nova beseda iz Slovenije
in izlije. Strmar je s prsti bobnal po mizi, | Julček | je razgrnil pred sabo bel list in ga spoštljivo | A |
- je z visokim, uradnim glasom posegel vmes | Julček, | ki je sklepal, da je razgovor končan, in je | A |
zato z obema rokama dvignil z mize list. - | Julček, | kar obdrži!Kar obdrži - svoje štiri krave, | A |
trepetajočemu in ogorčenemu Julčku pred noge. | Julček | se je naglo sklonil in pobral papir ter ga z | A |
zgodilo tisto najhujše, najbolj pretresljivo: | Julček | je s prstom pokazal na deda in zapiskal: | A |
ki jo je nameraval potegniti k sebi, samo | Julček | je neprizadeto gladil potrdilo. Ded se je zazibal | A |
na vse grlo. - Tukaj podpišite, - je rekel | Julček | in potisnil prednjo zmečkano potrdilo. | A |
podpisali še mi, - si je zadovoljno povedal | Julček | in se začel pripravljati k svojemu velepodpisu | A |
opravila. Strmar in Testen nista čakala, da bi se | Julček | do kraja podpisal, namreč da bi izrisal vse | A |
rami in odšla brez besede kakor s pogrebščine. | Julček | je s peresom v roki odšepal za njima. | A |
Oh, moji otroci! Oh, Tonček, Francka, | Julček! | Oh, oh, doma bi ostal, pa ne bi bilo tega!« | A |
otrokom igrač in zdaj bi jih rada še naša dva. | Julček | bi rad konja, ki ima pisano sedlo, a Marinka | A |
odmoru je vprašal: »Kaj si rekla, da bi rad | julček? | Petelinčka, ki piska, ali ne?« | A |
vari, tak govori, ljuba duša!« »Moj mož, moj | Julček, | ki živiva tako dolgo že skupaj zdrava in zadovoljna | A |
maje jo polahko sem in tja in jokavo kliče: » | Julček, | moj zlati Julček, ali me res ne slišiš, ali | A |
sem in tja in jokavo kliče: »Julček, moj zlati | Julček, | ali me res ne slišiš, ali me res ne ‒« In zaihti | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |