smejal	A
bo pa zdaj?« »Samo zapodila sva ga ‒ kajne,	Kopič?	« je pokimal velikanu, ki je prišel na dvorišče	A
pokimal velikanu, ki je prišel na dvorišče.	Kopič	je dobrovoljno renčal, Liza ga je gledala z	A
gledala z žarečimi očmi. »Ali ti je junak, tale	Kopič!	« ga je tiho občudovala. »Otel je mene, zdaj	A
gledala po strani, ni marala gosposkega postopača;	Kopič	pa se ni upal blizu, kar zunaj je prežal, skrivaj	A
gospoda, da bi šla po velikanko. »I, kje pa je	Kopič?	« se je gospod Ambrož domislil. »Kar sem obljubil	A
Pokliči ga!« je velel Lizi. Liza je skočila ponj,	Kopič	je zardel in prišel. »Ali si še zmerom tistih	A
nedoločno, da mati in Liza ne bi vedeli, kaj je.	Kopič	je le pokimal, od veselja ni mogel ziniti nobene	A
Stranje in Žubino, gospod Ambrož na konju.	Kopič	peš, pa vendar je prehajal kónjika, tako se	A
Žejen je bil, dolgo ga ni bilo na plano.	Kopič	je nepočakljivo mendral in klel gospodo, ki	A
»No, kaj je, kaj?«	Kopič	je gledal kakor zaboden vol, oči so mu izstopile	A
Trlep te lene zveri ne bo maral pod streho.«	Kopič	je pobesil glavo.Da, Trlep!	A
dolino ob Témenici. »Jaz res nimam sreče,« je	Kopič	vzdihoval. »Večjo ko pamet.	A
pa bo prav.« »Morda bi pa le bila dobra?« je	Kopič	še zmerom gnal svojo.»Saj bi jo umečil.«	A
»Kako bi voziti učil starega vola?«	Kopič	je molčal, hudo mu je bilo, samstvo ga je tiščalo	A
»Pa res. Še	Kopič	je začel mendrati za njo, včasih kar pogleda	A
doma.« Že je zinil, da bi ji odbrusil, pa je	Kopič	prišel izza vogala. »Ali naj ti, Liza, drv iz	A
se ji je prikupoval. »Saj res, le prinesi,	Kopič,	le,« se mu je smehljala. »Dosti je, Kopič, dosti	A
Kopič, le,« se mu je smehljala. »Dosti je,	Kopič,	dosti!« mu je potlej branila. »S čim pa naj	A
»Ko mi bo treba, te bom že prosila.«	Kopič	se je zadovoljen umaknil.Noč se je storila,	A
izbira.« »Z njimi neki pojde tudi tisti strašni	Kopič.	« »Ali ne bo preneroden?	A
takega galijota. . / . / stran 194 . / O,	Kopič	zaleže dosti.« XXXV.	A
Petero jih je bilo. Z njimi je šel tudi	Kopič,	da bi udaril, če bi bilo potrebno.Vsak je imel	A
ramo torbo z živežem in za pasom še dolg nož,	Kopič	sam pa le torbo in tisto svojo soro. »I, kakšen	A
torbo in tisto svojo soro. »I, kakšen pa si,	Kopič?	« so ga dražili.»Ali ti Trlep ni zaupal čekana	A
. / . / stran 196 . / »To pomeni kri,« je	Kopič	rekel in spet zamahnil s soro. Nihče mu ni nič	A
in bo z dimom in svitom oznanila nevarnost.	Kopič	se je oziral po Malem Gabru, iz srca se mu je	A
»Oh, kako dobra pridruga bi bila Liza!« je	Kopič	čuvstvoval že v največjih željah in molčé le	A
dva hodila obakraj ceste, nekoliko za njimi pa	Kopič	in še oni peti. »Le pazi, Kopič!« so mu naročali	A
za njimi pa Kopič in še oni peti. »Le pazi,	Kopič!	« so mu naročali.»Če se kaj primeri, ne glej	A
Gabrovci!« Možje so osupli zastrmeli vanj, le	Kopič	je stegnil roko in zarjul od veselja: »Damijan	A
glavi.« »In si ostal živ?« so komaj dihali,	Kopič	pa je renčal in stiskal soro. »Tako, da so me	A
bilo strašno hudo; zdaj ji je pa prav lepo.« »	Kopič,	kako bi ti kdaj povrnil to?« se je Damijan zahvaljeval	A
zahvaljeval in z obema rokama držal Kopiča za rokav.	Kopič	je rdel in nerodno molčal. »No, saj bova še	A
smehljal; »dalje moram, Lizo bi že rad videl.«	Kopič	je zinil, nekaj je hotel reči, pa je le zatulil	A
Tako so se ločili in šli svojo pot.	Kopič,	ki je bil ves čas kar zmešan po čudovitem srečanju	A
prosil, da bi mi dal svojo hčer?« »O, ljubi	Kopič,	saj véš, da bi je v boljše roke nikoli ne mogel	A
Damijan stopil na eno nogo in zavpil od bolečine.	Kopič	ga ni utegnil več poslušati, za tovariši je	A
bomo pazili, da te Turek ne dobi v precep.« A	Kopič	jih je tako pisano pogledal, da so utihnili	A
malo pomolčal in ji potlej povedal, kaj ga je	Kopič	prosil. Liza je molčala in še bolj rdela.	A
taka: ljubezni je je bilo sram. »Da bi se	Kopič	le že vrnil,« je želel.»Njegove roke bodo varne	A
»Kje? Kje,« je	Kopič	poprijemal soro in renčal.»Ali jih bomo?«	A
bežite ‒ jaz jih počakam tamle na poti!« je	Kopič	renčal še huje.»Bom le videl, kateri smrček	A
Ali pa te zatožimo Trlepu, da nisi slušal!«	Kopič	se je Trlepa bal.Zamera pri njem, kaj menite	A
plaho pokimali in se pomaknili bliže poti. »	Kopič,	da mi ne zablodiš katere!« je najstarejši prežun	A
pasica. Gabrovci so si vsi bledi kimali, samo	Kopič	je prostodušno zijal v Turke, ki so se bolj	A
varuje, primemo mi.« Kakor bi ga kdo sprožil, je	Kopič	završal na tratino in že z enim samim mahom	A
Nemoj, brate!« Gabrovcem se je čekan pobesil,	Kopič	je pritekel in debelo pogledal: »Kaj se bojite	A
bilo pustiti tu, tudi konje vzemimo s seboj!«	Kopič	je Turku zvezal roke in mu pokazal zobé: »Če	A
priveži ob stremena in roke za moj povodec.«	Kopič	se ni upal na konja, križ bi razklenil lepi	A
Nak, Trlep nas čaka, če nihče drug ne več,« je	Kopič	vedel svojo in se skoraj bolj bal kakor veselil	A
planili, da bi potolkli prekletega nejevernika, a	Kopič	ga je skril za svoj široki hrbet in zarenčal	A
gostile gruče beguncev. V eni izmed njih je stal	Kopič	in nerad pravil, kako je Turkom drobil betice	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani